23.3.2013 Felinološko društvo Ljubljana prireja mednarodno razstavo mačk, 23. in 24. marca 2013, v prostorih BIC (Biotehniški izobraževalni center), ki se nahaja nasproti Botaničnega vrta Ljubljana.
Prvi dan mednarodne razstave mačk v Ljubljani je pokazal, da je letošnji mačji trend, čim večja, dolgodlaka ali kratkodlaka, na vsak način pa so prevladovale velike pasme. Največ mačjih lepotic in lepotcev je bilo pasme Maine coon ali ameriška gozdna mačka. Podobne velikosti in lepote je tudi Norveška gozdna mačka. Na Norveškem se je pojavila pred več kot petsto leti.
Maine coon, ameriška gozdna mačkaNorveška gozdna mačka se je na Norveškem pojavila pred več kot petsto letiNorveška gozdna mačka v beli barvi
Na razstavi smo lahko občudovali tudi eno najstarejših pasem, to je perzijka. Njej podobna, saj kar se tiče potlačenega smrčka, je eksota. To je novejša pasma, ki so jo dobili s križanjem perzijke in nekaterih drugih pasem kot je burmanka pa tudi navaden domači maček, brez rodovnika je prišel prav.
Perzijka, ena najstarejših in najbolj priljubljenih mačkEksota ali eksotska perzijka je novejša pasma mačkSveta birmanka prihaja iz Burme, kjer je živeli pri menihih. Ima lepo svilnato dlako in čudovite modre očiSomalijka je večja mačka, njen košati rep nas spominja na lisicoKartuzijka prihaja iz Francije, ima sivo moder gost kožuh, oči pa so zlate ali bakrene barveRuska modra mačka izhaja iz severne Rusije in je naravna pasmaDevon Rex je mlajša pasma mačke in je nastala v angleškem Devonu. Spominja na vesoljčka, njena značilnost pa je valovita dlaka. Zelo rada se crklja, preverjeno :)“Strogi” nizozemski sodnik pri natančnem pregledu in oceni Maine coonTudi sodnica me obožuje :)
Madžarska kratkodlaka vižla spada med ptičarje. Prvič sem pasmo videla na Animal planet, kjer so jo predstavili kot psa, ki ne smrdi No, ta je pa dobra, lep pa še brez vonja. Dober razlog, da sem na letošnji mednarodni razstavi psov CACIB Ljubljana 2013, kar precej časa preživela med vižlami.
Kratkodlaka madžarska vižla
Vižla je pes z lovskim nagonom, zato potrebuje prav vsak dan nekaj ur intenzivnega gibanja. O pasmi skoraj vsi viri pišejo, da so to prijazni psi, poslušni, potrpežljivi, igrivi, učljivi in zelo radi so z družino.
Vižla je igriv, potrpežljiv in učljiv pes. Lepotec z zlato rjavim kožuhom
Madžarska kratkodlaka vižla se pojavi že v srednjem veku, kot že ime pove, na Madžarskem. Po dveh svetovnih vojnah je vižla skoraj izumrla, toda rešili so jo Avstrijci, ki so se lotili vzreje in od tam je ta lepotec odšel na vse konce sveta.
Samec vižle doseže velikost od 57 do 64 cm, samica pa 53 do 60 cm.
Vižla ima močan lovski nagon, zato je nujen odpoklic. Ker pa je pasma učljiva, je tega ni težko naučiti, potrebna je vztrajnost in zavzetost lastnika.
Vižla, pes z veliko energije, potrebuje veliko gibanja na prostem, ne samo na razstavnem prostoru :)Kratkodlaka vižla. Samo še zadnji taci malo pretegnem, potem pa akcija :)Vižla ima lep zlato rjav kožuh, ki ga z lahkoto negujemo. Obrišemo ga z mokro krpo, seveda pa za lepši sijaj potrebuje tudi izdatno mero čohanja :)Madžarska kratkodlaka vižla, pred strogimi sodniki na mednarodni razstavi psov, vseh pasem, CACIB Ljubljana 2013.
Rodezijski grebenar – Afričan, ki se odlično počuti tudi v Sloveniji
Rodezijski grebenar, lepotec iz Afrike
Rodezijski grebenar je pasma, ki je nastala na jugu Afrike, na meji z Bocvano, kjer je ma (gospa) Ramocve ustanovila Prvo damsko detektivsko agencijo. Pasma je nastala s križanjem hotentotskega psa in različnih evropskih pasem, ki so jih s seboj pripeljali priseljenci. Rodezijski grebenar je močen in pogumen pes. Vzrejen je bil za lov na leve. Vse bolj je ta pasma prisotna tudi v Ljubljani. Tu sicer levov ni, oziroma imamo leva in levinjo v živalskem vrtu, a ta dva sta bolj lene narave in bolj poležavata in lenarita. Rodezijski grebenar je zelo vzdržljiv. Lahko preteče tudi do 50 kilometrov, brez odmora. Zato je ta pasma primerna za aktivne ljudi, ki radi tečejo, saj je kuža navdušen tekač pa tudi agilitija se ne brani. Rodezijskega grebenarja takoj prepoznamo po grebenu, ki ga ima na hrbtu.
Rodezjski grebenar zraste do 70 cm in doseže do 30 kgMladič opazuje nastop svojih starejših prijateljev in sorodnikov na pasji razstavi :)Značilen greben na hrbtu, po katerem je pasma prepoznavna. Na tem delu raste dlaka v nasprotno smer.
Rodezijski grebenar je navdušen tekač na dolge proge
Tudi maratonci morajo počivatiA sem zdaj že jaz na vrsti? Rodezijski grebenar čaka na svoj nastop, CACIB Ljubljana 2012
Detektivski roman. Šesti primer inšpektorja Martina Vrenka in njegove ekipe, da o psu niti ne govorimo.
Obsedenosti v času krize, Avgust Demšar, založba Sanje 2012, 432 strani
Martin Vrenko, visji kriminalistični inšpektor iz Maribora, si še ni popolnoma opomogel od svojega dopusta v Opatiji, kjer je mimogrede rečeno, pomagal rešiti umor, se je ta zgodil tudi v Mariboru. Ob vznožju hriba Urban, je pohodnik našel moško truplo. Kasneje so kriminalisti ugotovili, da gre za umor. Če bi šlo za rop, bi ropar prav gotovo odnesel skoraj 7000 € vredno uro, ki je bila še vedno na pokojnikovi roki.
Pri preiskovanju območja, je ekipi pomagal tudi nemški ovčar, ki pa se ni prav dobro odrezal. Pač tako je, ni vsak nemec že takoj kot komisar Rex.
Nemški ovčar
Preiskovalci so kljub temu našli nekaj sledi, toda premalo, da bi lahko zoožili krog osumljencev. Teh je kar nekaj: od žene in hčerke pa do dveh sester. Razlog za umor bi imeli tudi zaposleni v njegovem podjetju, saj ga je finančno popolnoma izčrpal in so nekateri ostali brez službe.
Inekcija inzulina, ki so jo našli na prizorišču umora, kaže da bi lahko bil storilec tudi oče umorjenega. Toda to se zdi skoraj vsem nemogoče. Starejši Hafner je sicer res sladkorni bolnik, ki uporablja inzulin, toda je tudi invalid na vozičku in prebiva v domu za starejše. Težko bi sam opravil takšno dejanje. Mogoče pa ni bil sam. Ja, vse je možno.
Skozi vse zaplete in razplete pa pridemo na koncu do dokumenta, ki ga najde inšpektor Vrenko in zaradi katerega je primer zaključen.
Družina kriminalista Breznika ima doma petinpoletnega kraševca in zanimiv je pisateljev opis te čudovite slovenske pasme: “Kraševec Runo je značilen predstavnik svoje vrste.Je ogromen, a prijazen in nemoteč pes. Laja skorajda nikoli, vseeno pa nalogo čuvaja opravlja nadvse uspešno. Recimo, kadar se njegovemu območju približa kdo z vonjem, v katerem Runo zazna zle namene, pride iz svoje ute, odide do nepovabljenega in se pred njim ob ograji sprehodi sem ter tja. Ob tem ne laja, ne renči in ne kaže čekanov. Še več, zdi se, kot da se za človeka na oni strani sploh ne zmeni. Vseeno pa je njegovo sporočilo popolnoma jasno in nedvoumno. No, tako, pravi Rino, tukaj sem, takšen sem, dobro si me oglej, zdaj pa premisli, ali se ti splača uganjati lumparije.”
Srednje azijski ovčar, dobrodušni velikan, za vse ljubitelje pasme in tiste, ki razmišljajo o nakupu le te, objavljam komentar in fotografije Igorja Strnada, poznavalca in lastnika slovenskih predstavnikov SAO.
Srednje azijski ovčar Nadar, mladinski slovenski šampion in tretji na specialni razstavi v Banja Luki.
“Zgornjemu članku bi danes rad dodal, da se zadnje čase zelo pogosto pojavljajo slabi in ne zdravi psi te pasme, k temu pa pripomoremo tudi sami z svojo neosveščenostjo! Pojavlja se namreč veliko zelo hude displanzije, pa tudi drugih hib od podgrizavosti, nadgrizavosti, itd…. Vedeti moramo da se nam to zgodi, kadar smo premalo pozorni na stvari pri nakupu! Tukaj zahtevajmo od vzreditelja, da nam pokaže pisni izvid rtg slikanja kolkov, in zapisnik vzrejnega referenta, ki se mora ujemati z kinološko zvezo države v kateri gledamo mladiča! Nekateri rejci za svoje mladiče izdajajo rodovnike, ki so izdani v drugi državi, kot pa smo kupili mladiča! Včasih se to dogaja zato, ker imajo nekateri rejci v matični državi prepoved vzreje! Pred nakupom se prepričajte na kinološki zvezi Slovenije o potrebnih dokazilih, za kasnejši vpis v slovensko rodovno knjigo! Preverite tudi veljavne odločbe o kupiranju repov in ušesov v državi, kjer kupujete mladiča! Tako vam lahko postane marsikaj jasno, saj v določenih državah kupiranih psov ni več mogoče razstavljati! Za ta dodatek zgornjemu članku, sem se odločil na podlagi izmenjanih izkušenj z drugimi lastniki psov, ki so v zadnjem času ravno zaradi opisanih stvari zelo nesrečni! VEDITE DA JE VČASIH DRAG MLADIČ, LAHKO ŠE DRAŽJA IZKUŠNJA!!!!
Veliko sreče pri nabavi vašega alabaya!!!!”
Srednje azijska ovčarja, Nadar in Dona
Srednje azijska ovčarka Dona, prva predstavnica te pasme v Sloveniji. Dona je slovenska mladinska, sedaj pa že veteranska šampionka.
Dona in Nadar, slovenska predstavnika pasme srednje azijski ovčar
Kraški ovčar na mednarodni razstavi psov CACIB Ljubljana 2012.
Kraški ovčar
Kraški ovčar je edina slovenska avtohtona pasma psov, saj je bila mednarodno priznana že leta 1939. pod imenom ilirski ovčar. Domnevajo, da so ga k nam pripeljali Iliri tako, da so nam Iliri poleg botaničnega vrta v Ljubljanizapustili tudi to čudovito pasmo. Kot kraški ovčar pa je bila pasma priznana leta 1968.
Kraševec je zelo dober pastirski pes in zanesljiv čuvaj. Danes je v te namene bolj malo izkoriščen. Večinoma je kot hišni ljubljenček in prijazen spremljevalec, če ga seveda tako vzgojiš. Po svoji zunanjosti je precej podoben šarplanincu pa tudi kavkaškemu ovčarju.
Kraški ovčar je srednje velik pes, sive barve. Siva barva pa je lahko svetla ali pa zelo temno siva. V višino zraste do 63 cm in doseže težo 42 kg. Samice so nekoliko manjše.
Največ ljubiteljev in lastnikov kraškega ovčarja v Sloveniji je v Mariboru in Ljubljani z okolico. Tako je tudi na letošnji 57. mednarodni razstavi psov na Gospodarskem razstavišču, CACIB Ljubljana 2012. bilo največ razstavljalcev te pasme prav iz teh delov Slovenije.
Kraški ovčar zraste v višino do 63 cm, težki so do 42 kg, samičke so nekoliko manjše.Kraški ovčar, slovenski lepotecKraški ovčar ima temno rjave očiKraški ovčar je dober pastirki pes in odličen čuvaj.
14. in 15. januarja se je v Ljubljani odvijala 57. mednarodna razstava psov.
Pasma nemški ovčar
Gospodarsko razstavišče v Ljubljani je 14. in 15. januarja 2012. gostilo 57. mednarodno razstavo psov. Predstavili so se hišni ljubljenčki, mali in veliki, od čivave, zlatega prinašalca pa vse do ogromnih mastifov, kot je tibetanski mastif in še večji, angleški mastif.
Psov in pasem je bilo ogromno, zato sem se osredotočila na nekaj meni trenutno najbolj zanimivih pasem, nekatere sem v živo videla prvič. Eden teh je čudoviti pirenejski planinski pes. Na razstavi je bil samo eden iz Hrvaške. Tudi pasmo akita sem prvič videla v živo pa pasmo tosa in angleškega mastifa, ki dominira s svojo velikostjo pa tudi z lenobo. Velik, počasen in neokreten pa vendar izredno simpatičen in dobrodušen.
Na tokratni razstavi sem se še največ zadržala pri edini slovenski pasmi, kraškem ovčarju. Pa hišni ljubljenček iz Afrike, rodezijski grebenar, iz Nemčije, weimaranec pa sibirski husky, hovawart in mastifi.
Rodezijski grebenar čaka na svoj nastopAmeriški akita - ali je lahko še lepšiPirenejski planinski pesSibirski huskyAljaški malamutWeimarčanHovawartPasma - tosaPasma - angleški mastif
Zanimiva zgodba o življenu s hišnim ljubljenčkom, samojedom Orijem.
Zanimiva in duhovita zgodba o samojedu Oriju, je napisana za vse generacije. Še posebaj pa je zanimiva za ljubitelje psov, ki imajo pse ali pa smo jih nekoč imeli. Ko pisateljica, opisuje Orijevo obnašanje, se spomnim tudi na svojo Kalo, pritlikavi pudelj, ki se do svojih ljudi ni nič drugače obnašala kot Ori. Prav tako nas je razveseljevala in zabavala, s svojimi norčijami celih petnajst let …
Knjiga, Ure pasjih dni je razdeljena na tri dele. Tri zgodbe nam pripovedujejo o življenju Orija in njegovih ljudeh. Vsi skupaj s prijaznim samojedom na čelu so bili svetovni popotniki, zato v knjigi izvemo tudi marsikaj zanimivega o krajih kjer je družina živela.
Svoje srečno pasje življenje je Ori začel v Ljubljani, nadaljeval v Pragi, nato pa se preselil na Kras. V tem zadnjem delu nas tudi pouči, da je zmotno mnenje, da Benetke stojijo na pilotih, ki so jih naredili iz kraškega hrasta, saj tako velikih hrastov na Krasu sploh ni bilo. Lepa reč.
Pisateljica, ki je po svoji izobrazbi slikarka, se v knjigi sprašuje, “Kaj dela pes ves božji dan, kadar seveda ne spi? Čemu služi?” In odgovor je “Ničemur in v tem je njegova slava.”
S tem, da pes ne služi ničemur pa se ne morem strinjat. Pes je pravi terapevt, tudi “navaden” hišni ljubljenček obvlada terapijo, kaj šele tisti, ki jih posebej pripravljajo za tak namen, psi reševalci, terapevtski psi kot so Tačke pomagačke, Ambasadorji nasmeha pa še bi lahko naštevala.
Pasma: samojedBenetke - VeneziaLjubljana, izlet z ladjico Ljubljanica
Fotografije samojeda so nastale na pasji razstavi v Ljubljani, CACIB Ljubljana 2010, ni Ori, ki je glavni junak knjige
Črni ruski terier, od vojaškega psa do hišnega ljubljenčka.
Črni ruski terier
Na letošnjem praznovanju ob dnevu živali, v parku Tivoli, me je v poplavi vseh pasem, ki so tam bile, še najbolj prevzel črni ruski terier. Mogoče zato, ker sem ga videla prvič, ali pa ker je tako lep in velik pes.
Črni ruski terier v Tivoliju, na praznovanju ob dnevu živali, 9.10.2010.
Doma sem takoj pobrskala po internetu in našla spletno stran družine, ki vzreja ruske terierje in živi z njimi – (black terrier).
Osnova črnega ruskega terierja je veliki šnavcer.
Pasma je nastala s križanjem velikega šnavcerja z airedalskim terierjem, nato pa še z rottweilerjem, pa z novofundlancem. Tako so nastali čudoviti črni psi, ki so jih poimenovali črni terier. Prvi standard pasme so objavili leta 1958. v pravilih za šolanje vojaških psov, v nekdanji Sovjetski Zvezi.
Prvi standard pasme črni terier je bil objavljen leta 1958. v pravilih za šolanje vojaških psov.
Iz službenega psa (tako kot naš policijski pes Arni), se je ruski črni terier prelevil v hišnega ljubljenčka. Res da je malo velik, toda vzreditelji pravijo, da je to umirjen, vodljiv in vdan družinski član. Kar velja za prav vsako pasmo, ki ji namenimo dovolj časa in pozornosti, pa naj bo to mali yorkshirski terier ali pa veliki tibetanski mastif.
Črni ruski terier je umirjen, vodljiv in vdan družinski član.
Samojed je dobrodušni velikan, z gostim snežno belim kožuhom in “smejočim” izrazom na obrazu.
Domovina samojeda je Sibirija, vzgajajo pa ga tudi nordijske države. Gost kožuh je ustvarjen za zimo in nizke temperature. Letošnja dolga zima v beli Ljubljani je kot nalašč zanj.
Značaj samojeda je od prijazen do trmast. Zelo rad se potepa, zato je priporočljivo namestiti močno ograjo okoli vrta. V nasprotnem zna oponašati bernardinca Beethowna, ki si je znal utreti pot z domačega dvorišča.
Foto blog samojeda je nastal na mednarodni razstavi psov v Ljubljani januarja – CACIB Ljubljana 2010:
Samojed potrebuje veliko gibanja, da ostane v kondiciji tudi do pozne starosti.Par samojedov na razstavi CACIB Ljubljana 2010Plečna višina samojeda je do 57 cmSnežno bela dlaka samojeda je najpogostejša. Lahko pa je tudi smetanasta ali bela s svetlorjavimi znamenji.Prostor za nastop samojedov na razstavi psov CACIB Ljubljana 2010Samojed je pastirski pes, vlečni ali lovski pes, danes pa je bolj družni pes.
Strokovni podatki o pasmi vir: Enciklopedija psov, Ester Verhoef-Verhallen
