Otok Burano, otok čipk in barvito poslikanih ribiških hiš.
Otok Burano.
Zapeljali smo se po beneškem mondenem letovišču Lido di Jesolo in vse do pristanišča Punta Sabbioni. Tu smo se vkrcali na panoramsko ladjo in se popeljali po Beneški laguni.
Prvi postanek smo naredili na otoku Burano. Otok že na daleč privablja s svojimi barvitimi hišami, ki so grajene večinoma v beneškem slogu.
Otok Burano je znan po klekljanih čipkah, ki jih tu izdelujejo že nekaj stoletij. V teh barvitih hiškah so čipkarske delavnice in trgovine. Moški del prebivalstva se je že od nekdaj ukvarja z ribištvom in izdelovanjem čolnov.
Barvite ribiške hiše na otoku Burano.Skoraj vsaka hiša na otoku Burano ima trgovino s čipkami ali pa manjšo restavracijo.Na Buranu ni cest in avtomobilov, samo kanali in čolni.Otok Burano je ustvarjen za foto blog.Tudi Barbi bi na Buranu našla hiško zase. V tej so imeli trgovino z beneškimi maskami.V modri hiši so prodajali makedonsko sadje in zelenjavo.
Benetke – Venezia – Venice ter otoka Burano in Murano, dva izmed številnih otočkov pred vrati Benetk.
Otok Burano v Beneški laguni z barvitimi hišami.
Junij 2010, cel svet sedi pred tv sprejemniki in spremlja svetovno nogometno prvenstvo v Južni Afriki.
Peščica radovednežev pa se nas je odpravila na enodnevni izlet v Benetke in laguno s številnimi otoki, ki jih obdajajo.
Na našem izletu smo se zapeljali do italijanskega pristanišča Punta Sabbioni. S panoramsko ladjo smo se odpravili na otok Burano. Otok z barvitimi hišami, je znan po svojih čipkah, ki jih tu klekljajo že stoletja.
Otok Burano v Beneški laguni.Buranska čipka. Prt je izdelovalo sedem klekljaric, eno leto.
Po krajšem postanku smo se mimo številnih otočkov, na enem je tudi beneško pokopališče, kjer je pokopan tudi slovenski slikar Zoran Mušič, zapeljali do otoka Murano. Poznamo ga po barvitem buranskem steklu in čudovitih vaz, lestencev in drugih izdelkov. Postaven oblikovalec stekla nam je demonstriral izdelavo vaze.
Po obisku obeh otokov pa smo se odpravili še v velike Benetke.
Svetilnik na otoku Murano in tovarna, kjer izdelujejo čudovite predmete iz muranskega stekla.Demonstracija izdelave muranske vaze.
Na otoku Murano smo si ogledali postopek izdelave vaze iz muranskega stekla.
Potrebna je velika spretnost, previdnost in pa hitrost, pa seveda smisel za oblikovanje.
Steklo se segreje na 600 stopinj, da ga lahko mojster oblikuje.
Kako visoka temperatura je to smo lahko videli, ko so dali v izgotovljeno vazo trak papirja, ki se je takoj vnel.
Kalvarija v Šmarju pri Jelšah je cikcakasto speljana pot trpljenja, ki vodi do meni najbolj simpatične cerkve sv. Roka.
Štirinajsta kapela s svetimi stopnicami in božjim grobom.
Ob poti je 14 kapelic križevega pota, opremljenih z baročnim dekorjem in kipi. Trenutno je kar nekaj kapel brez kipov, ker so jih poslali v Ljubljano na restavriranje.
Kalvarijo v Šmarjih pri Jelšah so gradili od leta 1743. do 1753. Prikazuje prizore iz rožnega venca in zgodbe o žalostni Materi božji in Jezusu.
Kalvarija v Šmarju pri Jelšah pelje do romarske cerkve sv. Rok.Pogled s kalvarije na Šmarje pri Jelšah.Kapela žalostne Matere božje. Marija z mrtvim Jezusom v naročju. Poslikan strop ponazarja prizore iz Jezusovega otroštva.Cikcakasto speljana pot mimo štirinajstih kapel do romarske cerkve sv. Rok.Jezusovo slovo od matere.
Pot kalvarije se začne na nadmorski višini 260 metrov in se konča pri cerkvi sv. Roka, ki leži na višini 367 metrov.
Z vrha hriba je čudovit razgled na štajerske griče in ob lepem vremenu lahko vidimo okoli 50 cerkva raztresenih po okoliških hribih.
15. avgusta , na praznik župnijske zavetnice Marije vnebovzete, obudijo romarsko tradicijo na kateri se zbere več tisoč ljudi.
Športno, kulturno, kulinarična izletniška točka Ljubljane.
Po stopnicah, ki jih je ustvarila narava in po najkrajši poti na ljubljanski Rožnik.
Tudiizlet v bližini domačega praga je lahko zanimiv pa še poceni je.
Rožnik je okoli sto metrov visok hrib, skoraj v centru Ljubljane, ki je del krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib.
Priljubljena izletniška točka prebivalcev Ljubljane pa tudi iz drugih delov Slovenije je kar nekaj izletnikov.
V teh vročih dneh je na Rožniku, v senci košatih in visokih dreves še posebaj prijetno. Lahko se odpravimo po botanični, učni Jesenkovi poti, kjer se ohladimo in spoznavamo različne vrste dreves, ki so lepo označena.
Ob vznožju Rožnika je jahalni klub, kjer lahko občudujemo islandske konje in jih tudi jahamo. Od tu se odpravimo po poti do Cankarjevega vrha. Tako se prične kulturna pot na Rožnik, kajti moramo mimo dvonadstropne hiše s stolpom, ki je bila nekoč last slovenske igralke Marije Vere.
Čez most in po hladnem gozdu se pot počasi vzpenja proti vrhu Rožnika.Iz teme se nam prikaže Marija. Marijina cerkev na Rožniku.
Na Cankarjevem vrhu pa si moramo nujno ogledati spominsko sobo Ivana Cankarja, ki nas seznani z leti ko je Cankar živel in ustvarjal na Rožniku. V poletnih mesecih je odprta ob sobotah, nedeljah in ob praznikih. Vstopnine ni.
Skodelica kave iz znane Cankarjeve črtice. Kavna vsedlina, ki je v njej je iz veliko kasnejše dobe. Predmeti, ki so bili od Ivana Cankarja so: listnica, kravata, vizitka in pa stalna vstopnica za obisk Jakopičevega paviljona, ki je takrat stal v Tivoliju.Pohištvo v spominski sobi Ivana Cankarja je iz začetka 20. stoletja.
Porabljene kalorije v tem športno kulturnem delu Rožnika si bomo lahko uspešno povrnili s kulinarično ponudbo, ki je pestra in bogata pa naj bo to gostilna na Rožniku ali pa ob njegovem vznožju.
Na Rožnik se naslanja tudi ljubljanski živalski vrt, za katerega pa je potrebno več ur, da si ogledaš in opazuješ živali v svojih ogradah.
Iz živalskega vrta se odpravimo mimo hiše v kateri je živel pisatelj Josip Vidmar do Tivolija, ki je zasajen s pisanimi rožami. Ob tivolskem ribniku popijemo kavo in se veselo odpravimo s kratkega izleta domov.
Kulinarični del izleta se lahko prične že v gostilni na Rožniku. V njej je nekaj časa živel pisatelj Ivan Cankar.Marijina cerkev na Rožniku in nebo brez enega samega oblačka v nedeljo 6. junija 2010Ob pločniku med Rožnikom in vhodom v park Tivoli.
Tekmovanje v dresurnem jahanju na hipodromu Stožice v Ljubljani.
Na hipodromu Stožice, v bližini katerega je tudi naš slavni nogometni stadion Stožice, je bilo danes, 5. junija 2010, tekmovanje v dresurnem jahanju.
Meni najljubši konjeniški šport, eleganten in umirjen, pa ne pritegne prav veliko obiskovalcev.
Škoda za obiskovalce, jaz pa sem z užitkom posnela kar nekaj slik konjskih lepotcev, za moj foto blog. Po moje so prav vsi zelo dobro opravili svojo nalogo in bi si zaslužili nagrado, ki pa so jo dobili le nekateri. Tako pač je.
Dresurnemu jahanju so kot gledalci prisostvovali tudi hišni ljubljenčki.Ponosno in samozavestnoPoskočnoSem popolnoma miren in sproščen, svojo nalogo bom opravil odlično.Samo še ta ovinek pa sem na konju.ElegantnoMalo me motiš s tem tvojim fotoaparatom.Hitreje prosimMimo glavne sodnice greva bolje, da se še enkrat priklonim.
Zaključni priklon pred glavno sodnico, dobro sva opravila.Zmagovalci dopoldanskega dela tekmovanja se predstavijoNajboljšiPrvo in drugo mestoPokali Tile konji so pa res smešni, po tej vročini se šopirijo okoli namesto, da bi počivali v senci tako kot jaz.
Romarska cerkev sv. Rok v občini Šmarje pri Jelšah, je zame najbolj simpatična cerkev v Sloveniji. In videla sem jih že kar nekaj. Romarska cerkev sv. Roka je bila postavljena v 17. stoletju. Na zunaj puščobna, mala cerkev, z visokimi gotskimi okni, ti ob vstopu vanjo vzame dih.
Notranjost cerkve je baročno razkošna. Obokan pevski kor, bogato okrašena prižnica, ki mi je še posebno všeč, saj spominja na velik roza kelih s pokrovom. Cerkev je posvečena sv.Roku, zavetniku in priprošnjiku zoper kugo. Njegov kip stoji v vdolbini glavnega oltarja, freske v prezbiteriju pa prikazujejo prizore iz legende o sv.Roku. Do najmanjše pikice poslikan strop predstavlja Marijino vnebovzetje. Na freskah najdemo tudi sv.Antona Padovanskega, ki je pokopan v italijanski Padovi. Kot zanimivost: v cerkvi sv. Roka v Šmarju pri Jelšah je služboval tudi duhovnik in slovenski pesnik Anton Aškerc.
Cerkev sv. Roka v Šmarju pri Jelšah.Sv.Rok kaže na kužno rano. Kip v srednji vdolbini glavnega oltarja.Osrednja freska na stropu sv. Roka predstavlja Marijino vnebovzetje.Poslikan strop nad glavnim oltarjem romarske cerkve sv. Rok.Cerkev sv. Rok, pogled na pevski kor z orglami.
Najlepša renesančna palača v Celju v kateri ima danes prostore Pokrainski muzej Celje.
Portret Marije Terezije v Pokrajinskem muzeju Celje
Renesančni dvorec Stara grofija so postavili grofje Thurn-Valsassina, med leti 1580 do 1603. Arkadni hodnik je bil dodan kasneje. Dvorec je bil postavljen v reprezentančne namene.
Skozi stoletja je dvorec velikokrat zamenjal svojo namembnost. Od leta 1945 v njem domuje Pokrajinski muzej Celje, ki je bil prva postaja našega izleta na Štajersko.
Sprehodili smo se skozi številne sobe muzeja, od srednjega veka, renesanse, baroka pa vse do poznega 19. stoletja. Obudili šolsko znanje na znamenite Celjske grofe in cesarico Marijo Terezijo, ki je dodobra zaznamovala tudi naše kraje.
Stara grofija v Celju je bila postavljena med leti 1580 do 1603. Stoji na Muzejskem trgu 1.Celjski strop, znamenitos Stare grofije se nahaja v glavni dvorani. Kdo je avtor se stroka še ni dokončno opredelila. Strop je sestavljen iz 11 slik.Vhod v Pokrajinski muzej Celje.Pohištvena moda 17. stoletja.Mali predalnikStoječi predalnik 17. st.Pogled v sobo opremljeno v slogu bidermajer.
Celje – mesto svetovne popotnice, pisateljice in poliglotke Alme Karlin
Alma Karlin, slovenska pisateljica in svetovna popotnica pred Celjskim domom.
Da je Alma Karlin ikona Celja, opazimo že ob vstopu v staro mestno jedro, saj nas s svojim znamenitim malim kovčkom pozdravi pred Celjskim domom. Simpatični spomenik Alme Karlin, so v Celju postavili v letošnjem letu, v Stari grofiji pa so na ogled postavili razstavo “Poti”, o sedemletnem potovanju Alme Karlin okoli sveta.
Naš izlet na Štajersko smo pričeli v Celju, drugem najstarejšem mestu v Sloveniji, takoj za Ptujem. Naš glavni cilj v tem lepem mestu je bil obisk Stare grofije, najlepše renesančne stavbe v Celju in ogled bogatih zgodovinskih zbirk, ki so tu razstavljene, saj danes v dvorcu domuje Pokrajinski muzej.
Sprehodili smo se po starem mestnem jedru, mimo čudovitih starih palač, spomenikov in trgov, na katerih ni manjkalo malih in večjih kavarnic za obvezno kavo. Na Slomškovem trgu smo si ogledali še škofijsko cerkev sv. Danijela, ki je leta 2006. postala stolnica. Znamenitost cerkve je gotska kapela Žalostne matere božje in kipom Pieta iz konca 14. stoletja.
Celjski dom so postavili leta 1907. celjski Nemci v slogu staronemške gotike in ga poimenovali Nemška hiša.Celjska mestna hranilnica. Neorenesančno palačo so zgradili leta 1887.Hiša iz leta 1902. na Stanetovi ulici v Celju.Glavni trg v Celju, v ozadju cerkev sv.Daniela.Marijino znamenje iz leta 1776. na Glavnem trgu v Celju.Detalj celjske meščanske hiše, niša z Pieta.Stara grofija, renesančni dvorec so postavili grofje Thurn-Valsassina med leti 1580 do 1603. Danes je v njem muzej.Nova, sodobna celjska knjižnica na Muzejskem trgu.
Cvetoče gredice, bujna drevesa, narava, mir in lepota, vse v enem.
Iris ali perunika
Sprehod od Prešerca do Botaničnega vrta v Ljubljani, ki v letošnjem letu praznuje svojo 200-letnico. Toliko je že minilo od kar je maršal Marmonth, v času Ilirskih provinc, zasadil v vrtu lipo, ki je tudi po 200 letih še vedno prava lepotica.
V maju je botanični vrt že dodobra odet v pisane barve cvetočih rastlin, drevesa so oblekla svoje veje v razkošne liste, mali ribnik pa je poln belih cvetočih lokvanjev. Tu so še irisi, potonike, rhododendron, vetrnica, na travniku marjetice, najbolj pa me je očaral gojeni švedski gabez, ki sem ga opazila prvič.
V letu 2010 je Ljubljana svetovna prestolnica knjige, zato so tudi v Botaničnem vrtu Ljubljana pripravili Knjižnico pod krošnjami, ki deluje v petek, soboto in nedeljo.
Švedski gabez (gojeni)RhododendronCvetoči dišečnik, velik grm, domovina JV ZDAČičkasti grahovec, domovina EvropaRibnik v Botaničnem vrtu Ljubljana je v maju odet v cvetoče bele lokvanje.Ozkolistna amsonija, domovina J ZDACvetoče in dišeče akacije ob Ljubljanici.
Elizabeth Adler – Povabilo v Provanso (ljubezenski roman)
Berljiva ljubezenska zgodba, primerna za vroče poletne dneve na počitnicah ob morju, jezeru ali pa na domačem balkonu.
Ljubezenska zgodba z nekaj akcije kriminalistov, saj kjer je bogastvo in velika dediščina je na žalost tudi pohlep.
Rafaella Marten je bogata pridelovalka odličnega francoskega vina, ki živi sama v čudovitem dvorcu v Provansi, za počitnice pa ima na razpolago še vilo ob morju, v Antibesu na azurni obali.
Ima dva odrasla sinova, ki sta se ji iz različnih razlogov odtujila in na koncu tudi nesrečno končala. Rafaella se odloči, da bo v Provanso na družinsko srečanje povabila člane družine, ki živijo po vsem svetu in nekateri niti nevedo, da so člani te bogate francoske družine.
Ena takih je Franny Marten, mlada veterinarka iz Amerike, ki je bila presenečena, ko je dobila vabilo, a se vseeno odloči, da se bo srečanja udeležila.
Jake je sin Rafaellinega mladostnega ljubimca Lukasa, ki je v mladosti eno leto preživel pri njej v Provansi in si jo za vedno vtisnil v srce. V Provanso je prišel s svojim psom, Klatežem.
Tu je tudi mala deklica Modrinka, ki so jo pripeljali iz Kitajske in je hči Rafaellinega sina. Srečanje z različnimi zapleti in razpleti se za bralca v ležalniku ob morju konča zadovoljivo. Skoraj vsi so srečni in zadovoljni živeli do konca svojih dni.
Na 
Berljiva ljubezenska zgodba, primerna za vroče poletne dneve na počitnicah ob morju, jezeru ali pa na domačem balkonu.
Ena takih je Franny Marten, mlada veterinarka iz Amerike, ki je bila presenečena, ko je dobila vabilo, a se vseeno odloči, da se bo srečanja udeležila.