Ararad Khatchikian | Svetlana

Oblačila za Aljasko

Na našem zimskem izletu v Italijo, kjer smo med ostalim obiskali tudi največjo šolo pasjih vpreg v tem delu Evrope, nam je simpatični lastnik Ararad Khatchikian pokazal in razložil kaj vse potrebuješ, ko se odpraviš na tekmovanje vlečnih psov na čisto pravo Aljasko, kjer temperature dosežejo do – 60 stopinj pa še kakšno povrh.

Mala Aljaska — Parka, pod katero je več plasti oblačil, je podložena s kožami in zelo pomembno je, da ima čim manj zadrg.

Preden smo na Mali Aljaski občudovali glavno atrakcijo šole, aljaške huskije, smo pogledali kakšno vse opremo potrebuješ v takih ekstremnih vremenskih razmerah.

Zanimive so bile rokavice. Tudi pri te je treba imeti v več plasteh. Prva plast ščiti zapestja, druga plast so tanjše rokavice s polovičnimi prsti, tretja plast rokavice s snemljivim delom na koncu prstov. In ko temperatura doseže – 50 stopinj in več so na hrbtu, vedno pri roki, še rokavice iz kože losa in bobra.

zimski izlet — Rokavice, ki na Aljaski rešujejo življenja.

Skoraj vsa oblačila, ki jih nosijo so podložena z živalskimi kožami, v nasprotnem bi v tako nizkih temperaturah ljudje zmrznili.

Lahko razumem, da na Aljaski, v Sibiriji in podobnih pokrajinah pač nujno potrebujejo oblačila iz živalskih kož. Da pa taka oblačila potrebujejo sredi Ljubljane, mi pa ni čisto pogodu ampak to je druga zgodba.

Poleg rokavic je pomembna tudi obutev, ki ne premoči in drži toploto.

Ararad se je s pasjo vprego udeležil 1600 km dolge dirke čez Aljasko.

Na tej poti je bilo 22 baznih postaj kjer so si tekmovalci zamenjali oblačila in nahranili sebe in pse.

Sani, ki jih vlečejo psi sem videla samo v kakšnem filmu, tokrat pa tudi v živo. Vodnik stoji zadaj na lahko bi rekla dveh smučkah, ima dve zavori, eno s katero pse upočasni in drugo s katero jih ustavi. Pasja vprega ima lahko 16 psov, ki ni nujno da si vsi med seboj dobro razumejo. Prav zato mora vodnik obvladati tudi psihologijo psov in vedeti kako bo vprego sestavil, da ne bo neljubih dogodkov.

Aljaški husky teče 20 do 30 km na uro in vodnik se mora dobro držati za sani, tudi zapestja si navežejo na sani, da ne pade. Obstaja tudi ukaz za stop, vendar ga psi v svoji tekaški vnemi ne slišijo in se ustavijo, ko začutijo da je nekaj narobe. To je lahko 10 ali 20 km naprej.

V Beli peči imajo tudi kratke tečaje, kjer se lahko preizkusimo kot

vodniki vlečnih psov, vendar se je treba prej najaviti in rezervirati. Podatki tudi v slovenskem jeziku so na spletni strani ararad.net.

Pri zelo nizkih temperaturah je potrebno zaščititi tudi pse s posebnimi plašči za pse, ki ščitijo tudi trebuh. Na zelo dolgih dirkah pa imajo psi tudi pasje škornje, ki varujejo tačke pred odrgninami in zmrzaljo.

Zelo veliko novega in zanimivega smo izvedeli od gospoda Ararada, ki je sin armenca in italijanke in je živel na različnih koncih sveta in tekoče govori štiri svetovne jezike pa tudi kar veliko slovenskih besed mu je bilo znanih.

Povezano:

Mala Aljaska

Mala Aljaska v Furlaniji Julijski krajini

Na Mali Aljaski, ki se nahaja tik za slovensko mejo in malo pred italijanskim mestom Trbiž, živi Ararad Khatchikian s svojo družino in 40-imi psi, predvsem pasme Aljaški Husky. Vsi skupaj tvorijo šolo vlečnih psov, kjer se ob vnaprejšnji najavi lahko preizkusi prav vsak.

Poznam pasmo sibirski husky, pa aljaški malamut, prvič pa sem spoznala in videla aljaškega huskija. Na našem zimskem izletu smo obiskali Mednarodno šolo za mushing v Beli Peči, ki jo vodi simpatični Ararad Khatchikian. To je šola za vlečne pse, ki ima 40 psov za vleko sani, predvsem pasme Aljaški Husky.

Za tako veliko število psov na enem prostoru moraš biti zelo dober pasji psiholog, samo ljubezen do psov je premalo. In Ararad je prav gotovo zelo dober poznavalec pasje duše.

Prav vsakega od svojih psov dobro pozna, ve kako se obnaša, ve kateri pes se s katerim ne razume in kateri psi so med seboj prijatelji.

To je zelo pomembno tudi , ko sestavlja vprego za različna tekmovanja. V paru morata biti dva, ki se dobro razumeta.

Prostor kjer bivajo odrasli psi je zasnovan enako kot na večji ameriški sestri Aljaski. Vsak pes ima svojo hišico, svojo hrano in vodo. Na hišico je priklenjen, ker bi se v nasprotnem med sabo lahko stepli, prav gotovo pa bi si kradli hrano. Lahka veriga je tako dolga, da se sosednji psi lahko med seboj dotikajo, ovohajo in igrajo.

Informacije o dejavnosti šole, terminih in cenah najdemo v slovenskem jeziku na spletni strani ararad.net.

Mama dveh mladičkov ima lepe modre oči, ki pa so za vlečne pse manj zaželjene, ker so bolj občutljive kot rjave oči.

Husky z modrimi očmi je zelo lep, vendar pa manj primeren za vlečnega psa, ker so njihove oči bolj občutljive kot pri tistih z rjavimi očmi.

Aljaški husky Angel je svoje obiskovalce samo mirno opazovala iz svoje hiše.

Povezano:

Zimski izlet

Oblačila za Aljasko

Zimski izlet

Aljaški husky in šola pasjih vlečnih vpreg, ki jo vodi Ararad Khatchikian. Svete Višarje oziroma Monte Lussari. Dolina reke Zilje in Belo jezero – Weissen see.

Ko smo se v soboto 30. januarja odpravljali na izlet iz ljubljanskega Tivolija, je snežilo kot za stavo in bela Ljubljana je upravičila svoje ime.

Pobrali smo še izletnike v Škofji Loki, Kranju in Radovljici ter se zapeljali mimo Kranjske Gore, kjer so si veleslalomisti ogledovali progo za FIS pokal Vitranc. Mi smo se peljali naprej na italijansko stran in prišli na prvi cilj našega izleta. To je šola pasjih vlečnih vpreg v Beli Peči, ki jo vodi simpatični in adrenalinski Ararad Khatchikian in se nahaja približno 2 km pred Trbižem (Tarvisio). Adrenalinski, ker se je Ararad odpravil na znamenito dirko čez Aljasko, ki je bila dolga 1600 km.

Slišali smo veliko zanimivega o tem kako se obleči za dirko po Aljaski, kjer temeratura pade tudi do – 60 stopinj, kar je nazorno opisano v romanu Tisha. Spoznali smo številne aljaške huskije in pa dva češka volkova. Polni zanimivih vtisov in navdušeni smo se odpravili proti našemu drugemu cilju Svete Višarje – Monte Lussari.

Z gondolo smo se zapljali na vrh, kjer stoji romarska cerkev in med potjo občudovali zasneženo naravo in pogumne smučarje, ki so se spuščali po strmem smučišču. Vreme je bilo megleno z rahlim sneženjem, zato ni bilo veličastnega razgleda, ki se tu ponuja ob lepem in jasnem vremenu. Kljub temu smo tu prebili prijetno uro časa in si ogledali tudi romarsko cerkev.

Po dolini reke Zilje je speljana karnijska panoramska cesta, po kateri smo se zapeljali tudi mi in občudovali naravo. Na eni strani doline so Karnijske Alpe na drugi pa Ziljske Alpe.

Ziljska dolina je dolga 90 km vse do Beljaka v Avstriji. Mi smo se zapeljali do bazilike Maria Lugau v Avstriji. Leta 1986 jo je blagoslovil papež Janez Pavel II in je pomembno romarsko središče cele Avstrije. Po isti panoramski cesti smo se zapeljali nazaj do Belega jezera – Weissen see. V tem času ga pokriva debela plast ledu in ljubitelji drsanja ga prav veselo obiskujejo.

V večernih urah, po prijetno preživetem dnevu in polni lepih vtisov, smo se odpravili proti domu. Ko smo prišli ven iz Karavanškega predora pa nas je v Sloveniji zopet pričakal sneg, ki je naletaval skoraj celi dan.

se nadaljuje …

Mala Aljaska v Furlaniji Julijski krajini