Bela krajina

Pravoslavna cerkev v Miličih

Miliči so uskoška vas v Beli krajini, ki poleg vasi Paunoviči, Marindol in Bojanci, tvori uskoško etnično skupnost.

Pravoslavna skupnost si je na najvišjem griču v Miličih, v 19. stoletju, postavila cerkev sv. Petra in Pavla. Nedaleč stran leži tudi pokopališče, kjer so nagrobni spomeniki izklesani v srbskem jeziku in v cirilici.

Cerkev stoji osamljena in izpostavljena na vrhu griča, kamor smo se na našem izletu po Beli krajini odpravili tudi mi.

Res je bila lepa sončna sobota, toda kar precej vroča, a mislim, da se je izplačalo, kajti cerkvica je čudovita pa tudi razgled seže daleč naokoli. Ogledali smo si tudi notranjost, ki je precej bolj skromna od katoliških cerkva.

Pravoslavno cerkev krasi le ikonostas, to je z ikonami okrašena stena, ki ločuje glavni del cerkve od oltarja. Ikonostas imajo samo pravoslavne cerkve. V del kjer je glavni oltar naj ženske nebi smele, toda toliko ženske radovednosti je bilo na kupu, da nam je ključar dovolil pokukati v ta posvečeni prostor, pa še celo slikali smo ga lahko.

Po ogledu smo se kar po hribu, mimo vinogradov in konjev, ki so se pasli na travniku, spustili do našega avtobusa, ki nas je veselo odpeljal naprej h reki Kolpi.

Odpravili smo se na grič h pravoslavni cerkvi sv. Petra in Pavla v Miličih.

Na naši poti nas je spremljala pasja vročina.

Nekoč so živele velike družine, v katerih je bilo več generacij. Imeli so skupne prostore, za zakonski par pa so bile namenjene take manjše hiške, da je imel par saj neka zasebnosti.

Glavni oltar, ki se nahaja za ikonostasom.

Poslovili smo se od cerkvice in se po hribu napotili do avtobusa.

Konja sta nas radovedno opazovala, mi pa njiju, prava lepotca sta.

Povezane teme:

Bela krajina

Ob reki Kolpi

Tri fare

Tri fare se nahajajo v naselju Rosalnice pri Metliki, v Beli krajini. To so tri gotske cerkvice postavljene ena poleg druge, znotraj visokega pokopališkega obzidja. Zakaj so postavili tri cerkvice na enem mestu še ni v celoti pojasnjeno, če sploh kdaj bo, je pa kompleks zanimivost in znamenitost kraja.

Zagotovo sta cerkev in župnija obstajala leta 1228, ko je cerkev pripadla novoustanovljeni župniji v Črnomlju.

Že Janez Vajkard Valvasor je navajal, da je cerkve gradil red templarjev v 12. stoletju.

V 15. in 16. stoletju so se tri gotske cerkve razvile v pomembno romarsko središče Bele krajine.

Najstarejša je severna cerkev Žalostne matere božje. Viri pravijo, da je bila zgrajena ob koncu 14. stoletja in sredi 18. stoletja so jo predelali. Cerkev je polna zanimivih fresk, v njej so tudi najstarejše orgle narejene na nekdanjem Kranjskem, iz leta 1753.

Srednja cerkev nosi patrocinij Glej človek (Ecce homo) in je posvečena bičanemu Jezusu.

Slovar razlaga:

patrocinij – žegnanje,

obhajati patrocinij – posvečenost cerkve kakemu svetniku.

Posebnost cerkve je, da ima edina zvonik, ob njem pa je odprta lopa z arkadami.

Srednja cerkev je najmlajša, njeni začetki segajo v začetek 16. stoletja.

V baroku so cerkveno ladjo obokali s kupolo in takrat so prizidali tudi zvonik.

Južna cerkev je posvečena Lurški materi božji. Baročno cerkev z oltarjem so obnavljali in pri obnovi zamenjali okna, čeprav je eno originalno okno ostalo in bi lahko po njem oblikovali tudi ostala okna.

Cerkvena ladja cerkve Lurške Matere božje je popolnoma brez poslikave.

Zunanje stene vseh treh cerkva imajo nekaj vzidanih nagrobnikov iz obdobja zadnjih dveh stoletij. Žegnanje pri treh farah je na Jernejevo, 24. avgusta.

Soseska zidanica

V Beli krajini smo obiskali Sosesko zidanico Drašiči. Nahaja se v okolici Metlike in ni navadna klasična zidanica, ampak deluje kot nekakšna banka, kjer pa ne posojajo denarja, temveč vino.

Soseska zidanica se nahaja v kleti stare, obnovljene hiše, sredi Drašičev. S tem imenom in v taki obliki deluje že 250 let. V njej se zbirajo vaščani in pijejo sosesko vino. Kaj to pomeni?

Ob martinovem prazniku, mora vsak član soseske dati 20 litrov najboljšega vina v skupni sod. Čez leto se v zidanici družijo, sestankujejo, se veselijo in ob tem tudi pijejo belokranjsko vino. Lahko si ga tudi izposodijo. Za vsak liter vina so na rovaš zarezali z nožkom eno črtico. Enkrat na leto so naredili obračun, za kar je skrbel kletar.

Rovaš je bila naprava z lesenimi palčkami, na katere so zarezovali črtice, ki so pomenile dolg posameznega člana. Vsaka hiša je štela kot en član, seveda pa so se druženja lahko udeležili poleg gospodarja tudi ostali stanovalci.

Naš prijazni gostitelj v zidanici je hudomušno pripomnil, da je rovaš v bistvu prvi računalnik. Danes dolg zapisujejo v posebno knjigo.

Pogostili so nas z belokranjskim vinom. To je bilo vino 65 gospodarjev v enem kozarcu in mojim soizletnikom je bilo zelo všeč.

Jaz sem se bolj navdušila nad belokranjsko pogačo, ki je bila res izvrstna, poleg nje pa smo se mastili še z odličnim narezkom.

Za Sosesko zidanico je značilno, da svojim članom nudi tudi medsebojno pomoč. Ob nesrečnih dogodkih, ki lahko prizadanejo kakšno družino, Soseska zidanica pomaga organizacijsko in finančno. Res pohvale vredno.

Vhod v Sosesko zidanico. Ker v Drašičih prirejajo tudi likovne kolonije, imajo kar nekaj umetniških del kot je ta leseni kip ob vhodu.

V soboto smo se v okviru društva Modrin odpravili na enodnevni izlet po naši južni pokrajini Dolenjski, bolj natančno, obiskali smo delček Bele krajine in spoznali prijazne domačine, ki skrbijo za ohranitev kulturne dediščine pokrajine.

Peljali smo se mimo Novega mesta, čez Gorjance, ki jih je v 19. stoletju opisoval pisatelj Janez Trdina v knjigi Bajke in povesti o Gorjancih. Na Trdinovem vrhu (1178 m) poteka tudi meja med Slovenijo in Hrvaško.

Preden smo obiskali mesto Metlika, smo se ob vznožju Gorjancev ustavili na jutranji kavici v znani belokranjski gostilni.

Metlika je prijetno mesto pod Gorjanci, ob reki Kolpi, ki je svoje mestne pravice dobila že leta 1365. Konec 19. stoletja je bila v Metliki ustanovljena prva požarna bramba na Slovenskem, kar štejemo za začetek gasilstva pri nas.

Naš glavni cilj v Metliki pa je bil obisk Belokranjskega muzeja, ki domuje v čudovitem metliškem gradu od leta 1951.

Ogledali smo si 15 minutni film, Podobe Bele krajine. Po kratkem filmu pa še stalno razstavo, ki s številnimi predmeti, slikami in postavitvami, prikazuje življenje ljudi na tem prostoru od prazgodovine do sredine 20. stoletja.

Grad je zelo lepo obnovljen in vzdrževan, njegov atrijski del z oboki in hodniki pa me močno spominja na ljubljanski grad Fužine.

Tri fare v Rosalnicah pri Metliki, so znamenita romarska pot. Kompleks sestavljajo tri gotske cerkve, stisnjene znotraj pokopališkega obzidja.

Cerkve so postavljene vzporedno in samo srednja ima zvonik. Zakaj so tri na enem mestu, zgodovinarjem ni uspelo odkriti. V njih pa najdemo polno zanimivih fresk, najstarejše orgle narejene leta 1753. na Kranjskem.

Soseska zidanica Drašiči se nahaja v kletnih prostorih stare, obnovljene hiše sredi Drašičev in ob cerkvi sv. Petra. Deluje že 250 let.

Tu so nam postregli z belokranjskim vinom, narezkom in zelo dobro belokranjsko pogačo.

Pot smo nadaljevali skozi slikovito pokrajino, vasi, občudovali vinograde, ki se vzpenjajo po gričih in čudovite nasade brez, ki so značilne za Belo krajino.

Za kratek počitek in kavico smo se ustavili ob reki Kolpi in sicer v kampu Podzemelj. Voda je imela kar 22 stopinj in ljudje so se na veliko kopali, mi pa smo si lahko samo zmočili noge in uživali v čudovitem pogledu na mirno reko Kolpo ali Koupa kot ji pravijo belokranjci.

Obiskali smo tudi pravoslavno cerkev sv. Petra in Pavla v Miličih, ki so jo postavili v drugi polovici 19. stoletja.

Pravoslavna cerkev sv. Petra in Pavla v Miličih

V Adlešičih smo si ogledali hišo platnenih izdelkov, kjer nam je gospa Cvitkovič predstavila cel proces od sejanja lanu, do izdelave preje in na ročnih statvah demonstrirala tudi izdelavo lanenega platna.

V hiši je tudi stalna razstava vezenih izdelkov, od brisač, prtov, posteljnine pa do oblačil, narodne noše, za čigar izdelavo je potrebno kar precej ur.

Izdelava platna in vezenih izdelkov je v tej hiši tradicija, ki se prenaša iz roda v rod.

Poleg izdelave platna, pa so nam pokazali tudi kako izdelujejo znamenite belokranjske pisanice.

Bil je res enkraten izlet na katerem smo spoznali zgodovinsko in ljudsko dediščino Bele krajine, za katero skrbijo še danes.

Povezani zapisi:

Soseska zidanica

Metliški grad

Ob reki Kolpi