mnenje | Svetlana – SLOVENIJA

Turizem in prosti čas 2010

Sejem Turizem in prosti čas ter Salon plovil, v Ljubljani na Gospodarskem razstavišču, od 21. do 24. januarja 2010.

Na sejmu Turizem in prosti čas, ki se v teh zimskih dneh odvija v beli Ljubljani, je bilo danes zelo pestro in živahno.

Predstavili so se ralični kraji naše lepe Slovenije. Predstavili so ponudbo svojega kraja: kulturne in naravne znamenitosti, kulinariko in pesmi ter plese svojega kraja.

Po mojem mnenju so največ zanimanja požele stojnice, ki so ponujale tudi pokušino kulinaričnih dobrot, od sladkih kolačev in potic, ki so tudi mene prevzele, pa do različnih mesnih izdelkov, kruha in vina, ki se prideluje v različnih slovenskih pokrajinah.

srce Slovenije — Srce Slovenije: med Ljubljano in Kamniškimi planinami, med griči Dolenjske in ravnicami Posavja

Na sejmu Turizem in prosti čas se predstavljajo, če omenim samo majhen delček: Bela krajina, slovenska naravna zdravilišča, zeleni Kras, čebelarji, stara slovenska mesta kot so Ptuj, Kamnik in Škofja Loka … in še in še.

Od tujih ponudnikov so tu Turčija, Španija, Grčija, Srbija, Hrvaška in Makedonija.

Naše tradicionalne počitniške in izletniške destinacije.

Nekaj nove ponudbe sem opazila na razstavnem prostoru Srbije, kjer so nam pokazali, da v Srbiji ni samo Beograd temveč imajo tudi na jugu države lepa in zanimiva mesta.

Tokrat so nam predstavili carsko mesto Niš, kjer se je leta 280 n.št. rodil Konstantin Veliki.

Nekatere od številnih znamenitosti Niša: Niška trdnjava, rimsko kopališče, rimski lapidarij, Bali Begova džamija in še marsikaj kar je vredno ogleda in obiska. Seveda pa so tu tudi znamenite kafane s svojo kulinarično ponudbo, ki jo nikakor nesmemo zamuditi.

Razstava psov CACIB Ljubljana in sejem Turizem in prosti čas, sta dve prireditvi na Gospodarskem razstavišču, ki ju vsako leto obiščem in me nikoli ne razočarata. Odšla sem domov s polnimi vrečkami katalogov in prospektov in verjamem, da mi v letošnjem letu ne bo prav nič dolgčas.

Povezano:

Salon plovil

Dalmatinec

Zvezda risanke 101 dalmatinec, Walta Disneya

Prav gotovo je znamenita risanka in kasneje tudi igrani film, ponesla slavo tega pikastega lepotca po celem svetu. Verjetno je malo ljudi, ki te pasme ne poznajo. Dalmatinec je živahen, mišičast in navdušen tekač, saj je v svoji dolgi zgodovini opravljal tudi delo spremljevalca poštnih kočij.

Glavna značilnost dalmatinca, poleg prepoznavnih črnih ali rjavih pik po kožuhu, je tek. Zelo rad teče, zato je dobro, da je njegov lastnik aktiven tekač ali kolesar. Kljub tej njegovi navdušnosti za tek, pa dalmatinca ne vidim prav pogosto na agility tekmi in podobnih pasjih aktivnostih. Tu ga border collie in hrvaški ovčar krepko prekašata. Mogoče bi morali organizirati pasji maraton, kjer bi verjetno zmagal prav dalmatinec.

Dalmatinec ima lahko po kožuhu tudi rjave pike, kot je Tom na fotografiji, ki sem ga srečala na hipodromu Stožice, ko si je s svojo lastnico ogledoval tekmovanje v dresurnem jahanju.

Če pasma ni prisotna pri agility tekmah, je pa zelo prisotna in uspešna na pasjih razstavah in prav v tem mesecu se bo v Ljubljani na Gospodarskem razstavišču odvijala ena taka, kjer bomo lahko spet občudovali male in velike lepotce.

Velika prednost dalmatinca je, da ga je lahko negovati. Nima dolge dlake, ki jo je potrebno razčesavati ali pa celo striči, kot je to pri pudljih.

Dalmatinec je prijazen in družaben pes, ki se zelo dobro razume z otroci in drugimi psi, če smo ga tako vzgajali seveda.

Velja za vsako pasmo, malo ali veliko. Imejte jih radi, imejte jih samo takrat, ko veste, da boste za hišnega ljubljenčka imeli dovolj časa. Živi 12 let, manjše pasme tudi veliko dlje in zelo nerad je preveč ur sam doma.

dan zivali — Mladiča v ljubljanskem Tivoliju ob praznovanju Svetovnega dneva živali.

Sorodno:

Svetovni dan živali

SNG Opera in balet

V Ljubljani gradimo, dozidavamo in obnavljamo.

Preden sem se odpravila na zimski sprehod po Tivoliju, sem se ustavila ob stavbi ljubljanske SNG Opera in balet, ki jo že nekaj časa obnavljajo. Čudovito palačo ljubljanske opere, kot smo jo poznali do zadnje obnove, so postavili leta 1892. po načrtih čeških arhitektov. Bogato pročelje krasijo jonski stebri, kiparsko okrasje, ki ga ti podpirajo pa je delo slovenskega kiparja Alojza Gangla, ki je bil rojen v Metliki, kjer so ob vhodu v Metliški grad postavili njegov doprsni kip.

Pročelje ljubljanske opere je znano tudi po kipih Alojza Gangla.

Stavbo že nekaj časa obnavljajo, tokrat po načrtih slovenskih arhitektov in na zunaj je videti, da so že kar precej daleč z obnovo. Obenem pa so h stari lepotici dozidali še prizidek v obliki steklene stolpnice. Tudi stavbo SNG Opera in balet lahko zdaj uvrstim v moj zapis pod naslovom Ljubljana v steklu.

Novi stekleni prizidek SNG Opera in balet v Ljubljani.

Staro in novo, z roko v roki. Zakaj pa ne, meni izgleda dobro. Lepo se dve različni obdobji Ljubljane najlepšega mesta, zlijeta v celoto.

SNG Opera in balet, staro in novo, z roko v roki.

Devet poletij

Rina Huber

Devet poletij

Odisejada avstralskega zakonskega para po Sredozemlju

Feliks Huber je priznan kirurg na avstralski kliniki, njegova žena Rina Huber pa je profesorica na fakulteti.

Par blizu 60-tih let, z odraslimi otroci, živi srečno življenje, že vse od najstniških let, ko sta se spoznala in pozneje tudi poročila.

Ko Feliksu odkrijejo redko obliko raka, par ne obupa. Oba se upokojita, prodata hišo v Avstraliji, kupita barko in uresničita življenjsko željo, jadranje po Sredozemlju.

Z barko, ki sta jo poimenovala Galatea, sta v devetih poletjih prejadrala obalo Francije, Italije, kjer sta se navduševala nad Toskano, šla okoli škornja v Jadransko morje in plula ob dalmatinski obali, obiskala Benetke. Njuna pot se je nadaljevala do Grčije in Turčije pa vse do Izraela, od koder so tudi njune korenine.

Vse to v devetih poletjih. Na poti sta raziskovala tudi kopno in si ogledovala krajevne znamenitosti. Seveda so bile tudi težave. Popravila, ki jih je zahtevala Galatea, so bile zanemarljive v primerjavi z zdravstvenimi težavami, ki so pestile oba. Toda usklajen in ljubeč par, kljub temu z optimizmom in odločnostjo, premaguje težave in se veseli vsakega dneva posebaj.

Zanimiva in berljiva knjiga. Nisem navdušena za jadranje, toda moč nekoga, da se pri 60-tih letih in z boleznijo, ki se kar naprej ponavlja, odpravi na tako pot, me navdušuje. Zakaj bi obupali, dokler živimo, živimo polno.

353 strani

Praznik živali

Na včerajšnjem prazniku živali, ob svetovnem dnevu živali, v ljubljanskem Tivoliju, je bilo toliko lepih kužkov, da se mi je porodila želja, da bi tudi jaz zopet imela psa. Toda, ko sem začela razmišljati, koliko ur na dan bo pes sam doma, ker v službo z mano, na žalost ne more. Pa koliko odvečnih in nepotrebnih besed s sosedi v bloku, kjer je vsako najmanjše pasje oglašanje že moteče, sem se premislila. Bom raje imela psa, posvojenega na daljavo, sama pa bom še naprej obiskovala prireditve kot so: Lunin festival, Otroški bazar in podobne, kjer je vedno nekaj teh hišnih ljubljenčkov.

Seveda ima vsak rad svojega psa, toda pustiti ga osem ur samega doma, je pa po moje tudi že mučenje živali. Hiša z vrtom in več generacij, ki živijo v njej, to je idealno domovanje za vsakega psa.

Pa še to. Za psa v družini se odločijo odrasli člani, ki so za psa odgovorni v vsakem pogledu. Otroci pa seveda lahko pomagajo pri skrbi za žival. Pes se ne kupuje otroku, ker si ga je pač zaželel in potem, ko se ga naveliča, potem pa v zavetišče, saj tam tako dobijo denar za njihovo oskrbo. Pa ni čisto tako, bo vedela povedati Polona Samec iz Zavetišča Horjul. Oskrba psa je plačana samo za en mesec, ko je plačana, pa če je plačana, potem pa…

V Zavetišču Horjul tudi po enem mesecu skrbijo za žival, vse dokler ne dobi varnega in zanesljivega doma. Zato je potrebno malo več odgovornosti pri nabavi psa, zanj je treba odgovorno skrbeti 15 do 20 let.

Švicarski beli pes. Ta lepotec je del ekipe reševalnih psov.

City dog, oznaka za psa, ki je socializiran.

Povezano:

Moja žival, moja odgovornost

Spreminjevalka

Spreminjevalka je zelo lepa rastlina, z drobnimi cevastimi cvetovi. Kar me najbolj navdušuje, je to, da je ta roža kot kameleon. En cvet je v različnih barvah od rumene, roza, vijolične in oranžne do rdeče in v lepem sončnem vremenu se barve kar prelivajo. Že celo poletje ta gosti, cvetoči grmiček, katerega domovina je Južna Amerika, občudujem v ljubljanskem botaničnem vrtu. Cveti do prve zmrzali, potem pa je potrebno rastlino prezimiti, kajti na celinskem delu Slovenije je zanjo preveč mrzlo. Na spletu sem pobrskala in našla tudi latinsko ime: Lantana camara. Seveda pa je te čudovite barve težko opisati, lahko pa jih pokaže slika.

Spreminjevalka in bugenvilija, sosedi v botaničnem vrtu.

Povezani zapis:

Botanični vrt septembra

Včeraj, malo pred polnočjo, se je uradno začela jesen. Dnevi so se že občutno skrajšali, toda vreme je sončno in prijetno toplo, pravo indijansko poletje. Popoldne sem izkoristila za sprehod po naši lepi Ljubljani, ki se skoraj na vsakem koraku nekaj popravlja, spreminja, gradi in dograjuje. In prav je tako, ko bo vse končano bo Ljubljana še lepša.

Lepe očke, ki zrastejo tudi do dva metra visoko in ta v ljubljanskem botaničnem vrtu kar lepo dosega to višino.

Moj današnji sprehod: Mimo Kazine in Kongresnega trga, do čudovitega Dvornega trga, kjer se vedno nekaj dogaja, danes je bila glasbena prireditev. Od Dvornega trga, ob reki Ljubljanici, mimo Gruberjeve palače (ki bi jo enkrat zelo rada videla tudi z notranje strani), naravnost v Botanični vrt. Zanimalo me je kaj v drugi polovici septembra še cveti v vrtu in bila sem prijetno presenečena:

Povezano:

Botanični vrt v avgustu

Novo mesto

Vedno ko slišim Novo mesto, se spomnim na slovensko pesem Grem domov v Novo mesto. Jaz v to lepo slovensko mesto, ki je center Dolenjske, nisem šla domov, temveč bolj po opravkih. Ko pa sem bila že tam, sem si z veseljem ogledala staro mestno jedro, ki me je s svojimi znamenitostmi in urejenostjo, zelo navdušilo.

Pri želežniški postaji v centru Novega mesta, sem se odpravila čez Šmihelski most in nato ob reki Krki do Kandijskega mostu, ki pelje v središče mestnih znamenitosti. Frančiškanska cerkev Sv. Lenarta, ki je postavljena na mestu, kjer je bila nekoč kapela, ki jo je oglejski vikar izročil frančiškanom. V gotskem slogu grajena cerkev je res vredna ogleda.

Frančiškanska verkev Sv. Lenarta v Novem mestu. — Frančiškanska cerkev Sv. Lenarta v Novem mestu.

konec 1 dela

Sibirski husky

Tudi husky ima v knjigi Sanje v megli veliko vlogo. Tale na sliki pa mirno čaka pred knjižnico na gospodarja. — Skrivno življenje psov

Prebrala sem zelo zanimivo knjigo, saj zame, ki sem velika oboževalka psov, skoraj vseh vrst in pasem:

Skrivno življenje psov

avtorice

Elizabeth Marshall Thomas.

Avtorica je znanstvenica, antropologinja in tudi pisateljica zanimivih pripovedi, kot je ta. Pripoved o sibirskem huskyju Miši. Ker so se njegovi gospodarji za več mesecev odpravili v Evropo, je Miša ostal pri Elizabeth, ki je z zanimanjem opazovala njegovo obnašanje.

Sibirski husky Miša, je bil dve leti star in kot vsi primerki njegove pasme, samostojen in samovoljen, toda do ljudi zelo prijazen pes. To je pasma, ki zelo rada dela, je temperamentna in se odlično obnese kot vlečni pes. Zraste do 60 cm v višino in doseže težo do 25 kg.

Ker Miša ni imel prav veliko dela, je velikokrat preskočil dvoriščno ograjo in se svobodno potikal po okolici. Seveda so se ljudje nad njegovim potepanjem pritoževali in po teh pritožbah je ugotovila, da je imel Miša kar 200 kvadratnih kilometrov veliko ozemlje.

Na svojih poteh se je odlično znašel in vedno je našel pot domov. Znal se je ogniti nevarnemu prometu, nikoli se ni udrl led na reki pod njegovimi tačkami in nikoli ga ni napadel noben pes. S svojih popotovanj se je vračal zadovoljen, pripravljen na počitek in hrano, preden se je zopet odpravil po svojih poteh.

Miša je imel razvit čut za orientacijo. Drugače je bilo z njegovo ženo Marijo, ki se je z lahkoto izgubila. Ko je ugotovila, da ne ve kje je, se je usedla pred vrata prve hiše in čakala. Ko so prišli ljudje ven iz hiše, so na ovratnici našli telefonsko številko in poklicali Elizabeth, ki je prišla ponjo. Marija je vedela, da bo tako in se ni pretirano razburjala, ko se je znašla v neznanem okolju.

Elizabeth je na teh poteh večkrat spremljala sibirskega huskyja Miša in tako je nastala zanimiva pripoved o skrivnem življenju psov.

Zadnje predavanje

Kaj naredi človek, ko izve, da je neozdravljivo bolan in mu preostane samo še nekaj mesecev življenja? Profesor na univerzi Carnegie Mellon

Randy Pausch

se je odločil, da bo imel na univerzi

Zadnje predavanje

Profesor Pausch je oče treh majhnih otrok. Razmišljal je, kako naj izkoristi kratek čas, ki mu je še na voljo. Ali se vda samopomilovanju, ali pa naredi nekaj, da se ga bo družina spominjala, predvsem pa njegovi otroci. Vsa predavanja so tudi snemali.

Predaval je o tem, kako rad ima življenje, še celo v trenutku, ko mu ga je ostalo še zelo malo. Govoril je o poštenju, hvaležnosti in drugih pomembnih vrenotah. Naslov predavanj je bil “Kako zares uresničiti otroške sanje.” Knjiga je po svoje nadaljevanje predavanj z univerze.

Skoraj vse otroške sanje je uresničil, od želje doživeti ničelno gravitacijo do tega, da je postal Disneyjev imaženir, kar je bila njegova največja želja že od otroških let, ko je z družino prvič obiskal Disneyland. Doktoriral je iz računalniških znanosti in se ukvarjal z virtualno resničnostjo.

Ko sta z ženo izvedela kakšni so izvidi, se jespomnil svojih besed prejšnjega dne: “Četudi bodo izvidi jutri slabi, bi ti rad povedal, kako lepo je biti živ, tukaj in zdaj, s teboj. Kakršna koli bo že novica, ne bom umrl tisti trenutek, ko jo bova slišala. Niti naslednji dan, pa tudi dan ali dva zatem še ne. Zato je ta trenutek čudovit.” Posvetilo se mu je, da bo moral v tem duhu preživeti preostanek življenja.

V svoji knjigi pravi, da ne verjame v brezizhodne scenarije, da se vedno najde izhod.

“Kart, ki jih dobimo v roke, ni mogoče zamenjati, od nas pa je odvisno, kako bomo igrali.”

Randy Pausch

Mladinska knjiga