Grad Miramare – Castello di Miramare – se nahaja blizu mesta Trst. Stoji tik ob morju, obdan pa je s čudovitim parkom in botaničnim vrtom.
Mira mar v prevodu pomeni pogled na morje in pravijo, da se iz vsakega okna na gradu Miramare vidi morje. Ta čudoviti, pravljični grad so postavili v drugi polovici 19. stoletja za nadvojvodo Ferdinanda Maksimilijana Habsburškega in njegovo ženo Charlote.
Grad Miramare je vredno obiskati, saj ga redno vzdržujejo. V gradu so ohranili vso razkošno notranjo opremo in res je kaj videti.
Okoli gradu Miramare se na 22 hektarih razprostira čudovit park in botanični vrt. V kompleksu se na vzpetini nahaja še en manjši grad, na videz podoben prvemu, imenovan Castelleto. Od tu je lep razgled na pristanišče Grignano.
Zanimivo je, kako je nastal park, saj je bil tu prvotno kraški svet, ki ni ravno primeren za bujno rast. Zemljo za park so navozili iz avstrijske Koroške in Štajerske.
Vsa ta lepota in pravljičnost gradu Miramare in parka, ki ga obdaja pa ni bila dovolj nadvojvodi. Njegova zgodba, kot vemo iz zgodovine, se tragično konča. Ostal pa je čudovit kompleks, ki ga vsako leto obišče veliko turistov.
Nedaleč stran pa se nahaja še en čudovit in urejen grad, ki ga je tudi vredno videti, grad Devin.
16.4.2013 Leta 1902 je tedanja Avstro-Ogrska zgradila ozkotirno železnico od Trsta do Poreča (kolesarska pot). Del trase, ki je peljala mimo Izole so uredili v sprehajalno, rekreativno pot, imenovano Pot zdravja in prijateljstva.
Od starega mestnega jedra Izole, po Bizoviški ulici pridemo do nekdanje železniške postaje Izola. Leta 1908 so kamnito stavbo nadzidali za eno nadstropje in takšna se je ohranila do danes. V hiši je bilo stanovanje za postajnega načelnika, čakalnica in blagajna. Poleg skladišča za tovor pa je bilo v stavbi še skladišče z zalogo tirnic, pragov in orodja za vzdrževanje proge.
Od nekdanjega postajališča nas pot zdravja in prijateljstva vodi navzgor mimo nasadov oljk. Ob poti srečamo konje, ki se pasejo pa tudi ovce in gosi. Na poti se nam odpre čudovit razgled na staro mestno jedro.
Tunel Šalet je dolg 213,54 metrov in se nahaja na nadmorski višini 64 metrov. Obzidan je s klesanimi, kamnitimi bloki, ki so lokalnega izvora.
Sprehajalna pot se spušča proti morju, turističnemu naselju San Simon in proti marini. Če ste prišli z jahto, se lahko polni lepih vtisov vkrcate, ostali pa gremo peš proti domu.
9.4.2013 Znamenitosti Ljubljane: Kongresni trg, park Zvezda nekoč in danes ter foto zgodba o čudovitih palačah, ki ju obdajajo.
Na delu današnjega parka Zvezda, je stal kapucinski samostan z vrtom in cerkvico sv. Janeza Evangelista. Pročelje cerkve je bilo obrnjeno proti današnji filharmoniji, pred njo pa je bil tudi manjši trg, Kapucinski trg. Začetek gradnje tega kompleksa sega v leto 1607. Iz tistega časa je tudi čudovit vodnjak, ki so ga ohranili in mu dodali kamnita toskanska stebrička in posodi iz podpeškega kamna.
Samostan je v miru deloval 200 let, nato pa je prišel Napoleon, Ilirske province in kapucini so bili izgnani v Kamnik in Škofjo Loko, samostan pa je postal hlev za konje in skladišče za vojsko.
Kongresni trg, kot ga vidimo danes, si je zamislil arhitekt Jože Plečnik. Tlakovali so ga med obema vojnama, dal je prenesti tudi znamenje sv. Trojice, ki je nekoč stalo na Ajdovščini, pred kavarno Evropa. Trg je večkrat menjal ime. 1952 se je preimenoval v Trg Revolucije, 1974 je bil Trg Osvoboditve, od leta 1991 pa je zopet Trg Revolucije.
V 19. stoletju, ko so nastajale palače ob trgu, je bila gostilna v skoraj vsaki od njih. Vanje je zahajal tudi pesnik France Prešeren pa tudi pisatelj Josip Jurčič. V novejši zgodovini je trg postal parkirišče in verjetno so se tudi zaradi tega gostinski lokali preselili na drugo stran, ob park Zvezda.
Zgradba Kazine je nastala na prostoru kjer je bil nekoč hlev s senikom in pristava. Gradnja se je zavlekla, ker so leta 1836 odkrili bronasti kip Emonca, čigar replika stoji ob Slovenski cesti, original pa v Narodnem muzeju.
Gerberjeva hiša, s čudovitim neobaročnim okrasjem, je poznana tudi po Lectariji, ki je bila v pritličju in sta jo vodila zakonca Frey. Opremo so naredili po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika, okrogla kamnita miza z lestencem in omarami. Vse to lahko danes občudujemo v Etnografskem muzeju (Mesto muzejev na Metelkovi), kjer so opremo uporabili za trgovino s spominki.
Na manjšem delu kjer stoji Deželni dvorec, je konec 15. stoletja stal Vicedomski dvorec. V njem je za časa kongresa Alijanse bival tudi avstrijski cesar Franc I. V potresu je bil zelo poškodovan, zato so ga podrli. Leta 1900 so postavili Deželni dvorec po načrtih arhitekta Josipa Hudetza. Hiše na južni strani Kongresnega trga, med Vegovo in Slovensko ulico, stojijo na zasutem jarku emonskega obzidja.
Zgodovina hiše na Kongresnem trg 15 je kar pestra. Zgrajena je bila za deželnega sodnika. Leta 1727 se je spremenila v magistrat, 1736 jo prevzame krčmar Korun, 1830 je bila tu gostilna pri Metki na Griču. Njen lastnik je bil tudi Janez Bleiweis, slovenski zdravnik, veterinar, politik … V tej hiši se je rojeval tudi prvi pesniški zbornik, Kranjska Čbelica.
23.3.2013 Felinološko društvo Ljubljana prireja mednarodno razstavo mačk, 23. in 24. marca 2013, v prostorih BIC (Biotehniški izobraževalni center), ki se nahaja nasproti Botaničnega vrta Ljubljana.
Prvi dan mednarodne razstave mačk v Ljubljani je pokazal, da je letošnji mačji trend, čim večja, dolgodlaka ali kratkodlaka, na vsak način pa so prevladovale velike pasme. Največ mačjih lepotic in lepotcev je bilo pasme Maine coon ali ameriška gozdna mačka. Podobne velikosti in lepote je tudi Norveška gozdna mačka. Na Norveškem se je pojavila pred več kot petsto leti.
Na razstavi smo lahko občudovali tudi eno najstarejših pasem, to je perzijka. Njej podobna, saj kar se tiče potlačenega smrčka, je eksota. To je novejša pasma, ki so jo dobili s križanjem perzijke in nekaterih drugih pasem kot je burmanka pa tudi navaden domači maček, brez rodovnika je prišel prav.
8.3.2013 Ljubljana je bogatejša za še en nenavaden hostel. V središču mesta, na Čopovi 38, so danes odprli hostel Tresor.
Zakaj še en nenavaden hostel? Če so svetovno znani hostel Celica, ki stoji ob Metelkovi, preuredili iz nekdanjih zaporov, so hostel Tresor postavili v prostor nekdanje banke. Tako boste lahko zajtrkovali v bančnem trezorju v kleti, spali kar v sejni sobi in se družili z ljudmi iz celega sveta, v visokem atrijskem prostoru, ki je obsijan z dnevno svetlobo. Seveda tudi tu ne manjka starih trezorjev. Na žalost v teh trezorjih denarja ni in samo bog ve kje je, kajti banka je propadla, kar tako, sama od sebe, saj za propad ni odgovarjal nihče.
Hostel Tresor se nahaja v čudoviti secesijski palači iz začetka 20. stoletja. V treh nadstropjih so sobe, kopalnice, na hodnikih so postavljene klopi za klepet. V kleti, kjer so bili bančni trezorji pa je zajtrkovalnica in soba za druženje.
2.3.2013 Labodje jezero, Čajkovski. To je bila prva asociacija, ko sem na sprehodu ob Koseškem bajerju, zagledala celo jato čudovitih labodov.
Na Koseškem bajerju domuje en labodji par. Domnevajo, da se je nova jata labodov priselila iz Avstrije ali iz Madžarske. Kakorkoli, občinstva jim zlepa ne zmanjka. Labodi so očitno vajeni ljudi, saj se zanje ne menijo kaj dosti, razen če imajo koščke kruha, ki jim grejo v slast. Med odraslimi labodi sem opazila tudi dva mladiča. Te dni se res splača sprehoditi ob Koseškem bajerju.
Labod je ptica selivka, ena največjih, ki še lahko leti. To nam je eden izmed njih tudi demonstriral ko je poletel nad bajerjem. Videti in slišati je bilo kot bi poletelo manjše letalo. Ogromne peruti so tako glasno plahutale, da smo vsi navzoči brez besed zrli v lepotca. Pa še nekaj mi je všeč pri teh pticah. Zelo zveste so. Labodji par ostane skupaj za vse življenje.
Mimo Koseškega bajerja nas vodi pot v Mostecin naprej na Rožnik
Sneg je pobelil tudi Ljubljano in še kar naletava. V takem vremenu je foto sprehod še toliko bolj zanimiv. Danes od Opere, po Tivoliju pa vse do Parka slovenske reformacije.
Na mestu kjer danes stoji spomenik slovenskega impresionista Riharda Jakopiča, je nekoč stal Jakopičev paviljon. Vanj je zahajal tudi pisatelj Ivan Cankar. V njegovi spominski sobi na Rožniku hranijo izkaznico, ki je pisatelju omogočala prost vstop v Paviljon. Zaradi gradnje železniške proge, so paviljon podrli. Škoda, da ga niso samo prestavili.
Madžarska kratkodlaka vižla spada med ptičarje. Prvič sem pasmo videla na Animal planet, kjer so jo predstavili kot psa, ki ne smrdi No, ta je pa dobra, lep pa še brez vonja. Dober razlog, da sem na letošnji mednarodni razstavi psov CACIB Ljubljana 2013, kar precej časa preživela med vižlami.
Vižla je pes z lovskim nagonom, zato potrebuje prav vsak dan nekaj ur intenzivnega gibanja. O pasmi skoraj vsi viri pišejo, da so to prijazni psi, poslušni, potrpežljivi, igrivi, učljivi in zelo radi so z družino.
Madžarska kratkodlaka vižla se pojavi že v srednjem veku, kot že ime pove, na Madžarskem. Po dveh svetovnih vojnah je vižla skoraj izumrla, toda rešili so jo Avstrijci, ki so se lotili vzreje in od tam je ta lepotec odšel na vse konce sveta.
Vižla ima močan lovski nagon, zato je nujen odpoklic. Ker pa je pasma učljiva, je tega ni težko naučiti, potrebna je vztrajnost in zavzetost lastnika.
Drugi del galerije slik z nedavno končane mednarodne razstave psov, vseh pasem, v Ljubljani. Od nemških dog, kodrov, angleških buldogov pa vse do cane corso in edinega predstavnika na razstavi pasme kooikerhondje pa še veliko drugih.
Kooikerhondje je pasma, ki spada med španjele. Nastala je na Nizozemskem, že v 16. stoletju. Kljub temu, da je pasma nastala že tako zgodaj pa je danes zelo redka. Pred drugo svetovno vojno bi skoraj izumrla, vendar so jo rešili. Na mednarodni pasji razstavi v Ljubljani je bil prijavljen samo en predstavnik te pasme. Pasmo lahko prepoznamo po ušesih. Dlaka na ušesih je malo daljša in je videti kot bi imel dolge uhane
Handler je oseba, ki mora znati voditi psa tako, da ta pokaže prav tisto, kar želi videti strogo oko sodnika. Včasih so to lastniki psa in kot je rekla ena izmed njih: Zelo rada sama vodim svojega psa, ob tem se imava oba odlično. To bi tudi moral bit namen razstav. Toda največkrat so handlerji profesionalci, ki so v primeru zmage psa, tudi sami primerno nagrajeni s strani lastnika.
Pa je še ena pasja razstava v Ljubljani za nami. Tako kot vsaka stvar je tudi ta za nekaj dobra, za nekaj pa ne. Dobro je, da se nekatere pasme ohranjajo. Marsikatero pasmo lahko v živo vidimo ravno na takih razstavah in jo bolje spoznamo. Največkrat so razstavljalci rejci, ki zelo radi povedo kaj zanimivega o svoji pasmi.
Galerija slik z mednarodne razstave psov, vseh pasem, ki je potekala na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, 13. januarja 2013.
Kavkaški ovčar je pogost gost na ljubljanski pasji razstavi. Te lepotci dosežejo zavidljivo velikost, že mladiči kavkaškega ovčarja so kar veliki buhteljčki