Ptuj je najstarejše slovensko mesto. Takoj za njim je Celje, mesto celjskih grofov.
Staro mestno jedro Ptuja se je razvilo med reko Dravo in grajskim hribom, na katerem stoji dobro ohranjen in urejen Ptujski grad.
Po ogledu muzejskih zbirk v Pokrajinskem muzeju na gradu, smo se sprehodili še po starem mestnem jedru. Od mestnega stolpa, ob katerem je najstarejši muzej na prostem in gotske župnijske cerkve sv. Jurija, mimo številnih mestnih palač, kot so: Mestno gledališče, stari magistrat, proštija, kompleks Mali grad, stari zapori pa vse do nekdanjega dominikanskega samostana. Mesto, ki je vredno ogleda.
Ptuj je mestne pravice dobil že leta 1250. Leži ob reki Dravi, na Štajerskem.Župna cerkev sv.Jurija na Ptuju. Gradili in prenavljali so jo od 9. do 19. stoletja, prevladuje gotika.Notranjost cerkve sv.Jurija na Ptuju, z visokimi, ozkimi, gotskimi okni.Stari magistrat na Ptuju z baročnim pročeljem. Tu je bil sedež mestne oblasti vse do začetka 20. stoletja.Kompleks Malega gradu v katerem so danes prostori knjižnice Ivana Potrča, pisatelja, ki se je rodil blizu Ptuja.Nekoč zapori, danes restavracija.Lions club PtujDominikanski samostan, ki je začel nastajati že v 13. stoletju. Od leta 1928. je tu mestni muzej Ptuja.
Otok Burano v Beneški laguni, je majhen slikovit otok le nekaj kilometrov oddaljen od Benetk.
Sončniki okrašeni s čipko z otoka Burano.
Z Benetkami je povezan z ladijsko linijo, pa tudi panoramske ladjice. Z eno tako smo se odpravili tudi mi.
Otok Burano je znan po izdelavi čipk in od tu se je klekljanje zaneslo tudi v Slovenijo, kjer je najbolj znana idrijska čipka.
Seveda pa je otok s svojimi hišami, ki imajo pisane in raznobarvne fasade zelo slikovit, zato ga fotoaparati obožujejo.
Otok Burano je prav tako kot Benetke, poln večjih in manjših kanalov.Glavni trg na otoku Burano, na katerem je tudi kip italijanskega skladatelja in čembalista, Baldasare Galuppi, ki je bil tu rojen leta 1706.Otok Burano s kanali, čolni in mostički.Muzej grajen v beneškem stilu stoji na glavnem trgu otoka BuranoV palači na osrednjem trgu je bila nekoč čipkarska šola, kasneje mestna hiša, danes pa bolj sameva in lahko njena beneška okna občudujemo samo s trga.Gotska cerkev iz 16. stoletja sv. Martin. Campanille se počasi ugreza in je poševen kot stolp v Pisi.Mestna hišaGlavna "cesta" na otoku Burano.Detajl hiše na Buranu, beneška maska.Na otoku je precej takih majhnih vodnjakov, kjer se odžejajo tudi živali, golobi pa se še pošteno oprhajo.Buranski mačekČe je kdo mnenja, da je prostor psa na tleh, se pošteno moti. Njegov pravi prostor je postelja, če te ni je dobra tudi klop v parku, v pristanišču otoka Burano.
Kalvarija v Šmarju pri Jelšah je cikcakasto speljana pot trpljenja, ki vodi do meni najbolj simpatične cerkve sv. Roka.
Štirinajsta kapela s svetimi stopnicami in božjim grobom.
Ob poti je 14 kapelic križevega pota, opremljenih z baročnim dekorjem in kipi. Trenutno je kar nekaj kapel brez kipov, ker so jih poslali v Ljubljano na restavriranje.
Kalvarijo v Šmarjih pri Jelšah so gradili od leta 1743. do 1753. Prikazuje prizore iz rožnega venca in zgodbe o žalostni Materi božji in Jezusu.
Kalvarija v Šmarju pri Jelšah pelje do romarske cerkve sv. Rok.Pogled s kalvarije na Šmarje pri Jelšah.Kapela žalostne Matere božje. Marija z mrtvim Jezusom v naročju. Poslikan strop ponazarja prizore iz Jezusovega otroštva.Cikcakasto speljana pot mimo štirinajstih kapel do romarske cerkve sv. Rok.Jezusovo slovo od matere.
Pot kalvarije se začne na nadmorski višini 260 metrov in se konča pri cerkvi sv. Roka, ki leži na višini 367 metrov.
Z vrha hriba je čudovit razgled na štajerske griče in ob lepem vremenu lahko vidimo okoli 50 cerkva raztresenih po okoliških hribih.
15. avgusta , na praznik župnijske zavetnice Marije vnebovzete, obudijo romarsko tradicijo na kateri se zbere več tisoč ljudi.
Romarska cerkev sv. Rok v občini Šmarje pri Jelšah, je zame najbolj simpatična cerkev v Sloveniji. In videla sem jih že kar nekaj. Romarska cerkev sv. Roka je bila postavljena v 17. stoletju. Na zunaj puščobna, mala cerkev, z visokimi gotskimi okni, ti ob vstopu vanjo vzame dih.
Notranjost cerkve je baročno razkošna. Obokan pevski kor, bogato okrašena prižnica, ki mi je še posebno všeč, saj spominja na velik roza kelih s pokrovom. Cerkev je posvečena sv.Roku, zavetniku in priprošnjiku zoper kugo. Njegov kip stoji v vdolbini glavnega oltarja, freske v prezbiteriju pa prikazujejo prizore iz legende o sv.Roku. Do najmanjše pikice poslikan strop predstavlja Marijino vnebovzetje. Na freskah najdemo tudi sv.Antona Padovanskega, ki je pokopan v italijanski Padovi. Kot zanimivost: v cerkvi sv. Roka v Šmarju pri Jelšah je služboval tudi duhovnik in slovenski pesnik Anton Aškerc.
Cerkev sv. Roka v Šmarju pri Jelšah.Sv.Rok kaže na kužno rano. Kip v srednji vdolbini glavnega oltarja.Osrednja freska na stropu sv. Roka predstavlja Marijino vnebovzetje.Poslikan strop nad glavnim oltarjem romarske cerkve sv. Rok.Cerkev sv. Rok, pogled na pevski kor z orglami.
Celje – mesto svetovne popotnice, pisateljice in poliglotke Alme Karlin
Alma Karlin, slovenska pisateljica in svetovna popotnica pred Celjskim domom.
Da je Alma Karlin ikona Celja, opazimo že ob vstopu v staro mestno jedro, saj nas s svojim znamenitim malim kovčkom pozdravi pred Celjskim domom. Simpatični spomenik Alme Karlin, so v Celju postavili v letošnjem letu, v Stari grofiji pa so na ogled postavili razstavo “Poti”, o sedemletnem potovanju Alme Karlin okoli sveta.
Naš izlet na Štajersko smo pričeli v Celju, drugem najstarejšem mestu v Sloveniji, takoj za Ptujem. Naš glavni cilj v tem lepem mestu je bil obisk Stare grofije, najlepše renesančne stavbe v Celju in ogled bogatih zgodovinskih zbirk, ki so tu razstavljene, saj danes v dvorcu domuje Pokrajinski muzej.
Sprehodili smo se po starem mestnem jedru, mimo čudovitih starih palač, spomenikov in trgov, na katerih ni manjkalo malih in večjih kavarnic za obvezno kavo. Na Slomškovem trgu smo si ogledali še škofijsko cerkev sv. Danijela, ki je leta 2006. postala stolnica. Znamenitost cerkve je gotska kapela Žalostne matere božje in kipom Pieta iz konca 14. stoletja.
Celjski dom so postavili leta 1907. celjski Nemci v slogu staronemške gotike in ga poimenovali Nemška hiša.Celjska mestna hranilnica. Neorenesančno palačo so zgradili leta 1887.Hiša iz leta 1902. na Stanetovi ulici v Celju.Glavni trg v Celju, v ozadju cerkev sv.Daniela.Marijino znamenje iz leta 1776. na Glavnem trgu v Celju.Detalj celjske meščanske hiše, niša z Pieta.Stara grofija, renesančni dvorec so postavili grofje Thurn-Valsassina med leti 1580 do 1603. Danes je v njem muzej.Nova, sodobna celjska knjižnica na Muzejskem trgu.
Enodnevni izlet na Štajersko, kjer smo odkrivali preplet gotike in baroka v tamkajšnjih cerkvah.
Celjski dom so leta 1907. postavili celjski nemci in jo poimenovali Nemška hiša.
V soboto 22.maja 2010. smo se ob 7.uri zbrali na robu ljubljanskega parka Tivoli in se odpravili na izlet na Štajersko. Pester in zgoščen program so pripravili v društvu Modrin, ki deluje pod okriljem Mladinske knjige.
Pot nas je vodila mimo Trojan do Celja, kjer je bila naša prva znamenitost, ki smo si jo ogledali. Renesančni dvorec Stara grofija, ki so jo zgradili grofje Thurn-Valsassina, med leti 1580. do 1603. Dvorec je znan po znamenitem Celjskem stropu, ki ga sestavlja 11 poslikav. V dvorcu danes domuje Pokrajinski muzej Celje, ki so nam ga prijazno razkazali. Po ogledu smo se sprehodili po starem mestnem jedru in si na kratko ogledali še cerkev sv.Danijela iz 13. stoletja.
Stara grofija v Celju. Dvorec so postavili grofjeThurn-Valsassina med leti 1580. do 1603.
Naslednja postaja Šmarje pri Jelšah in romarska cerkev sv. Roka. Do simpatične cerkve smo šli skozi kalvarijo. Štirinajst kapel, postaj križevega pota nas pripelje do cerkve iz 17. stoletja. Na zunaj asketska, pusta stavba nas ob vstopu kar osupne od silnih poslikav, barv in okraskov v renesančnem slogu s kančkom gotike.
Križev pot. Do romarske cerkve sv.Roka pridemo po cik-cakasti poti, mimo štirinajst kapelic.Romarska cerkev sv.Roka šokira z asketsko, pusto zunanjostjo in renesančno okrašeno notranjostjo.
Iz Šmarij smo se zapeljali do še ene romarske cerkve. To je znamenita Božjepotna Marijina cerkev na Sladki gori. Zunanjost cerkve je sončno obarvana, krasi pa jo še čudovit, urejen park. Notranjost renesančno-gotske cerkve pa krasijo poslikave slikarja Franca Jelovška.
Božjepotna Marijina cerkev na Sladki Gori
Po malo daljšem odmoru pa smo se zapeljali do dvorca Štatenberg, ki so ga postavili grofje Attems, v 17. stoletju. Ogledali smo si samo zunanjost baročnega dvorca. Dvorec, park in širša okolica so zavarovani kot krajinski park Štatenberg.
Štatemberg, dvonadstropni baročni dvorec so v 17. stoletju postavili grofhe Attems.
Iz Štatenberga pa na Ptujsko Goro, do znamenite romarske cerkve Marije Zavetnice, ki sodi med najlepše gotske spomenike v Sloveniji. Cerkev letos praznuje 600-letnico obstoja in od letos je od papeža dobila naziv bazilika.
Romarska cerkev Marije Zaščitnice s plaščem na Ptujski Gori je od leta 2010. postala bazilika.
Naša zadnja postaja tega zanimivega izleta je bil Ptuj, oziroma Ptujski grad, v katerem ima svoje prostore muzej. Ogledali smo si stalne muzejske zbirke, od kurentov, glasbil pa do orožja.
Ptujski grad je najbolj zaznamoval irski baron Walter Leslie, ki je grad kupil leta 1656.
Niso samo bogati benečani znali uživati v lepotah obale reke Brente. Tudi danes italijani ob reki prirejajo piknike, lovijo ribe, mesta ob reki so živahna, ob reki pa je speljana tudi kolesarska pot.
Kolesarska pot se prične malo pred mestom Oriago in pelje ob reki Brenti vsedo do avtoceste, ki pelje proti Firencam.
Važnejša mesta ob reki pa so Mira, Dolo in Stra. Od tu naprej pa nas cesta pripelje v Padovo.
Riviera reke BrenteDolo ob reki BrentiTržnica, Dolo ob Brenti.Umetniška tržnicaOb reki BrentiNa reki Brenti je bilo kar nekaj mlinov.Dolo, trg s spomenikom Garibaldija.
Dolo, notranjost cerkveSprehajališče ob reki Brenti
Škofjeloški grad, v katerem je danes Loški muzej Škofja Loka, stoji na majhni vzpetini nad čudovitim starim mestnim jedrom.
Vhod na kompleks Škofjeloškega gradu.
Škofjeloški grad je prav gotovo ena najlepših kulturno zgodovinskih spomenikov Škofje Loke. Pot do njega je lahko dostopna, saj stoji na nizki vzpetini ob starem mestnem jedru.
Prva omemba gradu sega v leto 1215. Kot skoraj vse mestne palače, je bil tudi grad močno poškodovan v potresu 1511. leta. Med 1513 do 1526 so grad obnovili.
Tudi danes je grad lepo obnovljen, v njem pa si je moč ogledati zgodovinsko, etnološko in umetniško zbirko z Loškega področja. Tudi okolica gradu je prostrana z prostorom za poletno gledališče, z malim grajskim vrtom in lepim razgledom na Škofjo Loko in okolico. Vredno ogleda.
Škofjeloški grad z ostanki srednjeveškega obzidja.Mali grajski vrtVogalni stolp Škofjeloškega gradu.Pogled na Škofjeloški grad z dvoriščne strani.Škofjeloški grad je bil prvič omenjen že leta 1215.Dvorišče Škofjeloškega graduKompleks Škofjeloškega graduPogled na Škofjo LokoPot z gradu v staro mestno jedroPogled na Škofjeloški grad iz dvorišča Kapucinske cerkve sv.Ane
30. januarja 2010 smo se odpravili tudi na Svete Višarje pogledat kako je tam v zimskem času. Pred tem smo se ustavili v Mali Aljaski, ki je bila meni najbolj zanimivi del izleta.
Na vrhu 1790 m visoke gore stoji romarska cerkev, ki je leta 1960. praznovala šeststoletnico obstoja. Tu se srečujejo Slovenci, Italijani in Nemci, ki se udeležujejo romanja. Romanje iz Trbiža na Svete Višarje traja približno tri ure, iz Žabnice 2 uri, iz Ovčje vasi pa 4 ure. Mi smo naše izletniško romanje opravili s kabinsko žičnico, ki nas je iz Žabnice na vrh gore pripeljala v dvanajstih minutah.
Zgradbe ob svetišču Sv.Višarje.
Ob jasnem in sončnem vremenu se tu odpre čudovit razgled na gorske vrhove. Na žalost pa mi nismo imeli take sreče z vremenom, saj je bilo oblačno in lahko smo občudovali samo bližnje gorske vrhove, naletaval pa je tudi rahel sneg. Občudovali smo tudi smučarje in deskarje, ki so se z vrha spuščali po strmem smučišču.
Svete Višarje pozimi
Obiskali smo Svetišče na Sv.Višarjah, ki so ga leta 2000 temeljito obnovili: notranjost svetišča, glavni oltar in freske, pa tudi župnišče in okoliške zgradbe, ki tvorijo lepo celoto. V teh okoliških zgradbah so trgovine s spominki in gostilnice, ki imajo terase s čudovitim razgledom.
Pogled na gorske vrhove v oblačnem vremenu.
Legenda pravi, da je leta 1360 pastir iz Žabnice izgubil svoje ovce. Našel jih je na vrhu gore, kjer so klečale okoli grma v katerem je pastir našel lesen kip Marije z otrokom. Kip je odnesel župniku, vendar se je ta naslednji dan čudežno vrnil na Višarje. To se je ponovilo trikrat, zato so se odločili in na tem mestu postavili kapelico. Prvotne kapelice ni več, v svetišču pa naj bi bila kot največja znamenitost prav ta Marija, ki so jo našli pred 600 leti.
Kipec Marije z otrokom, ki stoji nad oltarjem, naj bi bil star 600 let.
Poslikava cerkve je delo slovenskega akademskega slikarja Toneta Kralja.
Romanja na Svetih Višarjah se začnejo prvi teden v juniju in se zaključijo prvo nedeljo v oktobru.
Naravno in sakralno znamenitost Furlanije Julijske krajine bom prav gotovo še kdaj obiskala v lepšem in jasnem vremenu.
Po ogledu, sprehodu in dobri kavi, smo se spustili v dolino in se odpravili po južni strani italijanskih Dolomitov do bazilike Maria Luggau, na avstrijski strani.
Svetišče Sv.VišarjeSmučišče na Sv. Višarjah v Furlaniji Julijski krajiniSvete Višarje obkrožajo visoki gorski vrhoviPoslikava cerkve je delo slovenskega slikarja Toneta KraljaSvetišče Svete VišarjeTerasa gostilnice z razgledom na gorske vrhoveZ gondolo smo se spustili v dolino in zapustili Sv.Višarje
Po obisku Strunjana, smo se iz Slovenske Istre odpravili mimo Sečoveljskih solin in čez mejni prehod Sečovlje, na hrvaško stran in v Hrvaško Istro. Naš cilj je bilo staro, akropolsko mesto, na 277 metrov visokem griču, ki se imenuje Motovun.
Od parkirišča do srednjeveškega, starega mestnega jedra, ki kraljuje na vrhu hriba, vodi 1054 stopnic. Na enodnevnem izletu pa se lahko s povratno vozovnico za 2€ zapeljemo z avtobusom.
Staro mestno jedro je obdano z obzidjem, ki je danes sprehajališče in ponuja enkraten razgled na okoliške griče in dolino reke Mirne. Čeprav smo imeli oblačno vreme, pa je na trenutke posijalo tudi sonce in obsijalo pokrajino v vsej svoji lepoti.
Nekoč so v Motovunu gospodovali patriarhi iz Ogleja, kasneje pa tudi benečani, ki so tudi tu pustili svoj beneški pečat v obliki krilatega leva.
Krilati lev je postavljen na vhodu v mesto, kot simbol vladanja Benetk.
Mesto je naseljeno, v njem so majhne trgovinice, ki ponujajo vino in znano specialiteto tega dela Istre, tartufe. Nekaj je gostinskih lokalov, na vrhu pa je tudi hotel.
