V Beli krajini smo obiskali Sosesko zidanico Drašiči. Nahaja se v okolici Metlike in ni navadna klasična zidanica, ampak deluje kot nekakšna banka, kjer pa ne posojajo denarja, temveč vino.
Soseska zidanica Drašiči
Soseska zidanica se nahaja v kleti stare, obnovljene hiše, sredi Drašičev. S tem imenom in v taki obliki deluje že 250 let. V njej se zbirajo vaščani in pijejo sosesko vino. Kaj to pomeni?
Ob martinovem prazniku, mora vsak član soseske dati 20 litrov najboljšega vina v skupni sod. Čez leto se v zidanici družijo, sestankujejo, se veselijo in ob tem tudi pijejo belokranjsko vino. Lahko si ga tudi izposodijo. Za vsak liter vina so na rovaš zarezali z nožkom eno črtico. Enkrat na leto so naredili obračun, za kar je skrbel kletar.
Rovaš
Rovaš je bila naprava z lesenimi palčkami, na katere so zarezovali črtice, ki so pomenile dolg posameznega člana. Vsaka hiša je štela kot en član, seveda pa so se druženja lahko udeležili poleg gospodarja tudi ostali stanovalci.
Naš prijazni gostitelj v zidanici je hudomušno pripomnil, da je rovaš v bistvu prvi računalnik. Danes dolg zapisujejo v posebno knjigo.
Belokranjska pogača
Pogostili so nas z belokranjskim vinom. To je bilo vino 65 gospodarjev v enem kozarcu in mojim soizletnikom je bilo zelo všeč.
Jaz sem se bolj navdušila nad belokranjsko pogačo, ki je bila res izvrstna, poleg nje pa smo se mastili še z odličnim narezkom.
Za Sosesko zidanico je značilno, da svojim članom nudi tudi medsebojno pomoč. Ob nesrečnih dogodkih, ki lahko prizadanejo kakšno družino, Soseska zidanica pomaga organizacijsko in finančno. Res pohvale vredno.
Vhod v Sosesko zidanico. Ker v Drašičih prirejajo tudi likovne kolonije, imajo kar nekaj umetniških del kot je ta leseni kip ob vhodu.Soseski sodCerkev sv. Petra v DrašičihOltar cerkve sv. Petra v DrašičihBelokranjska hišaDrašičiPogled na okolico DrašičevVinska trta
V soboto smo se v okviru društva Modrin odpravili na enodnevni izlet po naši južni pokrajini Dolenjski, bolj natančno, obiskali smo delček Bele krajine in spoznali prijazne domačine, ki skrbijo za ohranitev kulturne dediščine pokrajine.
Peljali smo se mimo Novega mesta, čez Gorjance, ki jih je v 19. stoletju opisoval pisatelj Janez Trdina v knjigi Bajke in povesti o Gorjancih. Na Trdinovem vrhu (1178 m) poteka tudi meja med Slovenijo in Hrvaško.
Preden smo obiskali mesto Metlika, smo se ob vznožju Gorjancev ustavili na jutranji kavici v znani belokranjski gostilni.
Metlika
Metlika je prijetno mesto pod Gorjanci, ob reki Kolpi, ki je svoje mestne pravice dobila že leta 1365. Konec 19. stoletja je bila v Metliki ustanovljena prva požarna bramba na Slovenskem, kar štejemo za začetek gasilstva pri nas.
Naš glavni cilj v Metliki pa je bil obisk Belokranjskega muzeja, ki domuje v čudovitem metliškem gradu od leta 1951.
Metliški grad
Ogledali smo si 15 minutni film, Podobe Bele krajine. Po kratkem filmu pa še stalno razstavo, ki s številnimi predmeti, slikami in postavitvami, prikazuje življenje ljudi na tem prostoru od prazgodovine do sredine 20. stoletja.
Grad je zelo lepo obnovljen in vzdrževan, njegov atrijski del z oboki in hodniki pa me močno spominja na ljubljanski grad Fužine.
Tri fare
Tri fare v Rosalnicah pri Metliki, so znamenita romarska pot. Kompleks sestavljajo tri gotske cerkve, stisnjene znotraj pokopališkega obzidja.
Cerkve so postavljene vzporedno in samo srednja ima zvonik. Zakaj so tri na enem mestu, zgodovinarjem ni uspelo odkriti. V njih pa najdemo polno zanimivih fresk, najstarejše orgle narejene leta 1753. na Kranjskem.
Soseska zidanica Drašiči
Soseska zidanica Drašiči se nahaja v kletnih prostorih stare, obnovljene hiše sredi Drašičev in ob cerkvi sv. Petra. Deluje že 250 let.
Tu so nam postregli z belokranjskim vinom, narezkom in zelo dobro belokranjsko pogačo.
Pot smo nadaljevali skozi slikovito pokrajino, vasi, občudovali vinograde, ki se vzpenjajo po gričih in čudovite nasade brez, ki so značilne za Belo krajino.
Reka Kolpa
Za kratek počitek in kavico smo se ustavili ob reki Kolpi in sicer v kampu Podzemelj. Voda je imela kar 22 stopinj in ljudje so se na veliko kopali, mi pa smo si lahko samo zmočili noge in uživali v čudovitem pogledu na mirno reko Kolpo ali Koupa kot ji pravijo belokranjci.
Obiskali smo tudi pravoslavno cerkev sv. Petra in Pavla v Miličih, ki so jo postavili v drugi polovici 19. stoletja.
Pravoslavna cerkev sv. Petra in Pavla v Miličih
V Adlešičih smo si ogledali hišo platnenih izdelkov, kjer nam je gospa Cvitkovič predstavila cel proces od sejanja lanu, do izdelave preje in na ročnih statvah demonstrirala tudi izdelavo lanenega platna.
V hiši je tudi stalna razstava vezenih izdelkov, od brisač, prtov, posteljnine pa do oblačil, narodne noše, za čigar izdelavo je potrebno kar precej ur.
Izdelava platna in vezenih izdelkov je v tej hiši tradicija, ki se prenaša iz roda v rod.
Poleg izdelave platna, pa so nam pokazali tudi kako izdelujejo znamenite belokranjske pisanice.
Bil je res enkraten izlet na katerem smo spoznali zgodovinsko in ljudsko dediščino Bele krajine, za katero skrbijo še danes.
