Palmanova, italijansko renesančno mesto v objemu znamenitega obzidja v obliki zvezde.
Cerkev del Santissimo Redentore
Po ogledu slikarske razstave “Od Courbeta do Moneta” in čudovite vile Manin, nas je pot peljala v malo mesto Palmanova. Nekoč je bila za prebivalce Slovenije nakupovalna meka, danes pa smo si “shooping” privoščili na koncu našega sobotnega izleta v bližnjem Outlet Palmanova.
Palmanovo so leta 1593 zgradili Benečani za obrambo Benetk. Zvezdasto obzidje ima troje vrat, ki vodijo v središče mesta na glavni trg, Piazza Grande. Tu so postavljene stojnice na katerih prodajajo starine in bižuterijo. Glavne stavbe mesta so ob trgu, seveda so tu tudi odlične kavarne kjer lahko popijemo kavo in opazujemo modno oblečene italijanke.
Glavni veliki trg v Palmanovi, Piazza Grande.Od Piazza Grande do PorteVrata v Palmanovo, Porta Aquileia.Po obzidju Palmanove je speljana sprehajalna pot.Na sprehajalni poti v Palmanovi srečaš tudi mladiča zlatega prinašalca.Palmanova, Furlanija Julijska krajinaOkoli Piazza Grande v Palmanovi je vse polno kavarnic.
Vila Manin se nahaja v italijanski pokrajini Furlanija-Julijska krajina, v majhnem mestu imenovanem Passariano.
Eden od stranskih vhodov v vilo Manin.
Sobotni izlet, smo začeli z ogledom slikarske razstave “Od Courbeta do Moneta” v vili Manin. Razstava je bila veličastna, toda tudi kompleks vile prav nič ne zaostaja za njo, saj je pravi arhitekturni spomenik Furlanije Julijske krajine.
Vila Manin je bila poletna rezidenca bogate družine Manin iz Benetk. Vilo so zgradili v 16. stoletju, v 17. stoletju pa so zgradili še polkrožne kolonade, s katerimi kompleks zelo spominja na Vatikan in Trg sv.Petra v Rimu. Ob vili stoji tudi kapelica, ki je zelo podobna naši križevniški cerkvi v ljubljanskih Križankah.
Kompleks vile Manin je vsekakor vreden ogleda, če ne drugače pa, ko se odpravimo v bližnji nakupovalni center Outlet Palmanova.
Vila Manin je bila poletna rezidenca bogate družine Manin iz katere je bil tudi zadnji beneški dož Ludovico Manin.V 17. stoletju so vili Manin dogradili še polkrožne kolonade.Pogled na glavni vhod v kompleks vile Manin.Glavni vhod v vilo Manin.Vrsta za ogled slikarske razstave impresionistov v vili Manin.Kapela v kompleksu vile Manin je podobna naši križevniški cerkvi v Ljubljani s to razliko, da ima ta več okrasnih kipov.Polkrožne kolonade vile Manin z zunanje strani.Vila Manin, Passariano - Furlanija Julijska krajinaPassariano, Furlanija Julijska krajina
30. januarja 2010 smo se odpravili tudi na Svete Višarje pogledat kako je tam v zimskem času. Pred tem smo se ustavili v Mali Aljaski, ki je bila meni najbolj zanimivi del izleta.
Na vrhu 1790 m visoke gore stoji romarska cerkev, ki je leta 1960. praznovala šeststoletnico obstoja. Tu se srečujejo Slovenci, Italijani in Nemci, ki se udeležujejo romanja. Romanje iz Trbiža na Svete Višarje traja približno tri ure, iz Žabnice 2 uri, iz Ovčje vasi pa 4 ure. Mi smo naše izletniško romanje opravili s kabinsko žičnico, ki nas je iz Žabnice na vrh gore pripeljala v dvanajstih minutah.
Zgradbe ob svetišču Sv.Višarje.
Ob jasnem in sončnem vremenu se tu odpre čudovit razgled na gorske vrhove. Na žalost pa mi nismo imeli take sreče z vremenom, saj je bilo oblačno in lahko smo občudovali samo bližnje gorske vrhove, naletaval pa je tudi rahel sneg. Občudovali smo tudi smučarje in deskarje, ki so se z vrha spuščali po strmem smučišču.
Svete Višarje pozimi
Obiskali smo Svetišče na Sv.Višarjah, ki so ga leta 2000 temeljito obnovili: notranjost svetišča, glavni oltar in freske, pa tudi župnišče in okoliške zgradbe, ki tvorijo lepo celoto. V teh okoliških zgradbah so trgovine s spominki in gostilnice, ki imajo terase s čudovitim razgledom.
Pogled na gorske vrhove v oblačnem vremenu.
Legenda pravi, da je leta 1360 pastir iz Žabnice izgubil svoje ovce. Našel jih je na vrhu gore, kjer so klečale okoli grma v katerem je pastir našel lesen kip Marije z otrokom. Kip je odnesel župniku, vendar se je ta naslednji dan čudežno vrnil na Višarje. To se je ponovilo trikrat, zato so se odločili in na tem mestu postavili kapelico. Prvotne kapelice ni več, v svetišču pa naj bi bila kot največja znamenitost prav ta Marija, ki so jo našli pred 600 leti.
Kipec Marije z otrokom, ki stoji nad oltarjem, naj bi bil star 600 let.
Poslikava cerkve je delo slovenskega akademskega slikarja Toneta Kralja.
Romanja na Svetih Višarjah se začnejo prvi teden v juniju in se zaključijo prvo nedeljo v oktobru.
Naravno in sakralno znamenitost Furlanije Julijske krajine bom prav gotovo še kdaj obiskala v lepšem in jasnem vremenu.
Po ogledu, sprehodu in dobri kavi, smo se spustili v dolino in se odpravili po južni strani italijanskih Dolomitov do bazilike Maria Luggau, na avstrijski strani.
Svetišče Sv.VišarjeSmučišče na Sv. Višarjah v Furlaniji Julijski krajiniSvete Višarje obkrožajo visoki gorski vrhoviPoslikava cerkve je delo slovenskega slikarja Toneta KraljaSvetišče Svete VišarjeTerasa gostilnice z razgledom na gorske vrhoveZ gondolo smo se spustili v dolino in zapustili Sv.Višarje
27. februarja 2010 smo se na sončno soboto, z društvom Modrin odpravili na krajši izlet v sosednjo Italijo. Naš glavni cilj je bila razstava slik z naslovom “Od Courbeta do Moneta” v čudoviti vili Manin, ki se nahaja v kraju Passariano, blizu Palmanove.
Na ogled je postavljeno 134 slik, ki so jih posodili različni evropski in ameriški muzeji in galerije. Med njimi je tudi Narodna galerija iz Slovenije tako, da lahko na razstavi med svetovnimi velikani kot so Monet, Courbet, Degas, Levitan, Renoar, Sisley, van Gogh in še in še, vidimo tudi slike sedmih slovenskih slikarjev, med njimi Matija Jama in Richard Jakopič. Razstava je na ogled do 7. marca 2010.
Kompleks vila Manin je bil nekoč letna rezidenca družine Manin.Talni mozaiki v Oglejski baziliki.
Po ogledu čudovite slikarske razstave, nas je pot vodila v Oglej in v znamenito Maksencijevo baziliko oziromaoglejsko baziliko, ki je znamenita po svojih ohranjenih talnih mozaikih.
Oglej je bil ustanovljen že leta 181 pr.n.št. V času rimskega imperija je bil pomembno pristanišče Tržaškega zaliva. Danes stoji tudi ohranjen del rimskega foruma, ki je bil zbirališče obrtnikov in trgovcev ter mestne elite.
Palmanova, mesto v Furlaniji Julijski krajini
Iz Ogleja pa nas je pot vodila še v majhno mesto Palmanova, ki ga večina pozna kot nakupovalno meko, toda Palmanova je tudi lepo srednjeveško mesto, obdano z obzidjem v obliki zvezde. Na obzidje se je možno povzpeti, saj po njem pelje sprehajalna pot. Da pa Palmanova le nebi popolnoma izgubila pomen nakupovalnega mesta, so v bližini odprli Palmanova outlet, barvito, nakupovalno mestece, ki smo ga za konec našega izleta obiskali tudi mi.
Na našem zimskem izletu v Italijo, kjer smo med ostalim obiskali tudi največjo šolo pasjih vpreg v tem delu Evrope, nam je simpatični lastnik Ararad Khatchikian pokazal in razložil kaj vse potrebuješ, ko se odpraviš na tekmovanje vlečnih psov na čisto pravo Aljasko, kjer temperature dosežejo do – 60 stopinj pa še kakšno povrh.
Parka, pod katero je več plasti oblačil, je podložena s kožami in zelo pomembno je, da ima čim manj zadrg.
Preden smo na Mali Aljaski občudovali glavno atrakcijo šole, aljaške huskije, smo pogledali kakšno vse opremo potrebuješ v takih ekstremnih vremenskih razmerah.
Zanimive so bile rokavice. Tudi pri te je treba imeti v več plasteh. Prva plast ščiti zapestja, druga plast so tanjše rokavice s polovičnimi prsti, tretja plast rokavice s snemljivim delom na koncu prstov. In ko temperatura doseže – 50 stopinj in več so na hrbtu, vedno pri roki, še rokavice iz kože losa in bobra.
Rokavice, ki na Aljaski rešujejo življenja.
Skoraj vsa oblačila, ki jih nosijo so podložena z živalskimi kožami, v nasprotnem bi v tako nizkih temperaturah ljudje zmrznili.
Lahko razumem, da na Aljaski, v Sibiriji in podobnih pokrajinah pač nujno potrebujejo oblačila iz živalskih kož. Da pa taka oblačila potrebujejo sredi Ljubljane, mi pa ni čisto pogodu ampak to je druga zgodba.
Poleg rokavic je pomembna tudi obutev, ki ne premoči in drži toploto.
Ararad se je s pasjo vprego udeležil 1600 km dolge dirke čez Aljasko.
Posebni čevlji imajo ob strani ventilček, ki ga odprejo, ko stopijo v toplejši prostor na bazni postaji.
Na tej poti je bilo 22 baznih postaj kjer so si tekmovalci zamenjali oblačila in nahranili sebe in pse.
Sani, ki jih vlečejo psi sem videla samo v kakšnem filmu, tokrat pa tudi v živo. Vodnik stoji zadaj na lahko bi rekla dveh smučkah, ima dve zavori, eno s katero pse upočasni in drugo s katero jih ustavi. Pasja vprega ima lahko 16 psov, ki ni nujno da si vsi med seboj dobro razumejo. Prav zato mora vodnik obvladati tudi psihologijo psov in vedeti kako bo vprego sestavil, da ne bo neljubih dogodkov.
Vlečne sani. Črna plošča je zavora, ki drsi po tleh in upočasni pse.
Aljaški husky teče 20 do 30 km na uro in vodnik se mora dobro držati za sani, tudi zapestja si navežejo na sani, da ne pade. Obstaja tudi ukaz za stop, vendar ga psi v svoji tekaški vnemi ne slišijo in se ustavijo, ko začutijo da je nekaj narobe. To je lahko 10 ali 20 km naprej.
V Beli peči imajo tudi kratke tečaje, kjer se lahko preizkusimo kot
Vlečne sani. V njih imajo spalno vrečo, hrano in vodo. Ko vodnik vidi, da kakšen pes omaguje ali pa je poškodovan, ga da v sani in ob strani odpre zračenje.Vlečne sani. Črna plošča je zavora, ki drsi po tleh in upočasni pse.
vodniki vlečnih psov, vendar se je treba prej najaviti in rezervirati. Podatki tudi v slovenskem jeziku so na spletni strani ararad.net.
Pri zelo nizkih temperaturah je potrebno zaščititi tudi pse s posebnimi plašči za pse, ki ščitijo tudi trebuh. Na zelo dolgih dirkah pa imajo psi tudi pasje škornje, ki varujejo tačke pred odrgninami in zmrzaljo.
Zelo veliko novega in zanimivega smo izvedeli od gospoda Ararada, ki je sin armenca in italijanke in je živel na različnih koncih sveta in tekoče govori štiri svetovne jezike pa tudi kar veliko slovenskih besed mu je bilo znanih.
Aljaški husky in šola pasjih vlečnih vpreg, ki jo vodi Ararad Khatchikian. Svete Višarje oziroma Monte Lussari. Dolina reke Zilje in Belo jezero – Weissen see.
Aljaški husky, mladiča stara en mesec.
Ko smo se v soboto 30. januarja odpravljali na izlet iz ljubljanskega Tivolija, je snežilo kot za stavo in bela Ljubljana je upravičila svoje ime.
Pobrali smo še izletnike v Škofji Loki, Kranju in Radovljici ter se zapeljali mimo Kranjske Gore, kjer so si veleslalomisti ogledovali progo za FIS pokal Vitranc. Mi smo se peljali naprej na italijansko stran in prišli na prvi cilj našega izleta. To je šola pasjih vlečnih vpreg v Beli Peči, ki jo vodi simpatični in adrenalinski Ararad Khatchikian in se nahaja približno 2 km pred Trbižem (Tarvisio). Adrenalinski, ker se je Ararad odpravil na znamenito dirko čez Aljasko, ki je bila dolga 1600 km.
Vas aljaških huskijev je postavljena tako kot na Aljaski. Psi morajo biti privezani, imajo pa tako dolgi vez, da se lahko dotikajo s sosedi.
Slišali smo veliko zanimivega o tem kako se obleči za dirko po Aljaski, kjer temeratura pade tudi do – 60 stopinj, kar je nazorno opisano v romanu Tisha. Spoznali smo številne aljaške huskije in pa dva češka volkova. Polni zanimivih vtisov in navdušeni smo se odpravili proti našemu drugemu cilju Svete Višarje – Monte Lussari.
Svete Višarje - Monte Lussari pozimi
Z gondolo smo se zapljali na vrh, kjer stoji romarska cerkev in med potjo občudovali zasneženo naravo in pogumne smučarje, ki so se spuščali po strmem smučišču. Vreme je bilo megleno z rahlim sneženjem, zato ni bilo veličastnega razgleda, ki se tu ponuja ob lepem in jasnem vremenu. Kljub temu smo tu prebili prijetno uro časa in si ogledali tudi romarsko cerkev.
Dolina reke Zilje po kateri je speljana panoramska cesta.Bazilika Maria Luggau, romarsko središče.
Po dolini reke Zilje je speljana karnijska panoramska cesta, po kateri smo se zapeljali tudi mi in občudovali naravo. Na eni strani doline so Karnijske Alpe na drugi pa Ziljske Alpe.
Ziljska dolina je dolga 90 km vse do Beljaka v Avstriji. Mi smo se zapeljali do bazilike Maria Lugau v Avstriji. Leta 1986 jo je blagoslovil papež Janez Pavel II in je pomembno romarsko središče cele Avstrije. Po isti panoramski cesti smo se zapeljali nazaj do Belega jezera – Weissen see. V tem času ga pokriva debela plast ledu in ljubitelji drsanja ga prav veselo obiskujejo.
V večernih urah, po prijetno preživetem dnevu in polni lepih vtisov, smo se odpravili proti domu. Ko smo prišli ven iz Karavanškega predora pa nas je v Sloveniji zopet pričakal sneg, ki je naletaval skoraj celi dan.
Belo jezero - Weissen see je v zimskem času največje naravno drsališče v Evropi.
Sejem Turizem in prosti čas ter Salon plovil, v Ljubljani na Gospodarskem razstavišču, od 21. do 24. januarja 2010.
Dobrote iz Slovenije: orehova in pehtranova potica.
Na sejmu Turizem in prosti čas, ki se v teh zimskih dneh odvija v beli Ljubljani, je bilo danes zelo pestro in živahno.
Predstavili so se ralični kraji naše lepe Slovenije. Predstavili so ponudbo svojega kraja: kulturne in naravne znamenitosti, kulinariko in pesmi ter plese svojega kraja.
Dobrote iz Slovenije, janeževi upognjenci.
Po mojem mnenju so največ zanimanja požele stojnice, ki so ponujale tudi pokušino kulinaričnih dobrot, od sladkih kolačev in potic, ki so tudi mene prevzele, pa do različnih mesnih izdelkov, kruha in vina, ki se prideluje v različnih slovenskih pokrajinah.
Srce Slovenije: med Ljubljano in Kamniškimi planinami, med griči Dolenjske in ravnicami Posavja
Na sejmu Turizem in prosti čas se predstavljajo, če omenim samo majhen delček: Bela krajina, slovenska naravna zdravilišča, zeleni Kras, čebelarji, stara slovenska mesta kot so Ptuj, Kamnik in Škofja Loka … in še in še.
Od tujih ponudnikov so tu Turčija, Španija, Grčija, Srbija, Hrvaška in Makedonija.
Naše tradicionalne počitniške in izletniške destinacije.
Nekaj nove ponudbe sem opazila na razstavnem prostoru Srbije, kjer so nam pokazali, da v Srbiji ni samo Beograd temveč imajo tudi na jugu države lepa in zanimiva mesta.
Niš, carsko mesto. Predstavitev na sejmu Turizem in prosti čas.
Tokrat so nam predstavili carsko mesto Niš, kjer se je leta 280 n.št. rodil Konstantin Veliki.
Nekatere od številnih znamenitosti Niša: Niška trdnjava, rimsko kopališče, rimski lapidarij, Bali Begova džamija in še marsikaj kar je vredno ogleda in obiska. Seveda pa so tu tudi znamenite kafane s svojo kulinarično ponudbo, ki jo nikakor nesmemo zamuditi.
Razstava psov CACIB Ljubljana in sejem Turizem in prosti čas, sta dve prireditvi na Gospodarskem razstavišču, ki ju vsako leto obiščem in me nikoli ne razočarata. Odšla sem domov s polnimi vrečkami katalogov in prospektov in verjamem, da mi v letošnjem letu ne bo prav nič dolgčas.
Da se bliža pustni čas, so nas na sejmu Turizem in prosti čas, opozorili znameniti kurenti s Ptuja.
Kot otrok sem zbirala sličice živali, ki smo jih dobili v ovitku male čokolade. Nekaj človeku iz otroštva vedno ostane. Danes zbiram fotografije živali, ki jih sama poslikam. Na prvem mestu so psi vseh pasem, tudi čistokrvne mešančke, ki jih srečam na izletih in sprehodih. Potem so tu črni konji in tudi vsi ostali na hipodromu Stožice, kamor večkrat zaidem. Veliko živalsko cesarstvo in raj za foto safari v majhni Sloveniji pa je živalski vrt v Ljubljani. Tu ne živijo samo perzijski leopard, slon, lev in tiger, ampak še cel kup lepih in zanimivih živali.
Indijski ježevec. Koliko nas je v hiški?
Vir podatkov o živalih: Vodnik po ljubljanskem živalskem vrtu.
Na enodnevnem izletu v Strunjan, smo se iz Slovenske Istre, mimo Sečoveljskih solin in Motovuna, odpravili še v Buzet. Malo mestece, v Hrvaški Istri, je zelo znano po dragoceni gobi, ki raste v dolini reke Mirne. Tartufi so tu doma, zato domačini vsako leto pripravijo prireditev: Dnevi tartufov.
Kot smo si lahko v Strunjanu na Prazniku kakija, v velikem šotoru lahko ogledali razstavo tega božanskega sadeža, smo si lahko v Buzetu ogledali vse na temo tartufov.
V Istri so leta 1999. našli največji tartuf, ki je svoje mesto našel v Guinnessovi knjigi rekordov. Tartuf je tehtal 1.31 kg in na razstavi so prikazali model tega velikana.
Seveda je Istra poznana tudi po oljkah in odličnem oljčnem olju, ki smo ga lahko na razstavi tudi kupili.
Staro mestno jedro Buzeta, si na žalost nismo ogledali, saj ni bil v programu. Naredili smo majhen ovinek na našem izletu, da si ogledamo zanimive tartufe. Lahko smo tudi poskusili namaze, ki pa me niso ravno navdušili.
Po obisku Strunjana, smo se iz Slovenske Istre odpravili mimo Sečoveljskih solin in čez mejni prehod Sečovlje, na hrvaško stran in v Hrvaško Istro. Naš cilj je bilo staro, akropolsko mesto, na 277 metrov visokem griču, ki se imenuje Motovun.
Od parkirišča do srednjeveškega, starega mestnega jedra, ki kraljuje na vrhu hriba, vodi 1054 stopnic. Na enodnevnem izletu pa se lahko s povratno vozovnico za 2€ zapeljemo z avtobusom.
Staro mestno jedro je obdano z obzidjem, ki je danes sprehajališče in ponuja enkraten razgled na okoliške griče in dolino reke Mirne. Čeprav smo imeli oblačno vreme, pa je na trenutke posijalo tudi sonce in obsijalo pokrajino v vsej svoji lepoti.
Nekoč so v Motovunu gospodovali patriarhi iz Ogleja, kasneje pa tudi benečani, ki so tudi tu pustili svoj beneški pečat v obliki krilatega leva.
Krilati lev je postavljen na vhodu v mesto, kot simbol vladanja Benetk.
Mesto je naseljeno, v njem so majhne trgovinice, ki ponujajo vino in znano specialiteto tega dela Istre, tartufe. Nekaj je gostinskih lokalov, na vrhu pa je tudi hotel.
