Park Tivoli je najlepši in največji park v Ljubljani, ki sega v samo mestno središče. Nastal je iz parkov, ki sta obdajala Cekinov grad in grad Podturn. Načrt za park je leta 1813 pripravil Blanchard, znani francoski inženir. Razdeljen je na tri drevorede, ki so nasajeni s kostanji. Njegovo ureditev dopolnjujejo zanimiva drevesa, več fontan, cvetlični parterji in mnogi kipi. Predel parka Tivoli ima trim stezo in vrsto sprehajalnih poti.
Rožnik
Iz Tivolskega parka vodijo rekreacijske in sprehajalne poti na vrh z gozdom pokritega hriba. Rožnik je poznan kot priljubljena izletniška točka za domačine že od prve polovice 19. stoletja. Na vrhu stoji cerkev Marijinega obiskanja, ki so jo v sredini 18. stoletja prenovili po načrtih arhitekta Zullianija. Pod vrhom hriba se nahaja gostilna Pri Matiji, kjer nudijo pestro ponudbo domačih jedi in osvežilnih pijač.
Grajski grič
Na grajskem griču se ponosno dviga Ljubljanski grad, ki je ena izmed najbolj priljubljenih turističnih točk. Grič ima številne sprehajalne poti, njegov večji predel pa je pokrit z gozdom. Vzpon na grič traja okoli 20 minut in je možen iz vseh smeri. Vrh odlikujejo čudovite razgledne točke, ki nudijo razglede na Ljubljano z vseh smeri in slikoviti drevoredi. Najbolj zanimiva pot vodi po obzidju na Šancah.
Park Špica
Park Špica je prenovljeno nabrežje reke Ljubljanice, ki je samo okoli deset minut od središča Ljubljane. Ime Špica izhaja iz špičastega kopnega območja. Nekdaj je bilo priljubljeno ljubljansko kopališče in tudi danes je zaradi lesenih in zelenih površin videti kot mestna plaža, kjer mnogi domačini in turisti uživajo na sončnih žarkih. V neposredni bližini se nahaja ultralahka Hladnikova brv, ki je namenjena pešcem in kolesarjem.
Botanični vrt Ljubljana
Botanični vrt v Ljubljani je najstarejša znanstvena, kulturna in izobraževalna ustanova v Sloveniji, ki deluje že od leta 1810. Vrt sodeluje z mnogimi botaničnimi vrtovi iz celega sveta. V njem je okoli 4500 vrst, podvrst in oblik. Igra pomembno vlogo pri varovanju in vzgoji ogroženih in endemičnih vrst. Zanimiv je tropski rastlinjak, kjer je na ogled rastlinski svet tropske džungle.
9.4.2013 Znamenitosti Ljubljane: Kongresni trg, park Zvezda nekoč in danes ter foto zgodba o čudovitih palačah, ki ju obdajajo.
Na delu današnjega parka Zvezda, je stal kapucinski samostan z vrtom in cerkvico sv. Janeza Evangelista. Pročelje cerkve je bilo obrnjeno proti današnji filharmoniji, pred njo pa je bil tudi manjši trg, Kapucinski trg. Začetek gradnje tega kompleksa sega v leto 1607. Iz tistega časa je tudi čudovit vodnjak, ki so ga ohranili in mu dodali kamnita toskanska stebrička in posodi iz podpeškega kamna.
Samostan je v miru deloval 200 let, nato pa je prišel Napoleon, Ilirske province in kapucini so bili izgnani v Kamnik in Škofjo Loko, samostan pa je postal hlev za konje in skladišče za vojsko.
Kongresni trg, kot ga vidimo danes, si je zamislil arhitekt Jože Plečnik. Tlakovali so ga med obema vojnama, dal je prenesti tudi znamenje sv. Trojice, ki je nekoč stalo na Ajdovščini, pred kavarno Evropa. Trg je večkrat menjal ime. 1952 se je preimenoval v Trg Revolucije, 1974 je bil Trg Osvoboditve, od leta 1991 pa je zopet Trg Revolucije.
V 19. stoletju, ko so nastajale palače ob trgu, je bila gostilna v skoraj vsaki od njih. Vanje je zahajal tudi pesnik France Prešeren pa tudi pisatelj Josip Jurčič. V novejši zgodovini je trg postal parkirišče in verjetno so se tudi zaradi tega gostinski lokali preselili na drugo stran, ob park Zvezda.
Zgradba Kazine je nastala na prostoru kjer je bil nekoč hlev s senikom in pristava. Gradnja se je zavlekla, ker so leta 1836 odkrili bronasti kip Emonca, čigar replika stoji ob Slovenski cesti, original pa v Narodnem muzeju.
Gerberjeva hiša, s čudovitim neobaročnim okrasjem, je poznana tudi po Lectariji, ki je bila v pritličju in sta jo vodila zakonca Frey. Opremo so naredili po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika, okrogla kamnita miza z lestencem in omarami. Vse to lahko danes občudujemo v Etnografskem muzeju (Mesto muzejev na Metelkovi), kjer so opremo uporabili za trgovino s spominki.
Na manjšem delu kjer stoji Deželni dvorec, je konec 15. stoletja stal Vicedomski dvorec. V njem je za časa kongresa Alijanse bival tudi avstrijski cesar Franc I. V potresu je bil zelo poškodovan, zato so ga podrli. Leta 1900 so postavili Deželni dvorec po načrtih arhitekta Josipa Hudetza. Hiše na južni strani Kongresnega trga, med Vegovo in Slovensko ulico, stojijo na zasutem jarku emonskega obzidja.
Zgodovina hiše na Kongresnem trg 15 je kar pestra. Zgrajena je bila za deželnega sodnika. Leta 1727 se je spremenila v magistrat, 1736 jo prevzame krčmar Korun, 1830 je bila tu gostilna pri Metki na Griču. Njen lastnik je bil tudi Janez Bleiweis, slovenski zdravnik, veterinar, politik … V tej hiši se je rojeval tudi prvi pesniški zbornik, Kranjska Čbelica.
8.3.2013 Ljubljana je bogatejša za še en nenavaden hostel. V središču mesta, na Čopovi 38, so danes odprli hostel Tresor.
Zakaj še en nenavaden hostel? Če so svetovno znani hostel Celica, ki stoji ob Metelkovi, preuredili iz nekdanjih zaporov, so hostel Tresor postavili v prostor nekdanje banke. Tako boste lahko zajtrkovali v bančnem trezorju v kleti, spali kar v sejni sobi in se družili z ljudmi iz celega sveta, v visokem atrijskem prostoru, ki je obsijan z dnevno svetlobo. Seveda tudi tu ne manjka starih trezorjev. Na žalost v teh trezorjih denarja ni in samo bog ve kje je, kajti banka je propadla, kar tako, sama od sebe, saj za propad ni odgovarjal nihče.
Hostel Tresor se nahaja v čudoviti secesijski palači iz začetka 20. stoletja. V treh nadstropjih so sobe, kopalnice, na hodnikih so postavljene klopi za klepet. V kleti, kjer so bili bančni trezorji pa je zajtrkovalnica in soba za druženje.
2.3.2013 Labodje jezero, Čajkovski. To je bila prva asociacija, ko sem na sprehodu ob Koseškem bajerju, zagledala celo jato čudovitih labodov.
Na Koseškem bajerju domuje en labodji par. Domnevajo, da se je nova jata labodov priselila iz Avstrije ali iz Madžarske. Kakorkoli, občinstva jim zlepa ne zmanjka. Labodi so očitno vajeni ljudi, saj se zanje ne menijo kaj dosti, razen če imajo koščke kruha, ki jim grejo v slast. Med odraslimi labodi sem opazila tudi dva mladiča. Te dni se res splača sprehoditi ob Koseškem bajerju.
Labod je ptica selivka, ena največjih, ki še lahko leti. To nam je eden izmed njih tudi demonstriral ko je poletel nad bajerjem. Videti in slišati je bilo kot bi poletelo manjše letalo. Ogromne peruti so tako glasno plahutale, da smo vsi navzoči brez besed zrli v lepotca. Pa še nekaj mi je všeč pri teh pticah. Zelo zveste so. Labodji par ostane skupaj za vse življenje.
Mimo Koseškega bajerja nas vodi pot v Mostecin naprej na Rožnik
Znamenitosti Ljubljane: Baragovo semenišče so postavili po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika, vendar se je ta kasneje avtorstvu odrekel. Le zakaj?
V organizaciji Muzeja za arhitekturo Ljubljana (grad Fužine), smo si ogledali Plečnikovo palačo, ki jo je načrtoval kot bivališče za semeniščnike. Ime Baragovo semenišče je stavba dobila po znanem misijonarju, škofu Baragi. Polkrožna stavba za Gospodarskim razstaviščem nam je bolj znana kot Pionirski dom, danes Akademski kolegij. Poleg tega pa danes v njej domuje tudi Mladinsko gledališče in Festivalna dvorana.
Na prostoru kjer je nekoč stalo pokopališče ob cerkvi sv. Krištofa, se je ljubljanska škofija odločila postaviti semenišče. Naročilo je dobil arhitekt Jože Plečnik. Načrte je izdelal med leti 1936 do 1938. Semenišče je zastavil po zgledu na Angelski grad in Kolosej v Rimu. Načrtoval je okroglo, štirinadstropno palačo z vmesnim valjem, ki krog deli na dva dela. Z gradnjo so začeli leta 1938, vendar so se dela med drugo svetovno vojno ustavila. Drugi polkrog je tako ostal samo na papirju, vse do današnjih dni. Zgradba je med vojno in po njej dobila različne stanovalce, prav nikoli pa niso v njej bivali semeniščniki.
Celice namenjene semeniščnikom so bile majhne, asketsko opremljene, brez kopalnice in centralnega ogrevanja. Plečnik je imel v mislih skromnost. Semeniščniki naj bi si sami prinašali kurjavo iz kleti, za umivanje so imeli velik lavor in vrč. Plečnik je oboževal knajpanje in je metodo namenil tudi semeniščnikom.
Plečnik je v osrednji del Baragovega semenišča postavil dvorano, ki je zajemala dve nadstropji in je bila namenjena bogoslužju. Pod kapelo, je bila kino dvorana Soča, ki jo je Jože Plečnik s težkim srcem načrtoval, kajti film mu ni bil blizu. Bil je menja, da se ta zadeva ne bo dolgo obdržala. Tudi največji se kdaj zmotijo
V 50-ih letih prejšnjega stoletja je arhitekt Anton Bitenc kapelo preuredil v Festivalno dvorano, semenišče pa spremenil v študentski internat. Bitenc je predelal tudi vhod na vzhodni strani, ki vodi v Festivalno dvorano. In tu je odgovor na moje vprašanje v uvodu. Zakaj se arhitekt Bitenc in gradbenik nista posvetovala s Plečnikom, ki se s tako velikim posegom v njegove načrte ni strinjal, se ne ve natančno. Ve pa se, da se veliki arhitekt z Baragovim semeniščem ni nikoli več ukvarjal.
Sneg je pobelil tudi Ljubljano in še kar naletava. V takem vremenu je foto sprehod še toliko bolj zanimiv. Danes od Opere, po Tivoliju pa vse do Parka slovenske reformacije.
Na mestu kjer danes stoji spomenik slovenskega impresionista Riharda Jakopiča, je nekoč stal Jakopičev paviljon. Vanj je zahajal tudi pisatelj Ivan Cankar. V njegovi spominski sobi na Rožniku hranijo izkaznico, ki je pisatelju omogočala prost vstop v Paviljon. Zaradi gradnje železniške proge, so paviljon podrli. Škoda, da ga niso samo prestavili.
Foto sprehod po Ljubljani, od Plečnikovega Peglezna do Gornjega trga.
Kurenti, ki so na pustno soboto odganjali zimo, so svoje delo bolj slabo opravili. V Ljubljani je začelo snežiti in danes se je mesto zbudilo pod debelo snežno odejo.
Palačo na Krekovem trgu so gradili od 18.julija 1898 do 30. septembra 1899 po načrtih ljubljanskega arhitekta Cirila Metoda Kocha. Namenjena je bila gasilcem. V pritličju je bil prostor za avtomobile, v zgornjih nadstropjih pa so bila stanovanja za gasilske in mestne orožnike. V zgradbi je bila tudi reševalna postaja pa uprava vodovoda in še marsikaj kar je mesto potrebovalo za svoje delovanje. Zaradi vse te vsebine, so jo poimenovali Mestni dom. Stolpič na strehi so uporabljali kot opazovalnico. Danes je tam Martin Krpan in njegova kobilica, ki se vsako uro prikažeta in zabavata mimoidoče. Danes je v stavbi Šentjakobsko gledališče, ki je tam že od leta 1932. V pritličju je Lutkovno gledališče Ljubljana, v podstrešju pa je muzej lutk. (vir: gledališka arhitektura)
10.2.2013 Ena najbolj prepoznavnih mask na slovenskem prostoru je prav gotovo kurent. Velik, na pogled strašen lik, v pustnem času v deželo prinaša veselje, odganja zimo in oznanja moj najljubši čas, pomlad.
Kurenti so doma na Ptuju z okolico, vendar so postali prava slovenska maskota, ko na številnih mednarodnih športnih tekmovanjih spremljajo naše športnike in tudi na ta način delajo reklamo za turistično Slovenijo.
Maska kurenta je sestavljena iz kožuha in glave, na nogah ima rdeče volnene nogavice in udobno obuvalo. V roki nosi ježevko, ki jo uporablja za obrambo, še bolj pa zato, da nanjo veže pisane platnene robčke, ki jih dobi od deklet. Nekoč je veljalo, da so lahko kurenti samo samski fantje. Danes so lahko tudi poročeni, vse bolj pogosto pa se v kurenta preoblečejo tudi dekleta.
Glavna oprema kurentov pa so seveda kravji zvonci. Kar pet jih je, navezani so na verigi in med seboj uglašeni. Ob plesu in poskakovanju, povzročajo tak hrup, da se jih zima ustraši prav vsako leto posebej, zbeži in devet mesecev razmišlja ali bi se sploh še vrnila nazaj Kurenti prinašajo veselje in dobro voljo in najpomembnejše, prikličejo pomlad.
9.2.2013 Na pustno soboto se je tudi v Ljubljani zgodil pustni karneval, to je Zmajev karneval 2013. Vesela povorka pustnih mask se je vila pred kuliso Ljubljanskega gradu in med čudovitimi palačami, vse od Brega pa do Kongresnega trga.
Kljub megli in rahlem sneženju, je bilo veselo. Zabavali smo se in se nasmejali, saj so za to skrbeli kurenti, škoromati iz Podgrada, laufarji, pokači, orači, cundri. Prišli so tudi zvončari iz sosednje Hrvaške. Prišli so tudi visoki gostje kot sta Tito in Jovanka pa tudi papež v svojem papamobilu ni hotel manjkati na ulicah starega mestnega jedra Ljubljane.
Drugi del galerije slik z nedavno končane mednarodne razstave psov, vseh pasem, v Ljubljani. Od nemških dog, kodrov, angleških buldogov pa vse do cane corso in edinega predstavnika na razstavi pasme kooikerhondje pa še veliko drugih.
Kooikerhondje je pasma, ki spada med španjele. Nastala je na Nizozemskem, že v 16. stoletju. Kljub temu, da je pasma nastala že tako zgodaj pa je danes zelo redka. Pred drugo svetovno vojno bi skoraj izumrla, vendar so jo rešili. Na mednarodni pasji razstavi v Ljubljani je bil prijavljen samo en predstavnik te pasme. Pasmo lahko prepoznamo po ušesih. Dlaka na ušesih je malo daljša in je videti kot bi imel dolge uhane
Handler je oseba, ki mora znati voditi psa tako, da ta pokaže prav tisto, kar želi videti strogo oko sodnika. Včasih so to lastniki psa in kot je rekla ena izmed njih: Zelo rada sama vodim svojega psa, ob tem se imava oba odlično. To bi tudi moral bit namen razstav. Toda največkrat so handlerji profesionalci, ki so v primeru zmage psa, tudi sami primerno nagrajeni s strani lastnika.
Pa je še ena pasja razstava v Ljubljani za nami. Tako kot vsaka stvar je tudi ta za nekaj dobra, za nekaj pa ne. Dobro je, da se nekatere pasme ohranjajo. Marsikatero pasmo lahko v živo vidimo ravno na takih razstavah in jo bolje spoznamo. Največkrat so razstavljalci rejci, ki zelo radi povedo kaj zanimivega o svoji pasmi.