cerkev | Svetlana – SLOVENIJA

Bela krajina

V soboto smo se v okviru društva Modrin odpravili na enodnevni izlet po naši južni pokrajini Dolenjski, bolj natančno, obiskali smo delček Bele krajine in spoznali prijazne domačine, ki skrbijo za ohranitev kulturne dediščine pokrajine.

Peljali smo se mimo Novega mesta, čez Gorjance, ki jih je v 19. stoletju opisoval pisatelj Janez Trdina v knjigi Bajke in povesti o Gorjancih. Na Trdinovem vrhu (1178 m) poteka tudi meja med Slovenijo in Hrvaško.

Preden smo obiskali mesto Metlika, smo se ob vznožju Gorjancev ustavili na jutranji kavici v znani belokranjski gostilni.

Metlika je prijetno mesto pod Gorjanci, ob reki Kolpi, ki je svoje mestne pravice dobila že leta 1365. Konec 19. stoletja je bila v Metliki ustanovljena prva požarna bramba na Slovenskem, kar štejemo za začetek gasilstva pri nas.

Naš glavni cilj v Metliki pa je bil obisk Belokranjskega muzeja, ki domuje v čudovitem metliškem gradu od leta 1951.

Ogledali smo si 15 minutni film, Podobe Bele krajine. Po kratkem filmu pa še stalno razstavo, ki s številnimi predmeti, slikami in postavitvami, prikazuje življenje ljudi na tem prostoru od prazgodovine do sredine 20. stoletja.

Grad je zelo lepo obnovljen in vzdrževan, njegov atrijski del z oboki in hodniki pa me močno spominja na ljubljanski grad Fužine.

Tri fare v Rosalnicah pri Metliki, so znamenita romarska pot. Kompleks sestavljajo tri gotske cerkve, stisnjene znotraj pokopališkega obzidja.

Cerkve so postavljene vzporedno in samo srednja ima zvonik. Zakaj so tri na enem mestu, zgodovinarjem ni uspelo odkriti. V njih pa najdemo polno zanimivih fresk, najstarejše orgle narejene leta 1753. na Kranjskem.

Soseska zidanica Drašiči se nahaja v kletnih prostorih stare, obnovljene hiše sredi Drašičev in ob cerkvi sv. Petra. Deluje že 250 let.

Tu so nam postregli z belokranjskim vinom, narezkom in zelo dobro belokranjsko pogačo.

Pot smo nadaljevali skozi slikovito pokrajino, vasi, občudovali vinograde, ki se vzpenjajo po gričih in čudovite nasade brez, ki so značilne za Belo krajino.

Za kratek počitek in kavico smo se ustavili ob reki Kolpi in sicer v kampu Podzemelj. Voda je imela kar 22 stopinj in ljudje so se na veliko kopali, mi pa smo si lahko samo zmočili noge in uživali v čudovitem pogledu na mirno reko Kolpo ali Koupa kot ji pravijo belokranjci.

Obiskali smo tudi pravoslavno cerkev sv. Petra in Pavla v Miličih, ki so jo postavili v drugi polovici 19. stoletja.

Pravoslavna cerkev sv. Petra in Pavla v Miličih

V Adlešičih smo si ogledali hišo platnenih izdelkov, kjer nam je gospa Cvitkovič predstavila cel proces od sejanja lanu, do izdelave preje in na ročnih statvah demonstrirala tudi izdelavo lanenega platna.

V hiši je tudi stalna razstava vezenih izdelkov, od brisač, prtov, posteljnine pa do oblačil, narodne noše, za čigar izdelavo je potrebno kar precej ur.

Izdelava platna in vezenih izdelkov je v tej hiši tradicija, ki se prenaša iz roda v rod.

Poleg izdelave platna, pa so nam pokazali tudi kako izdelujejo znamenite belokranjske pisanice.

Bil je res enkraten izlet na katerem smo spoznali zgodovinsko in ljudsko dediščino Bele krajine, za katero skrbijo še danes.

Povezani zapisi:

Soseska zidanica

Metliški grad

Ob reki Kolpi

Nenavadna cerkev

Nenavadna cerkev, ki stoji nad Tržaškim zalivom na Monte Grisa, je nenavadna zgolj po svojem videzu, ki od daleč prav nič ne kaže na to, da je pred nami cerkev. Če jo gledaš iz Trsta, se zdi kot velika skala na hribu.

Toda, ko smo prišli bliže, smo videli da sta celo dve cerkvi v eni. V dveh nadstropjih, nižja in višja cerkev, vsaka s svojim oltarjem in razpelom, spodnja cerkev pa ima celo jaslice, ki so očitno postavljene skozi celo leto. Cerkev je po svojem izgledu res nekaj posebnega, izjemnega in prava znamenitost, ki stoji nedaleč od Devinskega grada.

Zgrajena je v glavnem iz betona in stekla in meni osebno deluje zelo hladno. Nobenih fresk, poslikav ali kipov, sam beton. Vsa lepota je pa na razgledni ploščadi pred cerkvijo s katere se ob lepem vremenu vidi Trst kot na dlani in pa daleč na odprto morje. Že zaradi tega jo je vredno obiskati.

Svetišče na Monte Grisa se imenuje: Nacionalno svetišče Marije, Matere in Kraljice. Posvetitev svetišča je bila 22. maja 1966.

Otok Barbana

Otok Barbana se nahaja v Tržaškem zalivu, ob letoviškem mestu Gradež. Obiskali smo ga po ogledu Oglejske bazilike. V pristanišču smo se vkrcali na ladjo in se odpeljali na otok, kjer stoji Marijina romarska cerkev in frančiškanski samostan. Vsako prvo nedeljo v juliju se tu odvija procesija, ko pisano okrašeni čolni plujejo proti otoku Barbana in Mariji Barbanski.

Po ogledu cerkve in sprehodu po lepem otoku, ki ga trenutno še na nekaterih delih urejajo, smo si v parku ob morju privoščili dobro italijansko kavo in opazovali galebe in čaplje v laguni.

narava na otoku Barbana s pogledom na Gradež

Tržaški zaliv

Enodnevni izlet v Oglej, Gradež, grad Devin, jamo grotta Gigante in cerkev Monte Grisa.

Tržaški zaliv skriva veliko čudovitih znemenitosti o katerih se mi, v časih ko smo na veliko hodili tja po kavbojke in čevlje, še sanjalo ni. Pa saj jih ne skriva, velikodušno jih razkazuje obiskovalcem, le do njih se moramo zapeljati. In tako smo se na sončno in toplo aprilsko soboto odpravili na ogled le teh.

Prvi postanek je bil Oglej, mesto, ki so ga ustanovili Rimljani leta 181 pr. n.št., v 4. stoletju je postalo središče krščanske vere in sedež škofije, kamor je spadalo tudi veliko slovenskih krajev. Tu še vedno stoji lepo ohranjen rimski forum, mi pa smo si podrobno ogledali oglejsko baziliko, s čudovitim talnim mozaikom, ki se je ohranil že od 4. stoletja dalje.

Ogromna mozaična preproga oglejske bazilike

Pot nas je vodila naprej do turističnega mesta Gradež ali po italijansko Grado, kjer smo se vkrcali na ladjico in se odpeljali po morski cesti na otok Barbana, kjer stoji romarsko Marijino svetišče.

Otok Barbana, morje, mir, lepota in spokojnost narave.

Otok Barbana z romarskim Marijinim svetiščem.

Gradež, letoviško mesto v Tržaškem zalivu.

Po krajšem postanku, smo se odpravili do gradu Devin, ki stoji na približno 100 metrov visoki pečini ob obali Jadranskega morja. Začetki tega mogočnega grada segajo v leto 1363. V začetku so bili njegovi lastniki oglejski patriarhi, nato avstrijski grofje, zadnji lastnik pa je družina Turn und Taxis in njeni potomci še danes živijo v gradu. Med drugim vodijo tudi mednarodno gimnazijo, ki se nahaja v gradu in, ki jo obiskujejo tudi nadarjeni mladi iz Slovenije. Ta družina je bila že od nekdaj velik podpornik in mecen kulture, zato so v grad zahajali ljudje, ki so zapisani tudi v svetovno zgodovino. Med njimi so bili: Liszt, D’Annunzio in pesnik Rilke, ki je napisal pesnitev Devinske elegije. V njegovo čast so od grada Devin pa skoraj do Sesljana, uredili približno 2 km dolgo sprehajalno pot na pečinah, nad Jadranskim morjem in se imenuje Rilkejeva pot.

Čudovit razgled z gradu na morje in Rilkejevo pot.

Grad Devin je obdan s prelepim vrtom, ki se v serpentinah spušča skoraj do morja.

Ena od številnih teras na gradu Devin s pogledom na morje.

Naslednja postaja je bila kraška jama Grotta gigante, ki je uradno največja kraška jama na svetu odprta za obiskovalce, toda 900 stopnic, ki vodijo v jamo in iz nje me ni ravno prepričal, da bi si jo ogledala pobliže.

Zadnja postaja pa je bila mogočna cerkevMonte Grisa, ki je zelo nenavadne oblike in od daleč ni videti kot cerkev. Stoji na vzpetini nad Trstom in z razgledne ploščadi ponuja čudovit razgled na Tržaški zaliv. Temeljni kamen so položili leta 1959, zgrajena pa je iz betona in stekla, v dveh nadstropjih. V spodnjem je Nižja cerkev, v zgornjem pa Višja cerkev z oltarjem in korom.

razgledna ploščad pred c.Monte Grisa, pogled na Tržaški zaliv

Čudovit dan, enkraten izlet po Tržaškem zalivu in njegovih znamenitostih in zanimivostih. In ko se je sonce začelo poslavljati, smo se poslovili tudi mi in se veselo odpravili proti Ljubljani.

Povezani zapisi:

Pordenone

Izlet v Pordenone, mesto v italijanski deželi ali regiji Furlanija- Julijska krajina.

Po dopoldanskem ogledu čudoviteg sejma cvetja-Ortogiardino, smo se odpravili še na potep po starem mestnem jedru Pordenona.

V regiji Furlanija-Julijska krajina je mesto Pordenone na četrtem mestu po pomembnosti. Trst, Gorica, Udine in Pordenone. Na jugu meji na pokrajino Veneto z glavnim mestom Benetke. Pordenone ima okoli 50.000 prebivalcev in zelo razvito keramično industrijo, predvsem izdelujejo čudovite keramične ploščice, ki jih poznamo tudi v Sloveniji. Mesto leži ob reki Noncello, ob kateri je tudi naravni park, Parco fluviale del Noncello. V staro mestno jedro Pordenona vodi most čez reko Noncello, ki se imenuje Adam in Eva.

Ob reki Noncello živijo različne vrste ptic

Bazilika sv.Marka, Pordenone — Katedrala sv.Marka, Pordenone

Najbolj znana bazilika sv.Marka je prav gotovo tista v Benetkah. Sv.Marko je bil prvi, ki je širil krščansko vero v severnem Egiptu. Pokopan je v Aleksandriji. Katedrala sv.Marka v Pordenonu je nastala v 10. stoletju, srednjeveško zasnovana, romanska cerkev s samostojno stoječim zvonikom.

Občinska palača z lopo ali arkadnim delom, kjer so stali stražarji, ob vročih poletnih dnevih pa so tudi občinski možje sestankovali kar pod arkadami.

Pa še "profil" občinske palače — Pa še “profil” občinske palače

Mestno jedro sestavljajo palače, ki imajo obokane arkade pod katerimi se je včasih trgovalo. Tudi danes je tako s to razliko, da so trgovine umaknjene v pritličja. Ker se palače držijo tesno skupaj ni nobene bojazni, da bi se ob deževnem vremenu pretirano zmočili. Zelo podobno arkadno mesto je tudi Padova. Nekaj utrinkov z ulice, ki je prava promenada, saj se italijani lepo uredijo, čeprav gre samo za sprehod in klepet s prijatelji.

Pordenone, staro mestno jedro, ulica Vitorio Emanuelle

Ker so bile hiše skoraj vse enako visoke, nekako pa se je moralo poznati kdo v mestu je bolj premožen, so to pokazali z okni. Več oken je bilo skupaj, bolj bogat je bil lastnik. Tale s štirimi je bil zelo premožen.

Tudi tale s tremi okni skupaj je bil med bogatejšimi.

Niš – kaj početi v mestu

Izlet po Srbiji smo popestrili tudi z ogledom Niša, njegovih znamenitosti in trgovin, pa tudi kavarnic se nismo izogibali.

V centru Niša oziroma carskega mesta je trdnjava še iz rimskih časov, ki so jo kasneje dograjevali tudi Turki, v kateri je urejen tudi velik park z nekaj prijetnimi kavarnicami. Od niške trdnjave vodi preko reke Nišave glavna mestna ulica. Pod njo je podzemni nakupovalni center. Na njej pa seveda spet polno kavarnic, saj se prebivalci Niša zelo radi družijo. V stranskih uličicah lahko obiščete kar nekaj muzejev in galerij, lahko pa zavijete do glavne tržnice in kupite zelo lepo sadje, zelenjavo in cvetje.

Ob nakupovalnem centru Mercator, kajti tudi Niš ima najboljšega soseda, leži priljubljen park Sv. Save, kjer si lahko ogledate najnovejšo pravoslavno cerkev v mestu, ob lepem vremenu pa vrsto glasbenih ali gledaliških prireditev.

Novejša pravoslavna cerkev v Nišu. — Najnovejša pravoslavna cerkev v mestu, park Sv. Save, končati morajo le še fasado.

Na vzhodnem delu mesta leži še drugi znan park imenovan Čair, kjer se lahko posvetite vrsti športnih aktivnosti, od drsanja na ledu do nogometa. Ob njem je tudi športna dvorana Čair in priporočam, da jo obiščete ob nastopih srbske reprezentance, saj so “Nišlije” znani kot najbolj srčni navijači, ki naredijo najboljšo atmosfero.

Niš ima tudi svoje toplice, tako imenovano Niško banjo, z bogatim spa programom po ugodnih cenah.