branje | Svetlana – SLOVENIJA

Cesarica sladoleda, Anthony Capella

Počitniško branje za zabavo in sprostitev: kriminalke, zgodovinski romani, družinske sage …

Anthony Capella – Cesarica sladoleda

Zgodovinski in ljubezenski roman, ki sloni na resničnih zgodovinskih dogodkih in seveda tudi na pisateljevi domišljiji. Roman je preplet zgodovine, ljubezni in kulinarike. Tokrat lahko uživamo v različnih okusih sladoleda, ki ga v času, ko se dogaja zgodba, šele odkrivajo.

Carlo Demirco je edini človek, ki zna leta 1671 izdelati sladoled. Prišel je iz Firenc in na dvoru sončnega kralja Ludvika XIV, z njim razvajal kralja in dvorjane. Zaljubi se v Louise de Keroualle, ki je bila obubožana dvorna dama. Politične spletke francoskih ministrov oba prestavijo na angleški dvor kralja Karla II.

katedrala-santa-maria-del-fiore-Firence — Firence, katedrala Santa Maria del Fiore

Louise postane ljubica angleškega kralja Karla II in v celoti izpolni pričakovanja ministrov, saj 15 let uspeva usmerjati angleško politiko v korist Ludvika XIV. Carlo ji je s svojimi ledenimi posladki, kakor takrat imenujejo sladoled, v veliko pomoč.

V prvem delu romana smo na bogatem in razkošnem dvoru francoskega kralja Ludvika XIV. Razkošno urejene palače, čudoviti vrtovi, lepe dvorne dame v razkošnih oblekah, ljubezen in razvrat, spletke, borba za kraljevo naklonjenost.

Drugi del romana pa nas popelje na angleški dvor kralja Karla II. Tudi ta dvor je razkošen, toda na angleških tleh je drugačna vera, ki je niti mogočni Ludvik ne more spremeniti. Ljudje se začnejo zavedati, da nihče ni bil rojen s sedlom na hrbtu, da ga lahko drugi jahajo, kot se je slikovito izrazila Hana, mojstrica za izdelavo pit.

Pisatelj Antony Capella je velik ljubitelj kulinarike in to prav spretno vpleta v svoje zanimive in berljive romane. Eden teh je prav gotovo tudi roman Recept za ljubezen.

Avgust Demšar – Hotel Abbazia

Kriminalka. Peti primer inšpektorja Vrenka, ki ne more iz svoje kože niti na dopustu.

hotel_abbazia_spletno — Avgust Demšar, Hotel Abbazia, 207 strani, založba Sanje 2011

Višji kriminalistični inšpektor Martin Vrenko je imel še nekaj dni lanskoletnega dopusta, ki jih je moral izkoristiti. Ker je tudi njegova žena Mojca imela še nekaj prostih dni, sta se zakonca odpravila na Jadransko morje. Natančneje, dopust bosta preživela v hrvaški Opatiji.

Mojca je uživala v plavanju, poležavanju na plaži in branju knjig, ki jih ni uspela prebrati med letom. Tudi Vrenko se je kar dobro počutil na morskem zraku. Prebiral je časopise in opazoval barke, ki so plule mimo. A kmalu se je začel dolgočasiti.

Ob prebiranju lokalnega časopisa ga je na strani črna kronika pritegnil članek o zločinu, ki se je zgodil v Opatiji: Umoril ženo, nato si sodil sam. Da je vse bolj začel razmišljati o tem tragičnem dogodku, je kriv tudi dolgčas, ki se ga je vse bolj loteval, nekaj pa tudi njegova kriminalistična žilica. Nemir je bil čedalje večji, kar je opazila tudi Mojca. Predlagala mu je, da obišče svojega prijatelja in kriminalista, ki je živel v tem lepem mestu. Vrenko si ni dal dvakrat reči. Z velikim veseljem se je odpravil obiskat prijatelja, Ante Houro.

Houro je našel v prijetni konobi, ob morju. Poleg njega je bilo še nekaj kriminalistov in Vrenko je spretno napeljal pogovor na umor, ki se je zgodil v hotelu Abbazia. Houra mu je povedal, da je mož ubil ženo, nato pa si je sodil sam. Toda, nekaj malenkosti je Vrenku dalo misliti, da le ni bilo tako.

Houra in Vrenko sta v čudoviti stari vili nad opatijskim sprehajališčem, ponovno pregledala vse razpoložljive podatke. Je bilo tako kot so pisali v časopisu ali je bilo kako drugače? In kaj ima pri vsem tem sejem zbiralcev nalivnih peres, ki se je odvijal v Trstu? Višji kriminalistični inšpektor Martin Vrenko, v stilu velikega Herkula Poaroa, postavi vse na svoje mesto.

Primeri inšpektorja Vrenka: Evropa

Pihalec stekla z Murana, Marina Fiorato

Benetke leta 1681. in Benetke danes, dve zgodbi, ki se prepletata, zgodbi o steklarski umetnosti, ljubezni in spletkah.

Knjiga Pihalec stekla z Murana nam pripoveduje dve zgodbi. Ena sega v leto 1681., ko imajo Benetke monopol nad steklarstvom. Zaradi nevarnosti požara, je Veliki svet Benetk, leta 1291. odloči, da se proizvodnja stekla iz Benetk prestavi na otok Murano. Pihalci stekla so bili na otoku kot jetniki, saj ga niso smeli zapustiti, da ne bi izdali skrivnosti te umetnosti.

Za pot v Benetke je bila potrebna posebna dovolilnica, ki so jo dobili samo izbrani mojstri. Med njimi je bil Corradino Manin, veliki mojster in umetnik. Njegovi lestenci, ogledala in čaše so krasili številne palače in cerkve v Benetkah.

Zgodba današnjih dni pa je zgodba Leonore Manin. Zaradi nesrečne ljubezni, se iz Londona odpravi na novo življenjsko pot, v rodne Benetke. Tudi sama umetnica, si želi začeti novo kariero po sledi sorodnika, kot pihalka stekla. Toda spletke tudi njej, prav tako kot Corradinu, uničijo kariero. Da bi oprala svoje in Corradinovo dobro ime, se odloči raziskati zgodovino družine Manin.

pihalec-stekla-z-murana — Marina Fiorato, Pihalec stekla z Murana, 257 strani, Mediatop 2010

Ali ji bo uspelo in kaj vse bo odkrila, bo lahko ostala v Benetkah, ali se bo morala vrniti v London pa prav zdaj, ko je spoznala Alessandra … In kaj ima pri vsem tem francoski kralj Ludvik XIV?

Zanimivo in berljivo, zgodovinska, ljubezenska kriminalka, kjer lahko vsi, ki radi zahajamo v Benetke, podoživljamo palače, trge, mostove in male beneške ulice po katerih hodita glavna junaka.

Marina Fiorato je diplomirana zgodovinarka in na pol Benečanka. Diplomirala je na oxfordski in beneški univerzi. Poročila se je v Benetkah, na Canalu Grande, zdaj pa z družino živi v severnem Londonu.

Povezano: Beneška laguna

Veselka Šorli Puc, Ure pasjih dni

Zanimiva zgodba o življenu s hišnim ljubljenčkom, samojedom Orijem.

Zanimiva in duhovita zgodba o samojedu Oriju, je napisana za vse generacije. Še posebaj pa je zanimiva za ljubitelje psov, ki imajo pse ali pa smo jih nekoč imeli. Ko pisateljica, opisuje Orijevo obnašanje, se spomnim tudi na svojo Kalo, pritlikavi pudelj, ki se do svojih ljudi ni nič drugače obnašala kot Ori. Prav tako nas je razveseljevala in zabavala, s svojimi norčijami celih petnajst let …

Knjiga, Ure pasjih dni je razdeljena na tri dele. Tri zgodbe nam pripovedujejo o življenju Orija in njegovih ljudeh. Vsi skupaj s prijaznim samojedom na čelu so bili svetovni popotniki, zato v knjigi izvemo tudi marsikaj zanimivega o krajih kjer je družina živela.

ure_pasjih_x400_y — Veselka Šorli Puc, Ure pasjih dni, 124 strani, Mohorjeva družba 2005

Svoje srečno pasje življenje je Ori začel v Ljubljani, nadaljeval v Pragi, nato pa se preselil na Kras. V tem zadnjem delu nas tudi pouči, da je zmotno mnenje, da Benetke stojijo na pilotih, ki so jih naredili iz kraškega hrasta, saj tako velikih hrastov na Krasu sploh ni bilo. Lepa reč.

Pisateljica, ki je po svoji izobrazbi slikarka, se v knjigi sprašuje, “Kaj dela pes ves božji dan, kadar seveda ne spi? Čemu služi?” In odgovor je “Ničemur in v tem je njegova slava.”

S tem, da pes ne služi ničemur pa se ne morem strinjat. Pes je pravi terapevt, tudi “navaden” hišni ljubljenček obvlada terapijo, kaj šele tisti, ki jih posebej pripravljajo za tak namen, psi reševalci, terapevtski psi kot so Tačke pomagačke, Ambasadorji nasmeha pa še bi lahko naštevala.

Fotografije samojeda so nastale na pasji razstavi v Ljubljani, CACIB Ljubljana 2010, ni Ori, ki je glavni junak knjige

Zanimivo: Ladjica Ljubljanica

Agatha Christie, Nevarnost v hiši na koncu

Še ena odlična kriminalka izpod peresa Agathe Christie.

Hercul Poirot, svetovno znani detektiv je že malo v letih in njegove sive celice, po njegovem mnenju, ne delujejo več tako kot v najboljših časih. Poirot in Hastings sta na počitnicah v obmorskem mestecu St. Loo. Nekega dne pred njunimi očmi nekdo poskuša ubiti mlado Nick Buckley. Storilec izgine, najdejo samo naboj v krajcu dekletovega klobuka.

Slavni Poirot stopi v akcijo, želi zaščiti dekle in ugotoviti, kdo ji streže po življenju. Še posebaj pa, ko nekega večera, v hiši na koncu, na Nickini zabavi umorijo njeno sestrično Maggie, ki je bila zavita v njen šal. Je morilec nehote zamenjal žrtev? Poirot je v to prepričan in spravi Nick v bolnišnico, na varno, saj h njej ne sme nihče.

Kaj bi lahko bil motiv za umor? Dediščina je brez prave vrednosti, je mogoče to sovraštvo ali ljubezen, ki se je spremenila v sovraštvo, mogoče ljubosumje, zavist ali pa strah, mogoče Nick pozna kakšno skrivnost?

Sive celice Hercula Poirota delujejo s polno paro. Čim prej je potrebno odkriti morilca, kajti dogajajo se nenavadne reči in osumljencev kar mrgoli: prijateljica Frederica Rice, bogati prijatelj Lazarus, soseda, ki sta se priselila iz Avstralije. In kaj ima pri tem Michael Seton, letalec ki na svoji poti okoli sveta tragično konča?

Sive celice delujejo za stotinko sekunde počasneje, toda ni dvoma, da bo slavni detektiv Poirot rešil tudi ta primer.

Podobno branje: Zlovešča plima, Agatha Christie

Fred Vargas, V Neptunovem vetru

Četrti primer komisarja Adamsberga.

Komisar Adamsberg se s svojimi sodelavci pripravlja na pot iz Pariza, čez Atlantik do Montreala v Kanadi. Tamkajšnji kolegi naj bi jih poučili o svojih preiskovalnih metodah.

Tik pred odhodom, pa Adamsberg v časopisu opazi prispevek, ki mu vzame dih. Zgodil se je umor, umorili so dekle na način, ki komisarja preganja že leta. Trije globoki vbodi v ravni vrsti. Je zopet moril Trizob? Morilec, ki že leta mori, a ga nikakor ne morejo izslediti. Morilec, zaradi katerega tudi njegov brat ne najde miru. Do sedaj je bil prepričan, da je Trizob mrtev, saj je bil priča pogrebu. Ali mori posnemovalec, ali pa se je pravi morilec vrnil? Le kako je to mogoče?

S pomočjo zvestega pomočnika in stare “hekerice” pride simpatični in nenavadni komisar Adamsberg stvari do dna.

Zanimivo in napeto branje za prosti čas.

Še ena napeta kriminalka Fred Vargas in komisarja Adamsberga

Izgubljeni simbol, Dan Brown

Dan Brown

Izgubljeni simbol

Skrivnosti, skrivnosti …

Prav tako kot v Brownovi uspešnici Da Vincijeva šifra, tudi v Izgubljenem simbolu trepetamo za profesorja Roberta Langdona.

Neznanec s pretvezo privabi profesorja Langdona v Washington češ, da ga njegov dober prijatelj in mentor Peter Solomon nujno potrebuje zaradi predavanja v Kapitolu. Začne se veliki lov na izgubljeni simbol, skrivne prostozidarske lože.

Washington je bil, podobno kot Rim v Italiji, prepreden s skrivnostnimi prehodi in podzemnimi predori, prav tako Kapitol, ki ima tudi pod zemljo kar nekaj nadstropij. Iščemo izgubljeni simbol, majhno piramido in njen sklepnik. Na njej so starodavni zapleteni simboli, ki jih lahko razvozla samo Robert Langdon.

Robertu pomaga Katherine Solomon, strokovnjakinja za noetko, nauk o spoznanju. Kot pravi Katherine: “Naših miselnih in duhovnih zmožnosti smo se le površno dotaknili.”

V zgode in krute nezgode glavnih akterjev se vključi tudi CIA, saj je ogrožena celo državna varnost. Majhna in čvrsta direktorica Sato poskuša stvari postaviti na svoje mesto.

In kakšno vlogo ima izgubljeni sin Petra Solomona? Veliko, ključno …

Na koncu tisti, ki so potrebni za nadaljevanje Brownovih romanov preživijo, veliko jih ne.

Leta 2012. napovedujejo apokalipso, konec sveta. Toda, glavni prostozidar nas pouči in potolaži, celo razveseli z razkritjem, da bo leta 2012. konec sveta takšnega kakršen je danes. Začel se bo nov, boljši, pravičnejši svet. Komaj čakam leto 2012.

Mladinska knjiga

Podobno, zanimivo branje: Nežnost volkov

Prevarane slasti

Kerry Greenwood – Prevarane slasti

Zanimivo branje za prosti čas. Zabavna kulinarična oziroma bolj pekovska zgodba, lahko bi rekla celo kriminalka.

Kraj dogajanja je Melbourn v Avstraliji. Corrina Chapman je pekovka, ima svojo lastno malo pekarno Earthly Delights, kjer s svojim pekovskim pomočnikom pečeta slasten kruh in božanske mafine.

Poleg zgodbe pa mi je zelo všeč hiša kjer živi Corrina s svojimi mački. Stara, urejena hiša, ki ima skupne prostore, v katerih se stanovalci srečujejo, družijo in kamor pripeljejo tudi svoje hišne ljubljenčke, pse in mačke. Imajo tudi skupno kuhinjo v kateri vsak četrtek skupaj večerjajo. Si predstavljate, še s sosedi se komaj poznamo, kaj šele, da bi se družili.

Ideja je dobra.

Pa če se vrnem h zgodbi. Corrinini pekovski izdelki gredo za med, dobro ji gre, dokler se v bližini njene pekarne ne odpre nova pekarna, ki svoje izdelke ponuja po nižjih cenah. Ko Corrina ugotovi, da tudi po nižji kvaliteti, si oddahne. Toda ne za dolgo.

V njenem mirnem okolju se pojavljajo omamljeni ljudje, eden celo umre, policija ugotovi, da se je vse začelo z dušnimi kolački. Zaprejo obe pekarni in Corrina kljub svoji nesreči želi razjasniti skrivnost dušnih kolačkov.

Podobno:

Dvojno zavarovanje

Arija

Nassim Assefi

Arija

Roman Arija je napisan v obliki pisem. Glavna junakinja Jasmin je zdravnica, onkologinja v bolnišnici v Seattlu. Je hči iranskih priseljencev, vendar Jasmin živi na ameriški način, kar ji starša zelo zamerita. Ko Jasmin zaživi s fantom v istem stanovanju ne da bi se poročila, se starša svoji edinki odpovesta.

Kot pravi Jasmin: “Odpovedali so se meni in svoji vnukinji, ker sem sprejela zahodno kulturo in življenjski slog, kakršnega narekuje.”

Kot da to ni dovolj, se Jasmin dogodijo še tragedije. Njen partner v spanju umre, sama pa ugotovi, da je noseča. Rodi hčerkico Arijo, s katero preživita pet prečudovitih let skupaj. Na žalost samo pet, kajti Arija umre v prometni nesreči. Je lahko še kaj hujšega za mater? Kako naj se sooči z izgubo, kako naj se sprijazni z njo in živi naprej? Edina opora za Jasmin sta dolgoletna prijateljica Dott in prijatelj Aleksander.

Jasmin se odloči oditi od doma in najti svoj notranji mir. Začne se njeno duhovno popotovanje, v iskanju notranjega miru in pozabe. Od Gvatemale, kjer sadi koruzo in obdeluje zemljo, do meditiranja v Tibetu in vrnitve v Iran, domovino njenih prednikov, kjer sodeluje pri tradicionalnem žalovanju in spoznava svojo starodavno dediščino in kulturo. Vseskozi piše pisma svojima prijateljema, staršema pa tudi mali Ariji.

Iransko-ameriška pisateljica Nassim Assefi, je zdravnica, ki se največ ukvarja z zdravjem žensk. Rodila se je leta 1972. v Los Angelesu, Kalifornija. Arija je njen prvi roman.

Tudi notranjost romana Arija je zelo zanimiva. — Notranjost romana Arija.

Boris Akunin – Ahilova smrt

Detektivski roman, Ahilova smrt, je četrta knjiga v seriji knjig o Fandorinu, ki ga označujejo kot slovanskega Sherlocka Holmsa. Fandorin govori japonsko in angleško, obvlada borilne veščine, je mojster preobleke in je neznansko lep.

Po vrnitvi iz Japonske, kjer je več let delal na ruskem veleposlaništvu, se Fandorin, s svojim zvestim japonskim pomočnikom Maso, vrne v Moskvo. Tu ga zaposlijo kot pomočnika generala Vladimira Andrejeviča Dolgorukoja, ki je guvernator Moskve, danes bi rekli župan, kajti zgodba se dogaja leta 1882. Po naključju se Fandorin nastani v istem hotelu kot stari znanec general Mihail Dimitrijevič Soboljev, 40-letni narodni junak iz rusko-turške vojne, ki so ga zaradi legendarne vojaške sreče, imenovali tudi Ahil. Ko se Fandorin zjutraj želi z njim srečati, izve, da je general ponoči nenadoma umrl. Zdravnik meni, da gre za naravno smrt, toda Fandorin na domnevnem prizorišču smrti, kajti izkaže se, da je bil general ubit drugje, opazi podrobnosti, ki ga počasi, a vztrajno pripeljejo do morilca in do razkritja zarote, ki seveda vodi visoko v politične kroge.

Roman je sestavljen iz dveh delov. V prvem delu spremljamo Fandorina pri preiskavi umora, kajti prepričan je, da je bil Ahil umorjen. Drugi del pa nam pripoveduje zgodbo Ahimasa Weldeja s Kavkaza, od njegove rane mladosti, ko na krut način izgubi oba starša, do tega kako postane poklicni morilec. Na koncu se ti dve zgodbi prepleteta, zgodbi Fandorina, velikega uma, in Ahimasa, velikega morilca.

Boris Akunin je psevdonim Grigorija Čhartišvilija, ki se je rodil v Gruziji, leta 1956. Poleg tega, da je pisatelj, je tudi prevajalec iz japonščine, kritik, jezikoslovec in esejist. Do sedaj naj bi napisal 12 knjig o pronicljivem plemiču, detektivu Erastu Fandorinu.