Svetlana – SLOVENIJA | Izleti v Sloveniji in okolici

Ilirija vstan

Ob 200 letnici ustanovitve Ilirskih provinc, je Mestni muzej Ljubljana pripravil razstavo Ilirija vstan. Na razstavi si lahko ogledamo ustanovitveni akt nastanka Ilirskih provinc – mirovno pogodbo iz Schonbrunna in Bartolinijev portret Napoleona v bronu, ki ga je za čas trajanja razstave posodil pariški muzej Louvre.

Napoleon Bonaparte, (15.avgust 1769 Ajaccio – 5. maj 1821 Sveta Helena), je na vrhuncu svoje moči ustanovil Ilirske province, ki so segale vse do Dubrovnika in Boke Kotorske ter Ljubljano postavil za glavno mesto. Francozi so na naših tleh vladali med leti 1809 do 1813.

V tem času sam ni bil pri nas. V Ljubljani je bil 28. aprila 1797, ko je francoska armada prvič prišla v naše kraje, prespal je v škofijskem dvorcu.

Ob ustanovitvi Ilirskih provinc so si Francozi prav škofijski dvorec izbrali kot sedež svojega uradovanja.

Na razstavi lahko vidimo tudi doprsni kip maršala Marmonta, ki je bil prvi od štirih generalnih guvernerjev Ilirskih provinc in sicer od aprila 1809. do marca 1811.

V tem času, leta 1810. je Ljubljana dobila Vrt domovinske flore, današnji Botanični vrt. Eno prvih dreves v vrtu pa je posadil prav maršal Marmont in sicer lipo.

Francozi so uvedli kazenski zakonik, ki je izenačil državljane pred zakonom. Uvedli so rabo slovenskega jezika v prvostopenjskih šolah in v licejih, zato so bili med izobraženci zelo priljubljeni. Med širšo množico pa ne preveč, saj so uvedli visoke davke, niso popolnoma odpravili fevdalizma in za potrebe vojske so novačili slovenske fante za Ilirski polk.

Po Napoleonovih vojaških porazih leta 1813, so Avstrijci postopoma zasedli ozemlje Ilirskih provinc, ki se jim je leta 1814. Francija odrekla.

Pisalna miza maršala Marmonta. V ozadju stol Žige Zoisa.

Vir: Mestni muzej Ljubljana

Lipicanci v Ljubljani

Kobilarna Lipica slavi 429 rojstni dan

Kobilarna Lipica je bila ustanovljena daljnjega 19. maja 1580. leta in je med najstarejšimi kobilarnami na svetu. Leži tik ob slovensko-italijanski meji, na slikovitem slovenskem Krasu. Razglašena je za kulturno-zgodovinski spomenik Slovenije. Tu ima dom okoli 400 čudovitih konj, lipicancev.

Lipicanec je avtohtona slovenska pasma. Je toplokrvni konj, srednje velik, lepotec z gracioznim gibanjem, inteligenten, ponosen, skromen in zdržljiv. Kot ustvarjen za visoko šolo jahanja. Na tekmovanjih v dresurnem jahanju se uvršča v sam vrh.

V okviru praznovanja rojstnega dne, je kobilarna Lipica danes pripravila v ljubljanskem parku Tivoli, Dan Lipicanca v Ljubljani.

Iz Lipice so pripeljali čudovite lipicance, ki so s štirimi odprtimi kočijami brezplačno prevažali mimoidoče po parku.

Veselje in navdušenje nad lipicanci je bilo veliko in ne samo otroci, tudi odrasli smo bili nad njimi očarani.

Tudi sama sem se udeležila take vožnje v kočiji z lipicancema, ki sta bila brata, z imenoma Samo in Vero. Seveda so bila imena veliko daljša, kot se za čistokrvnega lipicanca spodobi in prijazni kočijaš mi jih je povedal, a si jih na žalost nisem zapisala.

Kako lepo smo se danes imeli v Tivoliju, povedo slike:

Vožnja s kočijo in lipicanci se je začela na Jakopičevem sprehajališču.

Evrostres

Tudi vas daje evrostres?

Tako se sprašuje avtorica romana, Glamur s popustom, Lisa Corva.

Glavna junakinja romana Stella, živi v Milanu s svojim možem. Je modna novinarka brez stalne zaposlitve, dela honorarno, ko jo pokličejo iz kakšnega uredništva modne revije. Živi na visoki nogi, pozna vse blagovne znamke in cene torbic in čevljev. Kaj pomeni pomanjkanje in varčevanje, ne ve.

Toda vse se spremeni, ko mož dobi odpoved in postane gospod Odpuščeni, kot mu pravi Stella, brez odpravnine in z 997 evri na bančnem računu.

Kako aktualna zgodba v dobi recesije, odpuščanj in čedalje večje revščine. Kako se spopasti z njo, kako preživeti? Evrostres je prizadel večino ljudi. Nekatere, ker so izgubili službo in ne vedo kako naj preživijo sebe in svojo družino. Drugi službo imajo, a so v stresu, da jo bodo izgubili.

Stella zdaj opazi, da je okoli nje vse polno Novih revic, kot pravi sama sebi. Vse polno njenih prijateljic in znank, ki v trgovini iščejo police s “trajno znižano ceno”, katerim se pridruži tudi sama.

Toda iz vsake situacije se najde izhod. Ko se ena vrata zaprejo, se druga odprejo, pravi stari rek. In zakaj je potrebno zapravljati denar za predrage torbice in obleke samo zato, ker imajo našito ime znanega modnega kreatorja? Mislim, da ni potrebe. Za manj denarja si lahko prav tako lepo in modno oblečen. In zakaj je potrebno v trgovini nakupiti poln voziček hrane, ki jo potem skoraj polovico zavržemo? V trgovino gremo z nakupovalnim listkom in kupimo tisto kar rabimo in toliko kot rabimo, ne glede na trajno znižane cene in 50% popuste in dodatne popuste na popuste.

Slovenski parlament

Vsako drugo soboto v mesecu, ima naš parlament dan odprtih vrat. Danes sem se tudi jaz odločila, da si ogledam to palačo, mimo katere hodim že leta, tudi z notranje strani. Zanimalo me je ali je našim poslancem dovolj udobno, ko odločajo o pravilih in zakonih, ki močno vplivajo tudi na naša življenja in moram reči, da jim ni hudega.

Stavba parlamenta stoji v Ljubljani, na Šubičevi cesti 4. Udeležba na ogledu je bila kar številčna. Prvo smo šli v gosjem redu skozi “rentgenski” pregled, nato pa smo si v miru in s pomočjo prijaznih uslužbencev ogledali stavbo, za katero je načrt naredil arhitekt Vinko Glanz. Avtorja skulptur, ki tvorijo veličasten portal, pa sta akademska kiparja Karel Putrih in Zdenko Kalin. Skulpture ponazarjajo srečo, blaginjo in mir med ljudmi.

Najbolj prijetno me je presenetilo dejstvo, da je stavba parlamenta zgrajena v celoti iz slovenskih gradbenih materialov. Tako so tla iz pohorskega granita, stene iz hotaveljskega marmorja, vhodna avla je obdana z belokranjskim marmorjem. Stene krasijo mozaiki, freske in druga umetniška dela priznanih slovenskih umetnikov. V preddverju velike dvorane je na vseh štirih stenah v obliki traku freska slikarja Slavka Pengova, ki predstavlja zgodovino Slovencev do konca druge svetovne vojne.

Ogledali smo si še malo dvorano v kateri zasedajo v glavnem svetniki, veliko dvorano, ki so jo leta 2000. prenovili in ima 150 sedežev in balkon za novinarje in vse državljane, ki bi želeli spremljati sejo v živo. Nadalje smo si ogledali še mali in veliki delovni salon s kabinama za simultano prevajanje ter malo dvorano za tiskovne konference. V preddverjih dvoran so steklene vitrine, v katerih so razstavljena darila, ki so jih dobili poslanci in predsedniki od različnih tujih gostov. Meni je bil najbolj všeč bel šal, ki ga je podaril Dalai Lama ob njegovem obisku leta 2002.

Ginko biloba

Dvokrpi ginko

Ginko biloba je drevo s pahljačastimi, globoko razcepljenimi, dvokrpi, listi in od tu tudi ime. Drevo zraste od 10 do 30 metrov visoko.

Domovina Ginka je Kitajska, že dolgo pa ga gojijo tudi na Japonskem, od koder so ga leta 1730 prinesli tudi v Evropo.

Pri nas ga lahko občudujemo v Botaničnem vrtu v Ljubljani, pa tudi v Botaničnem vrtu Univerze v Mariboru.

Ginko je živi fosil, saj je edini preživeli predstavnik rastlin, ki so bile razširjene pred približno 200 milijoni let, po vsem svetu.

Izvlečki iz ginka se uporabljajo v številnih medicinskih in kozmetičnih pripravkih. Uporabna dela sta list in seme. Listi ginka naj bi bili koristni za srce in pljuča, pri spodbujanju prekrvavitve možganov in pa pri krepitvi spomina.

Ginko biloba, Botanični vrt Univerze v Mariboru

V Aziji je imel ginkovec že od nekdaj zelo visok ugled, saj so njegove liste uporabljali tudi kot plačilno sredstvo, danes pa mnogim uglednim japonskim podjetjem služi kot logotip.

Kaktusi – eksotika v lončkih

V Botaničnem vrtu Ljubljana, si lahko ogledamo tudi zelo zanimivo zbirko eksotičnih kaktusov, različnih dimenzij in oblik, nekateri celo cvetijo. Nekateri med njimi so tako veliki, da so že bolj podobni pritlikavemu drevesu in človek dobi asociacijo na puščavo.

Čeprav nisem navdušena nad kaktusi pa so kljub temu zelo zanimive rastline. Na pogled robustna rastlina, s krajšimi ali daljšimi bodicami, ki rastlino dobro ščitijo pred vsakovrstnimi napadalci, pa ob času cvetenja zasije v vsej svoji lepoti. Nežni cvetovi v živopisnih barvah. Vse to sem občudovala, ko sem nedavno obiskala sejem rož v italijanskem mestu Pordenone, kjer so prav tako razstavili tudi kaktuse.

Zbirko kaktusov, ki jih lahko vidimo v Botaničnem vrtu Ljubljana, je vrtu podaril gospod Savo Brelih. Kaktuse je začel zbirati pred 33-imi leti.

In še nekaj slik kaktusov z imeni, ki so v Botaničnem vrtu ob vsaki rastlini lepo zapisani:

Zbirka kaktusov različnih oblik in dimenzij.

Botanični vrt

Botanični vrt v Ljubljani

Lipa, ki jo je leta 1810 zasadil maršal Marmont

Botanični vrt v Ljubljani je bil ustanovljen v času ilirskih provinc leta 1810 kot Vrt domovinske flore. Zasnovo zanj je naredil slovenski botanik in duhovnik Franc de Paula Hladnik. Napoleonov maršal Marmont ga je določil za ravnatelja Vrta domovinske flore in spomladi 1810 leta so začeli na zemljišču ob današnji Ižanski cesti zasajati prve rastline. Še danes lepo raste lipa, ki jo je 1810 leta zasadil omenjeni maršal.

Do vrta lahko pridemo po Karlovški cesti, mimo Ljubljanskega grada in pri Karlovškem mostu zavijemo na desno. Lahko pa ob Ljubljanici, po obnovljenem Trnovskem pristanu, čez Prule in čez most, ko bo odprt seveda, danes še ni bil in ga lahko samo od daleč občudujemo.

Most, ki bo skrajšal pot do Botaničnega vrta.

Botanični vrt v Ljubljani je razdeljen na devet tematskih enot:

1 – Arboretum v katerem so predstavljena različna drevesa in grmovnice.

2 – Rastlinski sistem, rastline razvrščene po sorodstvenih kriterijih.

3, 4 – Bazeni z vodnimi, močvirskimi rastlinami in bajer.

5 – Skalnjak, tu so rastline iz gorskega sveta in Krasa.

6 – Rastlinjak v katerem rastejo predvsem tropske rastline in je ogled možen le s strokovnim vodstvom.

7 – Sredozemske rastline iz različnih koncev sveta.

8 – Tematski vrt kjer so rastline predstavljene glede na njihovo uporabo: zdravilne, strupene, industrujske in ostale.

9 – Gojitveni del obsega grede za gojitev rastlin, ki jih zasadijo v različne dele Botaničnega vrta.

Botanični vrt v Ljubljani je zelo lepo urejen in vzdrževan. Številne poti med gredicami in mimo različnih vrst dreves ter skalnjaka in ribnika, so prava oaza miru in sprostitve. Številne klopi v vrtu nam še dodatno popestrijo obisk, saj je naravo potrebno občudovati in ne le brzeti mimo. Ko bo most, ki povezuje Trnovski pristan, Prule in Botanični vrt končno odprt pa bo vrt za ljubljančane še veliko bližje. Glede na to, da je bilo zelo veliko rastlin tik pred tem, da se razcveti, bo čez kakšen teden ali dva obisk in pohajkovanje po vrtu še lepše in bolj pestro.

Navadni nagnoj (rumeni cvet) in navadni jadikovec (viola cvet)

Arto Paasilinna, Gozd obešenih lisic

Gozd obešenih lisic je zgodba o Oivi Juntunenu, ki je po rodu Finec, po poklicu pa je bil lopov, kot ga predstavi pisatelj. O njem še pravi: “Oiva je znal ceniti poštenje, saj je bil lopov.”

Oiva s prijateljema ukrade 36 kilogramov zlata in, ker ga ne želi deliti z njima, ga skrivaj odnese daleč od civiliziranega sveta, v divjo pokrajino Laponsko, na severu Skandinavije.

Arto Paasilinna na hudomušen način opisuje življenje v tej nič kaj idilični in prijazni pokrajini, temveč lepi, kruti in divji Laponski. Opisuje življenje ljudi, ki so se po naključju našli in živijo skupaj v koči sredi divjine. Oiva, lopov po poklicu; Remes, major finske vojske, ki si vzame eno leto dopusta in se odpravi v divjino; Naska, 90-letna Laponka, ki se menda spominja štirih ali petih vojn ter dve lepotici iz Stockholma, ki se ukvarjata z najstarejšo obrtjo na svetu.

Tu je tudi lisjaček, ki je vedno nekje v bližini. Navadil se je človeške prisotnosti in pride h koči po svoj obrok, pa tudi Oiva in Remes se nanj zelo navežeta.

Pri Paasilinni je ljubezen do živali pogosto močnejša kot ljubezen med moškim in žensko. Pogost motiv njegovih romanov je beg pred civilizacijo v lepi in kruti svet divjine, ki je za finskega moškega pravi iziv.

Arto Paasilinna se je rodil leta 1942 v mestu Kittila v Laponiji. Preden se je začel poklicno ukvarjati s pisateljevanjem je bil novinar. V svojih romanih na humoren način opisuje svoje finske rojake.

Nenavadna cerkev

Nenavadna cerkev, ki stoji nad Tržaškim zalivom na Monte Grisa, je nenavadna zgolj po svojem videzu, ki od daleč prav nič ne kaže na to, da je pred nami cerkev. Če jo gledaš iz Trsta, se zdi kot velika skala na hribu.

Toda, ko smo prišli bliže, smo videli da sta celo dve cerkvi v eni. V dveh nadstropjih, nižja in višja cerkev, vsaka s svojim oltarjem in razpelom, spodnja cerkev pa ima celo jaslice, ki so očitno postavljene skozi celo leto. Cerkev je po svojem izgledu res nekaj posebnega, izjemnega in prava znamenitost, ki stoji nedaleč od Devinskega grada.

Zgrajena je v glavnem iz betona in stekla in meni osebno deluje zelo hladno. Nobenih fresk, poslikav ali kipov, sam beton. Vsa lepota je pa na razgledni ploščadi pred cerkvijo s katere se ob lepem vremenu vidi Trst kot na dlani in pa daleč na odprto morje. Že zaradi tega jo je vredno obiskati.

Svetišče na Monte Grisa se imenuje: Nacionalno svetišče Marije, Matere in Kraljice. Posvetitev svetišča je bila 22. maja 1966.

Trnovski pristan

Ljubljana je dobila prenovljeno sprehajališče in čudovit prostor za druženje ob reki Ljubljanici, Trnovski pristan. Nekoč pristanišče za prevoz blaga od Ljubljane do Vrhnike, danes lepo urejen park z novimi klopmi za posedanje, besedovanje ali branje, nekateri jih uporabljajo tudi za sončenje. Na novo utrjena peš pot od izliva Gradaščice v Ljubljanico do Špice, kjer lahko na ladjah-restavracijah popijemo kavo in uživamo v lepem razgledu. Na Špici je bilo nekoč ljubljansko kopališče, ki pa je zaradi onesnažene reke zamrlo, toda ljubljanski župan obljublja, da bo Ljubljanica spet čista in bo tudi kopanje znova omogočeno. Trenutno pa je najbolj varno, če se po reki zapeljemo s kakšno turistično ladjico.

Na Špici so med Prulami in Botaničnim vrtom zgradili most, ki bi ga morali v teh dneh odpreti, a je na žalost še vedno zaprt. Z odprtjem le tega se bo odprla bližnjica do vrta, ki ga je v spomladanskih mesecih vredno obiskati.

Res lepa pridobitev za Ljubljano in čudovit nedeljski izlet na domačem pragu: od Šentjakobskega mosta, ob Ljubljanici po Trnovskem pristanu do Špice in od tam čez novi most še na ogled Botaničnega vrta.