bojan_svetlana74 | Svetlana – SLOVENIJA

Šarplaninec

Pogumen, odločen in izvrsten čuvaj.

Šarplaninec, ki sem ga občudovala v ljubljanskem Tivoliju, je bil prijazen in miren. Kljub velikemu številu različnih psov in ljudi, ki so se zbrali na praznovanju ob mednarodnem dnevu živali, je miren in ponosen, ob svojem gospodarju, v vsej svoji lepoti, samo opazoval dogajanje.

Šarplanincev je v Ljubljani malo, saj jaz jih ne srečam veliko. Tale lepotec v Tivoliju je bil eden redkih. Pa tudi prav je tako, saj ovčarski pes take velikosti, res ne spada v utesnjeno stanovanje. Živeti mora na prostem, če pa že moramo imeti ovčarja doma, je border collie bolj primeren, čeprav tudi ta potrebuje veliko aktivnega gibanja.

Domovina šarplaninca je Makedonija. Strokovnjaki domnevajo, da izvira iz Azije, od koder so tudi pasje veličine kot je kavkaški ovčar ali pa srednjeazijski ovčar.

Šarplaninec zraste do 62 cm plečne višine, njegova teža pa doseže 45 kg. (Rino Falappi, Psi) Je močan, velik pes z dolgo in trdo dlako, ter kratko in gosto podlanko. S krtačenjem kožuha je kar nekaj dela.

Šarplaninec je zvest svojemu gospodarju, je izvrsten čuvaj. Na njegovem območju so živali in ljudje na varnem.

Povezano:

Akita

Motovun

Idilično, staro mesto v Hrvaški Istri.

Po obisku Strunjana, smo se iz Slovenske Istre odpravili mimo Sečoveljskih solin in čez mejni prehod Sečovlje, na hrvaško stran in v Hrvaško Istro. Naš cilj je bilo staro, akropolsko mesto, na 277 metrov visokem griču, ki se imenuje Motovun.

Od parkirišča do srednjeveškega, starega mestnega jedra, ki kraljuje na vrhu hriba, vodi 1054 stopnic. Na enodnevnem izletu pa se lahko s povratno vozovnico za 2€ zapeljemo z avtobusom.

Staro mestno jedro je obdano z obzidjem, ki je danes sprehajališče in ponuja enkraten razgled na okoliške griče in dolino reke Mirne. Čeprav smo imeli oblačno vreme, pa je na trenutke posijalo tudi sonce in obsijalo pokrajino v vsej svoji lepoti.

Nekoč so v Motovunu gospodovali patriarhi iz Ogleja, kasneje pa tudi benečani, ki so tudi tu pustili svoj beneški pečat v obliki krilatega leva.

Krilati lev je postavljen na vhodu v mesto, kot simbol vladanja Benetk.

Mesto je naseljeno, v njem so majhne trgovinice, ki ponujajo vino in znano specialiteto tega dela Istre, tartufe. Nekaj je gostinskih lokalov, na vrhu pa je tudi hotel.

Povezano:

Izlet v Strunjan pa še kam

Strunjanske slike

Strunjanske slike

Letoviško naselje ob Strunjanskem zalivu

Fotografije, ki sem jih posnela na našem enodnevnem izletu v Strunjan pa še kam.

V Strunjanu je veliko naravnih znamenitosti: tu je edina slovenska morska laguna, najmanjše soline, najvišje prepadne flišne stene, najdaljši del naravnega morskega obrežja.

Območje so razglasili za Krajinski park Strunjan, sprva z odlokom občin Piran in Izola, kasneje pa z uredbo Vlade Republike Slovenije.

Mi smo se sprehodili do strunjanskih solin, si ogledali laguno Stjuža, ki je edina na slovenski obali, podobno pa ima italijanski Gradež. Mimo vile Tartini, smo se odpravili v hrib, do romarske cerkve Marija od prikazanja, nato pa še do najvišjega slovenskega klifa, na katerem stoji strinjanski križ. Od tu je čudovit pogled na morje, ob lepem vremenu pa pogled seže tudi do Tržaškega zaliva.

Povezano:

Izlet v Strunjan pa še kam

Agility, tekmovanje in zabava

Športna aktivnost za človeka in psa. Druženje in zabava.

Agility je res zabavna športna panoga, za človeka in njegovega hišnega ljubljenčka, toda prav gotovo tudi tekmovanje igra tu pomembno vlogo. Človeški del tekmovalnega para, ki zmaga dobi nagrado, pasji del pa priboljšek in oba sta vesela. V prvi vrsti pa gre pri agilitiju za aktivno druženje in ukvarjanje s psom.

Agility so prvič predstavili leta 1978, na veliki razstavi psov v Londonu, kot dodatno zabavo za gledalce. Od takrat se je razširil po vsej evropi in tudi v Sloveniji je kar nekaj društev, ki prirejajo tovrstna tekmovanja.

Na Svetovni dan živali, ki smo ga praznovali v ljubljanskem parku Tivoli, so organizatorji pripravili tudi prikaz agility tekme.

Zelo hitri in gibčni tekmovalci v tem športu so Border cooliji in hrvaški ovčarji, pa pudlji. Tekmujejo lahko tudi mešančki, ki se tudi odlično izkažejo.

Povezano:

Svetovni dan živali

Border Collie

Koledarji 2010

Dva koledarja Zavetišča Horjul 2010
Zavetišče za živali Horjul je izdalo dva krasna stenska koledarja za leto 2010:
psi 2010 in mačke 2010.

Ves izkupiček od prodaje je namenjen oskrbi živali v Zavetišču Horjul.

Velikost posameznega koledarja: 60 x 40 cm
Naslovnica + 12 strani Cena posameznega koledarja: 15,00 € / kos
Plačila:
* po povzetju (stroške pošiljanja plača kupec)
* na prevzemnih mestih pri prostovoljcih po Sloveniji

Za vse informacije o prevzemnih mestih in za naročila se obrnite z email sporočilom na Tanjo – tanja@darmade.com.

Fotografije in besedilo prevzeto iz spletne strani Zavetišča Horjul.

Vredno je kupiti te čudovite koledarje, na katerih so fotografije stanovalcev Zavetišča za male živali Horjul, ki jih tako mojstrsko naredi vodja zavetišča, Polona Samec. Z nakupom pomagamo zavrženim hišnim ljubljenčkom in prav vsak evro porabi zavetišče za njihovo oskrbo.

Koledar je za vse, ki imamo radi živali odlično darilo za prihajajoče decembrsko obdarovanje. Jaz sem naročilo že oddala na zgoraj omenjeno e-pošto: tanja@darmade.com. Ker naklada ni prav velika, vam svetujem, da pohitite z naročilom.

Devet poletij

Rina Huber

Devet poletij

Odisejada avstralskega zakonskega para po Sredozemlju

Feliks Huber je priznan kirurg na avstralski kliniki, njegova žena Rina Huber pa je profesorica na fakulteti.

Par blizu 60-tih let, z odraslimi otroci, živi srečno življenje, že vse od najstniških let, ko sta se spoznala in pozneje tudi poročila.

Ko Feliksu odkrijejo redko obliko raka, par ne obupa. Oba se upokojita, prodata hišo v Avstraliji, kupita barko in uresničita življenjsko željo, jadranje po Sredozemlju.

Z barko, ki sta jo poimenovala Galatea, sta v devetih poletjih prejadrala obalo Francije, Italije, kjer sta se navduševala nad Toskano, šla okoli škornja v Jadransko morje in plula ob dalmatinski obali, obiskala Benetke. Njuna pot se je nadaljevala do Grčije in Turčije pa vse do Izraela, od koder so tudi njune korenine.

Vse to v devetih poletjih. Na poti sta raziskovala tudi kopno in si ogledovala krajevne znamenitosti. Seveda so bile tudi težave. Popravila, ki jih je zahtevala Galatea, so bile zanemarljive v primerjavi z zdravstvenimi težavami, ki so pestile oba. Toda usklajen in ljubeč par, kljub temu z optimizmom in odločnostjo, premaguje težave in se veseli vsakega dneva posebaj.

Zanimiva in berljiva knjiga. Nisem navdušena za jadranje, toda moč nekoga, da se pri 60-tih letih in z boleznijo, ki se kar naprej ponavlja, odpravi na tako pot, me navdušuje. Zakaj bi obupali, dokler živimo, živimo polno.

353 strani

Izlet v Strunjan pa še kam

Enodnevni izlet v Strunjan, na praznik kakija, potem pa v Motovun in nazaj grede še na turistično kmetijo Bordon

Na Martinovo soboto smo se ob 7.30 zjutraj, odpravili iz Ljubljane proti Primorski. Mimo Kopra in Izole do Strunjana. Tu so domačini, že deveto leto zapored, priredili Praznik kakija. Božanski sadež – kaki, smo lahko tudi kupili, poleg tega pa še različne dobrote iz tega sadeža. Od kakijeve pite do različnih marmelad, pijač in ostalega peciva.

Pita velikanka s kakijevim nadevom, ni bila samo paša za oči, ampak je bila tudi odličnega okusa.

Po ogledu bogato založenih stojnic, smo se odpravili na ogled strunjanske župnijske cerkve Marija od prikazovanja, ki stoji na griču nad strunjanskim zatrepom. Simpatični in duhoviti župnik, pater Niko, nam je povedal marsikaj zanimivega iz zgodovine cerkve in Strunjana.

Marijina romarska cerkev se omenja že leta 1200. Leta 1463 jo obnovijo. Kamnosek in slikar Gregorin cerkev poveča in jotudi poslika. Slike predstavljajo Marijino življenje. V oltarju je slika iz leta 1520, prizor prikazanja. Okoli slike so nanizani prizori iz rožnega venca.

Cerkev je zavetnica slovenskih mornarjev. Na klifu ob morju stoji tudi strunjanski križ, znamenje pomorščakom, da je na tem mestu njihova zaščitnica. Prvič je bil postavljen leta 1600. Takratni je bil kamnit, današnji pa je iz betona.

Iz Strunjana smo jo mahnili mimo Seče in Sečoveljskih solin, na hrvaško stran, v Motovun. Nastanek akropolskega mesteca na istrskem griču, sega v 13. stoletje. Najstarejši del mesta je obdan z obzidjem, s katerega se odpre čudovit razgled po dolini in okoliških gričih. Hrib je visok 277 metrov. Na vrh se lahko povzpnemo po stopnicah, ki jih je okoli 1000, ali pa se za 2 € zapeljemo z lokalnim avtobusom.

Iz Motovuna smo se peljali ob reki Mirni do Buzeta, kjer smo si ogledali razstavo tartufov in celo poskusili kakšen je okus teh vrtoglavo dragih gob. Poskusila sem namaz iz tartufov in moram priznat, da res ne vem zakaj so te gobe tako drage. Mislim, da bom z lahkoto živela naprej brez te specialitete.

Po kratkem obisku Motovuna in Buzeta, smo se vrnili v našo drago Slovenijo in se zapeljali do turistične kmetije Bordon. Družinsko podjetje, ki je leta 1985, prvo med zasebnimi vinarji v Slovenski Istri, vpeljalo lastno blagovno znamko vin.

Družina obdeluje 12 hektarjev vinogradov. Na njih prevladuje avtohtona trta refošk, ki mu pravijo kralj Slovenske Istre.

Kmetija leži ob reki Rižani, ki je edina slovenska reka, ki izvira in se izliva na slovenskih tleh.

Ogledali smo si klet, kjer vino zori in se hrani v velikih hrastovih sodih.

Poleg vina pridelujejo tudi olive, na treh hektarjih oljčnega nasada. Izdelujejo ekstra deviško, hladno stiskano oljčno olje.

Skrbijo tudi za ohranitev naše kulturne dediščine, saj so ohranili star mlin na Rižani, ki ga z veseljem in prijazno razkažejo obiskovalcem. Po ogledu je sledila degustacija, vina in oljčnega olja. Vsi, ki so vino probali, pravijo da je odlično, jaz lahko enako rečem za olivno olje.

Čeprav nas je iz Ljubljane spremljalo rahlo, nadležni rosenje dežja, pa smo v nadaljevanju imeli spodobno vreme brez dežja in z nekaj sonca, ravno prav za pohajkovanje.

Povezano:

Strunjanske slike

Motovun

Akita

Japonec v ljubljanskem Tivoliju

Ob praznovanju Svetovnega dneva živali v ljubljanskem Tivoliju, sta me zelo navdušila dva pasja velikana. Nista se predstavila na agility tekmi, tudi v lovljenju frisbija nista nastopila. Verjetno ne bi prav blestela v teh hitrih, novodobnih pasjih športih. Preprosto, bila sta tam. Mirna, ponosna, v vsej svoji lepoti sta stala ob svojih ljudeh in se radovedno razgledovala naokoli. Eden izmed njiju je japonski akita, o drugem pa jutri.

Po besedah lastnice, njen kuža ni čistokrvni akita, a kljub temu je bil meni zelo všeč.

Ti mogočni psi, so kar težko vodljivi. Pasma je po naravi nezaupljiva in samosvoja, zato je šolanje poslušnosti nujno.

Akita se zelo rad bojuje, pogosteje kot druge pasme, saj je bil prvotno vzrejan prav za boje. Zato potrebuje dobro šolanje in izkušenega vodnika.

Pasma akita, se pojavi v 17. stoletju, na Japonskem.

Plečna višina akite je 58 do 70 cm, njegova teža doseže tudi do 50 kg.

Srečanje z akito in njegovo vodnico na Miklošičevi cesti.

Povezano:

Svetovni dan živali

Hrvaški ovčar

Pes, ki obožuje akcijo

Kateri pes pa ne obožuje akcije, še posebno v svojih mladih letih. Hrvaški ovčar je po dejavnosti zelo podoben Border colliju. S tem mislim, da sta bila oba prvotno pastirska psa, za kar se lahko uporabljata tudi danes in da sta oba kot ustvarjena za pasji šport kot je agility. Taka pasma potrebuje aktivnega lastnika, samo sprehod je zanju odločno premalo.

Kot že samo ime pove, domovina pasme je Hrvaška in sicer severni del, ob meji z Madžarsko. Tam ima tudi svojega dvojnika, ki se imenuje Mudi.

Hrvaški ovčar je črne barve, včasih ima lahko tudi bele tačke. Zraste od 40 do 50 cm plečne višine, tehta pa do 16 kg. Ima dolgo mehko in valovito dlako, ki me na prvi pogled spomni na pudlja, vendar pa ni tako skodrana in ga je lažje skrtačiti.

Fotografije hrvaškega ovčarja v akciji in mirovanju, so posnete v ljubljanskem Tivoliju, kjer je bila na Pasji ravni prireditev ob Svetovnem dnevu živali.

Povezano:

Svetovni dan živali

Od Prešerca do Botaničnega vrta

Sprehod ob Ljubljanici

Lep jesenski dan se je naredil v Ljubljani. Po jutranji megli, je zasijalo sonce in odpravili smo se na ljubljansko sprehajalno pot ob Ljubljanici. Začeli smo na Prešernovem trgu, ali Prešercu kot mu pravi mladina.

Čez Plečnikovo Tromostovje, po Cankarjevem nabrežju, ob prehodu na Gallusovo nabrežje je nastala še tale fotografija ljubljanskega grada.

Danes je bilo na tej moji poti vse polno mladih slikarjev, vse do Trnovskega pristana so se razporedili in pridno risali Ljubljano. Govorili so francosko in očitno bodo lepoto našega mesta razstavili tudi v Franciji.