Svetlana – SLOVENIJA | Izleti v Sloveniji in okolici

Tri fare

Tri fare se nahajajo v naselju Rosalnice pri Metliki, v Beli krajini. To so tri gotske cerkvice postavljene ena poleg druge, znotraj visokega pokopališkega obzidja. Zakaj so postavili tri cerkvice na enem mestu še ni v celoti pojasnjeno, če sploh kdaj bo, je pa kompleks zanimivost in znamenitost kraja.

Zagotovo sta cerkev in župnija obstajala leta 1228, ko je cerkev pripadla novoustanovljeni župniji v Črnomlju.

Že Janez Vajkard Valvasor je navajal, da je cerkve gradil red templarjev v 12. stoletju.

V 15. in 16. stoletju so se tri gotske cerkve razvile v pomembno romarsko središče Bele krajine.

Najstarejša je severna cerkev Žalostne matere božje. Viri pravijo, da je bila zgrajena ob koncu 14. stoletja in sredi 18. stoletja so jo predelali. Cerkev je polna zanimivih fresk, v njej so tudi najstarejše orgle narejene na nekdanjem Kranjskem, iz leta 1753.

Srednja cerkev nosi patrocinij Glej človek (Ecce homo) in je posvečena bičanemu Jezusu.

Slovar razlaga:

patrocinij – žegnanje,

obhajati patrocinij – posvečenost cerkve kakemu svetniku.

Posebnost cerkve je, da ima edina zvonik, ob njem pa je odprta lopa z arkadami.

Srednja cerkev je najmlajša, njeni začetki segajo v začetek 16. stoletja.

V baroku so cerkveno ladjo obokali s kupolo in takrat so prizidali tudi zvonik.

Južna cerkev je posvečena Lurški materi božji. Baročno cerkev z oltarjem so obnavljali in pri obnovi zamenjali okna, čeprav je eno originalno okno ostalo in bi lahko po njem oblikovali tudi ostala okna.

Cerkvena ladja cerkve Lurške Matere božje je popolnoma brez poslikave.

Zunanje stene vseh treh cerkva imajo nekaj vzidanih nagrobnikov iz obdobja zadnjih dveh stoletij. Žegnanje pri treh farah je na Jernejevo, 24. avgusta.

Zmaga srca

Romana Berni, Zmaga srca

Roman Zmaga srca je ljubezenski roman, lahkotno in zanimivo branje, ki ga lahko z užitkom beremo doma v udobnem naslanjaču, še bolje pa v naravi ali na plaži ob morju.

Zmaga srca je nadaljevanje knjige Zmota. Ljubezenska zgodba med Ido in Kristjanom, ki se v Zmoti konča zelo nenavadno za ljubezenski roman. Bila sem “čisto šokirana”, kajti zgodba se konča nesrečno. Kljub veliki ljubezni Kristjan Ido zapusti in se do nje zelo sovražno obnaša. Vsa njena prizadevanja za spravo se klavrno končajo.

Zgodba romana se dogaja tudi v Ljubljani

Seveda se v Zmagi srca vse postavi na svoje mesto. Ida in Kristjan se slučajno znajdeta na isti poroki, kjer obema zatrepeta srce, toda tega v nobenem primeru ne bi priznala. A ne za dolgo.

Ko Kristjan izve, da imata sina Tima, se njuna pot začne zelo pogosto prepletati. In s pomočjo dobrih prijateljev in sorodnikov, se preplete do te mere, da se odločita zaživeti skupaj, kot družina.

Romana Berni je pisateljica lahkotnih in berljivih romanov. Njene zgodbe se dogajajo v današnjem času in v slovenskih krajih, ki jih dobro poznamo. Kdo v resnici je Romana Berni pa mi ni uspelo odkriti. Vse bolj se mi zdi, da je to bolj psevdonim kot pa pravo ime. Kljub temu so mi njene zgodbe všeč.

Grajsko podzemlje

Kaj se skriva v grajskem podzemlju?

17. maja 2009 je Festival Ljubljana, ki upravlja z ljubljanskim gradom, priredil voden ogled grajskega podzemlja, seveda gre za Ljubljanski grad. Le kaj se skriva pod mogočnim gradom, kaj bomo videli in kaj doživeli?

Našo pot smo pričeli v nekdanjem varnostnem jarku pri peterokotnem stolpu, kjer je bil nekoč glavni vhod na grajsko dvorišče.

Tu nam je vodička povedala nekaj zgodovine grada:

12 st.pr.n.št. Žarna grobišča – najstarejše najdbe, ki govorijo o utrjeni naselbini na območju današnjega notranjega dvorišča.

1. st. n.št. Vojaška postojanka

11-12.st. Spanheimski grad (sprva lesen, nato še zidan).

15.st. Gradijo Friderikov grad. Zaradi turških vpadov so intenzivno gradili vojaške utrdbe. Grad je imel šest stražnih stolpov. Vhod je bil v že omenjenem Peterokotnem stolpu s sistemom dvižnega mostu.

1815. Kaznilnice, s krajšimi prekinitvami do leta 1945.

1905. Mestna občina Ljubljana odkupi Grad od države. Tedanji župan Ivan Hribar je že takrat prostore namenil kulturnim dejavnostim. Bil je tudi pobudnik za gradnjo električne vzpenjače na grad.

In če se vrnem h podnaslovu Kaj se skriva v grajskem podzemlju? Lahko rečem, da zelo malo in tisti, ki se niso udeležili tega vodenja niso prav nič zamudili. Veliko več zanimivih stvari skriva Ljubljanski grad nad zemljo v svojih sobanah in dvoranah.

Edina zanimiva stvar je bila vodni zbiralnik, v katerem se je zbirala deževnica.

V glavnem lahko vidimo iz kakšnih kamnin je grajski hrib zgrajen, sedaj so v podzemlju le še servisne službe, ki skrbijo za Grad.

Delček grajskega podzemlja, ki je trenutno odprt za oglede smo prehodili v desetih minutah, potem pa smo si z večjim veseljem ogledali nekatere dele gradu kot je Erazmov stolp, Stolp strelcev, Stanovsko dvorano, Palacij, Friderikov stolp kjer je bil zaprt tudi pisatelj Ivan Cankar.

Ob reki Kolpi

Na izletu po Beli krajini smo se ustavili tudi ob reki Kolpi. Bila sem prijetno presenečena nad lepoto Kolpe in urejenostjo njenega nabrežja, saj je prava rečna riviera s kopališči in kampi ob njej.

Ob našem obisku je imela voda skoraj 23 stopinj, kar je bila kar prijetna osvežitev za ljudi pa tudi za hišne ljubljenčke.

Španjelka Luna nas je zelo zabavala s svojimi skoki v Kolpo in veselim pasjim plavanjem.

Poleg hišnih ljubljenčkov pa so ob Kolpi našle dom številne redke ptice in živali. Med njimi tudi vidra, ki je v Evropi ogrožena vrsta. Vidre sicer nismo opazili, smo pa videli sive čaplje, ki so elegantno hodile po reki, eno pa smo videli tudi v gnezdu.

Čeprav reka Kolpa izvira na hrvaškem in se tam tudi izliva pa kar 113 km teče tudi na slovenski strani kot mejna reka.
Velja za eno najtoplejših in najčistejših rek v Sloveniji.

Kolpa je zelo primerna za kopanje, saj v poletnih mesecih voda doseže temperaturo tudi do 30 stopinj. Na njej pa nikoli ni dolgočasno, saj belokranjci ponujajo številne možnosti za rekreacijo: čolnarjenje, vožnja s kanuji, kajaki ali rafti, ponujajo pa tudi organiziran ribolov tako za profesionalne kot rekreativne ribiče.

Čudovita pokrajina, mirna in topla reka, narava, živali, urejenost in mir, vse to me je prepričalo, da Kolpo še kdaj obiščem.

Bela krajina

Metliški grad

Zelo rada obiskujem gradove. Stojijo skozi stoletja na svojem mestu in gledajo ljudi kako se spreminjajo njihove navade, oblačila, hiše, prevozna sredstva. Kaj vse bi nam lahko povedali. Povedo nam pa marsikaj s pomočjo zgodovinarjev, ki nam razkrijejo njihove zgodbe.

S slovenskimi gradovi in dvorci se zelo veliko ukvarja kastelolog gospod Ivan Stopar in zelo rada pogledam kakšno njegovo knjigo, ki jih je kar nekaj, preden obiščem kakšen grad.

Obiskali smo grad v Metliki v Beli krajini. Prva omemba gradu je iz leta 1456, čeprav domnevajo, da je grad še starejši.

V 15. in 16. stoletju je bil grad pomembna trdnjava za obrambo pred Turki.

Prvi lastniki metliškega gradu niso znani. V 16. stoletju so bili lastniki grofje Alapi, nato Frankopani in zagrebški stolni kapitelj. Leta 1792 ljubljanski krčmar.

Po letu 1951. pa se je v grad začel seliti Belokranjski muzej, ki je v njem še danes. (spletna stran Belokranjskega muzeja)

Stalna razstava v metliškem gradu, ki smo si jo ogledali, prikazuje življenje ljudi na tem prostoru od prazgodovine do sredine 20. stoletja.

Še nekaj slik zanimivih razstavljenih muzejskih eksponatov:

Po ogledu bogate zbirke Belokranjskega muzeja, smo se odpravili naprej po Beli krajini.

Povezani članki:

Bela krajina

Soseska zidanica

V Beli krajini smo obiskali Sosesko zidanico Drašiči. Nahaja se v okolici Metlike in ni navadna klasična zidanica, ampak deluje kot nekakšna banka, kjer pa ne posojajo denarja, temveč vino.

Soseska zidanica se nahaja v kleti stare, obnovljene hiše, sredi Drašičev. S tem imenom in v taki obliki deluje že 250 let. V njej se zbirajo vaščani in pijejo sosesko vino. Kaj to pomeni?

Ob martinovem prazniku, mora vsak član soseske dati 20 litrov najboljšega vina v skupni sod. Čez leto se v zidanici družijo, sestankujejo, se veselijo in ob tem tudi pijejo belokranjsko vino. Lahko si ga tudi izposodijo. Za vsak liter vina so na rovaš zarezali z nožkom eno črtico. Enkrat na leto so naredili obračun, za kar je skrbel kletar.

Rovaš je bila naprava z lesenimi palčkami, na katere so zarezovali črtice, ki so pomenile dolg posameznega člana. Vsaka hiša je štela kot en član, seveda pa so se druženja lahko udeležili poleg gospodarja tudi ostali stanovalci.

Naš prijazni gostitelj v zidanici je hudomušno pripomnil, da je rovaš v bistvu prvi računalnik. Danes dolg zapisujejo v posebno knjigo.

Pogostili so nas z belokranjskim vinom. To je bilo vino 65 gospodarjev v enem kozarcu in mojim soizletnikom je bilo zelo všeč.

Jaz sem se bolj navdušila nad belokranjsko pogačo, ki je bila res izvrstna, poleg nje pa smo se mastili še z odličnim narezkom.

Za Sosesko zidanico je značilno, da svojim članom nudi tudi medsebojno pomoč. Ob nesrečnih dogodkih, ki lahko prizadanejo kakšno družino, Soseska zidanica pomaga organizacijsko in finančno. Res pohvale vredno.

Vhod v Sosesko zidanico. Ker v Drašičih prirejajo tudi likovne kolonije, imajo kar nekaj umetniških del kot je ta leseni kip ob vhodu.

Bela krajina

V soboto smo se v okviru društva Modrin odpravili na enodnevni izlet po naši južni pokrajini Dolenjski, bolj natančno, obiskali smo delček Bele krajine in spoznali prijazne domačine, ki skrbijo za ohranitev kulturne dediščine pokrajine.

Peljali smo se mimo Novega mesta, čez Gorjance, ki jih je v 19. stoletju opisoval pisatelj Janez Trdina v knjigi Bajke in povesti o Gorjancih. Na Trdinovem vrhu (1178 m) poteka tudi meja med Slovenijo in Hrvaško.

Preden smo obiskali mesto Metlika, smo se ob vznožju Gorjancev ustavili na jutranji kavici v znani belokranjski gostilni.

Metlika je prijetno mesto pod Gorjanci, ob reki Kolpi, ki je svoje mestne pravice dobila že leta 1365. Konec 19. stoletja je bila v Metliki ustanovljena prva požarna bramba na Slovenskem, kar štejemo za začetek gasilstva pri nas.

Naš glavni cilj v Metliki pa je bil obisk Belokranjskega muzeja, ki domuje v čudovitem metliškem gradu od leta 1951.

Ogledali smo si 15 minutni film, Podobe Bele krajine. Po kratkem filmu pa še stalno razstavo, ki s številnimi predmeti, slikami in postavitvami, prikazuje življenje ljudi na tem prostoru od prazgodovine do sredine 20. stoletja.

Grad je zelo lepo obnovljen in vzdrževan, njegov atrijski del z oboki in hodniki pa me močno spominja na ljubljanski grad Fužine.

Tri fare v Rosalnicah pri Metliki, so znamenita romarska pot. Kompleks sestavljajo tri gotske cerkve, stisnjene znotraj pokopališkega obzidja.

Cerkve so postavljene vzporedno in samo srednja ima zvonik. Zakaj so tri na enem mestu, zgodovinarjem ni uspelo odkriti. V njih pa najdemo polno zanimivih fresk, najstarejše orgle narejene leta 1753. na Kranjskem.

Soseska zidanica Drašiči se nahaja v kletnih prostorih stare, obnovljene hiše sredi Drašičev in ob cerkvi sv. Petra. Deluje že 250 let.

Tu so nam postregli z belokranjskim vinom, narezkom in zelo dobro belokranjsko pogačo.

Pot smo nadaljevali skozi slikovito pokrajino, vasi, občudovali vinograde, ki se vzpenjajo po gričih in čudovite nasade brez, ki so značilne za Belo krajino.

Za kratek počitek in kavico smo se ustavili ob reki Kolpi in sicer v kampu Podzemelj. Voda je imela kar 22 stopinj in ljudje so se na veliko kopali, mi pa smo si lahko samo zmočili noge in uživali v čudovitem pogledu na mirno reko Kolpo ali Koupa kot ji pravijo belokranjci.

Obiskali smo tudi pravoslavno cerkev sv. Petra in Pavla v Miličih, ki so jo postavili v drugi polovici 19. stoletja.

Pravoslavna cerkev sv. Petra in Pavla v Miličih

V Adlešičih smo si ogledali hišo platnenih izdelkov, kjer nam je gospa Cvitkovič predstavila cel proces od sejanja lanu, do izdelave preje in na ročnih statvah demonstrirala tudi izdelavo lanenega platna.

V hiši je tudi stalna razstava vezenih izdelkov, od brisač, prtov, posteljnine pa do oblačil, narodne noše, za čigar izdelavo je potrebno kar precej ur.

Izdelava platna in vezenih izdelkov je v tej hiši tradicija, ki se prenaša iz roda v rod.

Poleg izdelave platna, pa so nam pokazali tudi kako izdelujejo znamenite belokranjske pisanice.

Bil je res enkraten izlet na katerem smo spoznali zgodovinsko in ljudsko dediščino Bele krajine, za katero skrbijo še danes.

Povezani zapisi:

Soseska zidanica

Metliški grad

Ob reki Kolpi

Dan slovenske diplomacije

Ob dnevu slovenske diplomacije, 22. maja je Ministrstvo za zunanje zadeve pripravilo Dan odprtih vrat, kjer so nam predstavili delo in naloge ministrstva ter nam prijazno razkazali stavbo nekdanjega dekliškega liceja in internata, Mladike.

Stavbo nekdanjega dekliškega liceja je zgradila mestna občina Ljubljana leta 1907. ob izdatni finančni podpori Josipa Gorupa in po načrtih arhitekta Maksa Fabiania. Stavba ima obliko črke L, stolp z uro pa je podoben tistemu na ljubljanski mestni hiši. Nekaj časa je bila v teh prostorih bolnišnica za vojaške uslužbence in njihove družinske člane in ker sem kot otrok z mamo večkrat obiskala ta kraj, me je še dodatno zanimalo kako so ga preuredili. V pritličju kjer je bil otroški oddelek bolnišnice so danes prostori službe za vzdrževanje.

Relief prikazuje dekleta, ki med girlandami držijo grbe Kranjske, Ljubljane in Josipa Gorupa Slavinjskega.

Ogledali smo si del prostorov ministra za zunanje zadeve, pisarne in delovni salon ter vitrine z darili, ki jih prinesejo obiskovalci.

Kljub prenovi kompleksa Mladike za potrebe diplomacije pa je prostorska stiska precejšnja, zato ministrstvo uporablja še kar nekaj stavb v bližnji in daljnji okolici.

Ogldali smo si tudi prostore v podstrešju, ki so jih zelo domiselno preoblikovali v pisarne in sobe v katerih je knjižnica, različni arhivi pa tudi prostori za sestanke.

Iz podstrešnega dela se pride tudi na lepo teraso, od koder je lep razgled na dvorišče kompleksa, na stavbo Mladike, ki je bila prvotno zgrajena kot dekliški internat in pa na ljubljanski park Tivoli.

Na današnji dan, 22. maja 1992. je bila Slovenija sprejeta v Organizacijo združenih narodov, zato ta dan od leta 2004. naprej, obeležujemo kot Dan slovenske diplomacije.

Prva veleposlaništva samostojne Slovenije so bila odprta 14. februarja 1992. in sicer na Dunaju, v Rimu in Bonnu.

Mlada slovenska država trenutno predseduje Evropskemu svetu, sigurno pa je bila največja naloga, ki je bila uspešno opravljena predsedovanje Evropski uniji.

Moje pesmi, moje sanje

Večina pozna zgodbo družine Trapp iz filma Moje pesmi, moje sanje. Kako pa se je njihovo življenje nadaljevalo po begu iz Avstrije?

Priznam, da sem film “Moje pesmi, moje sanje” gledala vsaj trikrat, v različnih starostnih obdobjih in priznam, da mi je bil vsakokrat všeč. Lahkoten film, poln dobrote, sreče in prijaznih ljudi. Odlična igra Julie Andrews in Christopherja Plummerja ter lahkotna zgodba z veliko petja, vedno znova pritegne.

Zgodba mlade redovniške pripravnice, ki pride v hišo ovdovelega kapitana Georga von Trappa in postane guvernanta njegovim sedmim otrokom. Zgodba filma se konča z njuno poroko in begom cele družine pred nacisti. Kako pa se je zgodba družine von Trapp nadaljevala, pa sem izvedela ob branju knjige, ki jo je napisala prava Marija Avgusta Trapp, z naslovom “Hvalnica družine Trapp“.

Družina z ladjo odpluje v Ameriko. Od bajnega bogastva, postanejo reveži brez denarja, brez doma in brez znanja angleškega jezika. Odločijo se, da se bodo preživljali s tistim kar najbolje obvladajo, to je petje.

Ker jim Amerika sprva ne izda dovoljenja za bivanje se vrnejo v Evropo in nekaj časa preživijo v Skandinaviji. Pevski zbor družine Trapp nastopa na Danskem, Švedskem in Norveškem, dokler se znova ne vrnejo v Ameriko in poskusijo znova.

Odločna in iznajdljiva Marija popelje svojo družino, ki se poveča še za tri otroke, v novo življenje. Postanejo “pojoča družina Trapp” in v svojih značilnih avstrijskih oblačilih nastopajo na turnejah po Ameriki. Ko ni turnej, služijo denar za preživetje z izdelovanjem in prodajo ročnih izdelkov.

Ves čas je njihov moto: “Ne skrbi”. Res bi bila izguba časa. Kupijo si staro kmetijo v Vermontu, Filadelfija, kjer pokrajina saj malo spominja na njihovo rodno Avstrijo. Vmes se začne druga svetovna vojna in najstarejša sinova vpokličejo v vojsko in ju pošljejo v Italijo.

Pojoča družina se zmanjša, toda še vedno nastopa, za nameček pa ustanovijo, v stari zapuščeni vojašnici, ob svojem domu glasbeni tabor družine Trapp. Tu prirejajo 10 dnevne pevske tabore za mlade in manj mlade, ki so zelo dobro obiskani. Ko je baron leta 1948 umrl, je Marija z otroki nadaljevala z glasbenimi tabori.

Po vojni so Trappovi prirejali humanitarne akcije za pomoč Avstriji. Zbirali so oblačila in hrano ter jo pošiljali svojim rojakom.

Po Ilirski prestolnici, Ljubljani

Ko smo si v Mestnem muzeju Ljubljana ogledali razstavo Iliria vstan, smo se z ljubljansko klepetuljo, mlado simpatično gospodično iz časov Ilirskih provinc, ki se je spominjala kako je bilo, ko so francozi vladali v naši Ljubljani, odpravili na sprehod po tistih točkah, kjer so francozi pustili svoj pečat.

1. Trg francoske revolucije se razteza od stebra Iliriji, ob Križankah do Mestnega muzeja. Spomenik so postavili po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika. Trg se je nekoč imenoval Napoleonov.

Na stebru je Napoleonov obraz in pa verzi Valentina Vodnika in Otona Župančiča.

2. Bregovi Ljubljanice in Zoisova palača. Na Ljubljanici so prirejali slovesna praznovanja. Ko se je Napoleon leta 1810. poročil z Marijo Luizo, so praznovali s slovesno vožnjo po Ljubljanici, na kateri je bil tudi maršal Marmont, prvi guverner Ilirskih provinc.

V palači na Bregu je baron Žiga Zois na znamenitem vozičku sprejemal učenjake in kulturnike.

3. Reduta – la redoute. Ob cerkvi sv. Jakoba je stala stara jezuitska gimnazija, ki so jo preuredili v redutno ali plesno dvorano. Tu so prirejali tudi pustne plese, maska je bila obvezna in plesalo je do 150 parov. To hišo je pesnik Prešeren imenoval “hudičeva hiša”, toda vanjo je zahajal h svojemu prijatelju slikarju Langusu, ki je slikal njegovo muzo Primicovo Julijo.

4. Škofijski dvorec na Ciril Metodovem trgu so francozi spremenili v sedež guvernerjev Ilirskih provinc in kot prvi se je vanj naselil maršal Marmont in viri pravijo, da je ustanovil pravi dvor.

Ker je vse to veliko stalo, so uvedli nove davke. V mesto so se priseljevali tuji obrtniki, krojači, čevljarji, tkalci, kajti vojsko je bilo treba obleči in obuti.

5. Vodnikov trg – spomenik Valentinu Vodniku. Na tem mestu je stal licej, katerega ravnatelj je bil Vodnik. Francozi so obljubljali, da bo v vsaki občini ljudska šola s poukom v slovenščini. V poklicnih šolah in gimnazijah je bil dovoljen pouk v domačem jeziku.

V takratni Ljubljani smo imeli licej, višjo gimnazijo in celo akademijo.

6. Špital, porodnišnica. V tej zgradbi ob Ljubljanici je bilo srednjeveško zavetišče za onemogle in obubožane meščane. Od leta 1789 pa so jo preuredili v porodnišnico.

Mesto se je hitro spreminjalo. Nastajal je novi mestni park, današnji Tivoli. Gradile so se ceste in nove prometne povezave. Po mestu so hodili trgovci iz vseh Ilirskih dežel.

Od januarja 1811. je izhajal časopis Telegraphe officiel, uradni časopis Ilirskih provinc, ki ga je urejal tudi francoski književnik Charles Nodier in je bil njegov zadnji urednik. Nodier je napisal roman o rokovnjačih Jean Sbogar (Janez Žbogar) in ga postavil v okolje Devinskega gradu.

To pa je naša simpatična klepetulja, ki nam je pripovedovala svoje spomine.

Vir: Mestni muzej Ljubljana