Xinran
Nebesni pokop
Pričujočo ljubezensko zgodbo je napisala Xinran, uspešna novinarka in radijska voditeljica, po pripovedovanju glavne osebe romana Shu Wen, ki se je po tridesetih letih, iskanja svojega moža Kejuna, iz Tibeta, vrnila na Kitajsko.
Pri kitajskih imenih je priimek vedno pred imenom, Shu Wen se torej imenuje Wen.
Wen in Kejun sta se spoznala na medicinski fakulteti, kjer sta oba uspešno zaključila študij in postala zdravnika. Po končanem študiju, sta se poročila, toda njuna sreča je bila kratkotrajna. Kejuna so vpoklicali v vojsko, po komaj tri tedne trajajoči zakonski sreči z Wen, ker se je Kitajska pripravljala na zasedbo Tibeta.
Wen je dobila od vojske suhoparno sporočilo, da je Wang Kejun, 24. marca 1958. umrl v incidentu na vzhodu Tibeta, star 29 let. Kako je umrl ji noče povedati nihče, zato se Wen odloči, da se bo sama odpravila v Tibet in ga poiskala.
Začne se trideset let vztrajnega iskanja v, za Wen ki je vajena udobnega življenja, nemogočih razmerah. Sprva je bila na poti s kitajskimi vojaki. Peljali so se skozi osrčje gora, kjer je bilo vreme v enem trenutku spomladansko, s cvetočimi rožami, že v naslednjem pa je začel naletavati rahel sneg.
Wen nadaljuje pot s tibetanko Zhuomi, s katero se spoprijateljita in kar nekaj let preživita pri nomadski družini, kjer spoznava navade ljudi v Tibetu. Najbolj nenavadno se ji zdi, da moški šivajo. To je na Kitajskem žensko delo. Zhuomi jo poduči od kje to izhaja. Nekoč so šivali trde jakove kože z debelimi šivankami, za kar je bila potrebna moč, ki so jo imeli možje. Danes bi lahko šivale tudi ženske, a se je običaj ohranil. Zakaj pa ne.
Na koncu svojega vztrajnega iskanja, Wen le izve, kaj se je zgodilo z njenim možem. Nebesni pokop je način, kako tibetanci “pokopljejo” svoje mrtve. Razkosana telesa prepustijo, po njihovem verovanju, svetim ptičem, da jih pojejo. Enemu teh pokopov je bil priča tudi Kejun. Med mrtvimi je opazil nekoga, ki je bil samo ranjen in se je hotel rešiti. V želji pomagati, je ptiča ustrelil, kar pa je raztogotilo tibetance, ki so se hoteli maščevati, češ da se ptiči nikoli več nebodo vrnili in tudi vsi tibetanci ne bodo več prišli v nebesa. Kejun se je, v zameno za življenja drugih tovarišev, žrtvoval. Prepričal jih je, da tudi njegovo telo razkosajo in ptiči se bodo sigurno vrnili. Potem ko je izročil svojim ljudem zavoj za ljubljeno ženo, se je Kejun ustrelil.