husky | Svetlana – SLOVENIJA

Mala Aljaska v Furlaniji Julijski krajini

Na Mali Aljaski, ki se nahaja tik za slovensko mejo in malo pred italijanskim mestom Trbiž, živi Ararad Khatchikian s svojo družino in 40-imi psi, predvsem pasme Aljaški Husky. Vsi skupaj tvorijo šolo vlečnih psov, kjer se ob vnaprejšnji najavi lahko preizkusi prav vsak.

Poznam pasmo sibirski husky, pa aljaški malamut, prvič pa sem spoznala in videla aljaškega huskija. Na našem zimskem izletu smo obiskali Mednarodno šolo za mushing v Beli Peči, ki jo vodi simpatični Ararad Khatchikian. To je šola za vlečne pse, ki ima 40 psov za vleko sani, predvsem pasme Aljaški Husky.

zimski izlet — Ararad Khatchikian in en mesec stara mladiča aljaškega huskija.

Za tako veliko število psov na enem prostoru moraš biti zelo dober pasji psiholog, samo ljubezen do psov je premalo. In Ararad je prav gotovo zelo dober poznavalec pasje duše.

Prav vsakega od svojih psov dobro pozna, ve kako se obnaša, ve kateri pes se s katerim ne razume in kateri psi so med seboj prijatelji.

To je zelo pomembno tudi , ko sestavlja vprego za različna tekmovanja. V paru morata biti dva, ki se dobro razumeta.

Prostor kjer bivajo odrasli psi je zasnovan enako kot na večji ameriški sestri Aljaski. Vsak pes ima svojo hišico, svojo hrano in vodo. Na hišico je priklenjen, ker bi se v nasprotnem med sabo lahko stepli, prav gotovo pa bi si kradli hrano. Lahka veriga je tako dolga, da se sosednji psi lahko med seboj dotikajo, ovohajo in igrajo.

Informacije o dejavnosti šole, terminih in cenah najdemo v slovenskem jeziku na spletni strani ararad.net.

Mama dveh mladičkov ima lepe modre oči, ki pa so za vlečne pse manj zaželjene, ker so bolj občutljive kot rjave oči.

Husky z modrimi očmi je zelo lep, vendar pa manj primeren za vlečnega psa, ker so njihove oči bolj občutljive kot pri tistih z rjavimi očmi.

Aljaški husky Angel je svoje obiskovalce samo mirno opazovala iz svoje hiše.

Povezano:

Zimski izlet

Oblačila za Aljasko

Agility, tekmovanje in zabava

Športna aktivnost za človeka in psa. Druženje in zabava.

Agility je res zabavna športna panoga, za človeka in njegovega hišnega ljubljenčka, toda prav gotovo tudi tekmovanje igra tu pomembno vlogo. Človeški del tekmovalnega para, ki zmaga dobi nagrado, pasji del pa priboljšek in oba sta vesela. V prvi vrsti pa gre pri agilitiju za aktivno druženje in ukvarjanje s psom.

Agility so prvič predstavili leta 1978, na veliki razstavi psov v Londonu, kot dodatno zabavo za gledalce. Od takrat se je razširil po vsej evropi in tudi v Sloveniji je kar nekaj društev, ki prirejajo tovrstna tekmovanja.

Na Svetovni dan živali, ki smo ga praznovali v ljubljanskem parku Tivoli, so organizatorji pripravili tudi prikaz agility tekme.

Zelo hitri in gibčni tekmovalci v tem športu so Border cooliji in hrvaški ovčarji, pa pudlji. Tekmujejo lahko tudi mešančki, ki se tudi odlično izkažejo.

Povezano:

Svetovni dan živali

Border Collie

Sibirski husky

Tudi husky ima v knjigi Sanje v megli veliko vlogo. Tale na sliki pa mirno čaka pred knjižnico na gospodarja. — Skrivno življenje psov

Prebrala sem zelo zanimivo knjigo, saj zame, ki sem velika oboževalka psov, skoraj vseh vrst in pasem:

Skrivno življenje psov

avtorice

Elizabeth Marshall Thomas.

Avtorica je znanstvenica, antropologinja in tudi pisateljica zanimivih pripovedi, kot je ta. Pripoved o sibirskem huskyju Miši. Ker so se njegovi gospodarji za več mesecev odpravili v Evropo, je Miša ostal pri Elizabeth, ki je z zanimanjem opazovala njegovo obnašanje.

Sibirski husky Miša, je bil dve leti star in kot vsi primerki njegove pasme, samostojen in samovoljen, toda do ljudi zelo prijazen pes. To je pasma, ki zelo rada dela, je temperamentna in se odlično obnese kot vlečni pes. Zraste do 60 cm v višino in doseže težo do 25 kg.

Ker Miša ni imel prav veliko dela, je velikokrat preskočil dvoriščno ograjo in se svobodno potikal po okolici. Seveda so se ljudje nad njegovim potepanjem pritoževali in po teh pritožbah je ugotovila, da je imel Miša kar 200 kvadratnih kilometrov veliko ozemlje.

Na svojih poteh se je odlično znašel in vedno je našel pot domov. Znal se je ogniti nevarnemu prometu, nikoli se ni udrl led na reki pod njegovimi tačkami in nikoli ga ni napadel noben pes. S svojih popotovanj se je vračal zadovoljen, pripravljen na počitek in hrano, preden se je zopet odpravil po svojih poteh.

Miša je imel razvit čut za orientacijo. Drugače je bilo z njegovo ženo Marijo, ki se je z lahkoto izgubila. Ko je ugotovila, da ne ve kje je, se je usedla pred vrata prve hiše in čakala. Ko so prišli ljudje ven iz hiše, so na ovratnici našli telefonsko številko in poklicali Elizabeth, ki je prišla ponjo. Marija je vedela, da bo tako in se ni pretirano razburjala, ko se je znašla v neznanem okolju.

Elizabeth je na teh poteh večkrat spremljala sibirskega huskyja Miša in tako je nastala zanimiva pripoved o skrivnem življenju psov.