Madžarska kratkodlaka vižla spada med ptičarje. Prvič sem pasmo videla na Animal planet, kjer so jo predstavili kot psa, ki ne smrdi No, ta je pa dobra, lep pa še brez vonja. Dober razlog, da sem na letošnji mednarodni razstavi psov CACIB Ljubljana 2013, kar precej časa preživela med vižlami.
Vižla je pes z lovskim nagonom, zato potrebuje prav vsak dan nekaj ur intenzivnega gibanja. O pasmi skoraj vsi viri pišejo, da so to prijazni psi, poslušni, potrpežljivi, igrivi, učljivi in zelo radi so z družino.
Madžarska kratkodlaka vižla se pojavi že v srednjem veku, kot že ime pove, na Madžarskem. Po dveh svetovnih vojnah je vižla skoraj izumrla, toda rešili so jo Avstrijci, ki so se lotili vzreje in od tam je ta lepotec odšel na vse konce sveta.
Vižla ima močan lovski nagon, zato je nujen odpoklic. Ker pa je pasma učljiva, je tega ni težko naučiti, potrebna je vztrajnost in zavzetost lastnika.
Drugi del galerije slik z nedavno končane mednarodne razstave psov, vseh pasem, v Ljubljani. Od nemških dog, kodrov, angleških buldogov pa vse do cane corso in edinega predstavnika na razstavi pasme kooikerhondje pa še veliko drugih.
Kooikerhondje je pasma, ki spada med španjele. Nastala je na Nizozemskem, že v 16. stoletju. Kljub temu, da je pasma nastala že tako zgodaj pa je danes zelo redka. Pred drugo svetovno vojno bi skoraj izumrla, vendar so jo rešili. Na mednarodni pasji razstavi v Ljubljani je bil prijavljen samo en predstavnik te pasme. Pasmo lahko prepoznamo po ušesih. Dlaka na ušesih je malo daljša in je videti kot bi imel dolge uhane
Handler je oseba, ki mora znati voditi psa tako, da ta pokaže prav tisto, kar želi videti strogo oko sodnika. Včasih so to lastniki psa in kot je rekla ena izmed njih: Zelo rada sama vodim svojega psa, ob tem se imava oba odlično. To bi tudi moral bit namen razstav. Toda največkrat so handlerji profesionalci, ki so v primeru zmage psa, tudi sami primerno nagrajeni s strani lastnika.
Pa je še ena pasja razstava v Ljubljani za nami. Tako kot vsaka stvar je tudi ta za nekaj dobra, za nekaj pa ne. Dobro je, da se nekatere pasme ohranjajo. Marsikatero pasmo lahko v živo vidimo ravno na takih razstavah in jo bolje spoznamo. Največkrat so razstavljalci rejci, ki zelo radi povedo kaj zanimivega o svoji pasmi.
Galerija slik z mednarodne razstave psov, vseh pasem, ki je potekala na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, 13. januarja 2013.
Kavkaški ovčar je pogost gost na ljubljanski pasji razstavi. Te lepotci dosežejo zavidljivo velikost, že mladiči kavkaškega ovčarja so kar veliki buhteljčki
Rodezijski grebenar – Afričan, ki se odlično počuti tudi v Sloveniji
Rodezijski grebenar je pasma, ki je nastala na jugu Afrike, na meji z Bocvano, kjer je ma (gospa) Ramocve ustanovila Prvo damsko detektivsko agencijo. Pasma je nastala s križanjem hotentotskega psa in različnih evropskih pasem, ki so jih s seboj pripeljali priseljenci. Rodezijski grebenar je močen in pogumen pes. Vzrejen je bil za lov na leve. Vse bolj je ta pasma prisotna tudi v Ljubljani. Tu sicer levov ni, oziroma imamo leva in levinjo v živalskem vrtu, a ta dva sta bolj lene narave in bolj poležavata in lenarita. Rodezijski grebenar je zelo vzdržljiv. Lahko preteče tudi do 50 kilometrov, brez odmora. Zato je ta pasma primerna za aktivne ljudi, ki radi tečejo, saj je kuža navdušen tekač pa tudi agilitija se ne brani. Rodezijskega grebenarja takoj prepoznamo po grebenu, ki ga ima na hrbtu.
Kraški ovčar na mednarodni razstavi psov CACIB Ljubljana 2012.
Kraški ovčar je edina slovenska avtohtona pasma psov, saj je bila mednarodno priznana že leta 1939. pod imenom ilirski ovčar. Domnevajo, da so ga k nam pripeljali Iliri tako, da so nam Iliri poleg botaničnega vrta v Ljubljanizapustili tudi to čudovito pasmo. Kot kraški ovčar pa je bila pasma priznana leta 1968.
Kraševec je zelo dober pastirski pes in zanesljiv čuvaj. Danes je v te namene bolj malo izkoriščen. Večinoma je kot hišni ljubljenček in prijazen spremljevalec, če ga seveda tako vzgojiš. Po svoji zunanjosti je precej podoben šarplanincu pa tudi kavkaškemu ovčarju.
Kraški ovčar je srednje velik pes, sive barve. Siva barva pa je lahko svetla ali pa zelo temno siva. V višino zraste do 63 cm in doseže težo 42 kg. Samice so nekoliko manjše.
Največ ljubiteljev in lastnikov kraškega ovčarja v Sloveniji je v Mariboru in Ljubljani z okolico. Tako je tudi na letošnji 57. mednarodni razstavi psov na Gospodarskem razstavišču, CACIB Ljubljana 2012. bilo največ razstavljalcev te pasme prav iz teh delov Slovenije.
14. in 15. januarja se je v Ljubljani odvijala 57. mednarodna razstava psov.
Gospodarsko razstavišče v Ljubljani je 14. in 15. januarja 2012. gostilo 57. mednarodno razstavo psov. Predstavili so se hišni ljubljenčki, mali in veliki, od čivave, zlatega prinašalca pa vse do ogromnih mastifov, kot je tibetanski mastif in še večji, angleški mastif.
Psov in pasem je bilo ogromno, zato sem se osredotočila na nekaj meni trenutno najbolj zanimivih pasem, nekatere sem v živo videla prvič. Eden teh je čudoviti pirenejski planinski pes. Na razstavi je bil samo eden iz Hrvaške. Tudi pasmo akita sem prvič videla v živo pa pasmo tosa in angleškega mastifa, ki dominira s svojo velikostjo pa tudi z lenobo. Velik, počasen in neokreten pa vendar izredno simpatičen in dobrodušen.
Na tokratni razstavi sem se še največ zadržala pri edini slovenski pasmi, kraškem ovčarju. Pa hišni ljubljenček iz Afrike, rodezijski grebenar, iz Nemčije, weimaranec pa sibirski husky, hovawart in mastifi.
Samojed je dobrodušni velikan, z gostim snežno belim kožuhom in “smejočim” izrazom na obrazu.
Domovina samojeda je Sibirija, vzgajajo pa ga tudi nordijske države. Gost kožuh je ustvarjen za zimo in nizke temperature. Letošnja dolga zima v beli Ljubljani je kot nalašč zanj.
Značaj samojeda je od prijazen do trmast. Zelo rad se potepa, zato je priporočljivo namestiti močno ograjo okoli vrta. V nasprotnem zna oponašati bernardinca Beethowna, ki si je znal utreti pot z domačega dvorišča.
Foto blog samojeda je nastal na mednarodni razstavi psov v Ljubljani januarja – CACIB Ljubljana 2010:
Strokovni podatki o pasmi vir: Enciklopedija psov, Ester Verhoef-Verhallen
Dvodnevna razstava psov vseh pasem CACIB Ljubljana 2010 in CACIB Tromostovje 2010 na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani.
Po tibetanskem mastifu, bi jaz podelila CACIB ali naslov najlepšega čudoviti pasmi imenovani tornjak.
Zelo redko videna pasma pri nas izhaja iz Bosne in Hercegovine, kot državo porekla pa omenjajo tudi Hrvaško. Tako da se pasma imenuje bosansko hercegovsko hrvaški pastirski pes Tornjak. Tako veličasten pes, da ga moram zapisat kar z veliko začetnico.
Zelo malo ali skoraj nič je o tej čudoviti pasmi napisano v slovenskih enciklopedijah o psih, saj jaz nisem veliko našla. Tako sem si s podatki pomagala na spletni strani tornjak.si, to je spletna stran slovenskega rejca te pasme z Malega Vrhka, v občini Loška Dolina na Notranjskem.
Pasma je bila prvič omenjena že leta 1076. Tornjak je velik, močan in gibčen pes. Samec zraste do 70 cm. Je umirjen, dobrodušen, pogumen in samozavesten pes. Do tujcev je nezaupljiv, če ni poleg tudi gospodar. Tornjak na mojih fotografijah je bil edini svoje vrste na razstavi v Ljubljani in je bil res zelo prijazen tako, da sem ga z dovoljenjem lastnice tudi pobožala.
Več bolj natančnih in podatkov o pasmi je na spletni strani tornjak.si. Tam so lastniki zapisali tudi kako se naj otroci in odrasli obnašajo do psa, da ne pride do neljubih dogodkov. Velja pa tudi za ostale pasme.
Mednarodna razstava psov vseh pasem CACIB Ljubljana 2010 in CACIB Tromostovje 2010. CACIB ali kdo je najlepši pes na razstavi, izključno po mojem izboru in okusu.
Na letošnji mednarodni razstavi v Ljubljani je kar nekaj pasem še posebaj pritegnilo mojo pozornost. Na prvem mestu je to velik, lahko bi rekla ogromen pes, ki sem ga v živo videla prvič.
To je tibetanski mastif. Lenoben pes s prijaznim obrazom, ki je mirno opazoval kaj se dogaja okoli njega. Ker sem kar precej časa stala in jih občudovala, se je lepotec na sliki levo odločil, da sem tudi jaz njemu všeč. Povodec je bil dovolj dolg, da je prišel do mene in ko sem ga pobožala in “prečihala” se je ta velikan popolnoma raznežil, da o sebi niti ne govorim.
Lastniki in rejci so bili čehi in povedali so mi za svojo spletno stran, če se odločim za nakup. Vsak pes potrebuje lastnikov čas in pozornost, tako velik pes pa potrbuje tudi veliko prostora.
Tibetanski mastif se zelo rad zlekne pod mizo in uživa v družbi svojih ljudi. Ni preveč zahteven. Sprehod in nega pa seveda igra z žogo, ki pa ni nujno, da jo bo prinesel nazaj, ko mu jo bomo vrgli.
Pasma izhaja iz Tibeta, kot nam pove že njegovo ime. Je izvrsten čuvaj, zvest svoji družini, zelo samozavesten in pameten. Do tujcev je zadržan, kar za tega na ljubljanski razstavi ne velja, z drugimi psi pa se ne druži rad.
Prijazna medvedasta glava me spomne na novofundlanca ali pa na bernardinca.
Tibetanski mastif zraste do 65 cm plečne višine, samec doseže težo 65 kg.
Vir podatkov o pasmi: Psi, Rino Falappi – Mladinska knjiga
Dva dni so se v Ljubljani predstavljali mali in veliki psi vseh mogočih pasem. Eden lepši in bolj negovan od drugega.
Na razstavi smo lahko občudovali pasme: toy pudelj, yorkshirski terier, dalmatinec, saluki, zlati prinašalec, šarplaninec, nemška doga, srednje azijski ovčar, tibetanski mastif, pirenejski mastif, švicarski beli ovčarski pes, nemški ovčar, bernardinec, tornjak, bernski planšarski pes in edina slovenska pasma kraški ovčar. Če omenim samo peščico tistih pri katerih sem se sama največ zadržala.
Najbolj občudujem velike ovčarske pse. Letos mi je bil najbolj všeč tibetanski mastif, ki sem ga videla prvič v živo. Lep, ogromen in izredno prijazen pes. Malo me je razočarala slovenska pasma. Prostor s kraškimi ovčarji je odmeval od glasnega laježa, ki nikakor ni pojenjal. Tega pri drugih pasmah v taki meri ni bilo slišati, niti pri tako imenovanih nevarnih pasmah kot je naprimer argentinska doga.