Hči varuha spominov, Kim Edwards

Zanimivo počitniško branje, družinska saga, Hči variha spominov, izpod peresa ameriške pisateljice Kim Edwards.

Hči varuha spominov, Kim Edwards, 464 strani, Modrijan 2012

Dr. David in Norah Henry sta srečno poročena in v pričakovanju svojega prvega otroka. Na najbolj zasnežen zimski večer, leta 1964, dobi Norah popadke. Odpravita se do najbližje porodnišnice. V snežnem metežu porodničarjev avto zdrsne s ceste in Norah mora pri porodu pomagati mož.

Dr. Henry je ortoped, toda tudi v vlogi porodničarja se je odlično odrezal. Rodil se je zdrav deček, ki sta ga imenovala Paul. Sestra Caroline, ki je pomagala pri porodu, je dečka oskrbela in ga položila v posteljico.

Nepričakovano pa se je rodil še en otrok. Bila je deklica, toda ko jo je David gledal, je opazil značilnosti, ki jih imajo otroci z Downovim sindromom.

V kratkem času se mu je pred očmi odvrtela zgodba njegovega odraščanja, ko je tudi sam imel zelo bolehno sestro, ki je umrla mlada. Da bi svoji družini prihranil trpljenje, se odloči, da bo dojenčico oddal v zavod. Sestri Caroline je dal naslov in ji naročil, da deklico odpelje, Norah pa je povedal, da je deklica pri porodu umrla.

Kljub temu, da je družina bogata in jim prav ničesar ne manjka pa laž usodno zaznamuje družino. Dr. Henry se celo življenje spopada z njo, Norah ne more preboleti bolečine ob izgubi otroka, Paul pa trpi ob starših, ki sta čedalje bolj odtujena.

Sestra Caroline deklice ni oddala v zavod, ki se ji je zdel grozljiv. Odnesla jo je domov in upala, da se bo dr. Henry le premislil in prišel ponjo. Ker tega ni storil, se je odločila in sama vzgajala deklico, ki jo je imenovala Phoebe.

Spremljamo dve vzporedni zgodbi. Kako se bosta končali? Ali bosta Norah in Paul izvedela, da njuna hči in sestra živi?

Kim Edwards se je rodila leta 1958 v Teksasu. Pisala je kratke zgodbe, potem pa je slišala pričujočo zgodbo iz katere je nastal zanimiv in berljiv roman.

Podobno počitniško branje:

Uporna ptica ljubezni, Fred Mustard Stewart

Vila Manin

Vila Manin se nahaja v italijanski pokrajini Furlanija-Julijska krajina, v majhnem mestu imenovanem Passariano.

Eden od stranskih vhodov v vilo Manin.

Sobotni izlet, smo začeli z ogledom slikarske razstave “Od Courbeta do Moneta” v vili Manin. Razstava je bila veličastna, toda tudi kompleks vile prav nič ne zaostaja za njo, saj je pravi arhitekturni spomenik Furlanije Julijske krajine.

Vila Manin je bila poletna rezidenca bogate družine Manin iz Benetk. Vilo so zgradili v 16. stoletju, v 17. stoletju pa so zgradili še polkrožne kolonade, s katerimi kompleks zelo spominja na Vatikan in Trg sv.Petra v Rimu. Ob vili stoji tudi kapelica, ki je zelo podobna naši križevniški cerkvi v ljubljanskih Križankah.

Kompleks vile Manin je vsekakor vreden ogleda, če ne drugače pa, ko se odpravimo v bližnji nakupovalni center Outlet Palmanova.

Vila Manin je bila poletna rezidenca bogate družine Manin iz katere je bil tudi zadnji beneški dož Ludovico Manin.
V 17. stoletju so vili Manin dogradili še polkrožne kolonade.
Pogled na glavni vhod v kompleks vile Manin.
Glavni vhod v vilo Manin.
Vrsta za ogled slikarske razstave impresionistov v vili Manin.
Kapela v kompleksu vile Manin je podobna naši križevniški cerkvi v Ljubljani s to razliko, da ima ta več okrasnih kipov.
Polkrožne kolonade vile Manin z zunanje strani.
Vila Manin, Passariano - Furlanija Julijska krajina
Passariano, Furlanija Julijska krajina

Povezano:

Sobotni izlet

Gremo naprej v

Palmanovo

Dobra indijska žena

Zgodba o dveh različnih kulturah

ispod peresa pisateljice

Anne Cherian

Neel Sarath je indijec, ki je v Ameriki končal študij medicine in v San Franciscu dela kot anesteziolog. Pri svojem delu je uspešen. Ima svetlopolto ameriško dekle, vozi se s porschejem in živi v lepem stanovanju v prestižni soseski. Živi ameriški način življenja in želi pozabiti na tradicionalno indijsko življenje.

Toda, to je račun brez krčmarja. Njegova družina ima v mislih ravno nasprotno.

Neela želijo poročiti z indijskim dekletom in z zvijačo ga zvabijo v Indijo, češ da je dedek, ki ga je imel zelo rad, hudo bolan.

Leila Krishnan je izobraženo dekle, ki na šoli za dekleta poučuje angleščino. Je lepotica, ki se bliža 30-im letom in kljub svoji izobrazbi in lepoti, še vedno brez moža. Ker je družina revna, je Leila brez dote, ki je v njenem svetu zelo pomembna.

Neel in Leila se poročita in ko Neel na vse pretege razmišlja, kako naj se reši neveste spozna, da Leila ni pohlevno, tradicionalno, indijsko dekle, ki jo lahko zavrže.

Leila se bori za svoj zakon. V Ameriki, s svojo milino in dobroto, zlahka najde krog prijateljev, ki jo pri tem spodbujajo. Tu ji je življenje všeč in ne želi se vrniti v Indijo.

In kot pravi pisateljica: “V zakonu je poroka šele začetek.” Neel in Leila se spoznavata in vsak dan sta si bolj blizu. Neel se od Leile nauči, da moraš biti to, kar si in da se tega ne smeš sramovati, temveč moraš biti na svoje korenine ponosen.

Moški, ženska in otrok

To je naslov sodobnega romana, o morali in načinu življenja, zaradi katerega največkrat trpijo, najbolj nedolžna in nič kriva bitja, otroci. Napisal ga je ameriški pisatelj, ki je bil rojen leta 1937 v New Yorku

Erich Segal.

Erich Segal je tudi avtor romana “Ljubezenska zgodba“, po katerem je bil posnet srce parajoč film. Tudi zgodba romana “Moški, ženska in otrok”  je zelo čustvena pripoved.

Erich Segal
Erich Segal

Dr. Beckwith živi z ženo Sheilo ter hčerkama Jessiko in Pavlo, mirno in srečno družinsko življenje v ameriški državi Massachusetts. Bob je profesor statistike na univerzi, Sheila je urednica v založbi, hčeri pa sta šolarki. Nekega dne dobi Bob obvestilo s francoskega veleposlaništva, da mora nujno poklicati neko številko v majhnem francoskem mestecu.

Prvi šok, ko izve da ima v Franciji devet let starega sina, zamenja drugi šok, kako povedati ženi in deklicama. Pred desetimi leti je bil krajši čas kot predavatelj v Franciji in se zapletel z mlado francosko zdravnico. Ta mu za sina ni povedala, toda ker je v nesreči izgubila življenje, je župan povedal Bobu, kaj mu je za tak primer naročila Nicole.

Deček pride na obisk h Bobovi družini. Nihče od otrok ne ve, da je Bob oče vseh treh. Odnosi z ženo se krhajo, ne more se sprijazniti s tem, da jo je prevaral. Vsak se izpove svojemu prijatelju. In ker je v resničnem svetu tako, da je skrivnost skrita samo do takrat dokler je ne poveš drugi osebi, pa čeprav zaupno, je tudi v romanu tako. Skrivnost se je razvedela in najbolj v šoku so tokrat otroci. Po liniji najkrajšega odpora, se Bob odloči, da bo sina poslal nazaj v Francijo in tako rešil mir svoje družine.

Jean-Claude je miren, prijazen in znanja željan fant, ki odlično igra nogomet in tudi v kuhinji se dobro znajde, saj sta z mamo živela sama in ga je marsikaj naučila.  Sčasoma se vsi zavejo, da ga imajo radi. Ko vmes še hudo zboli, kajti razlije se mu slepič, se za njegovo življenje vsi zelo bojijo. Fant ozdravi, deklici mu uredita sobo s plakati nogometašev in celo podpis največjega nogometaša vseh časov, Pelea, mu priskrbita. Družina je soglasna, želijo, da Jean-Claude za vedno ostane pri njih kot del družine.

Toda Jean-Claude se želi vrniti v Francijo in nadaljevati šolanje kot mu ga je začrtala njegova mama in kljub prošnjam vse družine, se odloči za internatsko šolo v domačem kraju.

Moje pesmi, moje sanje

knjige

Večina pozna zgodbo družine Trapp iz filma Moje pesmi, moje sanje. Kako pa se je njihovo življenje nadaljevalo po begu iz Avstrije?

Priznam, da sem film “Moje pesmi, moje sanje” gledala vsaj trikrat, v različnih starostnih obdobjih in priznam, da mi je bil vsakokrat všeč. Lahkoten film, poln dobrote, sreče in prijaznih ljudi. Odlična igra Julie Andrews in Christopherja Plummerja ter lahkotna zgodba z veliko petja, vedno znova pritegne.

knjige Zgodba mlade redovniške pripravnice, ki pride v hišo ovdovelega kapitana Georga von Trappa in postane guvernanta njegovim sedmim otrokom. Zgodba filma se konča z njuno poroko in begom cele družine pred nacisti. Kako pa se je zgodba družine von Trapp nadaljevala, pa sem izvedela ob branju knjige, ki jo je napisala prava Marija Avgusta Trapp, z naslovom “Hvalnica družine Trapp“.

Družina z ladjo odpluje v Ameriko. Od bajnega bogastva, postanejo reveži brez denarja, brez doma in brez znanja angleškega jezika. Odločijo se, da se bodo preživljali s tistim kar najbolje obvladajo, to je petje.

Ker jim Amerika sprva ne izda dovoljenja za bivanje se vrnejo v Evropo in nekaj časa preživijo v Skandinaviji. Pevski zbor družine Trapp nastopa na Danskem, Švedskem in Norveškem, dokler se znova ne vrnejo v Ameriko in poskusijo znova.

Odločna in iznajdljiva Marija popelje svojo družino, ki se poveča še za tri otroke, v novo življenje. Postanejo “pojoča družina Trapp” in v svojih značilnih avstrijskih oblačilih nastopajo na turnejah po Ameriki. Ko ni turnej, služijo denar za preživetje z izdelovanjem in prodajo ročnih izdelkov.

Ves čas je njihov moto: “Ne skrbi”. Res bi bila izguba časa. Kupijo si staro kmetijo v Vermontu, Filadelfija, kjer pokrajina saj malo spominja na njihovo rodno Avstrijo.  Vmes se začne druga svetovna vojna in najstarejša sinova vpokličejo v vojsko in ju pošljejo v Italijo.

Pojoča družina se zmanjša, toda še vedno nastopa, za nameček pa ustanovijo, v stari zapuščeni vojašnici, ob svojem domu glasbeni tabor družine Trapp. Tu prirejajo 10 dnevne pevske tabore za mlade in manj mlade, ki so zelo dobro obiskani. Ko je baron leta 1948 umrl, je Marija z otroki nadaljevala z glasbenimi tabori.

Po vojni so Trappovi prirejali humanitarne akcije za pomoč Avstriji. Zbirali so oblačila in hrano ter jo pošiljali svojim rojakom.