Enodnevni izlet | Svetlana – SLOVENIJA

Oblačila za Aljasko

Na našem zimskem izletu v Italijo, kjer smo med ostalim obiskali tudi največjo šolo pasjih vpreg v tem delu Evrope, nam je simpatični lastnik Ararad Khatchikian pokazal in razložil kaj vse potrebuješ, ko se odpraviš na tekmovanje vlečnih psov na čisto pravo Aljasko, kjer temperature dosežejo do – 60 stopinj pa še kakšno povrh.

Mala Aljaska — Parka, pod katero je več plasti oblačil, je podložena s kožami in zelo pomembno je, da ima čim manj zadrg.

Preden smo na Mali Aljaski občudovali glavno atrakcijo šole, aljaške huskije, smo pogledali kakšno vse opremo potrebuješ v takih ekstremnih vremenskih razmerah.

Zanimive so bile rokavice. Tudi pri te je treba imeti v več plasteh. Prva plast ščiti zapestja, druga plast so tanjše rokavice s polovičnimi prsti, tretja plast rokavice s snemljivim delom na koncu prstov. In ko temperatura doseže – 50 stopinj in več so na hrbtu, vedno pri roki, še rokavice iz kože losa in bobra.

zimski izlet — Rokavice, ki na Aljaski rešujejo življenja.

Skoraj vsa oblačila, ki jih nosijo so podložena z živalskimi kožami, v nasprotnem bi v tako nizkih temperaturah ljudje zmrznili.

Lahko razumem, da na Aljaski, v Sibiriji in podobnih pokrajinah pač nujno potrebujejo oblačila iz živalskih kož. Da pa taka oblačila potrebujejo sredi Ljubljane, mi pa ni čisto pogodu ampak to je druga zgodba.

Poleg rokavic je pomembna tudi obutev, ki ne premoči in drži toploto.

Ararad se je s pasjo vprego udeležil 1600 km dolge dirke čez Aljasko.

Na tej poti je bilo 22 baznih postaj kjer so si tekmovalci zamenjali oblačila in nahranili sebe in pse.

Sani, ki jih vlečejo psi sem videla samo v kakšnem filmu, tokrat pa tudi v živo. Vodnik stoji zadaj na lahko bi rekla dveh smučkah, ima dve zavori, eno s katero pse upočasni in drugo s katero jih ustavi. Pasja vprega ima lahko 16 psov, ki ni nujno da si vsi med seboj dobro razumejo. Prav zato mora vodnik obvladati tudi psihologijo psov in vedeti kako bo vprego sestavil, da ne bo neljubih dogodkov.

Aljaški husky teče 20 do 30 km na uro in vodnik se mora dobro držati za sani, tudi zapestja si navežejo na sani, da ne pade. Obstaja tudi ukaz za stop, vendar ga psi v svoji tekaški vnemi ne slišijo in se ustavijo, ko začutijo da je nekaj narobe. To je lahko 10 ali 20 km naprej.

V Beli peči imajo tudi kratke tečaje, kjer se lahko preizkusimo kot

vodniki vlečnih psov, vendar se je treba prej najaviti in rezervirati. Podatki tudi v slovenskem jeziku so na spletni strani ararad.net.

Pri zelo nizkih temperaturah je potrebno zaščititi tudi pse s posebnimi plašči za pse, ki ščitijo tudi trebuh. Na zelo dolgih dirkah pa imajo psi tudi pasje škornje, ki varujejo tačke pred odrgninami in zmrzaljo.

Zelo veliko novega in zanimivega smo izvedeli od gospoda Ararada, ki je sin armenca in italijanke in je živel na različnih koncih sveta in tekoče govori štiri svetovne jezike pa tudi kar veliko slovenskih besed mu je bilo znanih.

Povezano:

Mala Aljaska

Mala Aljaska v Furlaniji Julijski krajini

Na Mali Aljaski, ki se nahaja tik za slovensko mejo in malo pred italijanskim mestom Trbiž, živi Ararad Khatchikian s svojo družino in 40-imi psi, predvsem pasme Aljaški Husky. Vsi skupaj tvorijo šolo vlečnih psov, kjer se ob vnaprejšnji najavi lahko preizkusi prav vsak.

Poznam pasmo sibirski husky, pa aljaški malamut, prvič pa sem spoznala in videla aljaškega huskija. Na našem zimskem izletu smo obiskali Mednarodno šolo za mushing v Beli Peči, ki jo vodi simpatični Ararad Khatchikian. To je šola za vlečne pse, ki ima 40 psov za vleko sani, predvsem pasme Aljaški Husky.

Za tako veliko število psov na enem prostoru moraš biti zelo dober pasji psiholog, samo ljubezen do psov je premalo. In Ararad je prav gotovo zelo dober poznavalec pasje duše.

Prav vsakega od svojih psov dobro pozna, ve kako se obnaša, ve kateri pes se s katerim ne razume in kateri psi so med seboj prijatelji.

To je zelo pomembno tudi , ko sestavlja vprego za različna tekmovanja. V paru morata biti dva, ki se dobro razumeta.

Prostor kjer bivajo odrasli psi je zasnovan enako kot na večji ameriški sestri Aljaski. Vsak pes ima svojo hišico, svojo hrano in vodo. Na hišico je priklenjen, ker bi se v nasprotnem med sabo lahko stepli, prav gotovo pa bi si kradli hrano. Lahka veriga je tako dolga, da se sosednji psi lahko med seboj dotikajo, ovohajo in igrajo.

Informacije o dejavnosti šole, terminih in cenah najdemo v slovenskem jeziku na spletni strani ararad.net.

Mama dveh mladičkov ima lepe modre oči, ki pa so za vlečne pse manj zaželjene, ker so bolj občutljive kot rjave oči.

Husky z modrimi očmi je zelo lep, vendar pa manj primeren za vlečnega psa, ker so njihove oči bolj občutljive kot pri tistih z rjavimi očmi.

Aljaški husky Angel je svoje obiskovalce samo mirno opazovala iz svoje hiše.

Povezano:

Zimski izlet

Oblačila za Aljasko

Zimski izlet

Aljaški husky in šola pasjih vlečnih vpreg, ki jo vodi Ararad Khatchikian. Svete Višarje oziroma Monte Lussari. Dolina reke Zilje in Belo jezero – Weissen see.

Ko smo se v soboto 30. januarja odpravljali na izlet iz ljubljanskega Tivolija, je snežilo kot za stavo in bela Ljubljana je upravičila svoje ime.

Pobrali smo še izletnike v Škofji Loki, Kranju in Radovljici ter se zapeljali mimo Kranjske Gore, kjer so si veleslalomisti ogledovali progo za FIS pokal Vitranc. Mi smo se peljali naprej na italijansko stran in prišli na prvi cilj našega izleta. To je šola pasjih vlečnih vpreg v Beli Peči, ki jo vodi simpatični in adrenalinski Ararad Khatchikian in se nahaja približno 2 km pred Trbižem (Tarvisio). Adrenalinski, ker se je Ararad odpravil na znamenito dirko čez Aljasko, ki je bila dolga 1600 km.

Slišali smo veliko zanimivega o tem kako se obleči za dirko po Aljaski, kjer temeratura pade tudi do – 60 stopinj, kar je nazorno opisano v romanu Tisha. Spoznali smo številne aljaške huskije in pa dva češka volkova. Polni zanimivih vtisov in navdušeni smo se odpravili proti našemu drugemu cilju Svete Višarje – Monte Lussari.

Z gondolo smo se zapljali na vrh, kjer stoji romarska cerkev in med potjo občudovali zasneženo naravo in pogumne smučarje, ki so se spuščali po strmem smučišču. Vreme je bilo megleno z rahlim sneženjem, zato ni bilo veličastnega razgleda, ki se tu ponuja ob lepem in jasnem vremenu. Kljub temu smo tu prebili prijetno uro časa in si ogledali tudi romarsko cerkev.

Po dolini reke Zilje je speljana karnijska panoramska cesta, po kateri smo se zapeljali tudi mi in občudovali naravo. Na eni strani doline so Karnijske Alpe na drugi pa Ziljske Alpe.

Ziljska dolina je dolga 90 km vse do Beljaka v Avstriji. Mi smo se zapeljali do bazilike Maria Lugau v Avstriji. Leta 1986 jo je blagoslovil papež Janez Pavel II in je pomembno romarsko središče cele Avstrije. Po isti panoramski cesti smo se zapeljali nazaj do Belega jezera – Weissen see. V tem času ga pokriva debela plast ledu in ljubitelji drsanja ga prav veselo obiskujejo.

V večernih urah, po prijetno preživetem dnevu in polni lepih vtisov, smo se odpravili proti domu. Ko smo prišli ven iz Karavanškega predora pa nas je v Sloveniji zopet pričakal sneg, ki je naletaval skoraj celi dan.

se nadaljuje …

Mala Aljaska v Furlaniji Julijski krajini

Buzet

Mesto tartufov

Na enodnevnem izletu v Strunjan, smo se iz Slovenske Istre, mimo Sečoveljskih solin in Motovuna, odpravili še v Buzet. Malo mestece, v Hrvaški Istri, je zelo znano po dragoceni gobi, ki raste v dolini reke Mirne. Tartufi so tu doma, zato domačini vsako leto pripravijo prireditev: Dnevi tartufov.

Kot smo si lahko v Strunjanu na Prazniku kakija, v velikem šotoru lahko ogledali razstavo tega božanskega sadeža, smo si lahko v Buzetu ogledali vse na temo tartufov.

V Istri so leta 1999. našli največji tartuf, ki je svoje mesto našel v Guinnessovi knjigi rekordov. Tartuf je tehtal 1.31 kg in na razstavi so prikazali model tega velikana.

Seveda je Istra poznana tudi po oljkah in odličnem oljčnem olju, ki smo ga lahko na razstavi tudi kupili.

Staro mestno jedro Buzeta, si na žalost nismo ogledali, saj ni bil v programu. Naredili smo majhen ovinek na našem izletu, da si ogledamo zanimive tartufe. Lahko smo tudi poskusili namaze, ki pa me niso ravno navdušili.

Povezano:

Izlet v Strunjan pa še kam

Motovun

Motovun

Idilično, staro mesto v Hrvaški Istri.

Po obisku Strunjana, smo se iz Slovenske Istre odpravili mimo Sečoveljskih solin in čez mejni prehod Sečovlje, na hrvaško stran in v Hrvaško Istro. Naš cilj je bilo staro, akropolsko mesto, na 277 metrov visokem griču, ki se imenuje Motovun.

Od parkirišča do srednjeveškega, starega mestnega jedra, ki kraljuje na vrhu hriba, vodi 1054 stopnic. Na enodnevnem izletu pa se lahko s povratno vozovnico za 2€ zapeljemo z avtobusom.

Staro mestno jedro je obdano z obzidjem, ki je danes sprehajališče in ponuja enkraten razgled na okoliške griče in dolino reke Mirne. Čeprav smo imeli oblačno vreme, pa je na trenutke posijalo tudi sonce in obsijalo pokrajino v vsej svoji lepoti.

Nekoč so v Motovunu gospodovali patriarhi iz Ogleja, kasneje pa tudi benečani, ki so tudi tu pustili svoj beneški pečat v obliki krilatega leva.

Krilati lev je postavljen na vhodu v mesto, kot simbol vladanja Benetk.

Mesto je naseljeno, v njem so majhne trgovinice, ki ponujajo vino in znano specialiteto tega dela Istre, tartufe. Nekaj je gostinskih lokalov, na vrhu pa je tudi hotel.

Povezano:

Izlet v Strunjan pa še kam

Strunjanske slike

Strunjanske slike

Letoviško naselje ob Strunjanskem zalivu

Fotografije, ki sem jih posnela na našem enodnevnem izletu v Strunjan pa še kam.

V Strunjanu je veliko naravnih znamenitosti: tu je edina slovenska morska laguna, najmanjše soline, najvišje prepadne flišne stene, najdaljši del naravnega morskega obrežja.

Območje so razglasili za Krajinski park Strunjan, sprva z odlokom občin Piran in Izola, kasneje pa z uredbo Vlade Republike Slovenije.

Mi smo se sprehodili do strunjanskih solin, si ogledali laguno Stjuža, ki je edina na slovenski obali, podobno pa ima italijanski Gradež. Mimo vile Tartini, smo se odpravili v hrib, do romarske cerkve Marija od prikazanja, nato pa še do najvišjega slovenskega klifa, na katerem stoji strinjanski križ. Od tu je čudovit pogled na morje, ob lepem vremenu pa pogled seže tudi do Tržaškega zaliva.

Povezano:

Izlet v Strunjan pa še kam

Izlet v Strunjan pa še kam

Enodnevni izlet v Strunjan, na praznik kakija, potem pa v Motovun in nazaj grede še na turistično kmetijo Bordon

Na Martinovo soboto smo se ob 7.30 zjutraj, odpravili iz Ljubljane proti Primorski. Mimo Kopra in Izole do Strunjana. Tu so domačini, že deveto leto zapored, priredili Praznik kakija. Božanski sadež – kaki, smo lahko tudi kupili, poleg tega pa še različne dobrote iz tega sadeža. Od kakijeve pite do različnih marmelad, pijač in ostalega peciva.

Pita velikanka s kakijevim nadevom, ni bila samo paša za oči, ampak je bila tudi odličnega okusa.

Po ogledu bogato založenih stojnic, smo se odpravili na ogled strunjanske župnijske cerkve Marija od prikazovanja, ki stoji na griču nad strunjanskim zatrepom. Simpatični in duhoviti župnik, pater Niko, nam je povedal marsikaj zanimivega iz zgodovine cerkve in Strunjana.

Marijina romarska cerkev se omenja že leta 1200. Leta 1463 jo obnovijo. Kamnosek in slikar Gregorin cerkev poveča in jotudi poslika. Slike predstavljajo Marijino življenje. V oltarju je slika iz leta 1520, prizor prikazanja. Okoli slike so nanizani prizori iz rožnega venca.

Cerkev je zavetnica slovenskih mornarjev. Na klifu ob morju stoji tudi strunjanski križ, znamenje pomorščakom, da je na tem mestu njihova zaščitnica. Prvič je bil postavljen leta 1600. Takratni je bil kamnit, današnji pa je iz betona.

Iz Strunjana smo jo mahnili mimo Seče in Sečoveljskih solin, na hrvaško stran, v Motovun. Nastanek akropolskega mesteca na istrskem griču, sega v 13. stoletje. Najstarejši del mesta je obdan z obzidjem, s katerega se odpre čudovit razgled po dolini in okoliških gričih. Hrib je visok 277 metrov. Na vrh se lahko povzpnemo po stopnicah, ki jih je okoli 1000, ali pa se za 2 € zapeljemo z lokalnim avtobusom.

Iz Motovuna smo se peljali ob reki Mirni do Buzeta, kjer smo si ogledali razstavo tartufov in celo poskusili kakšen je okus teh vrtoglavo dragih gob. Poskusila sem namaz iz tartufov in moram priznat, da res ne vem zakaj so te gobe tako drage. Mislim, da bom z lahkoto živela naprej brez te specialitete.

Po kratkem obisku Motovuna in Buzeta, smo se vrnili v našo drago Slovenijo in se zapeljali do turistične kmetije Bordon. Družinsko podjetje, ki je leta 1985, prvo med zasebnimi vinarji v Slovenski Istri, vpeljalo lastno blagovno znamko vin.

Družina obdeluje 12 hektarjev vinogradov. Na njih prevladuje avtohtona trta refošk, ki mu pravijo kralj Slovenske Istre.

Kmetija leži ob reki Rižani, ki je edina slovenska reka, ki izvira in se izliva na slovenskih tleh.

Ogledali smo si klet, kjer vino zori in se hrani v velikih hrastovih sodih.

Poleg vina pridelujejo tudi olive, na treh hektarjih oljčnega nasada. Izdelujejo ekstra deviško, hladno stiskano oljčno olje.

Skrbijo tudi za ohranitev naše kulturne dediščine, saj so ohranili star mlin na Rižani, ki ga z veseljem in prijazno razkažejo obiskovalcem. Po ogledu je sledila degustacija, vina in oljčnega olja. Vsi, ki so vino probali, pravijo da je odlično, jaz lahko enako rečem za olivno olje.

Čeprav nas je iz Ljubljane spremljalo rahlo, nadležni rosenje dežja, pa smo v nadaljevanju imeli spodobno vreme brez dežja in z nekaj sonca, ravno prav za pohajkovanje.

Povezano:

Strunjanske slike

Motovun

Maria Worth

Enodnevni izlet po avstrijski Koroški

Po čudoviti soteski Čepa in Minimundusa, kjer smo v dveh urah obiskali skoraj vse najbolj znane svetovne znamenitosti, smo se odpravili še na našo zadnjo izletniško točko, to je Vrbsko jezero, oziroma znamenita Maria Worth.

Vožnjo smo nadaljevali ob Vrbskem jezeru. Zanimivo je, da je večina obale v privatni lasti. Počitniške hiše so tik ob jezeru in skoraj vsaka ima tudi svoj pomol.

Naš cilj pa je bila vas Marija ali Maria Worth, ki je bila v preteklosti otok, ker pa se je jezerska gladina znižala, je ostala na polotoku.

Znamenitost vasi je cerkev, ki je prvič omenjena 894. in je posvečena sv. Primožu in Felicijanu. V požaru leta 1399, je cerkev pogorela. Novo so zidali in prezidavali vse do 15. stoletja in je bila taka kot jo lahko vidimo še danes.

Oprema cerkve Maria Worth je v baročnem slogu.

Pogled na Vrbsko jezera, s cerkvenega dvorišča. — Pogled na Vrbsko jezero, s cerkvenega dvorišča.

Baročni oltar iz leta 1658, v srednji vdolbini je kip Marije z Jezusom iz okrog leta 1460.

Baročna prižnica iz leta 1761. je okrašena s štirimi evangelisti in prizori iz Jezusovega življenja.

Azija v Minimundusu

Enodnevni izlet Soteska Čepa in avstrijska Koroška

Ustavili smo se v deželi miniaturnih zgradb, znamenitosti iz celega sveta. Svet v malem ob Vrbskem jezeru. Azija ima v parku kar nekaj svojih znamenitosti. Največ jih je iz Kitajske.

Poleg Kitajske pa imajo v parku svoje predstavnike še: Japonska, Iran, Thailand, Jordanija in Jemen.

Mavzolej dr. Sun Yat-sen, Nanjing, Kitajska

Italija v Minimundusu

Enodnevni izlet Soteska Čepa in avstrijska Koroška, je vseboval tudi obisk parka miniaturnih svetovnih znamenitosti, Minimundus.

Tokrat se bomo sprhodili po Benetkah in si ogledali znamenito Markovo katedralo. Od tu jo bomo mahnili v sončno Toskano, do Trga čudes v Pisi. Obvezen je tudi ogled Vatikana in katedrale svetega Petra.

Cel Minimundus je poln rož. — Ves Minimundus je poln rož.

Vsi prihodki Minimundusa so namenjeni izključno avstrijskemu društvu Rešimo otroke – Koroška. To je dobrodelno društvo. S tem Minimundus pomaga mnogim otrokom in družinam, ki so pomoči potrebni. Še en dober razlog za obisk parka.

Trg čudes v Pisi, krstilnica, bazilika in poševni stolp.

Povezano:

Azija v Minimundusu