Palmanova

Palmanova, italijansko renesančno mesto v objemu znamenitega obzidja v obliki zvezde.

Cerkev del Santissimo Redentore

Po ogledu slikarske razstave “Od Courbeta do Moneta” in čudovite vile Manin, nas je pot peljala v malo mesto Palmanova. Nekoč je bila za prebivalce Slovenije nakupovalna meka, danes pa smo si “shooping” privoščili na koncu našega sobotnega izleta v bližnjem Outlet Palmanova.

Palmanovo so leta 1593 zgradili Benečani za obrambo Benetk. Zvezdasto obzidje ima troje vrat, ki vodijo v središče mesta na glavni trg, Piazza Grande. Tu so postavljene stojnice na katerih prodajajo starine in bižuterijo. Glavne stavbe mesta so ob trgu, seveda so tu tudi odlične kavarne kjer lahko popijemo kavo in opazujemo modno oblečene italijanke.

Glavni veliki trg v Palmanovi, Piazza Grande.
Od Piazza Grande do Porte
Vrata v Palmanovo, Porta Aquileia.
Po obzidju Palmanove je speljana sprehajalna pot.
Na sprehajalni poti v Palmanovi srečaš tudi mladiča zlatega prinašalca.
Palmanova, Furlanija Julijska krajina
Okoli Piazza Grande v Palmanovi je vse polno kavarnic.

Povezano:

Vila Manin

Poponova bazilika

Hvala za spomine

Cecilia Ahern – Hvala za spomine

Nenavadna zgodba dveh tujcev se dogaja v Dublinu in v Londonu.

Joyce Conway živi v Dublinu, je poročena. Z možem po dolgem čakanju pričakujeta dojenčka, toda Joyce v svoji hiši nesrečno pade po stopnicah in dolgoletne sanje o otroku se v trenutku razblinijo. V bolnišnici ji rešijo življenje.

Justin Hitchcock, strokovnjak za evropsko slikarstvo s poudarkom na italijanski renesansi in francoskem impresionizmu, je doma v Čikagu. Je ločen in ker žena živi z njuno hčerko Beo v Londonu, se odpravi za njima. Kot naročeno pa dobi povabilo za predavanja o umetnosti na univerzi v Dublinu.

Na univerzi se sreča z zdravnico Sarah, ki ga prepriča, da daruje kri. Čeprav se igle boji, se pusti prepričati. V bolnišnici daruje kri.

In prav v bolnišnici se začne nenavadna zgodba o Joyce in Justinu. Poveže ju transfuzija krvi, s katero Joyce rešijo življenje, saj je z njo pridobila nenavadne sposobnosti in videnje v Justinovo življenje od otroštva naprej.

Zapleti in razpleti, ko se par išče po Dublinu in Londonu in končno tudi najde, so zanimivo branje za prosti čas. (334 strani)

Cecilia Ahern je irska pisateljica. Njene knjige so prevedene v številne tuje jezike, po njih so posneti tudi filmi. Po izobrazbi je novinarka.

Sorodno:

Dve ljubezenski zgodbi

Vila Manin

Vila Manin se nahaja v italijanski pokrajini Furlanija-Julijska krajina, v majhnem mestu imenovanem Passariano.

Eden od stranskih vhodov v vilo Manin.

Sobotni izlet, smo začeli z ogledom slikarske razstave “Od Courbeta do Moneta” v vili Manin. Razstava je bila veličastna, toda tudi kompleks vile prav nič ne zaostaja za njo, saj je pravi arhitekturni spomenik Furlanije Julijske krajine.

Vila Manin je bila poletna rezidenca bogate družine Manin iz Benetk. Vilo so zgradili v 16. stoletju, v 17. stoletju pa so zgradili še polkrožne kolonade, s katerimi kompleks zelo spominja na Vatikan in Trg sv.Petra v Rimu. Ob vili stoji tudi kapelica, ki je zelo podobna naši križevniški cerkvi v ljubljanskih Križankah.

Kompleks vile Manin je vsekakor vreden ogleda, če ne drugače pa, ko se odpravimo v bližnji nakupovalni center Outlet Palmanova.

Vila Manin je bila poletna rezidenca bogate družine Manin iz katere je bil tudi zadnji beneški dož Ludovico Manin.
V 17. stoletju so vili Manin dogradili še polkrožne kolonade.
Pogled na glavni vhod v kompleks vile Manin.
Glavni vhod v vilo Manin.
Vrsta za ogled slikarske razstave impresionistov v vili Manin.
Kapela v kompleksu vile Manin je podobna naši križevniški cerkvi v Ljubljani s to razliko, da ima ta več okrasnih kipov.
Polkrožne kolonade vile Manin z zunanje strani.
Vila Manin, Passariano - Furlanija Julijska krajina
Passariano, Furlanija Julijska krajina

Povezano:

Sobotni izlet

Gremo naprej v

Palmanovo

Samojed

Samojed, snežno beli nasmejani pes.

Samojed, nasmejani pes.

Samojed je dobrodušni velikan, z gostim snežno belim kožuhom in “smejočim” izrazom na obrazu.

Domovina samojeda je Sibirija, vzgajajo pa ga tudi nordijske države. Gost kožuh je ustvarjen za zimo in nizke temperature. Letošnja dolga zima v beli Ljubljani je kot nalašč zanj.

Značaj samojeda je od prijazen do trmast. Zelo rad se potepa, zato je priporočljivo namestiti močno ograjo okoli vrta. V nasprotnem zna oponašati bernardinca Beethowna, ki si je znal utreti pot z domačega dvorišča.

Foto blog samojeda je nastal na mednarodni razstavi psov v Ljubljani januarja – CACIB Ljubljana 2010:

Samojed potrebuje veliko gibanja, da ostane v kondiciji tudi do pozne starosti.
Par samojedov na razstavi CACIB Ljubljana 2010
Plečna višina samojeda je do 57 cm
Snežno bela dlaka samojeda je najpogostejša. Lahko pa je tudi smetanasta ali bela s svetlorjavimi znamenji.
Prostor za nastop samojedov na razstavi psov CACIB Ljubljana 2010
Samojed je pastirski pes, vlečni ali lovski pes, danes pa je bolj družni pes.

Strokovni podatki o pasmi vir: Enciklopedija psov, Ester Verhoef-Verhallen 

Sorodno:

Sibirski husky

Pomlad v botaničnem vrtu

Botanični vrt v Ljubljani, čudovit prostor za sprehod in občudovanje narave, ki je vsak dan malo drugačna.

ameriški javor

Pomlad je prišla, sicer je šele na začetku, toda narava počasi dobiva nove barve.

Nazadnje sem bila v botaničnem vrtu oktobra, ko je bil vrt odet v jesenske barve.

Danes so cvetele travniške pomladanske rože kot so trobentice, kronce, zvončki pa tudi podlesna vetrnica.

Od rož se je razcvetel jeglič, pljučnik, narcise, rumeni dren, magnolija pa je vsa v popkih in še nekaj dni pa se bo pokazala v vsej svoji lepoti.

magnolija v popku
ameriški javor z mogočnim deblom in nežnimi srebrnimi listi
rumeni dren
jeglič
pljučnik
narcise
podlesna vetrnica
zlati prinašalec Oro v botaničnem vrtu

Sorodno:

Botanični vrt oktobra

Repki na 6. Repkovem teku

 

Foto blog o  pasjih udeležencih, repkih, 6. Repkovega teka in njihovega druženja po teku.

Zadovoljni repki se družijo v Tivoliju

Po končanem 6. Repkovem teku v ljubljanskem Tivoliju, so se hišni ljubljenčki s svojimi lastniki zbrali na travniku ob tivolskem bazenu.

Tek je bil dobrodelne narave. Ves dobiček je šel društvu Repek, ki pomaga psom in mačkom, ki se največkrat zaradi brezskrbnih lastnikov, znajdejo na cesti in v zavetišču.

Nekaj udeležencev teka so bili tudi nekdanji stanovalci Zavetišča Horjul, ki so dobili odgovorne lastnike. Poleg teh čistokrvnih mešančkov je bilo največ border collijev pa zlati prinašalec, aljaški malamut, švicarji, terierji … foto blog:

Lepotica Loa, pasme basenji, je pozorno opazovala dogajanje.
Nekateri niso bili tako pozorni in so se raje družno valjali po tleh.
Nekateri so se previdno povohali.
Nekateri so se ukvarjali z najlepšim pasjim opravilom - žvečenjem, kot Tim, veliki švicarski planšarski pes.
Je kdo poklical Timi? A samo slikala me boš, a lahko zdaj žvečim naprej?
Kuža v ospredju je Skoki, bivši Horjulček, prijazen in pripravljen na "čohanje", kar sem seveda izdatno izkoristila.
Psička, ki me je navdušila, saj mi je prinesla svoj frisbi, čeprav se ne poznava. Tako se je začela moja prva ura frisbija.
Nekaj majhnih pasem, ki so se prav tako udeležili 6. Repkovega teka.

Povezano:

6. Repkov tek

6. Repkov tek

 

Danes se je v ljubljanskem parku Tivoli odvijal 6. Repkov tek.

Popolna harmonija in vsklajenost med psom in lastnikom.

 Udeleženci so bili psi vseh pasem in velikosti s svojimi dobrimi in odgovornimi lastniki. Ves prihodek, ki so ga ustvarili na prireditvi gre v dobrodelne namene, za pomoč brezdomnim živalim.

Po teku pa so organizatorji pripravili še predstavitev tekme v frisbiju, kjer se še najbolje znajdejo psi pasme border collie. Seveda je to moje mnenje, toda izvajanje tako visokih skokov je zmožen mogoče še hrvaški ovčar.

Frisbi je mešanica trikcev, plesa, akrobatike in igre. Igra je glavna, ker pes in lastnik se v prvi vrsti zabavata in igrata. Vse mora biti zabavno in seveda varno.

Foto blog dogajanja po 6. Repkovem teku:

Levji skok? Ne, samo border collie je.
gremooo
Daj no, vrži že enkrat.
Samo ne pohodi me prosim.
Jupiii, še en obrat na desno.
Pa sem ga ujel, dobro mi gre.

Ta je bla pa nizka, ampak uspelo mi bo.

Društvo Repek bo denar porabilo za brezdomne hišne ljubljenčke. Če ima še kdo željo, voljo in možnost pomagati ali donirati kakšen €, je spodaj naslov društva in številka njihovega računa:

REPEK-Društvo za pomoč brezdomim živalim
Pot v Hrastovec 9a
1231 Ljubljana-Črnuče
TRR: 03107-1000197021

Društva za pomoč živalim v Sloveniji

Pomlad je prišla

zvonček

Pomlad je končno prišla tudi v Ljubljano, ki ni več bela Ljubljana, ampak zelena in polna prvih naravnih znanilcev pomladi kot so zvončki, trobentice in žafran. Te rože so prisotne po celotni Sloveniji, le ob različnem času pokukajo iz zemlje.

Foto blogi bodo sedaj bolj pisani, polni barv, sonca in cvetoče narave.

Tudi park Tivoli pridni vrtnarji počasi zasajajo z rožami tako, da bo rastlinjak v Tivoliju malo manj obiskan pa tudi knjižnica se bo lahko kmalu preselila pod krošnje.

zvončki in trobentice ...
trobentice
žafran
rožni vrt v Tivoliju
travnik zvončkov
rožni tepih v Tivoliju
kosovka

Sorodno:

Rastlinjak

Svete Višarje pozimi

Svete Višarje – Monte Lussari

Svetišče Svete Višarje - Monte Lussari

30. januarja 2010 smo se odpravili tudi na Svete Višarje pogledat kako je tam v zimskem času. Pred tem smo se ustavili v Mali Aljaski, ki je bila meni najbolj zanimivi del izleta.

Na vrhu 1790 m visoke gore stoji romarska cerkev, ki je leta 1960. praznovala šeststoletnico obstoja. Tu se srečujejo Slovenci, Italijani in Nemci, ki se udeležujejo romanja.  Romanje iz Trbiža na Svete Višarje traja približno tri ure, iz Žabnice 2 uri, iz Ovčje vasi pa 4 ure. Mi smo naše izletniško romanje opravili s kabinsko žičnico, ki nas je iz Žabnice na vrh gore pripeljala v dvanajstih minutah.

Zgradbe ob svetišču Sv.Višarje.

Ob jasnem in sončnem vremenu se tu odpre čudovit razgled na gorske vrhove. Na žalost pa mi nismo imeli take sreče z vremenom, saj je bilo oblačno in lahko smo občudovali samo bližnje gorske vrhove, naletaval pa je tudi rahel sneg. Občudovali smo tudi smučarje in deskarje, ki so se z vrha spuščali po strmem smučišču.

Svete Višarje pozimi

Obiskali smo Svetišče na Sv.Višarjah, ki so ga leta 2000 temeljito obnovili: notranjost svetišča, glavni oltar in freske, pa tudi župnišče in okoliške zgradbe, ki tvorijo lepo celoto. V teh okoliških zgradbah so trgovine s spominki in gostilnice, ki imajo terase s čudovitim razgledom.

Pogled na gorske vrhove v oblačnem vremenu.

Legenda pravi, da je leta 1360 pastir iz Žabnice izgubil svoje ovce. Našel jih je na vrhu gore, kjer so klečale okoli grma v katerem je pastir našel lesen kip Marije z otrokom. Kip je odnesel župniku, vendar se je ta naslednji dan čudežno vrnil na Višarje. To se je ponovilo trikrat, zato so se odločili in na tem mestu postavili kapelico. Prvotne kapelice ni več, v svetišču pa naj bi bila kot največja znamenitost prav ta Marija, ki so jo našli pred 600 leti.

Kipec Marije z otrokom, ki stoji nad oltarjem, naj bi bil star 600 let.

Poslikava cerkve je delo slovenskega akademskega slikarja Toneta Kralja.

Romanja na Svetih Višarjah se začnejo prvi teden v juniju in se zaključijo prvo nedeljo v oktobru.

Naravno in sakralno znamenitost Furlanije Julijske krajine bom prav gotovo še kdaj obiskala v lepšem in jasnem vremenu.

Po ogledu, sprehodu in dobri kavi, smo se spustili v dolino in se odpravili po južni strani italijanskih Dolomitov do bazilike Maria Luggau, na avstrijski strani.

Svetišče Sv.Višarje
Smučišče na Sv. Višarjah v Furlaniji Julijski krajini
Svete Višarje obkrožajo visoki gorski vrhovi
Poslikava cerkve je delo slovenskega slikarja Toneta Kralja
Svetišče Svete Višarje
Terasa gostilnice z razgledom na gorske vrhove
Z gondolo smo se spustili v dolino in zapustili Sv.Višarje

Povezano:

Zimski izlet

Dve ljubezenski zgodbi

Verena Wermuth

Prepovedana žena

Resnična zgodba med švicarko Vereno in šejkom Kalidom iz Dubaja.

Verena in Kalid sta se prvič srečala pri šestnajstih letih v Angliji, kjer sta obiskovala tečaj angleškega jezika. Ljubezen na prvi pogled se je razvijala in šla skozi številne viharje, ki so jih povzročale nepremostljive razlike med dvema tako različnima svetovoma.

Kalid izhaja iz močne vladarske družine v Združenih arabskih emiratih, ki Verene nikoli ne bi sprejela, saj je bila žena za Kalida že izbrana. Kljub temu par poskuša nemogoče. Ko nekaj časa preživita v Egiptu, se v dolini reke Nil celo poročita. Toda skupno življenje v Dubaju je nemogoče. Kalid se mora poročiti z žensko, ki mu jo je izbral oče. Ko Vereni predlaga, da bi kljub drugi poroki še vedno živela skupaj, polovico tedna bi preživel z njo, drugo polovico pa pri svoji arabski družini, tudi Verena uvidi, da tako ne gre več in za vedno se vrne v Švico.

Založba Učila (strani 275)

Nicholas Sparks

Dragi John

John Tyree živi s svojim čudaškim očetom, ki se razživi samo pri pogovoru o kovancih, ki jih že leta pridno zbira. Svojega sina Johna ima sicer rad, a tega ne zna pokazati. Po končani šoli se John prijavi v ameriško vojsko. Njegovo pusto življenje se spremeni, ko na obali sreča Savannah Curtis.

John in Savannah preživita čudovito poletno ljubezensko zgodbo, toda Johnu se dopust izteka in moral se bo vrniti v svojo enoto, v Nemčiji. Ker njegova pogodba z vojsko čez eno leto poteče, to nobenega od njiju ne skrbi preveč. Toda zgodi se 11. september in Johna mora v vojno, ko se vrne pa Savannah ni več njegova.

Poročila se je s svojim prijateljem iz otroštva. John ne more verjeti, da se je to res zgodilo in odpravi se na obisk h Savannah. Živi na kmetiji na kateri je veliko konj, ki si jih je vedno želela. Par je še vedno zaljubljen, toda zdaj je tu Tim in hudo bolan leži v bolnišnici. Savannah ga nemore zapustiti.

John se odloči za velikodušno potezo. Po očetovi smrti je podedoval njegovo zbirko kovancev, ki je bila kar precej vredna. Odvetniku je naročil, da denar nakažejo na Timov račun, za njegovo zdravljenje, kot dobrodelni prispevek. Ne sme povedati kdo je denar v resnici nakazal.

Tima premestijo v drugo bolnišnico in s spremenjenim zdravljenjem mu rešijo življenje. S Savannah in svojim avtističnim bratom ter konji pozdravljen živi na kmetiji. Ko se John prepriča, da je z njimi vse v redu se vrne v Nemčijo.

Založba Mladinska knjiga (strani 351)

Še en ljubezenski roman:

Dobra indijska žena