Izola

Foto blog. Izola, malo, simpatično, nekoč predvsem ribiško mesto, danes bolj turistično.

Tovarno za predelavo rib je v Izoli, leta 1881. odprl Francoz.

Izola je danes bolj turistično mesto, kjer poleg Kopra, Pirana, Portoroža, Strunjana in drugih manjših krajev tvori Slovensko Istro.

Izola je polna zanimivosti in kot srednjeveško meato najdemo tu tudi veliko znamenitosti. Stare palače pa tudi meščanske vile iz konca 19. stoletja.

Največ ljudi pa teh čudovitih palač niti ne opazi, saj so prišli v Izolo zaradi morja, plavanja, jadranja in nenazadnje tudi zaradi odlične mediteranske hrane.

Staro mestno jedro Izole
Živobarvne dvonadstropne hiše v starem delu Izole.
Veliki trg v Izoli se nahaja tik ob morju.
Čudovita palača na Manzolijevem trgu.
Na Sončnem nabrežju v Izoli imajo dobro hrano in dobro kavo, poleg pa še čudovit razgled na marino.
Pogled na Sončno nabrežje.
Park Pietro Coppo, je dobil ime po znanem izolskem kartografu.

Povezano: Izola, Isola

Devet poletij

Rina Huber

Devet poletij

Odisejada avstralskega zakonskega para po Sredozemlju

Feliks Huber je priznan kirurg na avstralski kliniki, njegova žena Rina Huber pa je profesorica na fakulteti.

Par blizu 60-tih let, z odraslimi otroci, živi srečno življenje, že vse od najstniških let, ko sta se spoznala in pozneje tudi poročila.

Ko Feliksu odkrijejo redko obliko raka, par ne obupa. Oba se upokojita, prodata hišo v Avstraliji, kupita barko in uresničita življenjsko željo, jadranje po Sredozemlju.

Z barko, ki sta jo poimenovala Galatea, sta v devetih poletjih prejadrala obalo Francije, Italije, kjer sta se navduševala nad Toskano, šla okoli škornja v Jadransko morje in plula ob dalmatinski obali, obiskala Benetke. Njuna pot se je nadaljevala do Grčije in Turčije pa vse do Izraela, od koder so tudi njune korenine.

Vse to v devetih poletjih. Na poti sta raziskovala tudi kopno in si ogledovala krajevne znamenitosti. Seveda so bile tudi težave. Popravila, ki jih je zahtevala Galatea, so bile zanemarljive v primerjavi z zdravstvenimi težavami, ki so pestile oba. Toda usklajen in ljubeč par, kljub temu z optimizmom in odločnostjo, premaguje težave in se veseli vsakega dneva posebaj.

Zanimiva in berljiva knjiga. Nisem navdušena za jadranje, toda moč nekoga, da se pri 60-tih letih in z boleznijo, ki se kar naprej ponavlja, odpravi na tako pot, me navdušuje. Zakaj bi obupali, dokler živimo, živimo polno.

353 strani