Kljub poletni avgustovski vročini, v Ljubljani 30 stopinj, pa je v parku Tivoli, tudi sredi dneva, kar živahno.
Ob tivolskem ribniku imamo ves vikend, Knjižnico pod krošnjami. Lahko beremo knjige za odrasle, otroške knjige ali pa revije. V udobnem stolčku, v senci košatega drevesa, iz slasčičarne, ki je poleg pa si prinesemo še kavo. Nebesa.
Vrtnarji so poskrbeli, da je park posejan z živobarvnimi rožami. Ponekod se zdi, kot bi gledali dolg pisan tepih. V senci dreves ljudje poležavajo, berejo, kartajo, seveda so marsikje poleg, tudi hišni ljubljenčki. Pravi božji dar je tale naš park Tivoli, samo lučaj stran od centra mesta toliko lepe narave in vse pohvale ljudem, ki skrbijo za njegovo urejenost.
Edvard Kocbek vsak dan uživa ob lepem razgledu na cvetoče razkošje.Knjižnica pod krošnjami, Tivoli, ob ribniku.Cvetoče "polje" v parku Tivoli.Tivoli
Pričujočo ljubezensko zgodbo je napisala Xinran, uspešna novinarka in radijska voditeljica, po pripovedovanju glavne osebe romana Shu Wen, ki se je po tridesetih letih, iskanja svojega moža Kejuna, iz Tibeta, vrnila na Kitajsko.
Pri kitajskih imenih je priimek vedno pred imenom, Shu Wen se torej imenuje Wen.
Wen in Kejun sta se spoznala na medicinski fakulteti, kjer sta oba uspešno zaključila študij in postala zdravnika. Po končanem študiju, sta se poročila, toda njuna sreča je bila kratkotrajna. Kejuna so vpoklicali v vojsko, po komaj tri tedne trajajoči zakonski sreči z Wen, ker se je Kitajska pripravljala na zasedbo Tibeta.
Wen je dobila od vojske suhoparno sporočilo, da je Wang Kejun, 24. marca 1958. umrl v incidentu na vzhodu Tibeta, star 29 let. Kako je umrl ji noče povedati nihče, zato se Wen odloči, da se bo sama odpravila v Tibet in ga poiskala.
Nebesni pokop
Začne se trideset let vztrajnega iskanja v, za Wen ki je vajena udobnega življenja, nemogočih razmerah. Sprva je bila na poti s kitajskimi vojaki. Peljali so se skozi osrčje gora, kjer je bilo vreme v enem trenutku spomladansko, s cvetočimi rožami, že v naslednjem pa je začel naletavati rahel sneg.
Wen nadaljuje pot s tibetanko Zhuomi, s katero se spoprijateljita in kar nekaj let preživita pri nomadski družini, kjer spoznava navade ljudi v Tibetu. Najbolj nenavadno se ji zdi, da moški šivajo. To je na Kitajskem žensko delo. Zhuomi jo poduči od kje to izhaja. Nekoč so šivali trde jakove kože z debelimi šivankami, za kar je bila potrebna moč, ki so jo imeli možje. Danes bi lahko šivale tudi ženske, a se je običaj ohranil. Zakaj pa ne.
Na koncu svojega vztrajnega iskanja, Wen le izve, kaj se je zgodilo z njenim možem. Nebesni pokop je način, kako tibetanci “pokopljejo” svoje mrtve. Razkosana telesa prepustijo, po njihovem verovanju, svetim ptičem, da jih pojejo. Enemu teh pokopov je bil priča tudi Kejun. Med mrtvimi je opazil nekoga, ki je bil samo ranjen in se je hotel rešiti. V želji pomagati, je ptiča ustrelil, kar pa je raztogotilo tibetance, ki so se hoteli maščevati, češ da se ptiči nikoli več nebodo vrnili in tudi vsi tibetanci ne bodo več prišli v nebesa. Kejun se je, v zameno za življenja drugih tovarišev, žrtvoval. Prepričal jih je, da tudi njegovo telo razkosajo in ptiči se bodo sigurno vrnili. Potem ko je izročil svojim ljudem zavoj za ljubljeno ženo, se je Kejun ustrelil.
Avtor zanimive knjige, Zakaj pes maha z repom, Desmond Morris pravi, imajo ga, vendar ne v smislu nekih nadnaravnih sposobnosti.
Kot v filmu o slavni škotski ovčarki Lassie, lahko nekateri psi tudi v resničnem življenju najdejo pot domov od zelo daleč in preko ozemlja, ki jim je povsem neznano.
Škotska ovčarka Jona iz ljubljanskega Tivolija.
Ta sposobnost, najti pravo pot, najverjetneje temelji na posebni občutljivosti nekaterih živali, za komaj zaznavne razlike v jakosti zemeljskega magnetnega polja, pravi avtor knjige.
Psi naj bi s svojim vedenjem napovedovali tudi potrese ter hude nevihte z grmenjem. Ko se ta približuje, postane pes nemiren in začne brezglavo tekati po stanovanju. Vendar pa današnji hišni ljubljenčki, te reči bolj slabo zaznavajo, saj smo jih nehote ali pa hote scrkljali. Naša mala kodrica je nevihto in grmenje zaznala, ko je že na veliko grmelo, ob potresu v posočju, ki smo ga čutili tudi v Ljubljani pa je mirno ležala ob mojih nogah, vse dokler nisem jaz vstala in tekla z njo ven.
Odkritje, da imajo psi v nosu poseben detektor za infrardeče žarke, govori v prid temu, da imajo psi res “šesti čut”. Tako naj bi naprimer bernardinec zmožen ugotoviti ali je človek, ki ga je zavohal pod snežnim plazom še živ.
Ne glede nato ali psi imajo “šesti čut” ali ne, so te živali med najbolj priljubljenimi hišnimi ljubljenčki in najbolj zvestimi spremljevalci človeka.
V mislih imam kriminalni roman, slovenskega avtorja Avgusta Demšarja,
Tanek led
To je že tretji primer višjega kriminalističnega inšpektorja, Martina Vrenka, ki deluje na policijski postaji Ob parku, v Mariboru. V njegovi ekipi sta še Marko Breznik, ki je bil v prvih dveh delih še pripravnik, zdaj pa je zelo vesel, da je kriminalist ena. Toda Breznik skozi novi primer ugotavlja, da je naziv ne pomeni dosti in da se bo moral še veliko naučiti. Tretja članica Vrenkove ekipe je, višja kriminalistka Ivana Premk, ki je pravkar prišla s porodniškega dopusta.
Skupina profesorjev z neke mariborske srednje šole, ima na Pohorju seminar na temo medsebojne komunikacije. Ta v kolektivu ni najboljša, zato se je ravnateljica Sanja Klemenčič odločila, da organizira ta seminar. Dogodki se začnejo zapletati, ko se ravnateljica z dvema sopotnicama vrača v dolino, naleti na kos ledu in avto zdrsne s ceste. Domačin, ki pomaga ponesrečenkam vztraja, da na tem mestu, zaradi določenih okoliščin nemore biti led na cesti.
pasma labrador
Martin Vrenko razišče zadevo in izkaže se, da je led nekdo naredil umetno z vodo iz vodovoda. Ko kasneje ubijejo še tajnico šole in na koncu tudi ravnateljico, se začnejo spraševati, ali ni na delu serijski morilec. Zgodba se zapleta in razpleta, veliko osumljenih, skoraj vsak ima motiv za umor, skoraj nihče nima pravega alibija. Skoraj do konca ugibamo gdo je morilec, dokler nam višji kriminalistični inšpektor Martin Vrenko, v stilu Herkula Poaroja, ne razkrije potek dogodkov in morilca.
Pri iskanju dokazov, se v zgodbi pojavi tudi labradorka Alja. Ta pasma se, poleg nemških in belgijskih ovčarjev, pogosto uporablja pri policijskem delu.
Odlomek iz knjige, ko se Martin Vrenko znajde v dnevni sobi ravnateljice, pred ogromno knjižno omaro in razmišlja: “Zadovoljen je ugotovil, da imajo tudi tukaj na policah prah. To ni bil prah, ki bi se nabiral na stvareh, ki niso pogosto rabljene, ampak prah, ki je pričal, da se pri tej hiši raje posvečajo branju, kot pa pretiranemu izgubljanju časa z njegovim preganjanjem.”
Prve tri tedne svojega življenja, imajo pasji mladički v materinem mleku, vse kar potrebujejo. Pasja mama jim je ves čas na razpolago, med dojenjem leži na boku, mladiči sesajo mleko in s tačkami pritiskajo na njen trebuh, da bi dobili čim več mleka. Prve tri tedne je mama ves čas s svojimi mladiči.
odrasla psička, praški pinč
Med tretjim in četrtim tednom samica, mladiče zapusti večkrat in za čedalje več časa. Ni več pripravljena ves čas posvetiti mladičkom. Velikokrat se med dojenjem ne uleže več, temveč stoje počaka, da se “otroci” napijejo.
Ko so mladiči stari pet tednov, pa nanje tudi zarenči, če so preveč neučakani. Počasi jih pripravlja na samostojnost. Sprva so mladiči v šoku, zakaj jim mama ne daje več hrane, končno pa se sprijaznijo, saj večina pasjih samičk po sedmih tednih izgubi mleko.
Legla, ki so pri ljudeh, začnejo dobivati posebno pasjo hrano in tako pomagajo samičkam, ki so za to hvaležne. Drugače je s potepuškimi psi pa tudi z volkovi v divjini. Ti svojim mladičem dajejo prežvečeno in na pol prebavljeno hrano.
Pri volkovih je zanimivo, da pojedo tudi mrhovino, toda mladičem nikoli ne prinašajo pokvarjene hrane. Dokler ti še nimajo zob, jim odrasli volkovi meso očistijo kosti, tako da lahko mladiči brezkrbno uživajo v hrani.
Ljubljana ima nešteto zgradb, cerkva, trgov in spomenikov, ki so jih naredili po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika, ali pa jih je mojster samo preuredil in kaj dodal. Te so v glavnem raztresene po celem mestu in okolici. Ena taka bolj strnjena “Plečnikova pot”, med že prej omenjenimi v Centru in Šiški, je tudi v občini Bežigrad.
Po sledi vodnika, Jože Plečnik v Ljubljani, se Plečnikova pot proti Bežigradu začne na meji med občino Center in Bežigrad, z zgradbo Vzajemne zavarovalnice, danes Zavarovalnica Triglav. Postavljena je bila med leti 1928. do 1930. V spodnjih nadstropjih, so bili prvotno predvideni poslovni prostori, v zgornjih pa stanovanja.
Zavarovalnica Triglav
Pot se nadaljuje mimo Gospodarskega razstavišča, do Baragovega semenišča, danes Akademski kolegij, Pionirski dom, Festivalna dvorana in Mladinsko gledališče. Plečnik je leta 1936. naredil načrte za semenišče, ki ga je vodja zidave, po lastni presoji, delno spremenil. Zaradi tega, se je tudi odpovedal avtorstvu.
Baragovo semenišče, danes v njem domujejo: Pionirski dom, Festivalna dvorana, Mladinsko gledališče.
Navje, na prostoru kjer je bilo nekoč ljubljansko pokopališče, je Plečnik uredil prostor za spominski park znamenitih Slovencev.
Navje, spominski park znamenitih Slovencev.
Cerkev sv. Cirila in Metoda, na Kuzmičevi 6, je bila postavljena med leti 1933/34. kot prizidek stari cerkvi sv. Krištofa. Kasneje je Plečnik oblikoval tudi cerkvene orgle in drugo opremo. Obe cerkvi so leta 1958 podrli, Plečnikov asistent Anton Bitenc pa je zopet postavil prizidek in zvonik.
Cerkev sv. Cirila in Metoda
Stadion Bežigrad, ki je trenutno v, milo rečeno, zelo slabem stanju, je Plečnik zasnoval leta 1923. za telovadno društvo Orli.
Na enodnevnem izletu v Tržaški zaliv, smo obiskali tudi grad Devin. Grad stoji na približno sto metrov visoki skali, okoli njega pa se vse do morja stopničasto raztezajo, čudoviti vrtovi. Ob lepem sončnem vremenu, ki nas je spremljalo, so bili cvetoči grmički, še lepši in v polnem razcvetu.
Saj enkrat na mesec, se v prostem času, sprehodim po Trnovskem pristanu, do ljubljanskega Botaničnega vrta. Vsakokrat me pričakajo nove barve, novi cvetovi. Tudi v vročem avgustu je tako. Sediš na klopci, v prijetni senci stare, a čudovite Napoleonove lipe in opazuješ naravo. Tudi sprehod po vrtu, je kljub vročini, prijeten, saj je tu poleg različnih rož, tudi veliko dreves, ki pri teh visokih temperaturah, nudijo prijetno senco.
Vsak, ki ima ali pa je kdaj imel psa, ve da odraščajoči mladički lahko naredijo kar nekaj škode, če nismo dovolj pozorni.
Pasji mladiči imajo najraje copate, pa kakšne usnjene čevlje. Prav pa jim pridejo tudi otroške igrače, časopisi in revije, kar pač najdejo na tleh ali na dosegu pasjega gobčka.
Poleg tega, da psi te predmete grizejo in cefrajo, pa z njimi tudi na vso moč opletajo, kot da se s tem kar so “prebrali” v časopisu, absolutno ne strinjajo.
Mladi pes je naravno igriv, radoveden in velik raziskovalec. Vse ga zanima, vse mora “prevohati” in tako tudi spoznava svoje okolje. Prav tako kot divji psi, so tudi naši hišni ljubljenčki od skupnih prednikov podedovali določeno vedenje.
Glavni vzrok uničevanja predmetov pa so vsekakor zobje. Med četrtim in šestim mesecem starosti, se pri mladiču že izoblikuje zobovje odraslega psa. Da bi se zobje hitreje prebili skozi dlesni, si pomagajo z žvečenjem naših copat in usnjenih čevljev. Zato je zelo dobro, da psu kupimo kakšno kost za žvečenje, ki jih prodajajo v trgovini za male živali. Ni pa odveč, če copat in drugih obuval ne puščamo na tleh, temveč jih pospravimo v omaro.
Naša Kala je v prvem letu, pospravila športne copate, salonarje, lotila pa se je tudi hrbta malo debelejše in starejše knjige, ki ji je očitno zadišala. H sreči pa jepudelj zelo hitro učljiv pes in hitro dojame kaj sme in kaj ne, tako da copate uporablja samo za ležanje na njih in jih ne grize več.
Pogosto vprašanje, na katerega niti ni tako težko odgovoriti.
Na začetku je kuža majhna, luškana kepica, ki je največkrat v naročju, pa na postelji seveda, ker se radi igramo z njim, če je pa tako luškan. Ko pes zraste, še posebno, če je velika pasma, kakšna nemška doga ali kavkaški ovčar, pa ga že težje gledamo na naši postelji, saj zmanjka prostora za nas. A je že skoraj prepozno, kajti kužka smo navadili, da lahko skače na posteljo in odrasel pes tega zlepa ne bo pozabil.
S svojim milim pogledom nas mimogrede prepričajo in potem si pač vsak pribori svoj življenjski prostor. Sreča je pa v tem, da psu postane hitro vroče in se raje umakne na svoj udoben prostor.
Ljudje, ki se bolj strokovno ukvarjajo z vedenjem psa pravijo, da je stvar v tem, ker pes nikoli ne odraste, ostane na razvojni stopnji mladiča in v svojih lastnikih še zmeraj vidijo “starše”. Tudi, če s strogo vzgojo dosežemo, da pes ne skače na posteljo, bo še vedno njegova največja želja, spati čim bližje gospodarja.
Hišni ljubljenčki, ki jih cel dan crkljamo, se igramo z njimi in so ob nas, težko razumejo, da morajo zvečer ostati sami, daleč od svojega “krdela”. Toda dobri in skrbni lastniki, vedno najdejo nek kompromis s svojim hišnim ljubljenčkom. Če že ne sme spati na postelji, pa saj ob njej. Pri nas ni bilo teh težav.
Sorodno:
