Preden sem se odpravila na zimski sprehod po Tivoliju, sem se ustavila ob stavbi ljubljanske SNG Opera in balet, ki jo že nekaj časa obnavljajo. Čudovito palačo ljubljanske opere, kot smo jo poznali do zadnje obnove, so postavili leta 1892. po načrtih čeških arhitektov. Bogato pročelje krasijo jonski stebri, kiparsko okrasje, ki ga ti podpirajo pa je delo slovenskega kiparja Alojza Gangla, ki je bil rojen v Metliki, kjer so ob vhodu v Metliški grad postavili njegov doprsni kip.
Pročelje ljubljanske opere je znano tudi po kipih Alojza Gangla.
Stavbo že nekaj časa obnavljajo, tokrat po načrtih slovenskih arhitektov in na zunaj je videti, da so že kar precej daleč z obnovo. Obenem pa so h stari lepotici dozidali še prizidek v obliki steklene stolpnice. Tudi stavbo SNG Opera in balet lahko zdaj uvrstim v moj zapis pod naslovom Ljubljana v steklu.
Novi stekleni prizidek SNG Opera in balet v Ljubljani.
Staro in novo, z roko v roki. Zakaj pa ne, meni izgleda dobro. Lepo se dve različni obdobji Ljubljane najlepšega mesta, zlijeta v celoto.
Šolsko letalo nad ljubljansko opero.SNG Opera in balet, staro in novo, z roko v roki.
Tri fare se nahajajo v naselju Rosalnice pri Metliki, v Beli krajini. To so tri gotske cerkvice postavljene ena poleg druge, znotraj visokega pokopališkega obzidja. Zakaj so postavili tri cerkvice na enem mestu še ni v celoti pojasnjeno, če sploh kdaj bo, je pa kompleks zanimivost in znamenitost kraja.
Cerkev Žalostne matere božje
Zagotovo sta cerkev in župnija obstajala leta 1228, ko je cerkev pripadla novoustanovljeni župniji v Črnomlju.
Že Janez Vajkard Valvasor je navajal, da je cerkve gradil red templarjev v 12. stoletju.
V 15. in 16. stoletju so se tri gotske cerkve razvile v pomembno romarsko središče Bele krajine.
Najstarejša je severna cerkev Žalostne matere božje. Viri pravijo, da je bila zgrajena ob koncu 14. stoletja in sredi 18. stoletja so jo predelali. Cerkev je polna zanimivih fresk, v njej so tudi najstarejše orgle narejene na nekdanjem Kranjskem, iz leta 1753.
cerkev Glej človek
Srednja cerkev nosi patrocinij Glej človek (Ecce homo) in je posvečena bičanemu Jezusu.
Slovar razlaga:
patrocinij – žegnanje,
obhajati patrocinij – posvečenost cerkve kakemu svetniku.
Posebnost cerkve je, da ima edina zvonik, ob njem pa je odprta lopa z arkadami.
Srednja cerkev je najmlajša, njeni začetki segajo v začetek 16. stoletja.
V baroku so cerkveno ladjo obokali s kupolo in takrat so prizidali tudi zvonik.
Južna cerkev je posvečena Lurški materi božji. Baročno cerkev z oltarjem so obnavljali in pri obnovi zamenjali okna, čeprav je eno originalno okno ostalo in bi lahko po njem oblikovali tudi ostala okna.
Cerkvena ladja cerkve Lurške Matere božje je popolnoma brez poslikave.
Zunanje stene vseh treh cerkva imajo nekaj vzidanih nagrobnikov iz obdobja zadnjih dveh stoletij. Žegnanje pri treh farah je na Jernejevo, 24. avgusta.
Zelo rada obiskujem gradove. Stojijo skozi stoletja na svojem mestu in gledajo ljudi kako se spreminjajo njihove navade, oblačila, hiše, prevozna sredstva. Kaj vse bi nam lahko povedali. Povedo nam pa marsikaj s pomočjo zgodovinarjev, ki nam razkrijejo njihove zgodbe.
S slovenskimi gradovi in dvorci se zelo veliko ukvarja kastelolog gospod Ivan Stopar in zelo rada pogledam kakšno njegovo knjigo, ki jih je kar nekaj, preden obiščem kakšen grad.
Obiskali smo grad v Metliki v Beli krajini. Prva omemba gradu je iz leta 1456, čeprav domnevajo, da je grad še starejši.
V 15. in 16. stoletju je bil grad pomembna trdnjava za obrambo pred Turki.
Prvi lastniki metliškega gradu niso znani. V 16. stoletju so bili lastniki grofje Alapi, nato Frankopani in zagrebški stolni kapitelj. Leta 1792 ljubljanski krčmar.
Po letu 1951. pa se je v grad začel seliti Belokranjski muzej, ki je v njem še danes. (spletna stran Belokranjskega muzeja)
Stalna razstava v metliškem gradu, ki smo si jo ogledali, prikazuje življenje ljudi na tem prostoru od prazgodovine do sredine 20. stoletja.
Še nekaj slik zanimivih razstavljenih muzejskih eksponatov:
Lončene posodePrva najdena otroška igrača na kolesih.Belokranjska nošaŽaraKuhinja nekočDelovna miza premožnejšega slojaGramofonLekarnaPo ogledu bogate zbirke Belokranjskega muzeja, smo se odpravili naprej po Beli krajini.
V soboto smo se v okviru društva Modrin odpravili na enodnevni izlet po naši južni pokrajini Dolenjski, bolj natančno, obiskali smo delček Bele krajine in spoznali prijazne domačine, ki skrbijo za ohranitev kulturne dediščine pokrajine.
Peljali smo se mimo Novega mesta, čez Gorjance, ki jih je v 19. stoletju opisoval pisatelj Janez Trdina v knjigi Bajke in povesti o Gorjancih. Na Trdinovem vrhu (1178 m) poteka tudi meja med Slovenijo in Hrvaško.
Preden smo obiskali mesto Metlika, smo se ob vznožju Gorjancev ustavili na jutranji kavici v znani belokranjski gostilni.
Metlika
Metlika je prijetno mesto pod Gorjanci, ob reki Kolpi, ki je svoje mestne pravice dobila že leta 1365. Konec 19. stoletja je bila v Metliki ustanovljena prva požarna bramba na Slovenskem, kar štejemo za začetek gasilstva pri nas.
Naš glavni cilj v Metliki pa je bil obisk Belokranjskega muzeja, ki domuje v čudovitem metliškem gradu od leta 1951.
Metliški grad
Ogledali smo si 15 minutni film, Podobe Bele krajine. Po kratkem filmu pa še stalno razstavo, ki s številnimi predmeti, slikami in postavitvami, prikazuje življenje ljudi na tem prostoru od prazgodovine do sredine 20. stoletja.
Grad je zelo lepo obnovljen in vzdrževan, njegov atrijski del z oboki in hodniki pa me močno spominja na ljubljanski grad Fužine.
Tri fare
Tri fare v Rosalnicah pri Metliki, so znamenita romarska pot. Kompleks sestavljajo tri gotske cerkve, stisnjene znotraj pokopališkega obzidja.
Cerkve so postavljene vzporedno in samo srednja ima zvonik. Zakaj so tri na enem mestu, zgodovinarjem ni uspelo odkriti. V njih pa najdemo polno zanimivih fresk, najstarejše orgle narejene leta 1753. na Kranjskem.
Soseska zidanica Drašiči
Soseska zidanica Drašiči se nahaja v kletnih prostorih stare, obnovljene hiše sredi Drašičev in ob cerkvi sv. Petra. Deluje že 250 let.
Tu so nam postregli z belokranjskim vinom, narezkom in zelo dobro belokranjsko pogačo.
Pot smo nadaljevali skozi slikovito pokrajino, vasi, občudovali vinograde, ki se vzpenjajo po gričih in čudovite nasade brez, ki so značilne za Belo krajino.
Reka Kolpa
Za kratek počitek in kavico smo se ustavili ob reki Kolpi in sicer v kampu Podzemelj. Voda je imela kar 22 stopinj in ljudje so se na veliko kopali, mi pa smo si lahko samo zmočili noge in uživali v čudovitem pogledu na mirno reko Kolpo ali Koupa kot ji pravijo belokranjci.
Obiskali smo tudi pravoslavno cerkev sv. Petra in Pavla v Miličih, ki so jo postavili v drugi polovici 19. stoletja.
Pravoslavna cerkev sv. Petra in Pavla v Miličih
V Adlešičih smo si ogledali hišo platnenih izdelkov, kjer nam je gospa Cvitkovič predstavila cel proces od sejanja lanu, do izdelave preje in na ročnih statvah demonstrirala tudi izdelavo lanenega platna.
V hiši je tudi stalna razstava vezenih izdelkov, od brisač, prtov, posteljnine pa do oblačil, narodne noše, za čigar izdelavo je potrebno kar precej ur.
Izdelava platna in vezenih izdelkov je v tej hiši tradicija, ki se prenaša iz roda v rod.
Poleg izdelave platna, pa so nam pokazali tudi kako izdelujejo znamenite belokranjske pisanice.
Bil je res enkraten izlet na katerem smo spoznali zgodovinsko in ljudsko dediščino Bele krajine, za katero skrbijo še danes.
