Tibetanski mastif

Mednarodna razstava psov vseh pasem CACIB Ljubljana 2010 in CACIB Tromostovje 2010. CACIB ali kdo je najlepši pes na razstavi, izključno po mojem izboru in okusu.

Tibetanski mastif (do-khyi)

Na letošnji mednarodni razstavi v Ljubljani je kar nekaj pasem še posebaj pritegnilo mojo pozornost. Na prvem mestu je to velik, lahko bi rekla ogromen pes, ki sem ga v živo videla prvič.

To je tibetanski mastif. Lenoben pes s prijaznim obrazom, ki je mirno opazoval kaj se dogaja okoli njega. Ker sem kar precej časa stala in jih občudovala, se je lepotec na sliki levo odločil, da sem tudi jaz njemu všeč. Povodec je bil dovolj dolg, da je prišel do mene in ko sem ga pobožala in “prečihala” se je ta velikan popolnoma raznežil, da o sebi niti ne govorim.

Lastniki in rejci so bili čehi in povedali so mi za svojo spletno stran, če se odločim za nakup. Vsak pes potrebuje lastnikov čas in pozornost, tako velik pes pa potrbuje tudi veliko prostora.

Tibetanski mastif na pasji razstavi mirno opazuje živ žav, ki se dogaja okoli njega.

Tibetanski mastif se zelo rad zlekne pod mizo in uživa v družbi svojih ljudi. Ni preveč zahteven. Sprehod in nega pa seveda igra z žogo, ki pa ni nujno, da jo bo prinesel nazaj, ko mu jo bomo vrgli.

Pasma izhaja iz Tibeta, kot nam pove že njegovo ime. Je izvrsten čuvaj, zvest svoji družini, zelo samozavesten in pameten. Do tujcev je zadržan, kar za tega na ljubljanski razstavi ne velja, z drugimi psi pa se ne druži rad.

Prijazna medvedasta glava me spomne na novofundlanca ali pa na bernardinca.

Tibetanski mastif zraste do 65 cm plečne višine, samec doseže težo 65 kg.

Vir podatkov o pasmi: Psi, Rino Falappi – Mladinska knjiga

Tibetanski mastif rad lenobno poležava in uživa v družbi svojega gospodarja in njegove družine.
Samec tibetanskega mastifa zraste do 65 cm in doseže težo do 65 kg.
Kdo pravi, da imajo samo levi grivo, tudi tibetanski mastifi jo imajo.
Tibetanski mastif ali tibetanska doga je verjetno najstarejša pasma na svetu.

Povezano:

CACIB Ljubljana 2010

Ljubezenska zgodba iz Tibeta

Nebesni pokop
Nebesni pokop

Xinran

Nebesni pokop

Pričujočo ljubezensko zgodbo je napisala Xinran, uspešna novinarka in radijska voditeljica, po pripovedovanju glavne osebe romana Shu Wen, ki se je po tridesetih letih, iskanja svojega moža Kejuna, iz Tibeta, vrnila na Kitajsko.

Pri kitajskih imenih je priimek vedno pred imenom, Shu Wen se torej imenuje Wen.

Wen in Kejun sta se spoznala na medicinski fakulteti, kjer sta oba uspešno zaključila študij in postala zdravnika. Po končanem študiju, sta se poročila, toda njuna sreča je bila kratkotrajna. Kejuna so vpoklicali v vojsko, po komaj tri tedne trajajoči zakonski sreči z Wen, ker se je Kitajska pripravljala na zasedbo Tibeta.

Wen je dobila od vojske suhoparno sporočilo, da je Wang Kejun, 24. marca 1958. umrl v incidentu na vzhodu Tibeta, star 29 let. Kako je umrl ji noče povedati nihče, zato se Wen odloči, da se bo sama odpravila v Tibet in ga poiskala.

Nebesni pokop
Nebesni pokop

Začne se trideset let vztrajnega iskanja v, za Wen ki je vajena udobnega življenja, nemogočih razmerah. Sprva je bila na poti s kitajskimi vojaki. Peljali so se skozi osrčje gora, kjer je bilo vreme v enem trenutku spomladansko, s cvetočimi rožami, že v naslednjem pa je začel naletavati rahel sneg.

Wen nadaljuje pot s tibetanko Zhuomi, s katero se spoprijateljita in kar nekaj let preživita pri nomadski družini, kjer spoznava navade ljudi v Tibetu. Najbolj nenavadno se ji zdi, da moški šivajo. To je na Kitajskem žensko delo. Zhuomi jo poduči od kje to izhaja. Nekoč so šivali trde jakove kože z debelimi šivankami, za kar je bila potrebna moč, ki so jo imeli možje. Danes bi lahko šivale tudi ženske, a se je običaj ohranil. Zakaj pa ne.

Na koncu svojega vztrajnega iskanja, Wen le izve, kaj se je zgodilo z njenim možem. Nebesni pokop je način, kako tibetanci “pokopljejo” svoje mrtve. Razkosana telesa prepustijo, po njihovem verovanju, svetim ptičem, da jih pojejo. Enemu teh pokopov je bil priča tudi Kejun. Med mrtvimi je opazil nekoga, ki je bil samo ranjen in se je hotel rešiti. V želji pomagati, je ptiča ustrelil, kar pa je raztogotilo tibetance, ki so se hoteli maščevati, češ da se ptiči nikoli več nebodo vrnili in tudi vsi tibetanci ne bodo več prišli v nebesa. Kejun se je, v zameno za življenja drugih tovarišev, žrtvoval. Prepričal jih je, da tudi njegovo telo razkosajo in ptiči se bodo sigurno vrnili. Potem ko je izročil svojim ljudem zavoj za ljubljeno ženo, se je Kejun ustrelil.