No, pa ga imamo. Nogometni stadion, seveda. Prestolnica Slovenije, najlepše mesto na svetu, Ljubljana, je po dolgih letih in desetletjih, ko se je mojstovina Jožeta Plečnika že skoraj sesula, dočakala svoj veliki, športni dan.
11. avgust 2010 se bo zapisal v zgodovino Ljubljane. Na novem stadionu Stožice, je reprezentanca Slovenije odigrala prvo tekmo in s svojo zmago nad reprezentanti Avstralije, še povečala evforijo ob odprtju. Naši so zmagali z rezultatom 2:0.
Policisti na konjih so skrbeli za red in mir v Stožicah.Stadion v Stožicah je bil tudi pod nadzorom helihopterja.Pred vhodom na nogometni stadion je bil temeljit nadzor, tudi plastenke z vodo ni bilo možno prinesti na stadion, da o pivu niti ne govorim.Poleg nogometnega stadiona je nekaj dreves še ostalo. Ptiči, ki v njih bivajo, so bili zelo preplašeni ob glasnem hupanju slovenskih vuvuzel.Karte za tekmo imamo, še navijaške rekvizite slovenske reprezentance si nabavimo in gremo.Belgijski ovčar in njegovi policisti, na srečo niso imeli veliko dela, v glavnem je vse potekalo veselo, skoraj evforično in na kulturen način.Novo krožišče in novo postajališče ljubljanskega potniškega prometa je ob vhodu na stadion.A greste v Stožce po rožce? Nee, na prvo nogometno tekmo, na novem ljubljanskem stadionu.Končno. Nogometni stadion Stožice, v Ljubljani. 11. avgust 2010, Slovenija : Avstralija, 2:0.
Benetke – Venezia – Venice ter otoka Burano in Murano, dva izmed številnih otočkov pred vrati Benetk.
Otok Burano v Beneški laguni z barvitimi hišami.
Junij 2010, cel svet sedi pred tv sprejemniki in spremlja svetovno nogometno prvenstvo v Južni Afriki.
Peščica radovednežev pa se nas je odpravila na enodnevni izlet v Benetke in laguno s številnimi otoki, ki jih obdajajo.
Na našem izletu smo se zapeljali do italijanskega pristanišča Punta Sabbioni. S panoramsko ladjo smo se odpravili na otok Burano. Otok z barvitimi hišami, je znan po svojih čipkah, ki jih tu klekljajo že stoletja.
Otok Burano v Beneški laguni.Buranska čipka. Prt je izdelovalo sedem klekljaric, eno leto.
Po krajšem postanku smo se mimo številnih otočkov, na enem je tudi beneško pokopališče, kjer je pokopan tudi slovenski slikar Zoran Mušič, zapeljali do otoka Murano. Poznamo ga po barvitem buranskem steklu in čudovitih vaz, lestencev in drugih izdelkov. Postaven oblikovalec stekla nam je demonstriral izdelavo vaze.
Po obisku obeh otokov pa smo se odpravili še v velike Benetke.
Svetilnik na otoku Murano in tovarna, kjer izdelujejo čudovite predmete iz muranskega stekla.Demonstracija izdelave muranske vaze.
Na otoku Murano smo si ogledali postopek izdelave vaze iz muranskega stekla.
Potrebna je velika spretnost, previdnost in pa hitrost, pa seveda smisel za oblikovanje.
Steklo se segreje na 600 stopinj, da ga lahko mojster oblikuje.
Kako visoka temperatura je to smo lahko videli, ko so dali v izgotovljeno vazo trak papirja, ki se je takoj vnel.
To je naslov sodobnega romana, o morali in načinu življenja, zaradi katerega največkrat trpijo, najbolj nedolžna in nič kriva bitja, otroci. Napisal ga je ameriški pisatelj, ki je bil rojen leta 1937 v New Yorku
Erich Segal.
Erich Segal je tudi avtor romana “Ljubezenska zgodba“, po katerem je bil posnet srce parajoč film. Tudi zgodba romana “Moški, ženska in otrok” je zelo čustvena pripoved.
Erich Segal
Dr. Beckwith živi z ženo Sheilo ter hčerkama Jessiko in Pavlo, mirno in srečno družinsko življenje v ameriški državi Massachusetts. Bob je profesor statistike na univerzi, Sheila je urednica v založbi, hčeri pa sta šolarki. Nekega dne dobi Bob obvestilo s francoskega veleposlaništva, da mora nujno poklicati neko številko v majhnem francoskem mestecu.
Prvi šok, ko izve da ima v Franciji devet let starega sina, zamenja drugi šok, kako povedati ženi in deklicama. Pred desetimi leti je bil krajši čas kot predavatelj v Franciji in se zapletel z mlado francosko zdravnico. Ta mu za sina ni povedala, toda ker je v nesreči izgubila življenje, je župan povedal Bobu, kaj mu je za tak primer naročila Nicole.
Deček pride na obisk h Bobovi družini. Nihče od otrok ne ve, da je Bob oče vseh treh. Odnosi z ženo se krhajo, ne more se sprijazniti s tem, da jo je prevaral. Vsak se izpove svojemu prijatelju. In ker je v resničnem svetu tako, da je skrivnost skrita samo do takrat dokler je ne poveš drugi osebi, pa čeprav zaupno, je tudi v romanu tako. Skrivnost se je razvedela in najbolj v šoku so tokrat otroci. Po liniji najkrajšega odpora, se Bob odloči, da bo sina poslal nazaj v Francijo in tako rešil mir svoje družine.
Jean-Claude je miren, prijazen in znanja željan fant, ki odlično igra nogomet in tudi v kuhinji se dobro znajde, saj sta z mamo živela sama in ga je marsikaj naučila. Sčasoma se vsi zavejo, da ga imajo radi. Ko vmes še hudo zboli, kajti razlije se mu slepič, se za njegovo življenje vsi zelo bojijo. Fant ozdravi, deklici mu uredita sobo s plakati nogometašev in celo podpis največjega nogometaša vseh časov, Pelea, mu priskrbita. Družina je soglasna, želijo, da Jean-Claude za vedno ostane pri njih kot del družine.
Toda Jean-Claude se želi vrniti v Francijo in nadaljevati šolanje kot mu ga je začrtala njegova mama in kljub prošnjam vse družine, se odloči za internatsko šolo v domačem kraju.
