Veselka Šorli Puc, Ure pasjih dni

Zanimiva zgodba o življenu s hišnim ljubljenčkom, samojedom Orijem.

Zanimiva in duhovita zgodba o samojedu Oriju, je napisana za vse generacije. Še posebaj pa je zanimiva za ljubitelje psov, ki imajo pse ali pa smo jih nekoč imeli. Ko pisateljica, opisuje Orijevo obnašanje, se spomnim tudi na svojo Kalo, pritlikavi pudelj, ki se do svojih ljudi ni nič drugače obnašala kot Ori. Prav tako nas je razveseljevala in zabavala, s svojimi norčijami celih petnajst let …

Knjiga, Ure pasjih dni je razdeljena na tri dele. Tri zgodbe nam pripovedujejo o življenju Orija in njegovih ljudeh. Vsi skupaj s prijaznim samojedom na čelu so bili svetovni popotniki, zato v knjigi izvemo tudi marsikaj zanimivega o krajih kjer je družina živela.

Veselka Šorli Puc, Ure pasjih dni, 124 strani, Mohorjeva družba 2005

Svoje srečno pasje življenje je Ori začel v Ljubljani, nadaljeval v Pragi, nato pa se preselil na Kras. V tem zadnjem delu nas tudi pouči, da je zmotno mnenje, da Benetke stojijo na pilotih, ki so jih naredili iz kraškega hrasta, saj tako velikih hrastov na Krasu sploh ni bilo. Lepa reč.

Pisateljica, ki je po svoji izobrazbi slikarka, se v knjigi sprašuje, “Kaj dela pes ves božji dan, kadar seveda ne spi? Čemu služi?” In odgovor je “Ničemur in v tem je njegova slava.”

S tem, da pes ne služi ničemur pa se ne morem strinjat. Pes je pravi terapevt, tudi “navaden” hišni ljubljenček obvlada terapijo, kaj šele tisti, ki jih posebej pripravljajo za tak namen, psi reševalci, terapevtski psi kot so Tačke pomagačke, Ambasadorji nasmeha pa še bi lahko naštevala.

Pasma: samojed
Benetke - Venezia
Ljubljana, izlet z ladjico Ljubljanica

Fotografije samojeda so nastale na pasji razstavi v Ljubljani, CACIB Ljubljana 2010, ni Ori, ki je glavni junak knjige

Zanimivo: Ladjica Ljubljanica

Samojed

Samojed, snežno beli nasmejani pes.

Samojed, nasmejani pes.

Samojed je dobrodušni velikan, z gostim snežno belim kožuhom in “smejočim” izrazom na obrazu.

Domovina samojeda je Sibirija, vzgajajo pa ga tudi nordijske države. Gost kožuh je ustvarjen za zimo in nizke temperature. Letošnja dolga zima v beli Ljubljani je kot nalašč zanj.

Značaj samojeda je od prijazen do trmast. Zelo rad se potepa, zato je priporočljivo namestiti močno ograjo okoli vrta. V nasprotnem zna oponašati bernardinca Beethowna, ki si je znal utreti pot z domačega dvorišča.

Foto blog samojeda je nastal na mednarodni razstavi psov v Ljubljani januarja – CACIB Ljubljana 2010:

Samojed potrebuje veliko gibanja, da ostane v kondiciji tudi do pozne starosti.
Par samojedov na razstavi CACIB Ljubljana 2010
Plečna višina samojeda je do 57 cm
Snežno bela dlaka samojeda je najpogostejša. Lahko pa je tudi smetanasta ali bela s svetlorjavimi znamenji.
Prostor za nastop samojedov na razstavi psov CACIB Ljubljana 2010
Samojed je pastirski pes, vlečni ali lovski pes, danes pa je bolj družni pes.

Strokovni podatki o pasmi vir: Enciklopedija psov, Ester Verhoef-Verhallen 

Sorodno:

Sibirski husky