Knjige | Svetlana – SLOVENIJA

Devet poletij

Rina Huber

Devet poletij

Odisejada avstralskega zakonskega para po Sredozemlju

Feliks Huber je priznan kirurg na avstralski kliniki, njegova žena Rina Huber pa je profesorica na fakulteti.

Par blizu 60-tih let, z odraslimi otroci, živi srečno življenje, že vse od najstniških let, ko sta se spoznala in pozneje tudi poročila.

Ko Feliksu odkrijejo redko obliko raka, par ne obupa. Oba se upokojita, prodata hišo v Avstraliji, kupita barko in uresničita življenjsko željo, jadranje po Sredozemlju.

Z barko, ki sta jo poimenovala Galatea, sta v devetih poletjih prejadrala obalo Francije, Italije, kjer sta se navduševala nad Toskano, šla okoli škornja v Jadransko morje in plula ob dalmatinski obali, obiskala Benetke. Njuna pot se je nadaljevala do Grčije in Turčije pa vse do Izraela, od koder so tudi njune korenine.

Vse to v devetih poletjih. Na poti sta raziskovala tudi kopno in si ogledovala krajevne znamenitosti. Seveda so bile tudi težave. Popravila, ki jih je zahtevala Galatea, so bile zanemarljive v primerjavi z zdravstvenimi težavami, ki so pestile oba. Toda usklajen in ljubeč par, kljub temu z optimizmom in odločnostjo, premaguje težave in se veseli vsakega dneva posebaj.

Zanimiva in berljiva knjiga. Nisem navdušena za jadranje, toda moč nekoga, da se pri 60-tih letih in z boleznijo, ki se kar naprej ponavlja, odpravi na tako pot, me navdušuje. Zakaj bi obupali, dokler živimo, živimo polno.

353 strani

Moški, ženska in otrok

To je naslov sodobnega romana, o morali in načinu življenja, zaradi katerega največkrat trpijo, najbolj nedolžna in nič kriva bitja, otroci. Napisal ga je ameriški pisatelj, ki je bil rojen leta 1937 v New Yorku

Erich Segal.

Erich Segal je tudi avtor romana “Ljubezenska zgodba“, po katerem je bil posnet srce parajoč film. Tudi zgodba romana “Moški, ženska in otrok” je zelo čustvena pripoved.

Dr. Beckwith živi z ženo Sheilo ter hčerkama Jessiko in Pavlo, mirno in srečno družinsko življenje v ameriški državi Massachusetts. Bob je profesor statistike na univerzi, Sheila je urednica v založbi, hčeri pa sta šolarki. Nekega dne dobi Bob obvestilo s francoskega veleposlaništva, da mora nujno poklicati neko številko v majhnem francoskem mestecu.

Prvi šok, ko izve da ima v Franciji devet let starega sina, zamenja drugi šok, kako povedati ženi in deklicama. Pred desetimi leti je bil krajši čas kot predavatelj v Franciji in se zapletel z mlado francosko zdravnico. Ta mu za sina ni povedala, toda ker je v nesreči izgubila življenje, je župan povedal Bobu, kaj mu je za tak primer naročila Nicole.

Deček pride na obisk h Bobovi družini. Nihče od otrok ne ve, da je Bob oče vseh treh. Odnosi z ženo se krhajo, ne more se sprijazniti s tem, da jo je prevaral. Vsak se izpove svojemu prijatelju. In ker je v resničnem svetu tako, da je skrivnost skrita samo do takrat dokler je ne poveš drugi osebi, pa čeprav zaupno, je tudi v romanu tako. Skrivnost se je razvedela in najbolj v šoku so tokrat otroci. Po liniji najkrajšega odpora, se Bob odloči, da bo sina poslal nazaj v Francijo in tako rešil mir svoje družine.

Jean-Claude je miren, prijazen in znanja željan fant, ki odlično igra nogomet in tudi v kuhinji se dobro znajde, saj sta z mamo živela sama in ga je marsikaj naučila. Sčasoma se vsi zavejo, da ga imajo radi. Ko vmes še hudo zboli, kajti razlije se mu slepič, se za njegovo življenje vsi zelo bojijo. Fant ozdravi, deklici mu uredita sobo s plakati nogometašev in celo podpis največjega nogometaša vseh časov, Pelea, mu priskrbita. Družina je soglasna, želijo, da Jean-Claude za vedno ostane pri njih kot del družine.

Toda Jean-Claude se želi vrniti v Francijo in nadaljevati šolanje kot mu ga je začrtala njegova mama in kljub prošnjam vse družine, se odloči za internatsko šolo v domačem kraju.

Zadnje predavanje

Kaj naredi človek, ko izve, da je neozdravljivo bolan in mu preostane samo še nekaj mesecev življenja? Profesor na univerzi Carnegie Mellon

Randy Pausch

se je odločil, da bo imel na univerzi

Zadnje predavanje

Profesor Pausch je oče treh majhnih otrok. Razmišljal je, kako naj izkoristi kratek čas, ki mu je še na voljo. Ali se vda samopomilovanju, ali pa naredi nekaj, da se ga bo družina spominjala, predvsem pa njegovi otroci. Vsa predavanja so tudi snemali.

Predaval je o tem, kako rad ima življenje, še celo v trenutku, ko mu ga je ostalo še zelo malo. Govoril je o poštenju, hvaležnosti in drugih pomembnih vrenotah. Naslov predavanj je bil “Kako zares uresničiti otroške sanje.” Knjiga je po svoje nadaljevanje predavanj z univerze.

Skoraj vse otroške sanje je uresničil, od želje doživeti ničelno gravitacijo do tega, da je postal Disneyjev imaženir, kar je bila njegova največja želja že od otroških let, ko je z družino prvič obiskal Disneyland. Doktoriral je iz računalniških znanosti in se ukvarjal z virtualno resničnostjo.

Ko sta z ženo izvedela kakšni so izvidi, se jespomnil svojih besed prejšnjega dne: “Četudi bodo izvidi jutri slabi, bi ti rad povedal, kako lepo je biti živ, tukaj in zdaj, s teboj. Kakršna koli bo že novica, ne bom umrl tisti trenutek, ko jo bova slišala. Niti naslednji dan, pa tudi dan ali dva zatem še ne. Zato je ta trenutek čudovit.” Posvetilo se mu je, da bo moral v tem duhu preživeti preostanek življenja.

V svoji knjigi pravi, da ne verjame v brezizhodne scenarije, da se vedno najde izhod.

“Kart, ki jih dobimo v roke, ni mogoče zamenjati, od nas pa je odvisno, kako bomo igrali.”

Randy Pausch

Mladinska knjiga

Ljubezenska zgodba iz Tibeta

Xinran

Nebesni pokop

Pričujočo ljubezensko zgodbo je napisala Xinran, uspešna novinarka in radijska voditeljica, po pripovedovanju glavne osebe romana Shu Wen, ki se je po tridesetih letih, iskanja svojega moža Kejuna, iz Tibeta, vrnila na Kitajsko.

Pri kitajskih imenih je priimek vedno pred imenom, Shu Wen se torej imenuje Wen.

Wen in Kejun sta se spoznala na medicinski fakulteti, kjer sta oba uspešno zaključila študij in postala zdravnika. Po končanem študiju, sta se poročila, toda njuna sreča je bila kratkotrajna. Kejuna so vpoklicali v vojsko, po komaj tri tedne trajajoči zakonski sreči z Wen, ker se je Kitajska pripravljala na zasedbo Tibeta.

Wen je dobila od vojske suhoparno sporočilo, da je Wang Kejun, 24. marca 1958. umrl v incidentu na vzhodu Tibeta, star 29 let. Kako je umrl ji noče povedati nihče, zato se Wen odloči, da se bo sama odpravila v Tibet in ga poiskala.

Začne se trideset let vztrajnega iskanja v, za Wen ki je vajena udobnega življenja, nemogočih razmerah. Sprva je bila na poti s kitajskimi vojaki. Peljali so se skozi osrčje gora, kjer je bilo vreme v enem trenutku spomladansko, s cvetočimi rožami, že v naslednjem pa je začel naletavati rahel sneg.

Wen nadaljuje pot s tibetanko Zhuomi, s katero se spoprijateljita in kar nekaj let preživita pri nomadski družini, kjer spoznava navade ljudi v Tibetu. Najbolj nenavadno se ji zdi, da moški šivajo. To je na Kitajskem žensko delo. Zhuomi jo poduči od kje to izhaja. Nekoč so šivali trde jakove kože z debelimi šivankami, za kar je bila potrebna moč, ki so jo imeli možje. Danes bi lahko šivale tudi ženske, a se je običaj ohranil. Zakaj pa ne.

Na koncu svojega vztrajnega iskanja, Wen le izve, kaj se je zgodilo z njenim možem. Nebesni pokop je način, kako tibetanci “pokopljejo” svoje mrtve. Razkosana telesa prepustijo, po njihovem verovanju, svetim ptičem, da jih pojejo. Enemu teh pokopov je bil priča tudi Kejun. Med mrtvimi je opazil nekoga, ki je bil samo ranjen in se je hotel rešiti. V želji pomagati, je ptiča ustrelil, kar pa je raztogotilo tibetance, ki so se hoteli maščevati, češ da se ptiči nikoli več nebodo vrnili in tudi vsi tibetanci ne bodo več prišli v nebesa. Kejun se je, v zameno za življenja drugih tovarišev, žrtvoval. Prepričal jih je, da tudi njegovo telo razkosajo in ptiči se bodo sigurno vrnili. Potem ko je izročil svojim ljudem zavoj za ljubljeno ženo, se je Kejun ustrelil.

Slovenska kriminalka

V mislih imam kriminalni roman, slovenskega avtorja Avgusta Demšarja,

Tanek led

To je že tretji primer višjega kriminalističnega inšpektorja, Martina Vrenka, ki deluje na policijski postaji Ob parku, v Mariboru. V njegovi ekipi sta še Marko Breznik, ki je bil v prvih dveh delih še pripravnik, zdaj pa je zelo vesel, da je kriminalist ena. Toda Breznik skozi novi primer ugotavlja, da je naziv ne pomeni dosti in da se bo moral še veliko naučiti. Tretja članica Vrenkove ekipe je, višja kriminalistka Ivana Premk, ki je pravkar prišla s porodniškega dopusta.

Skupina profesorjev z neke mariborske srednje šole, ima na Pohorju seminar na temo medsebojne komunikacije. Ta v kolektivu ni najboljša, zato se je ravnateljica Sanja Klemenčič odločila, da organizira ta seminar. Dogodki se začnejo zapletati, ko se ravnateljica z dvema sopotnicama vrača v dolino, naleti na kos ledu in avto zdrsne s ceste. Domačin, ki pomaga ponesrečenkam vztraja, da na tem mestu, zaradi določenih okoliščin nemore biti led na cesti.

Martin Vrenko razišče zadevo in izkaže se, da je led nekdo naredil umetno z vodo iz vodovoda. Ko kasneje ubijejo še tajnico šole in na koncu tudi ravnateljico, se začnejo spraševati, ali ni na delu serijski morilec. Zgodba se zapleta in razpleta, veliko osumljenih, skoraj vsak ima motiv za umor, skoraj nihče nima pravega alibija. Skoraj do konca ugibamo gdo je morilec, dokler nam višji kriminalistični inšpektor Martin Vrenko, v stilu Herkula Poaroja, ne razkrije potek dogodkov in morilca.

Pri iskanju dokazov, se v zgodbi pojavi tudi labradorka Alja. Ta pasma se, poleg nemških in belgijskih ovčarjev, pogosto uporablja pri policijskem delu.

Odlomek iz knjige, ko se Martin Vrenko znajde v dnevni sobi ravnateljice, pred ogromno knjižno omaro in razmišlja: “Zadovoljen je ugotovil, da imajo tudi tukaj na policah prah. To ni bil prah, ki bi se nabiral na stvareh, ki niso pogosto rabljene, ampak prah, ki je pričal, da se pri tej hiši raje posvečajo branju, kot pa pretiranemu izgubljanju časa z njegovim preganjanjem.”

Misel, ki mi je pisana na kožo.

Še ena slovenska kriminalka: Vladimir P. Štefanec

Mrtvi ne plačujejo računov

Od Tromostovja do zapornic

Po sledi Plečnika, nas vodnik Jože Plečnik v Ljubljani in Sloveniji, v tretjem poglavju, vodi od Tromostovja do zapornic na Ljubljanici, pri razpadajoči Cukrarni.

Tromostovje, ki ga je Plečnik postavil med leti 1929. in 1932., namesto prejšnjega, ozkega Frančiškanskega mostu. Na začetku ljubljanskih tržnic stoji paviljon cvetličarne. Vse od Tromostovja pa do Zmajskega mosta, se ob Ljubljanici razteza dolg niz, sestavljen iz paviljona, stebrne lope in templja, kar vse skupaj predstavlja Plečnikove tržnice.

Tromostovje, povezuje stari in novi del Ljubljane

Plečnik je uredil trg med stolnico, semeniščem in škofijo.

Odpravimo se čez Vodnikov trg, na ljubljanski tržnici kupimo sveže sadje in se sprehodimo do ozke dolge stavbe, ki ima obliko likalnika, zato se že od nekdaj imenuje Peglezen.

Peglezen, postavljen med leti 1932 in 1934.

Cerkev sv. Jožefa. Leta 1922 je Plečnik v cerkvi uredil kapelo, dve leti pozneje pa je postavil še prižnico. Šele leta 1940. pa so zbrali dovolj prostovoljnih prispevkov, da so lahko postavili glavni oltar.

Zapornica na Ljubljanici je bila zgrajena med leti 1933 do 1939.

Povezani zapisi:

Po sledi Plečnika

Prek Ljubljanice na grad

Zakaj pes maha z repom

Desmond Morris

Zakaj pes maha z repom

Resnice in zmote o vedenju psov

Že od kar vem zase, sem oboževalka psov. Ni važno a je majhen ali velik, rodovniški ali mešanček. Ne spomnim se, da bi kdaj srečala kakšnega, da mi ne bi bil všeč. V glavnem so to veseli primerki pasje vrste, ki so me prvo prevohali, da smo se bolje spoznali, potem pa veselo mahali z repom in se pustili pobožati.

In vse do zdaj, sem bila prepričana, da mahanje z repom, pomeni veselje in srečo za psa. A mogoče se vsi tisti, ki tako mislimo, motimo. Desmond Morris, nas v svoji knjigi prepričuje, da temu ni tako. Naš hišni ljubljenček ne maha z repom, ker je vesel, temveč maha z repom ker je razdvojen.

Citiram: “Kadar je žival razdvojena, se počuti, kot da bi jo hkrati vleklo v dve nasprotni strani. Rada bi šla naprej in bi se prav tako rada tudi umaknila, rada bi šla v levo in obenem tudi v desno. Ker ena želja izključuje drugo, žival ostane na mestu in pri tem čuti naraščajočo napetost. Zato se začne njeno telo ali del telesa premikati sem in tja. To pomeni, da za trenutek prisluhne eni želji, se ustavi in se takoj nato obrne v nasprotno smer. Takšno notranje nihanje pokaže različne znake telesne govorice pri različnih živalih. Nekatere zvijajo vratove, se majejo ali stresajo z glavo, druge poplesujejo, ostro tolčejo z repom ali, tako kot je dobro znano pri psih in mačkah, z njim živahno mahajo.

Saj je v redu, človek je zadevo verjetno raziskal in napisal knjigo. A jaz bom še naprej verjela, da je moja pritlikava kodrica Kala, vseh 15 let kar je bila z nami, na vso moč mahala z repom, ker je bila vesela, da je z nami, da ima našo pozornost in ker jo je prav cela družina imela zelo, zelo rada.

Nežnost volkov

Stef Penney

Nežnost volkov

Zgodba romana se dogaja leta 1867. v Kanadi. Glavnim junakom sledimo globoko v kanadsko divjino. Z lahkoto si predstavljamo zasnežene gozdove, jezera in reke, ki jih prekriva ledena ploskev in oddaljeno oglašanje volkov.

Volkovi v zgodbi nastopajo bolj kot kulisa, junaki jih slišijo, ko stopajo po divjini, so pa tudi stalni krivci za izginule ljudi. Če kdo izgine, so ga sigurno raztrgali volkovi.

Notranjost knjige je posuta s tačkami volkov, vsako poglavje pa se prične s portretom volka, kar se mi zdi zelo posrečeno.

Roman je v bistvu kriminalka, ki je izšla v zbirki Krimi, v izdaji Mladinske knjige.

Laurent Jammet je kruto umorjen v svoji hiši, blizu majhnega mesta Dove River. Istočasno izgine tudi Francis, posvojenec gospe Ross, ki je tudi našla truplo. V strahu, da je Francis morilec in, da je kot mati odpovedala, se odloči, da ga sama poišče. Za pomoč zaprosi izkušenega lovca in slednika indijanskega rodu, Williama Parkerja. Skupaj se odpravita v divjino po sledeh, ki jih pušča Francis in še nekdo, za katerega sklepata, da je pravi morilec.

Spremljamo njuno slikovito in divjo pot na kateri pa srečujeta tudi druge ljudi in naselbine, kjer ti živijo, odmaknjeni pa kljub temu zadovoljni.

Stef Penney se je rodila v Edinburgu. Končala je študij filozofije in teologije.

Arija

Nassim Assefi

Arija

Roman Arija je napisan v obliki pisem. Glavna junakinja Jasmin je zdravnica, onkologinja v bolnišnici v Seattlu. Je hči iranskih priseljencev, vendar Jasmin živi na ameriški način, kar ji starša zelo zamerita. Ko Jasmin zaživi s fantom v istem stanovanju ne da bi se poročila, se starša svoji edinki odpovesta.

Kot pravi Jasmin: “Odpovedali so se meni in svoji vnukinji, ker sem sprejela zahodno kulturo in življenjski slog, kakršnega narekuje.”

Kot da to ni dovolj, se Jasmin dogodijo še tragedije. Njen partner v spanju umre, sama pa ugotovi, da je noseča. Rodi hčerkico Arijo, s katero preživita pet prečudovitih let skupaj. Na žalost samo pet, kajti Arija umre v prometni nesreči. Je lahko še kaj hujšega za mater? Kako naj se sooči z izgubo, kako naj se sprijazni z njo in živi naprej? Edina opora za Jasmin sta dolgoletna prijateljica Dott in prijatelj Aleksander.

Jasmin se odloči oditi od doma in najti svoj notranji mir. Začne se njeno duhovno popotovanje, v iskanju notranjega miru in pozabe. Od Gvatemale, kjer sadi koruzo in obdeluje zemljo, do meditiranja v Tibetu in vrnitve v Iran, domovino njenih prednikov, kjer sodeluje pri tradicionalnem žalovanju in spoznava svojo starodavno dediščino in kulturo. Vseskozi piše pisma svojima prijateljema, staršema pa tudi mali Ariji.

Iransko-ameriška pisateljica Nassim Assefi, je zdravnica, ki se največ ukvarja z zdravjem žensk. Rodila se je leta 1972. v Los Angelesu, Kalifornija. Arija je njen prvi roman.

Tudi notranjost romana Arija je zelo zanimiva. — Notranjost romana Arija.

Fielin otrok

Dalene Matthee

Fielin otrok

Zgodba romana Fielin otrok se dogaja v Južni Afriki, v letih 1860 do 1880. V gozdovih Knysne živijo revni belopolti drvarji, ki se preživljajo s prodajo lesa. Enemu izmed njih se izgubi triletni sin Lukas.

V istem času črnka Fiela, ki s svojo družino živi na skromni kmetiji, najde malega belega dečka. Vzame ga h sebi in ga vzgaja kot svojega otroka. Deček Benjamin je v črnski družini srečen, dobro se razume z domačimi in uživa v naravi.

Čez leta se v vasi pojavita državna uradnika, ki popisujeta prebivalstvo. Belega dečka odvzameta Fieli, ki ga je vzgajala in ga vrneta beli družini, ki je pred leti izgubila Lukasa.

Benjamin je nesrečen in čaka kdaj bo prišla Fiela in ga odpeljala domov. Toda Fiela je proti oblasti nemočna. Čez leta, ko odraste se sam odpravi iskat svojo, Fielino družino.

Poleg berljive zgodbe o Fieli in Benjaminu, je knjiga polna opisov narave, življenja v gozdu in na polju. Čudoviti so opisi afriških živali, predvsem pa slonov, ki v tistem času še prosto živijo po gozdovih.

Ena izmed zgodbic o slonih:

Družina drvarjev si je v gozdu postavila kočo. Postavili so jo ob poti po kateri so hodili sloni. Vsako jutro ko so se zbudili, so bili brez strehe nad glavo. Vogal strehe je bil na slonji poti in vodilni slon je streho vsakokrat, ko so šli mimo umaknil s poti.

Družina se je sprijaznila s tem, da so sloni močnejši in si je novo kočo postavila nekoliko stran od njihove poti.

Zelo zanimivo počitniško branje.

Južno afriška pisateljica Dalene Matthee je živela med leti 1938 do 2005. Sprva je študirala glasbo, po študiju pa je začela pisati za otroke in kasneje tudi za odrasle.