Svetlana – SLOVENIJA | Izleti v Sloveniji in okolici

Skozi Tivoli v Šiško

Po sledi Plečnika in vodnika Jože Plečnik v Ljubljani, tokrat iz centra mesta, skozi park Tivoli v Šiško.

Pot začnemo pri gimnaziji Jožeta Plečnika, nekoč Uršulinska gimnazija, ki jo je arhitekt preuredil med leti 1939 do 47. Učilnice je obrnil proti trgu, širok hodnik, ki je služil tudi za prireditve pa na ulično stran.

Na poti proti Tivoliju, se ustavimo na Beethovnovi ulici 10. V zgradbi je danes Ustavno sodišče RS, nekoč pa je bila Zbornica za trgovino, obrt in industrijo. H obstoječi hiši, je Plečnik dozidal stopnišče, preuredil prostore v prvem nadstropju in v podstrešju.

Park Tivoli. Od številnih zamisli, ki jih je Plečnik imel za ljubljanski park, se je ohranilo le današnje Jakopičevo sprehajališče, z vrsto svetilk na kamnitih stebrih in pa manjši trikotni park namenjen otrokom.

Ogled nadaljujemo proti Šiški in se ustavimo pri cerkvi sv. Jerneja, ki jo ljubljančani najbolj poznamo kot Stara cerkev. To čudovito cerkvico, katere rojstvo sega v leto 1370, je Plečnik obnovil med med leti 1933 do 38. Ob cerkvi je uredil še stopnišče.

Cerkev sv. Jerneja v Ljubljani (Stara cerkev)

Cerkev sv. Frančiška Asiškega, na Černetovi 20 v Šiški, predstavlja Plečnikovo največjo cerkev. Zgradili so jo med leti 1924 do 31.

Cerkev sv. Frančiška Asiškega, največja Plečnikova cerkev.

Plečnikova pot v Šiško se konča pri osnovni šoli Valentina Vodnika. Šolo so zgradili leta 1928/29. Ima pet metrov široke hodnike, ki so jih uporabljali tudi za prireditve. Načrt je v Plečnikovi šoli risal Emil Navinšek.

Osnovna šola Valentina Vodnika v Ljubljani

Povezava:

Po sledi Plečnika

Prek Ljubljanice na grad

Od Tromostovja do zapornic

Kako se psi igrajo

Pes vabi h igri na različne načine. Najbolj pogost je, da sprednji del telesa pritiska k tlom, rito in rep pa drži visoko v zrak in živahno maha z repom, kot bi prosil “igraj se z menoj”. To poznamo vsi ljubitelji psov. Če se odzovemo, se začne dirka in lovljenje v širokih krogih, ki se ga naš najboljši prijatelj, zlepa ne naveliča.

Druga oblika prošnje h igri je drezanje s smrčkom ali tačko. Drezanje s smrčkom je navada iz otroštva, ko je pes kot mladič z glavo drezal v materine seske, da je prišel do hrane.

Največja strast našega malega kodra pa je bila žoga. Te se zlepa ni naveličala. Lahko bi jo metali cel dan. Najraje je žogo prinesla in jo spustila predme, če sem se samo malo premaknila h žogi, jo je že zagrabila in stekla stran, kot češ, a sem te. Tudi ta igra se je lahko ponavljala v nedogled. Ko pa je Kala videla, da je z moje strani igra končana in noben njen “trikec” ne pomaga več, se je tudi ona zleknila poleg mene in počivala.

Naša Kala je bila navdušena nad snegom, igra v snegu, metanje in lovljenje kep, užitek za našega psa.

Od Tromostovja do zapornic

Po sledi Plečnika, nas vodnik Jože Plečnik v Ljubljani in Sloveniji, v tretjem poglavju, vodi od Tromostovja do zapornic na Ljubljanici, pri razpadajoči Cukrarni.

Tromostovje, ki ga je Plečnik postavil med leti 1929. in 1932., namesto prejšnjega, ozkega Frančiškanskega mostu. Na začetku ljubljanskih tržnic stoji paviljon cvetličarne. Vse od Tromostovja pa do Zmajskega mosta, se ob Ljubljanici razteza dolg niz, sestavljen iz paviljona, stebrne lope in templja, kar vse skupaj predstavlja Plečnikove tržnice.

Tromostovje, povezuje stari in novi del Ljubljane

Plečnik je uredil trg med stolnico, semeniščem in škofijo.

Odpravimo se čez Vodnikov trg, na ljubljanski tržnici kupimo sveže sadje in se sprehodimo do ozke dolge stavbe, ki ima obliko likalnika, zato se že od nekdaj imenuje Peglezen.

Peglezen, postavljen med leti 1932 in 1934.

Cerkev sv. Jožefa. Leta 1922 je Plečnik v cerkvi uredil kapelo, dve leti pozneje pa je postavil še prižnico. Šele leta 1940. pa so zbrali dovolj prostovoljnih prispevkov, da so lahko postavili glavni oltar.

Zapornica na Ljubljanici je bila zgrajena med leti 1933 do 1939.

Povezani zapisi:

Po sledi Plečnika

Prek Ljubljanice na grad

Zakaj pes maha z repom

Desmond Morris

Zakaj pes maha z repom

Resnice in zmote o vedenju psov

Že od kar vem zase, sem oboževalka psov. Ni važno a je majhen ali velik, rodovniški ali mešanček. Ne spomnim se, da bi kdaj srečala kakšnega, da mi ne bi bil všeč. V glavnem so to veseli primerki pasje vrste, ki so me prvo prevohali, da smo se bolje spoznali, potem pa veselo mahali z repom in se pustili pobožati.

In vse do zdaj, sem bila prepričana, da mahanje z repom, pomeni veselje in srečo za psa. A mogoče se vsi tisti, ki tako mislimo, motimo. Desmond Morris, nas v svoji knjigi prepričuje, da temu ni tako. Naš hišni ljubljenček ne maha z repom, ker je vesel, temveč maha z repom ker je razdvojen.

Citiram: “Kadar je žival razdvojena, se počuti, kot da bi jo hkrati vleklo v dve nasprotni strani. Rada bi šla naprej in bi se prav tako rada tudi umaknila, rada bi šla v levo in obenem tudi v desno. Ker ena želja izključuje drugo, žival ostane na mestu in pri tem čuti naraščajočo napetost. Zato se začne njeno telo ali del telesa premikati sem in tja. To pomeni, da za trenutek prisluhne eni želji, se ustavi in se takoj nato obrne v nasprotno smer. Takšno notranje nihanje pokaže različne znake telesne govorice pri različnih živalih. Nekatere zvijajo vratove, se majejo ali stresajo z glavo, druge poplesujejo, ostro tolčejo z repom ali, tako kot je dobro znano pri psih in mačkah, z njim živahno mahajo.

Saj je v redu, človek je zadevo verjetno raziskal in napisal knjigo. A jaz bom še naprej verjela, da je moja pritlikava kodrica Kala, vseh 15 let kar je bila z nami, na vso moč mahala z repom, ker je bila vesela, da je z nami, da ima našo pozornost in ker jo je prav cela družina imela zelo, zelo rada.

Prek Ljubljanice na grad

Drugi del pohajkovanja po sledi Plečnika in Vodnika: Jože Plečnik v Ljubljani in Sloveniji se prične na Čevljarskem mostu, ki je bolj znan kot Šuštarski most. Ko prečkamo most, se odpravimo po Starem trgu do nekoč Šentjakobskega trga, danes pa Levstikov trg. Trg je Plečnik uredil pred cerkvijo Sv. Jakoba, kjer je nekoč stal jezuitski samostan. Obnovil in preuredil je tudi Marijino znamenje, ki stoji na trgu.

Ko zavijemo levo od Sv. Jakoba, se lahko ustavimo ob cerkvi Sv.Florjana Tu je Plečnik zamenjal poškodovano stopnišče in uredil vhod v cerkev. Ob tem je tudi tlakoval pot mimo cerkve na Ljubljanski grad.

Na grajskem griču je bila poleg grada še ena trdnjava, imenovana Šance. Ostanke te nekdaj mestne obrambne utrdbe, je Plečnik preuredil v čudovito sprehajališče in razgledno ploščad na mesto Ljubljana.

Čevljarski ali Šuštarski most, slikan z reke.

Šentjakobski trg, danes Levstikov trg ob cerkvi Sv.Jakoba. — Šentjakobski trg, danes Levstikov trg ob cerkvi sv.Jakoba.

Pot na Ljubljanski grad, mimo cerkve sv.Florjana.

Šance, nekoč obrambna trdnjava, danes sprehajališče.

Po sledi Plečnika

Od Kongresnega trga proti Plečnikovi hiši.

Vodnik Cankarjeve založbe: Jože Plečnik v Ljubljani in Sloveniji

Zelo zanimiv vodnik po vseh najpomembnejših arhitekturnih in spomeniških delih v Ljubljani in Sloveniji, velikega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika. V več poglavjih nas avtorji popeljejo skozi določen del mesta, kjer so na zemljevidu, ki je dodan vsakemu poglavju, lepo označene Plečnikove mojstrovine. In tako sem se odpravila od Kongresnega trga do spomenika žrtvam II. svetovne vojne v Trnovem. Pot Plečnikovih znamenitosti poteka kar vzporedno z današnjo Slovensko cesto:

Ureditev Kongresnega trga in parka Zvezda. Znamenje sv. Trojice je dal prenesti iz križišča Ajdovščine.

Gerberjevo stopnišče in Stolba, ki povezujeta mesto z reko. Kongresni trg, brv čez Ljubljanico in že smo na Ribjem trgu.

Slovenska filharmonija. Valovita fasada filharmonije, ki gleda proti Ljubljanici, je Plečnikovo delo v letu 1937.

Vegova ulica z alejo slovenskih skladateljev in jezikoslovcev. Zaključuje jo spomenik Simona Gregorčiča in spomenik Ilirskim provincam.

Narodna in univerzitetna knjižnica NUK sodi med Plečnikova najpomembnejša dela.

Letno gledališče Križanke, obnova in preureditev samostanskega kompleksa srednjeveškega reda nemških križnikov.

Zoisova ulica. V okviru prenove Križank je Plečnik uredil tudi prostor za obzidjem. Postavil je spomenik Antonu Aškercu, spominsko piramido ter ob obzidju uredil park z lapidarijem.

Rimski zid. Skozi južno obzidje rimske Emone je Plečnik prebil dva prehoda, ker je bil zid ovira za širitev mesta proti jugu.

Trnovski most. Širok most, zasajen z brezovim drevoredom povezuje Trnovo in Krakovo.

Spomenik žrtvam druge svetovne vojne v Trnovem, na Riharjevi ulici. Posebnost spomenika je, da je sestavljen iz treh geometrijskih likov. Valja, kocke in krogle.

Nežnost volkov

Stef Penney

Nežnost volkov

Zgodba romana se dogaja leta 1867. v Kanadi. Glavnim junakom sledimo globoko v kanadsko divjino. Z lahkoto si predstavljamo zasnežene gozdove, jezera in reke, ki jih prekriva ledena ploskev in oddaljeno oglašanje volkov.

Volkovi v zgodbi nastopajo bolj kot kulisa, junaki jih slišijo, ko stopajo po divjini, so pa tudi stalni krivci za izginule ljudi. Če kdo izgine, so ga sigurno raztrgali volkovi.

Notranjost knjige je posuta s tačkami volkov, vsako poglavje pa se prične s portretom volka, kar se mi zdi zelo posrečeno.

Roman je v bistvu kriminalka, ki je izšla v zbirki Krimi, v izdaji Mladinske knjige.

Laurent Jammet je kruto umorjen v svoji hiši, blizu majhnega mesta Dove River. Istočasno izgine tudi Francis, posvojenec gospe Ross, ki je tudi našla truplo. V strahu, da je Francis morilec in, da je kot mati odpovedala, se odloči, da ga sama poišče. Za pomoč zaprosi izkušenega lovca in slednika indijanskega rodu, Williama Parkerja. Skupaj se odpravita v divjino po sledeh, ki jih pušča Francis in še nekdo, za katerega sklepata, da je pravi morilec.

Spremljamo njuno slikovito in divjo pot na kateri pa srečujeta tudi druge ljudi in naselbine, kjer ti živijo, odmaknjeni pa kljub temu zadovoljni.

Stef Penney se je rodila v Edinburgu. Končala je študij filozofije in teologije.

Arija

Nassim Assefi

Arija

Roman Arija je napisan v obliki pisem. Glavna junakinja Jasmin je zdravnica, onkologinja v bolnišnici v Seattlu. Je hči iranskih priseljencev, vendar Jasmin živi na ameriški način, kar ji starša zelo zamerita. Ko Jasmin zaživi s fantom v istem stanovanju ne da bi se poročila, se starša svoji edinki odpovesta.

Kot pravi Jasmin: “Odpovedali so se meni in svoji vnukinji, ker sem sprejela zahodno kulturo in življenjski slog, kakršnega narekuje.”

Kot da to ni dovolj, se Jasmin dogodijo še tragedije. Njen partner v spanju umre, sama pa ugotovi, da je noseča. Rodi hčerkico Arijo, s katero preživita pet prečudovitih let skupaj. Na žalost samo pet, kajti Arija umre v prometni nesreči. Je lahko še kaj hujšega za mater? Kako naj se sooči z izgubo, kako naj se sprijazni z njo in živi naprej? Edina opora za Jasmin sta dolgoletna prijateljica Dott in prijatelj Aleksander.

Jasmin se odloči oditi od doma in najti svoj notranji mir. Začne se njeno duhovno popotovanje, v iskanju notranjega miru in pozabe. Od Gvatemale, kjer sadi koruzo in obdeluje zemljo, do meditiranja v Tibetu in vrnitve v Iran, domovino njenih prednikov, kjer sodeluje pri tradicionalnem žalovanju in spoznava svojo starodavno dediščino in kulturo. Vseskozi piše pisma svojima prijateljema, staršema pa tudi mali Ariji.

Iransko-ameriška pisateljica Nassim Assefi, je zdravnica, ki se največ ukvarja z zdravjem žensk. Rodila se je leta 1972. v Los Angelesu, Kalifornija. Arija je njen prvi roman.

Tudi notranjost romana Arija je zelo zanimiva. — Notranjost romana Arija.

Sprehod po Veroni

Sprehod in raziskovanje Verone je čudovito in nepozabno doživetje. Mesto ljubezni, kot se že 400 let imenuje, nam na ogled ponuja čudovite trge, srednjeveške palače na Piazza delle Erbe, areno s svojimi poletnimi opernimi spektakli, Piazza dei Signori z ogromnimi nagrobniki vladarske rodbine Scaligeri, pa njihovo utrdbo Castelvecchio, ob reki Adiži, pa še in še stvari, ki me vedno znova premamijo, da jih obiščem.

Sprehod ob Ljubljanici

Trnovski pristan – Prulski most – Špica – Botanični vrt

Moj priljubljen sprehod v Ljubljani ob koncu tedna. Le streljaj od centra mesta, se začne sprehajalna pot ob reki Ljubljanici. Nedavno prenovljeni Trnovski pristan, nam omogoča opazovanje številnih rac, ki veselo čofotajo v reki ali pa ob njej nemoteno počivajo, saj smo sprehajalci osveščeni in gremo mimo počivajočih račk zelo previdno in počasi, da jih ne splašimo.

Danes je, po kar nekaj dnevnem deževnem vremenu, v Ljubljani končno pisijalo sonce. Seveda se je to zelo poznalo na barvi naše Ljubljanice, ki se je spremenila v čokoladno rjavo, če se malo pohecam.

Iz centra mesta do Špice se lahko zapeljemo z rečnim taxijem.

Srečala sem samičko pasme basenji, značilne lisičje rjave barve z belimi lisami. — Srečala sem samičko pasme basenji, značilne lisičje rjave barve z belimi lisami, ime ji je Loa.

Od Špice do Botaničnega vrta, ki je ljubljanska naravna znamenitost, je le pet minut hoda. Ustanovljen je bil leta 1810. in nekje sem prebrala, da ravno na današnji dan 11. julija. Ko sem bila danes tam, ni bilo videti, da ima vrt rojstni dan pa kljub temu, Vse najboljše za rojstni dan.

Na listu lokvanja je žuželka, čudovite modre barve. Kako se imenuje?

Ob visokih poletnih temperaturah, je v senci dreves prijetno hladno.

Tudi rože cvetijo, ob vsakem obisku, drugačne.

Za prijeten konec sprehoda je poskrbel simpatičen kosmatinec s svojim nasmehom.