Madžarska kratkodlaka vižla spada med ptičarje. Prvič sem pasmo videla na Animal planet, kjer so jo predstavili kot psa, ki ne smrdi No, ta je pa dobra, lep pa še brez vonja. Dober razlog, da sem na letošnji mednarodni razstavi psov CACIB Ljubljana 2013, kar precej časa preživela med vižlami.
Vižla je pes z lovskim nagonom, zato potrebuje prav vsak dan nekaj ur intenzivnega gibanja. O pasmi skoraj vsi viri pišejo, da so to prijazni psi, poslušni, potrpežljivi, igrivi, učljivi in zelo radi so z družino.
Madžarska kratkodlaka vižla se pojavi že v srednjem veku, kot že ime pove, na Madžarskem. Po dveh svetovnih vojnah je vižla skoraj izumrla, toda rešili so jo Avstrijci, ki so se lotili vzreje in od tam je ta lepotec odšel na vse konce sveta.
Vižla ima močan lovski nagon, zato je nujen odpoklic. Ker pa je pasma učljiva, je tega ni težko naučiti, potrebna je vztrajnost in zavzetost lastnika.
Drugi del galerije slik z nedavno končane mednarodne razstave psov, vseh pasem, v Ljubljani. Od nemških dog, kodrov, angleških buldogov pa vse do cane corso in edinega predstavnika na razstavi pasme kooikerhondje pa še veliko drugih.
Kooikerhondje je pasma, ki spada med španjele. Nastala je na Nizozemskem, že v 16. stoletju. Kljub temu, da je pasma nastala že tako zgodaj pa je danes zelo redka. Pred drugo svetovno vojno bi skoraj izumrla, vendar so jo rešili. Na mednarodni pasji razstavi v Ljubljani je bil prijavljen samo en predstavnik te pasme. Pasmo lahko prepoznamo po ušesih. Dlaka na ušesih je malo daljša in je videti kot bi imel dolge uhane
Handler je oseba, ki mora znati voditi psa tako, da ta pokaže prav tisto, kar želi videti strogo oko sodnika. Včasih so to lastniki psa in kot je rekla ena izmed njih: Zelo rada sama vodim svojega psa, ob tem se imava oba odlično. To bi tudi moral bit namen razstav. Toda največkrat so handlerji profesionalci, ki so v primeru zmage psa, tudi sami primerno nagrajeni s strani lastnika.
Pa je še ena pasja razstava v Ljubljani za nami. Tako kot vsaka stvar je tudi ta za nekaj dobra, za nekaj pa ne. Dobro je, da se nekatere pasme ohranjajo. Marsikatero pasmo lahko v živo vidimo ravno na takih razstavah in jo bolje spoznamo. Največkrat so razstavljalci rejci, ki zelo radi povedo kaj zanimivega o svoji pasmi.
Galerija slik z mednarodne razstave psov, vseh pasem, ki je potekala na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, 13. januarja 2013.
Kavkaški ovčar je pogost gost na ljubljanski pasji razstavi. Te lepotci dosežejo zavidljivo velikost, že mladiči kavkaškega ovčarja so kar veliki buhteljčki
Samojed je dobrodušni velikan, z gostim snežno belim kožuhom in “smejočim” izrazom na obrazu.
Domovina samojeda je Sibirija, vzgajajo pa ga tudi nordijske države. Gost kožuh je ustvarjen za zimo in nizke temperature. Letošnja dolga zima v beli Ljubljani je kot nalašč zanj.
Značaj samojeda je od prijazen do trmast. Zelo rad se potepa, zato je priporočljivo namestiti močno ograjo okoli vrta. V nasprotnem zna oponašati bernardinca Beethowna, ki si je znal utreti pot z domačega dvorišča.
Foto blog samojeda je nastal na mednarodni razstavi psov v Ljubljani januarja – CACIB Ljubljana 2010:
Strokovni podatki o pasmi vir: Enciklopedija psov, Ester Verhoef-Verhallen
Dvodnevna razstava psov vseh pasem CACIB Ljubljana 2010 in CACIB Tromostovje 2010 na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani.
Po tibetanskem mastifu, bi jaz podelila CACIB ali naslov najlepšega čudoviti pasmi imenovani tornjak.
Zelo redko videna pasma pri nas izhaja iz Bosne in Hercegovine, kot državo porekla pa omenjajo tudi Hrvaško. Tako da se pasma imenuje bosansko hercegovsko hrvaški pastirski pes Tornjak. Tako veličasten pes, da ga moram zapisat kar z veliko začetnico.
Zelo malo ali skoraj nič je o tej čudoviti pasmi napisano v slovenskih enciklopedijah o psih, saj jaz nisem veliko našla. Tako sem si s podatki pomagala na spletni strani tornjak.si, to je spletna stran slovenskega rejca te pasme z Malega Vrhka, v občini Loška Dolina na Notranjskem.
Pasma je bila prvič omenjena že leta 1076. Tornjak je velik, močan in gibčen pes. Samec zraste do 70 cm. Je umirjen, dobrodušen, pogumen in samozavesten pes. Do tujcev je nezaupljiv, če ni poleg tudi gospodar. Tornjak na mojih fotografijah je bil edini svoje vrste na razstavi v Ljubljani in je bil res zelo prijazen tako, da sem ga z dovoljenjem lastnice tudi pobožala.
Več bolj natančnih in podatkov o pasmi je na spletni strani tornjak.si. Tam so lastniki zapisali tudi kako se naj otroci in odrasli obnašajo do psa, da ne pride do neljubih dogodkov. Velja pa tudi za ostale pasme.
Prav gotovo je znamenita risanka in kasneje tudi igrani film, ponesla slavo tega pikastega lepotca po celem svetu. Verjetno je malo ljudi, ki te pasme ne poznajo. Dalmatinec je živahen, mišičast in navdušen tekač, saj je v svoji dolgi zgodovini opravljal tudi delo spremljevalca poštnih kočij.
Glavna značilnost dalmatinca, poleg prepoznavnih črnih ali rjavih pik po kožuhu, je tek. Zelo rad teče, zato je dobro, da je njegov lastnik aktiven tekač ali kolesar. Kljub tej njegovi navdušnosti za tek, pa dalmatinca ne vidim prav pogosto na agility tekmi in podobnih pasjih aktivnostih. Tu ga border collie in hrvaški ovčar krepko prekašata. Mogoče bi morali organizirati pasji maraton, kjer bi verjetno zmagal prav dalmatinec.
Dalmatinec ima lahko po kožuhu tudi rjave pike, kot je Tom na fotografiji, ki sem ga srečala na hipodromu Stožice, ko si je s svojo lastnico ogledoval tekmovanje v dresurnem jahanju.
Če pasma ni prisotna pri agility tekmah, je pa zelo prisotna in uspešna na pasjih razstavah in prav v tem mesecu se bo v Ljubljani na Gospodarskem razstavišču odvijala ena taka, kjer bomo lahko spet občudovali male in velike lepotce.
Velika prednost dalmatinca je, da ga je lahko negovati. Nima dolge dlake, ki jo je potrebno razčesavati ali pa celo striči, kot je to pri pudljih.
Dalmatinec je prijazen in družaben pes, ki se zelo dobro razume z otroci in drugimi psi, če smo ga tako vzgajali seveda.
Velja za vsako pasmo, malo ali veliko. Imejte jih radi, imejte jih samo takrat, ko veste, da boste za hišnega ljubljenčka imeli dovolj časa. Živi 12 let, manjše pasme tudi veliko dlje in zelo nerad je preveč ur sam doma.
Ni potrebno povedati od kod prihaja ta pasma izrednih dimenzij, saj zraste do višine 80 cm in teže približno 60 kg in je že skoraj kot pravi teliček. Nemška doga je pravi pasji velikan in zbuja s svojim videzom strahospoštovanje, a je po naravi izredno krotka žival. Tako kot velika večina psov, saj je pes takšen kot ga lastnik vzgoji. Tudi kakšen majhen, na videz nenevaren pes je lahko napadalen in agresiven. Zato si je za psa potrebno vzeti čas za vzgojo in za druženje z njim. Če tega ni, se pač ne odločiš, da boš imel doma pasjega hišnega ljubljenčka.
Literatura pravi, da je doga potomka tibetskih mastifov, ki naj bi s feničanskimi trgovci prišli v sredozemlje, od tam pa z Rimljani do Nemčije. Kar dolgo pot so opravile, da lahko danes ljubitelje psov razveseljujejo tudi na pasjih razstavah, kakršna je bila letos januarja v Ljubljani in kjer so se pokazale tudi različice nemške doge: rdečkasto rumena, črna pa tudi modra nemška doga.
Značaj nemške doge je: zelo umirjena, inteligentna, ljubezniva in prijazna. A ker sem zelo velik ljubitelj psov in se z lastniki rada pogovarjam o njihovih hišnih ljubljenčkih, še nisem srečala koga, ki bi za značaj svojega psa povedal kaj drugega. In prav je tako, če imaš psa ga imaš zato, ker ga imaš rad in pes ti to tisočkrat povrne.
Yorkshirski terier ali yorki, najbolj priljubljen terier.
Domovina yorkshirskega terierja je Velika Britanija in danes ta priljubljeni salonski pes, nekoč ni imel ravno salonske vloge. Uporabljali so ga namreč rudarji v rudnikih za preganjanje glodalcev. Danes je ta hišni ljubljenček z lepo svilnato dlako samo za na kavč in za pasjo razstavo. Ta dva yorkija na zgornji sliki pa sta prišla celo na cvetlično razstavo v italijanskem mestu Pordenone.
Čeprav majhen pa je yorki ohranil živahen značaj in vztrajnost terierjev. Prav tako kot višavski terier, je vesel, samosvoj in trmoglav in ne ustraši se niti večjih psov, zelo rad pa je v središču pozornosti. Teža teh psov je med dva in tri kg, plečna višina pa je 25 cm. Na pasji razstavi so vedno zastopani v velikem številu. Razstavni psi imajo kar dolgo dlako in smilijo se mi, ker ne morejo tekati okoli kot drugi psi, kajti za razstavo mora biti vsaka dlaka na svojem mestu, sicer ne bo nagrade. Za koga že?
Veliki, pritlikavi ali toy pudelj, igriv, živahen in zvest hišni ljubljenček.
Domovina pudljev je Francija. Prvotno so jih uporabljali pri lovu. Iz vode so prinašali ptice in ker je bila njihova dlaka gosta in kodrasta, se je prepojila z vodo in pudelj je večkrat potonil. Da se to ne bi dogajalo, so pudlje pobrili, pustili so jim samo šope dlak na sklepih in ledvicah, da bi jih ščitila pred mrzlo vodo. Od tu je tudi ostalo striženje pudljev za različne pasje razstave. Striženje na levčka rečejo temu, kar meni niti približno ni všeč. Morali bi jih tudi za razstavo urediti tako kot je ostrižen Gustav, veliki kraljevski pudelj na sliki, ki ni razstavni pes ampak ima zelo pomembno delo. Gustav je namreč pes terapevt in svojo vodnico v okviru Slovenskega društva za terapijo s pomočjo psov, ki se imenuje Tačke pomagačke, pomaga ljudem z različnimi zdravstvenimi težavami.
Veliki kraljevi pudelj je po značaju dobrodušen in zelo inteligenten pes. Zaradi svoje gibčnosti in radovednosti se zelo hitro učijo. So zelo družabne živali, zato se zelo dobro razumejo z drugimi živalmi. Uživa v gibanju, raje bi se udeležili agilitija ali tekanja po Tivoliju, kot pa pasje razstave, igro z žogo pa naravnost obožuje. To lahko povem iz lastnih izkušenj, saj sem petnajst let uživala v družbi takega navihanca. To pasmo prištevajo med najinteligentnejše pasme psov na svetu.
Novofundlandec, hišni ljubljenček in dobrodušni velikan
Na izletu v Padovi sem srečala tega dobrodušnega velikana, črnega novofundlandca. Obstajajo še rjavi in beli s črnimi lisami, ki jim pravijo tudi landseer in enega takega sem videla tudi na mednarodni razstavi psov vseh pasem v Ljubljani, ki je bila januarja letos. Novofundlandec obožuje vodo, zelo rad plava in rešuje ljudi iz vode, tudi če ni potrebno, se njemu zdi, da je. Zaradi tega veselja do vode ima ta pasma neprepustno, dvojno, srednjedolgo in zelo gosto dlako, zato ga je potrebno redno krtačiti in česati. Zaradi goste dlake tudi težko prenaša vročino in idealni življenjski prostor za novofundlandca je ob vodi.
Pasma se je razvila na Novi Fundlandiji v Kanadi, kjer so jo uporabljali za reševanje iz morja ter za vleko ribiških mrež in čolnov na kopno. Plečna višina samcev znaša okrog 71 cm, samic pa okoli 66 cm. Njihova teža je od 50 do 70 kg. Po velikosti in teži se lahko kosa z velikani kot sta kavkaški ovčar in srednjeazijski ovčar.
Po značaju je družaben, krotek, vdan in poslušen. Prijazen je do ljudi in do živali. Zelo malo laja, je pa zelo občutljiv na intonacijo gospodarjevega glasu, zato ga je treba vzgajati mirno in dosledno.
Lord Byron je o novofundlandcu zapisal: “Ima vse vrline človeka brez njegovih napak.”
Novofundlandec se zelo dobro obnese tudi kot filmski igralec. V Sloveniji je nastopal v zelo gledanem slovenskem filmu, Sreča na vrvici. Kolikokrat sem sama videla ta film niti ne štejem več. Manj kot petkrat zagotovo ne.