cerkev | Svetlana – SLOVENIJA

Izlet v Strunjan pa še kam

Enodnevni izlet v Strunjan, na praznik kakija, potem pa v Motovun in nazaj grede še na turistično kmetijo Bordon

Na Martinovo soboto smo se ob 7.30 zjutraj, odpravili iz Ljubljane proti Primorski. Mimo Kopra in Izole do Strunjana. Tu so domačini, že deveto leto zapored, priredili Praznik kakija. Božanski sadež – kaki, smo lahko tudi kupili, poleg tega pa še različne dobrote iz tega sadeža. Od kakijeve pite do različnih marmelad, pijač in ostalega peciva.

Pita velikanka s kakijevim nadevom, ni bila samo paša za oči, ampak je bila tudi odličnega okusa.

Po ogledu bogato založenih stojnic, smo se odpravili na ogled strunjanske župnijske cerkve Marija od prikazovanja, ki stoji na griču nad strunjanskim zatrepom. Simpatični in duhoviti župnik, pater Niko, nam je povedal marsikaj zanimivega iz zgodovine cerkve in Strunjana.

Marijina romarska cerkev se omenja že leta 1200. Leta 1463 jo obnovijo. Kamnosek in slikar Gregorin cerkev poveča in jotudi poslika. Slike predstavljajo Marijino življenje. V oltarju je slika iz leta 1520, prizor prikazanja. Okoli slike so nanizani prizori iz rožnega venca.

Cerkev je zavetnica slovenskih mornarjev. Na klifu ob morju stoji tudi strunjanski križ, znamenje pomorščakom, da je na tem mestu njihova zaščitnica. Prvič je bil postavljen leta 1600. Takratni je bil kamnit, današnji pa je iz betona.

Iz Strunjana smo jo mahnili mimo Seče in Sečoveljskih solin, na hrvaško stran, v Motovun. Nastanek akropolskega mesteca na istrskem griču, sega v 13. stoletje. Najstarejši del mesta je obdan z obzidjem, s katerega se odpre čudovit razgled po dolini in okoliških gričih. Hrib je visok 277 metrov. Na vrh se lahko povzpnemo po stopnicah, ki jih je okoli 1000, ali pa se za 2 € zapeljemo z lokalnim avtobusom.

Iz Motovuna smo se peljali ob reki Mirni do Buzeta, kjer smo si ogledali razstavo tartufov in celo poskusili kakšen je okus teh vrtoglavo dragih gob. Poskusila sem namaz iz tartufov in moram priznat, da res ne vem zakaj so te gobe tako drage. Mislim, da bom z lahkoto živela naprej brez te specialitete.

Po kratkem obisku Motovuna in Buzeta, smo se vrnili v našo drago Slovenijo in se zapeljali do turistične kmetije Bordon. Družinsko podjetje, ki je leta 1985, prvo med zasebnimi vinarji v Slovenski Istri, vpeljalo lastno blagovno znamko vin.

Družina obdeluje 12 hektarjev vinogradov. Na njih prevladuje avtohtona trta refošk, ki mu pravijo kralj Slovenske Istre.

Kmetija leži ob reki Rižani, ki je edina slovenska reka, ki izvira in se izliva na slovenskih tleh.

Ogledali smo si klet, kjer vino zori in se hrani v velikih hrastovih sodih.

Poleg vina pridelujejo tudi olive, na treh hektarjih oljčnega nasada. Izdelujejo ekstra deviško, hladno stiskano oljčno olje.

Skrbijo tudi za ohranitev naše kulturne dediščine, saj so ohranili star mlin na Rižani, ki ga z veseljem in prijazno razkažejo obiskovalcem. Po ogledu je sledila degustacija, vina in oljčnega olja. Vsi, ki so vino probali, pravijo da je odlično, jaz lahko enako rečem za olivno olje.

Čeprav nas je iz Ljubljane spremljalo rahlo, nadležni rosenje dežja, pa smo v nadaljevanju imeli spodobno vreme brez dežja in z nekaj sonca, ravno prav za pohajkovanje.

Povezano:

Strunjanske slike

Motovun

Maria Worth

Enodnevni izlet po avstrijski Koroški

Po čudoviti soteski Čepa in Minimundusa, kjer smo v dveh urah obiskali skoraj vse najbolj znane svetovne znamenitosti, smo se odpravili še na našo zadnjo izletniško točko, to je Vrbsko jezero, oziroma znamenita Maria Worth.

Vožnjo smo nadaljevali ob Vrbskem jezeru. Zanimivo je, da je večina obale v privatni lasti. Počitniške hiše so tik ob jezeru in skoraj vsaka ima tudi svoj pomol.

Naš cilj pa je bila vas Marija ali Maria Worth, ki je bila v preteklosti otok, ker pa se je jezerska gladina znižala, je ostala na polotoku.

Znamenitost vasi je cerkev, ki je prvič omenjena 894. in je posvečena sv. Primožu in Felicijanu. V požaru leta 1399, je cerkev pogorela. Novo so zidali in prezidavali vse do 15. stoletja in je bila taka kot jo lahko vidimo še danes.

Oprema cerkve Maria Worth je v baročnem slogu.

Pogled na Vrbsko jezera, s cerkvenega dvorišča. — Pogled na Vrbsko jezero, s cerkvenega dvorišča.

Baročni oltar iz leta 1658, v srednji vdolbini je kip Marije z Jezusom iz okrog leta 1460.

Baročna prižnica iz leta 1761. je okrašena s štirimi evangelisti in prizori iz Jezusovega življenja.

Minimundus

Enodnevni izlet po avstrijski Koroški

Po ogledu čudovite soteske Čepa, smo se odpravili proti Celovcu in se ustavili v Minimundusu. Tu je postavljeno 148 miniaturnih modelov znamenitosti iz celega sveta. Slogan Minimundusa: V enem dnevu okoli sveta. In res, tu lahko občuduješ znamenite zgradbe iz Azije, Avstralije, Amerike, največ jih je iz Evrope in seveda iz Avstrije.

Dvorec Belvedere, 18 st., Dunaj, Avstrija

V miniaturnem svetu ob Vrbskem jezeru, se lahko sprehodimo po Dunaju, mimo dvorca Belvedere, pa Štefanove katedrale, obiščemo grad Ostrovica in grad Porcia, pa grajski hrib v Gradcu.

Slovenija ima v Minimundusu dva predstavnika. Poleg Narodne in univerzitetne knjižnice – NUK, je tu novejša pridobitev parka, Blejski grad.

Znamenitosti Avstrije, Slovenije, Srbije in Češke republike, v Minimundusu.

S področja naše prejšnje države, ima tu svojega predstavnika samo še Srbija. To je samostan Studenica iz 12. stoletja.

Ort Lake Castle ( 11. st) Gmunden, Avstrija

Grad Falkenstein (1307) Obervellach, Avstrija

Nadaljevanje:

Italija v Minimundusu

Sorodno: Izlet v Celovec

Novo mesto

Vedno ko slišim Novo mesto, se spomnim na slovensko pesem Grem domov v Novo mesto. Jaz v to lepo slovensko mesto, ki je center Dolenjske, nisem šla domov, temveč bolj po opravkih. Ko pa sem bila že tam, sem si z veseljem ogledala staro mestno jedro, ki me je s svojimi znamenitostmi in urejenostjo, zelo navdušilo.

Pri želežniški postaji v centru Novega mesta, sem se odpravila čez Šmihelski most in nato ob reki Krki do Kandijskega mostu, ki pelje v središče mestnih znamenitosti. Frančiškanska cerkev Sv. Lenarta, ki je postavljena na mestu, kjer je bila nekoč kapela, ki jo je oglejski vikar izročil frančiškanom. V gotskem slogu grajena cerkev je res vredna ogleda.

Frančiškanska verkev Sv. Lenarta v Novem mestu. — Frančiškanska cerkev Sv. Lenarta v Novem mestu.

konec 1 dela

Proti Bežigradu

Ljubljana ima nešteto zgradb, cerkva, trgov in spomenikov, ki so jih naredili po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika, ali pa jih je mojster samo preuredil in kaj dodal. Te so v glavnem raztresene po celem mestu in okolici. Ena taka bolj strnjena “Plečnikova pot”, med že prej omenjenimi v Centru in Šiški, je tudi v občini Bežigrad.

Po sledi vodnika, Jože Plečnik v Ljubljani, se Plečnikova pot proti Bežigradu začne na meji med občino Center in Bežigrad, z zgradbo Vzajemne zavarovalnice, danes Zavarovalnica Triglav. Postavljena je bila med leti 1928. do 1930. V spodnjih nadstropjih, so bili prvotno predvideni poslovni prostori, v zgornjih pa stanovanja.

Pot se nadaljuje mimo Gospodarskega razstavišča, do Baragovega semenišča, danes Akademski kolegij, Pionirski dom, Festivalna dvorana in Mladinsko gledališče. Plečnik je leta 1936. naredil načrte za semenišče, ki ga je vodja zidave, po lastni presoji, delno spremenil. Zaradi tega, se je tudi odpovedal avtorstvu.

Baragovo semenišče, danes v njem domujejo: Pionirski dom, Festivalna dvorana, Mladinsko gledališče.

Navje, na prostoru kjer je bilo nekoč ljubljansko pokopališče, je Plečnik uredil prostor za spominski park znamenitih Slovencev.

Navje, spominski park znamenitih Slovencev.

Cerkev sv. Cirila in Metoda, na Kuzmičevi 6, je bila postavljena med leti 1933/34. kot prizidek stari cerkvi sv. Krištofa. Kasneje je Plečnik oblikoval tudi cerkvene orgle in drugo opremo. Obe cerkvi so leta 1958 podrli, Plečnikov asistent Anton Bitenc pa je zopet postavil prizidek in zvonik.

Cerkev sc. Cirila in Metoda — Cerkev sv. Cirila in Metoda

Stadion Bežigrad, ki je trenutno v, milo rečeno, zelo slabem stanju, je Plečnik zasnoval leta 1923. za telovadno društvo Orli.

Povezano:

Po sledi Plečnika

Prek Ljubljanice na grad

Od Tromostovja do zapornic

Skozi Tivoli v Šiško

Po sledi Plečnika in vodnika Jože Plečnik v Ljubljani, tokrat iz centra mesta, skozi park Tivoli v Šiško.

Pot začnemo pri gimnaziji Jožeta Plečnika, nekoč Uršulinska gimnazija, ki jo je arhitekt preuredil med leti 1939 do 47. Učilnice je obrnil proti trgu, širok hodnik, ki je služil tudi za prireditve pa na ulično stran.

Na poti proti Tivoliju, se ustavimo na Beethovnovi ulici 10. V zgradbi je danes Ustavno sodišče RS, nekoč pa je bila Zbornica za trgovino, obrt in industrijo. H obstoječi hiši, je Plečnik dozidal stopnišče, preuredil prostore v prvem nadstropju in v podstrešju.

Park Tivoli. Od številnih zamisli, ki jih je Plečnik imel za ljubljanski park, se je ohranilo le današnje Jakopičevo sprehajališče, z vrsto svetilk na kamnitih stebrih in pa manjši trikotni park namenjen otrokom.

Ogled nadaljujemo proti Šiški in se ustavimo pri cerkvi sv. Jerneja, ki jo ljubljančani najbolj poznamo kot Stara cerkev. To čudovito cerkvico, katere rojstvo sega v leto 1370, je Plečnik obnovil med med leti 1933 do 38. Ob cerkvi je uredil še stopnišče.

Cerkev sv. Jerneja v Ljubljani (Stara cerkev)

Cerkev sv. Frančiška Asiškega, na Černetovi 20 v Šiški, predstavlja Plečnikovo največjo cerkev. Zgradili so jo med leti 1924 do 31.

Cerkev sv. Frančiška Asiškega, največja Plečnikova cerkev.

Plečnikova pot v Šiško se konča pri osnovni šoli Valentina Vodnika. Šolo so zgradili leta 1928/29. Ima pet metrov široke hodnike, ki so jih uporabljali tudi za prireditve. Načrt je v Plečnikovi šoli risal Emil Navinšek.

Osnovna šola Valentina Vodnika v Ljubljani

Povezava:

Po sledi Plečnika

Prek Ljubljanice na grad

Od Tromostovja do zapornic

Po sledi Plečnika, nas vodnik Jože Plečnik v Ljubljani in Sloveniji, v tretjem poglavju, vodi od Tromostovja do zapornic na Ljubljanici, pri razpadajoči Cukrarni.

Tromostovje, ki ga je Plečnik postavil med leti 1929. in 1932., namesto prejšnjega, ozkega Frančiškanskega mostu. Na začetku ljubljanskih tržnic stoji paviljon cvetličarne. Vse od Tromostovja pa do Zmajskega mosta, se ob Ljubljanici razteza dolg niz, sestavljen iz paviljona, stebrne lope in templja, kar vse skupaj predstavlja Plečnikove tržnice.

Tromostovje, povezuje stari in novi del Ljubljane

Plečnik je uredil trg med stolnico, semeniščem in škofijo.

Odpravimo se čez Vodnikov trg, na ljubljanski tržnici kupimo sveže sadje in se sprehodimo do ozke dolge stavbe, ki ima obliko likalnika, zato se že od nekdaj imenuje Peglezen.

Peglezen, postavljen med leti 1932 in 1934.

Cerkev sv. Jožefa. Leta 1922 je Plečnik v cerkvi uredil kapelo, dve leti pozneje pa je postavil še prižnico. Šele leta 1940. pa so zbrali dovolj prostovoljnih prispevkov, da so lahko postavili glavni oltar.

Zapornica na Ljubljanici je bila zgrajena med leti 1933 do 1939.

Povezani zapisi:

Po sledi Plečnika

Prek Ljubljanice na grad

Drugi del pohajkovanja po sledi Plečnika in Vodnika: Jože Plečnik v Ljubljani in Sloveniji se prične na Čevljarskem mostu, ki je bolj znan kot Šuštarski most. Ko prečkamo most, se odpravimo po Starem trgu do nekoč Šentjakobskega trga, danes pa Levstikov trg. Trg je Plečnik uredil pred cerkvijo Sv. Jakoba, kjer je nekoč stal jezuitski samostan. Obnovil in preuredil je tudi Marijino znamenje, ki stoji na trgu.

Ko zavijemo levo od Sv. Jakoba, se lahko ustavimo ob cerkvi Sv.Florjana Tu je Plečnik zamenjal poškodovano stopnišče in uredil vhod v cerkev. Ob tem je tudi tlakoval pot mimo cerkve na Ljubljanski grad.

Na grajskem griču je bila poleg grada še ena trdnjava, imenovana Šance. Ostanke te nekdaj mestne obrambne utrdbe, je Plečnik preuredil v čudovito sprehajališče in razgledno ploščad na mesto Ljubljana.

Čevljarski ali Šuštarski most, slikan z reke.

Šentjakobski trg, danes Levstikov trg ob cerkvi Sv.Jakoba. — Šentjakobski trg, danes Levstikov trg ob cerkvi sv.Jakoba.

Pot na Ljubljanski grad, mimo cerkve sv.Florjana.

Šance, nekoč obrambna trdnjava, danes sprehajališče.

Pravoslavna cerkev v Miličih

Miliči so uskoška vas v Beli krajini, ki poleg vasi Paunoviči, Marindol in Bojanci, tvori uskoško etnično skupnost.

Pravoslavna skupnost si je na najvišjem griču v Miličih, v 19. stoletju, postavila cerkev sv. Petra in Pavla. Nedaleč stran leži tudi pokopališče, kjer so nagrobni spomeniki izklesani v srbskem jeziku in v cirilici.

Cerkev stoji osamljena in izpostavljena na vrhu griča, kamor smo se na našem izletu po Beli krajini odpravili tudi mi.

Res je bila lepa sončna sobota, toda kar precej vroča, a mislim, da se je izplačalo, kajti cerkvica je čudovita pa tudi razgled seže daleč naokoli. Ogledali smo si tudi notranjost, ki je precej bolj skromna od katoliških cerkva.

Pravoslavno cerkev krasi le ikonostas, to je z ikonami okrašena stena, ki ločuje glavni del cerkve od oltarja. Ikonostas imajo samo pravoslavne cerkve. V del kjer je glavni oltar naj ženske nebi smele, toda toliko ženske radovednosti je bilo na kupu, da nam je ključar dovolil pokukati v ta posvečeni prostor, pa še celo slikali smo ga lahko.

Po ogledu smo se kar po hribu, mimo vinogradov in konjev, ki so se pasli na travniku, spustili do našega avtobusa, ki nas je veselo odpeljal naprej h reki Kolpi.

Odpravili smo se na grič h pravoslavni cerkvi sv. Petra in Pavla v Miličih.

Na naši poti nas je spremljala pasja vročina.

Nekoč so živele velike družine, v katerih je bilo več generacij. Imeli so skupne prostore, za zakonski par pa so bile namenjene take manjše hiške, da je imel par saj neka zasebnosti.

Glavni oltar, ki se nahaja za ikonostasom.

Poslovili smo se od cerkvice in se po hribu napotili do avtobusa.

Konja sta nas radovedno opazovala, mi pa njiju, prava lepotca sta.

Povezane teme:

Bela krajina

Ob reki Kolpi

Tri fare

Tri fare se nahajajo v naselju Rosalnice pri Metliki, v Beli krajini. To so tri gotske cerkvice postavljene ena poleg druge, znotraj visokega pokopališkega obzidja. Zakaj so postavili tri cerkvice na enem mestu še ni v celoti pojasnjeno, če sploh kdaj bo, je pa kompleks zanimivost in znamenitost kraja.

Zagotovo sta cerkev in župnija obstajala leta 1228, ko je cerkev pripadla novoustanovljeni župniji v Črnomlju.

Že Janez Vajkard Valvasor je navajal, da je cerkve gradil red templarjev v 12. stoletju.

V 15. in 16. stoletju so se tri gotske cerkve razvile v pomembno romarsko središče Bele krajine.

Najstarejša je severna cerkev Žalostne matere božje. Viri pravijo, da je bila zgrajena ob koncu 14. stoletja in sredi 18. stoletja so jo predelali. Cerkev je polna zanimivih fresk, v njej so tudi najstarejše orgle narejene na nekdanjem Kranjskem, iz leta 1753.

Srednja cerkev nosi patrocinij Glej človek (Ecce homo) in je posvečena bičanemu Jezusu.

Slovar razlaga:

patrocinij – žegnanje,

obhajati patrocinij – posvečenost cerkve kakemu svetniku.

Posebnost cerkve je, da ima edina zvonik, ob njem pa je odprta lopa z arkadami.

Srednja cerkev je najmlajša, njeni začetki segajo v začetek 16. stoletja.

V baroku so cerkveno ladjo obokali s kupolo in takrat so prizidali tudi zvonik.

Južna cerkev je posvečena Lurški materi božji. Baročno cerkev z oltarjem so obnavljali in pri obnovi zamenjali okna, čeprav je eno originalno okno ostalo in bi lahko po njem oblikovali tudi ostala okna.

Cerkvena ladja cerkve Lurške Matere božje je popolnoma brez poslikave.

Zunanje stene vseh treh cerkva imajo nekaj vzidanih nagrobnikov iz obdobja zadnjih dveh stoletij. Žegnanje pri treh farah je na Jernejevo, 24. avgusta.