Večina pozna zgodbo družine Trapp iz filma Moje pesmi, moje sanje. Kako pa se je njihovo življenje nadaljevalo po begu iz Avstrije?
Priznam, da sem film “Moje pesmi, moje sanje” gledala vsaj trikrat, v različnih starostnih obdobjih in priznam, da mi je bil vsakokrat všeč. Lahkoten film, poln dobrote, sreče in prijaznih ljudi. Odlična igra Julie Andrews in Christopherja Plummerja ter lahkotna zgodba z veliko petja, vedno znova pritegne.
Zgodba mlade redovniške pripravnice, ki pride v hišo ovdovelega kapitana Georga von Trappa in postane guvernanta njegovim sedmim otrokom. Zgodba filma se konča z njuno poroko in begom cele družine pred nacisti. Kako pa se je zgodba družine von Trapp nadaljevala, pa sem izvedela ob branju knjige, ki jo je napisala prava Marija Avgusta Trapp, z naslovom “Hvalnica družine Trapp“.
Družina z ladjo odpluje v Ameriko. Od bajnega bogastva, postanejo reveži brez denarja, brez doma in brez znanja angleškega jezika. Odločijo se, da se bodo preživljali s tistim kar najbolje obvladajo, to je petje.
Ker jim Amerika sprva ne izda dovoljenja za bivanje se vrnejo v Evropo in nekaj časa preživijo v Skandinaviji. Pevski zbor družine Trapp nastopa na Danskem, Švedskem in Norveškem, dokler se znova ne vrnejo v Ameriko in poskusijo znova.
Odločna in iznajdljiva Marija popelje svojo družino, ki se poveča še za tri otroke, v novo življenje. Postanejo “pojoča družina Trapp” in v svojih značilnih avstrijskih oblačilih nastopajo na turnejah po Ameriki. Ko ni turnej, služijo denar za preživetje z izdelovanjem in prodajo ročnih izdelkov.
Ves čas je njihov moto: “Ne skrbi”. Res bi bila izguba časa. Kupijo si staro kmetijo v Vermontu, Filadelfija, kjer pokrajina saj malo spominja na njihovo rodno Avstrijo. Vmes se začne druga svetovna vojna in najstarejša sinova vpokličejo v vojsko in ju pošljejo v Italijo.
Pojoča družina se zmanjša, toda še vedno nastopa, za nameček pa ustanovijo, v stari zapuščeni vojašnici, ob svojem domu glasbeni tabor družine Trapp. Tu prirejajo 10 dnevne pevske tabore za mlade in manj mlade, ki so zelo dobro obiskani. Ko je baron leta 1948 umrl, je Marija z otroki nadaljevala z glasbenimi tabori.
Po vojni so Trappovi prirejali humanitarne akcije za pomoč Avstriji. Zbirali so oblačila in hrano ter jo pošiljali svojim rojakom.
