Sredi zime, ko bi pričakovali sneg do kolen, smo imeli v Ljubljani čudovit pomladni dan in plus deset stopinj.
Nič se nisem pritoževala nad vremenom, vzela sem fotoaparat in se odpravila na sprehod, mimo stadiona Stožice, do ljubljanskega hipodroma.
Na hipodromu Stožice je zame vedno zanimivo in tu je tudi ogromno motivov za moj foto blog. Konji in kužki so glavni, najde se tudi kakšen maček, pa celo male koze so tu našle svoj dom.
Konji so bili navdušeni nad lepim, sončnim dnevom. Skoraj vsi so bili blatni od valjanja po blatni kopeli. Ampak vse za lepoto in dobro počutje. Čudovite živali so to.
Tekmovanje v dresurnem jahanju na hipodromu Stožice v Ljubljani.
Na hipodromu Stožice, v bližini katerega je tudi naš slavni nogometni stadion Stožice, je bilo danes, 5. junija 2010, tekmovanje v dresurnem jahanju.
Meni najljubši konjeniški šport, eleganten in umirjen, pa ne pritegne prav veliko obiskovalcev.
Škoda za obiskovalce, jaz pa sem z užitkom posnela kar nekaj slik konjskih lepotcev, za moj foto blog. Po moje so prav vsi zelo dobro opravili svojo nalogo in bi si zaslužili nagrado, ki pa so jo dobili le nekateri. Tako pač je.
Ko sem se nedavno sprehajala po hipodromu v Stožicah, sem pred konjskimi hlevi naletela na malo črno kepico, ki je mirno ležala v senci in na nekoga čakala.
Ko me je zagledala, je vstala in prišla h meni, kot da sva že stari znanki. To je lastnost vseh pudljev, zelo zaupljivi in družabni hišni ljubljenčki so. So tudi zelo prilagodljivi in zelo hitro se učijo. Kakšne vragolije in “trikce” kot jim pravijo, se naučijo z lahkoto in z veseljem.
In koga je Emi čakala? Svojo gospodarico in lepega rjavega konja, ki sta kljub vročini naredila krog po hipodromu, Emi pa se je zleknila v senco drevesa in ju počakala.
Toy pudelj zraste do 25 cm v višino, njegova teža pa doseže od 2,5 do 5 kg, tako da ga lahko po potrebi prenašamo tudi v torbi za pse, ker ni pretežak.
Kljub temu, da je toy pudelj majhne rasti, pa ni primeren za majhne otroke. Otroška razposajenost lahko nehote povzroči, pri malem pudlju, težke poškodbe.
Avtor zanimive knjige, Zakaj pes maha z repom, Desmond Morris pravi, imajo ga, vendar ne v smislu nekih nadnaravnih sposobnosti.
Kot v filmu o slavni škotski ovčarki Lassie, lahko nekateri psi tudi v resničnem življenju najdejo pot domov od zelo daleč in preko ozemlja, ki jim je povsem neznano.
Ta sposobnost, najti pravo pot, najverjetneje temelji na posebni občutljivosti nekaterih živali, za komaj zaznavne razlike v jakosti zemeljskega magnetnega polja, pravi avtor knjige.
Psi naj bi s svojim vedenjem napovedovali tudi potrese ter hude nevihte z grmenjem. Ko se ta približuje, postane pes nemiren in začne brezglavo tekati po stanovanju. Vendar pa današnji hišni ljubljenčki, te reči bolj slabo zaznavajo, saj smo jih nehote ali pa hote scrkljali. Naša mala kodrica je nevihto in grmenje zaznala, ko je že na veliko grmelo, ob potresu v posočju, ki smo ga čutili tudi v Ljubljani pa je mirno ležala ob mojih nogah, vse dokler nisem jaz vstala in tekla z njo ven.
Odkritje, da imajo psi v nosu poseben detektor za infrardeče žarke, govori v prid temu, da imajo psi res “šesti čut”. Tako naj bi naprimer bernardinec zmožen ugotoviti ali je človek, ki ga je zavohal pod snežnim plazom še živ.
Ne glede nato ali psi imajo “šesti čut” ali ne, so te živali med najbolj priljubljenimi hišnimi ljubljenčki in najbolj zvestimi spremljevalci človeka.
Ljubljana, lepo mesto, prijazno glavno mesto Slovenije in med 1. januarjem 2008 do 30. junija 2008, ko je Slovenija predsedovala Evropski uniji, tudi glavno mesto Evrope. To pa ni kar tako.
V Ljubljani se veliko dogaja, nekdo mi je rekel, da več kot na morju. Na Prešernovem trgu, ki so ga za promet zaprli in je namenjen sprehajalcem, so različne prireditve, kot je bil nedavni Festival nostalgija, kjer smo lahko občudovali starodobnike.
Našo prestolnico obišče veliko turistov. Odpravijo se na Ljubljanski grad, obiščejo tržnico, park Tivoli, kjer se prav tako veliko dogaja. Ljubljančani pa se z veseljem odpravimo v Botanični vrt, se sprehodimo po Trnovskem pristanu ob reki Ljubljanici do Špice, kjer bo nekoč zopet ljubljansko naravno kopališče.
Živalski vrt Ljubljana je čedalje bolj urejen, kolikor pač finančna sredstva dopuščajo. Z različnimi prireditvami privabljajo male in velike obiskovalce.
Pa še nekaj razglednic iz najlepšega mesta na svetu, kot vedno pravi naš župan in jaz mu verjamem.
hipodromu Stožice v Ljubljani, Romeo in Julija. Že ko sta se prvič zagledala, sta se zaljubila. Bila je ljubezen na prvi konjski pogled.
Oba sta bila lepa, zlato rjava, s košato grivo in dolgim črnim repom. Bila sta tako lepa, da so ju kar naprej hodili gledat iz bližnje in daljne okolice. Še celo, ko na hipodromu Stožice priredijo turnir v dresurnem jahanju, se najdejo ljudje, ki hodijo gledat Romea in Julijo.
Nič ni pomagalo, da sta Romeo in Julija zrla v obiskovalce s fotoaparati in s pogledom milo prosila naj ju pustijo pri miru. Ali ni že dovolj hudo, da starši nasprotujejo njuni zvezi, zdaj še pred fotoaparati nimata miru. In ker nismo in nismo odnehali, se je Romeo razjezil in v diru se je napotil proti nam.
Vsi nadobudni fotografi smo v strahu pričakovali kaj bo zdaj. A izkazalo se je, da je Romeo eden najprijaznejših mladih fantov na hipodromu. Dovolil nam je celo, da smo ga pobožali in počohali po lepi in ponosni glavi. Dovolil nam je tudi slikanje čisto od blizu. Lahko smo slikali njegov levi profil:
no in, ker je tudi njegov desni profil prav tako lep, smo slikali še desnega:
Julija, ki je bila malo bolj plašne narave in obiskovalcem ni tako zelo zaupala, je začela od dolgega časa rezgetati tako, da se je Romeo odpovedal poziranju, v katerem je zelo užival, in se odpravil h svoji dragi.
No pa smo se končno le odločili, da ju ne bomo več motili in smo se poslovili od čudovitega konjskega para. Nasvidenje Romeo in Julija, rada se imejta ne glede na to kaj si drugi mislijo in kaj bodo rekli. Mi pa se spet kmalu vidimo, saj sem tako kar naprej tukaj.
Dresurno jahanje zahteva popolno povezanost med jezdecem in konjem, saj se sporazumevata brez besed. Ta športna panoga izvira iz bojnih veščin. Če je konj obvladal piruete, menjave galopa, stranhode in ostale elemente je bilo to za jezdeca na bojnem polju včasih življenskega pomena. (Vir: KZS)
Tako smo si danes lahko ogledali prijateljski turnir v dresurnem jahanju, ki ga je organiziral KK Ljubljana in je potekal na zunanjem peščenem jahališču hipodroma Stožice v Ljubljani. Turnir je potekal v lepem sončnem vremenu in skozi ves dan smo lahko uživali v čudoviti eleganci in usklajenosti jezdecev in njihovih konj. Verjetno so bile tudi kakšne napake pri nastopih, toda meni kot laiku se je zdelo, da vsi nastopajoči obvladajo vse elemente, ki sem jih naštela zgoraj.
Velika škoda je, da je na taki prireditvi, ki je prava paša za oči in dušo tako malo gledalcev. Pa še to: nekoč je bila ob zunanjem jahališču tribuna za gledalce, ki je zdaj že nekaj let zasebna last in kadar grem tam mimo ta kos posesti sameva za žičnato ograjo. Če bi se tribuna obnovila, bi mogoče prišlo več gledalcev in trud nastopajočih bi bil saj malo poplačan.
Od filozofije pa k slikam, za vse ljubitelje konj in za tiste, ki bodo to še postali:
Na današnjo pustno soboto so na hipodromu Stožice v Ljubljani priredili Pustni turnir v dresuri v maskah. Prireditev je bila za čistko desetko in se je odvijala od 10. ure naprej v pokriti jahalnici hipodroma. Nastop tekmovalcev je bil obvezen v pustnih maskah in to, kako je vse skupaj izgledalo, nam najbolje povedo fotografije.
Ker pa pustni turnir za ljubitelje jahanja in konj ni samo hec, temveč resno delo in trud za čim boljše dresurno jahanje, so bile nagrade podeljene tudi najboljšim v tej panogi. Ker se je napovedovalko slišalo zelo nerazločno, nisem dobro slišala pravih imen jahalk, zato jih bom imenovala z njihovimi pustnimi imeni.
Tudi ostale nastopajoče maske so bile domiselno našemljene, njihovo dresurno jahanje pa je sploh neverjetno. Vsi skupaj so bili res odlični.
In za konec še kakšna vedrejša maska, pa tudi manjših hišnih ljubljenčkov, ki so spremljali pustno dogajanje, je bilo kar nekaj.