Moški, ženska in otrok

To je naslov sodobnega romana, o morali in načinu življenja, zaradi katerega največkrat trpijo, najbolj nedolžna in nič kriva bitja, otroci. Napisal ga je ameriški pisatelj, ki je bil rojen leta 1937 v New Yorku

Erich Segal.

Erich Segal je tudi avtor romana “Ljubezenska zgodba“, po katerem je bil posnet srce parajoč film. Tudi zgodba romana “Moški, ženska in otrok”  je zelo čustvena pripoved.

Erich Segal
Erich Segal

Dr. Beckwith živi z ženo Sheilo ter hčerkama Jessiko in Pavlo, mirno in srečno družinsko življenje v ameriški državi Massachusetts. Bob je profesor statistike na univerzi, Sheila je urednica v založbi, hčeri pa sta šolarki. Nekega dne dobi Bob obvestilo s francoskega veleposlaništva, da mora nujno poklicati neko številko v majhnem francoskem mestecu.

Prvi šok, ko izve da ima v Franciji devet let starega sina, zamenja drugi šok, kako povedati ženi in deklicama. Pred desetimi leti je bil krajši čas kot predavatelj v Franciji in se zapletel z mlado francosko zdravnico. Ta mu za sina ni povedala, toda ker je v nesreči izgubila življenje, je župan povedal Bobu, kaj mu je za tak primer naročila Nicole.

Deček pride na obisk h Bobovi družini. Nihče od otrok ne ve, da je Bob oče vseh treh. Odnosi z ženo se krhajo, ne more se sprijazniti s tem, da jo je prevaral. Vsak se izpove svojemu prijatelju. In ker je v resničnem svetu tako, da je skrivnost skrita samo do takrat dokler je ne poveš drugi osebi, pa čeprav zaupno, je tudi v romanu tako. Skrivnost se je razvedela in najbolj v šoku so tokrat otroci. Po liniji najkrajšega odpora, se Bob odloči, da bo sina poslal nazaj v Francijo in tako rešil mir svoje družine.

Jean-Claude je miren, prijazen in znanja željan fant, ki odlično igra nogomet in tudi v kuhinji se dobro znajde, saj sta z mamo živela sama in ga je marsikaj naučila.  Sčasoma se vsi zavejo, da ga imajo radi. Ko vmes še hudo zboli, kajti razlije se mu slepič, se za njegovo življenje vsi zelo bojijo. Fant ozdravi, deklici mu uredita sobo s plakati nogometašev in celo podpis največjega nogometaša vseh časov, Pelea, mu priskrbita. Družina je soglasna, želijo, da Jean-Claude za vedno ostane pri njih kot del družine.

Toda Jean-Claude se želi vrniti v Francijo in nadaljevati šolanje kot mu ga je začrtala njegova mama in kljub prošnjam vse družine, se odloči za internatsko šolo v domačem kraju.

Novo mesto

Novo mesto
Novo mesto

Vedno ko slišim Novo mesto, se spomnim na slovensko pesem Grem domov v Novo mesto. Jaz v to lepo slovensko mesto, ki je center Dolenjske, nisem šla domov, temveč bolj po opravkih. Ko pa sem bila že tam, sem si z veseljem ogledala staro mestno jedro, ki me je s svojimi znamenitostmi in urejenostjo, zelo navdušilo.

Šmihelski most v Novem mestu
Šmihelski most v Novem mestu

Pri želežniški postaji v centru Novega mesta, sem se odpravila čez Šmihelski most in nato ob reki Krki do Kandijskega mostu, ki pelje v središče mestnih znamenitosti. Frančiškanska cerkev Sv. Lenarta, ki je postavljena na mestu, kjer je bila nekoč kapela, ki jo je oglejski vikar izročil frančiškanom. V gotskem slogu grajena cerkev je res vredna ogleda.

Kandijski most v Novem mestu.
Kandijski most v Novem mestu.
Frančiškanska verkev Sv. Lenarta v Novem mestu.
Frančiškanska cerkev Sv. Lenarta v Novem mestu.
Oltar cerkve Sv. Lenarta
Oltar cerkve Sv. Lenarta

konec 1 dela

Sibirski husky

Tudi husky ima v knjigi Sanje v megli veliko vlogo. Tale na sliki pa mirno čaka pred knjižnico na gospodarja.
Skrivno življenje psov

Prebrala sem zelo zanimivo knjigo, saj zame, ki sem velika oboževalka psov, skoraj vseh vrst in pasem:

Skrivno življenje psov

avtorice

Elizabeth Marshall Thomas.

Avtorica je znanstvenica, antropologinja in tudi pisateljica zanimivih pripovedi, kot je ta. Pripoved o sibirskem  huskyju Miši. Ker so se njegovi gospodarji za več mesecev odpravili v Evropo, je Miša ostal pri Elizabeth, ki je z zanimanjem opazovala njegovo obnašanje.

Sibirski husky Miša, je bil dve leti star in kot vsi primerki njegove pasme, samostojen in samovoljen, toda do ljudi zelo prijazen pes. To je pasma, ki zelo rada dela, je temperamentna in se odlično obnese kot vlečni pes. Zraste do 60 cm v višino in doseže težo do 25 kg.

Ker Miša ni imel prav veliko dela, je velikokrat preskočil dvoriščno ograjo in se svobodno potikal po okolici. Seveda so se ljudje nad njegovim potepanjem pritoževali in po teh pritožbah je ugotovila, da je imel Miša kar 200 kvadratnih kilometrov veliko ozemlje.

Na svojih poteh se je odlično znašel in vedno  je našel pot domov. Znal se je ogniti nevarnemu prometu, nikoli se ni udrl led na reki pod njegovimi tačkami in nikoli ga ni napadel noben pes. S svojih popotovanj se je vračal  zadovoljen, pripravljen na počitek in hrano, preden se je zopet odpravil po svojih poteh.

Miša je imel razvit čut za orientacijo. Drugače je bilo z njegovo ženo Marijo, ki se je z lahkoto izgubila. Ko je ugotovila, da ne ve kje je, se je usedla pred vrata prve hiše in čakala. Ko so prišli ljudje ven iz hiše, so na ovratnici našli telefonsko številko in poklicali Elizabeth, ki je prišla ponjo. Marija je vedela, da bo tako in se ni pretirano razburjala, ko se je znašla v neznanem okolju.

Elizabeth je na teh poteh večkrat spremljala sibirskega huskyja Miša in tako je nastala zanimiva pripoved o skrivnem življenju psov.

Srečanja

Nekaj slikc hišnih ljubljenčkov, ki sem jih srečala na svojih poteh in za katere njihovi ljudje zelo lepo skrbijo.

V Botaničnem vrtu sem srečala mlado nemko z dvema labradorcema. Eden črn, ki je imel kar precej težav zaradi vročine in drugi svetlo rjav kot Marley, pa tudi energijo je imel prav tako kot slavni ameriški pes.

Labradorca v Botaničnem vrtu.
Labradorca v Botaničnem vrtu.
Tale vročina pa psa res "zmatra".
Tale vročina pa psa res "zmatra".
Šarplaninec Bubu, se že zgodaj zjutraj sprehaja s svojo lastnico.
Šarplaninec Bubu, se že zgodaj zjutraj sprehaja s svojo lastnico.
Od tu je boljši razgled.
Od tu je boljši razgled.

Zadnje predavanje

Kaj naredi človek, ko izve, da je neozdravljivo bolan in mu preostane samo še nekaj mesecev življenja? Profesor na univerzi Carnegie Mellon

knjige

Randy Pausch

se je odločil, da bo imel na univerzi

Zadnje predavanje

Profesor Pausch je oče treh majhnih otrok. Razmišljal je, kako naj izkoristi kratek čas, ki mu je še na voljo. Ali se vda samopomilovanju, ali pa naredi nekaj, da se ga bo družina spominjala, predvsem pa njegovi otroci. Vsa predavanja so tudi snemali.

Predaval je o tem, kako rad ima življenje, še celo v trenutku, ko mu ga je ostalo še zelo malo. Govoril je o poštenju, hvaležnosti in drugih pomembnih vrenotah. Naslov predavanj je bil “Kako zares uresničiti otroške sanje.” Knjiga je po svoje nadaljevanje predavanj z univerze.

Skoraj vse otroške sanje je uresničil, od želje doživeti ničelno gravitacijo do tega, da je postal Disneyjev imaženir, kar je bila njegova največja želja že od otroških let, ko je z družino prvič obiskal Disneyland. Doktoriral je iz računalniških znanosti in se ukvarjal z virtualno resničnostjo.

Ko sta z ženo izvedela kakšni so izvidi, se jespomnil svojih besed prejšnjega dne: “Četudi bodo izvidi jutri slabi, bi ti rad povedal, kako lepo je biti živ, tukaj in zdaj, s teboj. Kakršna koli bo že novica, ne bom umrl tisti trenutek, ko jo bova slišala. Niti naslednji dan, pa tudi dan ali dva zatem še ne. Zato je ta trenutek čudovit.” Posvetilo se mu je, da bo moral v tem duhu preživeti preostanek življenja.

V svoji knjigi pravi, da ne verjame v brezizhodne scenarije, da se vedno najde izhod.

“Kart, ki jih dobimo v roke, ni mogoče zamenjati, od nas pa je odvisno, kako bomo igrali.”

Randy Pausch

Mladinska knjiga

Pot polna rož

V lepem nedeljskem popoldnevu sem se sprehodila od Trnovskega pristana, mimo Špice, do Botaničnega vrta, kjer ob vsakem mojem obisku cvetijo nove in nove rože. Konec avgusta je veliko rož v vrtu že odcvetelo, toda še vedno je precej takih lepotic, ki so vredne ogleda.

Tale sončni cvet raste ob Ljubljanici na Špici.
Tale sončni cvet raste ob Ljubljanici na Špici.
Dalija
Dalija
Bugenvilija v vsej svoji lepoti
Bugenvilija v vsej svoji lepoti
Dalija
Dalija
Marjete
Marjete
Benjamin
Benjamin

Ljubljanska Špica

Špica
Špica

Špica je del ob Ljubljanici, med Trnovskim pristanom in novim mostom, ki nas pripelje v Botanični vrt. Tukaj je bilo nekoč ljubljansko kopališče in naša ljubljanska mestna hiša obljublja, da bo Špica zopet postala to kar je že bila. Čudovit prostor za preživljanje prostega časa.

ljubljana - ŠpicaOb teh lepih in toplih poletnih dnevih je na Špici zelo živahno. Razen tega, da se nihče ne kopa, pa ljudje posedajo na bregu, ob plavajočih kavarnicah, se družijo, kartajo ali pa berejo, pijejo kavo ali pivo ter se mastijo s “čevapi” in podobno hrano.

ljubljana - špicaNekateri se ob urejenih bregovih Ljubljanice samo sprehajajo. Ljudje, kužki, mali in veliki, vseh je dovolj. V reki mirno in spokojno plavajo cele jate račk. Res je lepo v tej naši Ljubljani.

V Ljubljanici je veliko račk.
V Ljubljanici je veliko račk.
Plavajoče kavarnice na Ljubljanici.
Plavajoče kavarnice na Ljubljanici.
Sprehajalne poti ob Ljubljanici.
Sprehajalne poti ob Ljubljanici.

Toy pudelj

toy pudelj
toy pudelj

Ko sem se nedavno sprehajala po hipodromu v Stožicah, sem pred konjskimi hlevi naletela na malo črno kepico, ki je mirno ležala v senci in na nekoga čakala.

toy pudelj, Emi
toy pudelj, Emi

Ko me je zagledala, je vstala in prišla h meni, kot da sva že stari znanki. To je lastnost vseh pudljev, zelo zaupljivi in družabni hišni ljubljenčki so. So tudi zelo prilagodljivi in zelo hitro se učijo. Kakšne vragolije in “trikce” kot jim pravijo, se naučijo z lahkoto in z veseljem.

In koga je Emi čakala? Svojo gospodarico in lepega rjavega konja, ki sta kljub vročini naredila krog po hipodromu, Emi pa se je zleknila v senco drevesa in ju počakala.

Toy pudelj zraste do 25 cm v višino, njegova teža pa doseže od 2,5 do 5 kg, tako da ga lahko po potrebi prenašamo tudi v torbi za pse, ker ni pretežak.

Kljub temu, da je toy pudelj majhne rasti, pa ni primeren za majhne otroke. Otroška razposajenost lahko nehote povzroči, pri malem pudlju, težke poškodbe.

Najlepše je v senci.
Najlepše je v senci.

Nevarne pasme?

Miklošičev park
V Ljubljani, Miklošičev park.

Ali lahko naše hišne ljubljenčke delimo na nevarne pasme in tiste, ki to niso? Po moje, ne. Vsak pes je lahko nevaren in napadalen. V primeru, da ga je njegov lastnik tako vzgojil, da so z njim slabo in grdo ravnali, da se mu je kaj hudega zgodilo in ljudem ne zaupa več, ker je prestrašen.

Res pa je, da imajo nekatere pasme zelo nizek prag tolerance. Ni potrebno, da je to velik pes, lahko je tudi manjše pasme. Kakšno stvar si po svoje razložijo, lastniki jih nimajo na povodcu pa je zadeva taka kot nebi smela biti.

Spomnim se primera, ko je nemški ovčar, z vsemi končanimi pasjimi šolami, zagrabil starejšo gospo za roko in jo pri tem tudi ugriznil seveda. Kaj se je zgodilo? Gospa se je z nekom pogovarjala in si pri tem vneto pomagala tudi z govorico rok. Pes, ki ni bil na povodcu, saj je vendar šolan in še nikoli ni nobenemu nič naredil, je prišel iza ovinka, zagledal mahajočo roko in skočil. Lastnik se je opravičil, toda vse prevečkrat slišim lastnike, ki imajo v naselju pse brez povodca, reči: “saj ne bo nič naredil”. Moj nekdanji sodelavec, ki ima tudi sam psa je nekoč vprašal takega lastnika: “a ti je povedal, da ne bo nič naredil”.

Skratka, mali ali velik pes, v naselju mora biti na povodcu, saj tako piše tudi v zakonu, a ne.

V Tivoliju.
V Tivoliju.

Imate radi muce?

Foto: Nutella in Zavetišče Horjul
Foto: Nutella in Zavetišče Horjul

Muce nujno iščejo posvojitelje. Pokličite v Zavetišče Horjul – 051/30-44-35.

V Zavetišču Horjul se je, zaradi različnih razlogov, zbralo skoraj 90 mačk. To je ogromen zalogaj tudi za kakšno večje zavetišče, za manjše pa še toliko bolj.

Zakaj se je toliko mačka nabralo, pravijo na spletni strani Zavetišča Horjul takole, ker:
– jih imamo zelo radi,
– ker imamo počasi dovolj znanja, da smo takšno število lahko sprejeli, pa se še vedno počutijo dobro in so ostale zdrave,
– smo jim želeli dati priložnost, da najdejo svoj dom.

Pogoji za posvojitev mačk so takšni kot vedno: bivanje v stanovanju oz. hiši brez možnosti izhoda ven, kvalitetna hrana in veterinarska oskrba po potrebi. To je vse. Večina naših mačk je bilo ob sprejemu poškodovanih, ali pa so bili sesni mladiči, ali kot jim pravi Polona Samec, vodja zavetišča, dudarji.  Za bivanje zunaj nimamo nobenega, za kar obstaja razlog… ali več njih.
V Zavetišču Horjul pravijo:
Ne glede na to, da jih imamo neznansko radi, jih zavetišče 90 in več ne bo moglo dolgo preživljati ne finančno ne prostorsko. Za nobenega od njih nimam možnosti vrnitve v okolje zaradi že naštetih razlogov. Do 15.9.2009 bo še šlo v takšnem obsegu, po 15.9. bo 30-40 njih evtanaziranih, v kolikor ne bo posvojitev.

Vsi so sterilizirani/kastrirani, dvakrat ali trikrat cepljeni, večina je negativna na FeLV in FIV.

Muce nujno iščejo posvojitelje. Pokličite v Zavetišče Horjul – 051/30-44-35.

Vsi, ki imate možnost in pogoje za posvojitev, pokličite in hišni ljubljenček vam bo hvaležen.

Povzeto po spletni strani Zavetišča Horjul.