Včeraj, malo pred polnočjo, se je uradno začela jesen. Dnevi so se že občutno skrajšali, toda vreme je sončno in prijetno toplo, pravo indijansko poletje. Popoldne sem izkoristila za sprehod po naši lepi Ljubljani, ki se skoraj na vsakem koraku nekaj popravlja, spreminja, gradi in dograjuje. In prav je tako, ko bo vse končano bo Ljubljana še lepša.
Lepe očke, ki zrastejo tudi do dva metra visoko in ta v ljubljanskem botaničnem vrtu kar lepo dosega to višino.
Moj današnji sprehod: Mimo Kazine in Kongresnega trga, do čudovitega Dvornega trga, kjer se vedno nekaj dogaja, danes je bila glasbena prireditev. Od Dvornega trga, ob reki Ljubljanici, mimo Gruberjeve palače (ki bi jo enkrat zelo rada videla tudi z notranje strani), naravnost v Botanični vrt. Zanimalo me je kaj v drugi polovici septembra še cveti v vrtu in bila sem prijetno presenečena:
Dalija
Velika kapucinka
Perujska tevecijaSpreminjevalkaOslez ali kitajska vrtnica
Prebrala sem zelo zanimivo knjigo, saj zame, ki sem velika oboževalka psov, skoraj vseh vrst in pasem:
Skrivno življenje psov
avtorice
Elizabeth Marshall Thomas.
Avtorica je znanstvenica, antropologinja in tudi pisateljica zanimivih pripovedi, kot je ta. Pripoved o sibirskem huskyju Miši. Ker so se njegovi gospodarji za več mesecev odpravili v Evropo, je Miša ostal pri Elizabeth, ki je z zanimanjem opazovala njegovo obnašanje.
Sibirski husky Miša, je bil dve leti star in kot vsi primerki njegove pasme, samostojen in samovoljen, toda do ljudi zelo prijazen pes. To je pasma, ki zelo rada dela, je temperamentna in se odlično obnese kot vlečni pes. Zraste do 60 cm v višino in doseže težo do 25 kg.
Ker Miša ni imel prav veliko dela, je velikokrat preskočil dvoriščno ograjo in se svobodno potikal po okolici. Seveda so se ljudje nad njegovim potepanjem pritoževali in po teh pritožbah je ugotovila, da je imel Miša kar 200 kvadratnih kilometrov veliko ozemlje.
Na svojih poteh se je odlično znašel in vedno je našel pot domov. Znal se je ogniti nevarnemu prometu, nikoli se ni udrl led na reki pod njegovimi tačkami in nikoli ga ni napadel noben pes. S svojih popotovanj se je vračal zadovoljen, pripravljen na počitek in hrano, preden se je zopet odpravil po svojih poteh.
Miša je imel razvit čut za orientacijo. Drugače je bilo z njegovo ženo Marijo, ki se je z lahkoto izgubila. Ko je ugotovila, da ne ve kje je, se je usedla pred vrata prve hiše in čakala. Ko so prišli ljudje ven iz hiše, so na ovratnici našli telefonsko številko in poklicali Elizabeth, ki je prišla ponjo. Marija je vedela, da bo tako in se ni pretirano razburjala, ko se je znašla v neznanem okolju.
Elizabeth je na teh poteh večkrat spremljala sibirskega huskyja Miša in tako je nastala zanimiva pripoved o skrivnem življenju psov.
Špica je del ob Ljubljanici, med Trnovskim pristanom in novim mostom, ki nas pripelje v Botanični vrt. Tukaj je bilo nekoč ljubljansko kopališče in naša ljubljanska mestna hiša obljublja, da bo Špica zopet postala to kar je že bila. Čudovit prostor za preživljanje prostega časa.
Ob teh lepih in toplih poletnih dnevih je na Špici zelo živahno. Razen tega, da se nihče ne kopa, pa ljudje posedajo na bregu, ob plavajočih kavarnicah, se družijo, kartajo ali pa berejo, pijejo kavo ali pivo ter se mastijo s “čevapi” in podobno hrano.
Nekateri se ob urejenih bregovih Ljubljanice samo sprehajajo. Ljudje, kužki, mali in veliki, vseh je dovolj. V reki mirno in spokojno plavajo cele jate račk. Res je lepo v tej naši Ljubljani.
V Ljubljanici je veliko račk.Plavajoče kavarnice na Ljubljanici.Sprehajalne poti ob Ljubljanici.
Ko sem se nedavno sprehajala po hipodromu v Stožicah, sem pred konjskimi hlevi naletela na malo črno kepico, ki je mirno ležala v senci in na nekoga čakala.
toy pudelj, Emi
Ko me je zagledala, je vstala in prišla h meni, kot da sva že stari znanki. To je lastnost vseh pudljev, zelo zaupljivi in družabni hišni ljubljenčki so. So tudi zelo prilagodljivi in zelo hitro se učijo. Kakšne vragolije in “trikce” kot jim pravijo, se naučijo z lahkoto in z veseljem.
In koga je Emi čakala? Svojo gospodarico in lepega rjavega konja, ki sta kljub vročini naredila krog po hipodromu, Emi pa se je zleknila v senco drevesa in ju počakala.
Toy pudelj zraste do 25 cm v višino, njegova teža pa doseže od 2,5 do 5 kg, tako da ga lahko po potrebi prenašamo tudi v torbi za pse, ker ni pretežak.
Kljub temu, da je toy pudelj majhne rasti, pa ni primeren za majhne otroke. Otroška razposajenost lahko nehote povzroči, pri malem pudlju, težke poškodbe.
Pričujočo ljubezensko zgodbo je napisala Xinran, uspešna novinarka in radijska voditeljica, po pripovedovanju glavne osebe romana Shu Wen, ki se je po tridesetih letih, iskanja svojega moža Kejuna, iz Tibeta, vrnila na Kitajsko.
Pri kitajskih imenih je priimek vedno pred imenom, Shu Wen se torej imenuje Wen.
Wen in Kejun sta se spoznala na medicinski fakulteti, kjer sta oba uspešno zaključila študij in postala zdravnika. Po končanem študiju, sta se poročila, toda njuna sreča je bila kratkotrajna. Kejuna so vpoklicali v vojsko, po komaj tri tedne trajajoči zakonski sreči z Wen, ker se je Kitajska pripravljala na zasedbo Tibeta.
Wen je dobila od vojske suhoparno sporočilo, da je Wang Kejun, 24. marca 1958. umrl v incidentu na vzhodu Tibeta, star 29 let. Kako je umrl ji noče povedati nihče, zato se Wen odloči, da se bo sama odpravila v Tibet in ga poiskala.
Nebesni pokop
Začne se trideset let vztrajnega iskanja v, za Wen ki je vajena udobnega življenja, nemogočih razmerah. Sprva je bila na poti s kitajskimi vojaki. Peljali so se skozi osrčje gora, kjer je bilo vreme v enem trenutku spomladansko, s cvetočimi rožami, že v naslednjem pa je začel naletavati rahel sneg.
Wen nadaljuje pot s tibetanko Zhuomi, s katero se spoprijateljita in kar nekaj let preživita pri nomadski družini, kjer spoznava navade ljudi v Tibetu. Najbolj nenavadno se ji zdi, da moški šivajo. To je na Kitajskem žensko delo. Zhuomi jo poduči od kje to izhaja. Nekoč so šivali trde jakove kože z debelimi šivankami, za kar je bila potrebna moč, ki so jo imeli možje. Danes bi lahko šivale tudi ženske, a se je običaj ohranil. Zakaj pa ne.
Na koncu svojega vztrajnega iskanja, Wen le izve, kaj se je zgodilo z njenim možem. Nebesni pokop je način, kako tibetanci “pokopljejo” svoje mrtve. Razkosana telesa prepustijo, po njihovem verovanju, svetim ptičem, da jih pojejo. Enemu teh pokopov je bil priča tudi Kejun. Med mrtvimi je opazil nekoga, ki je bil samo ranjen in se je hotel rešiti. V želji pomagati, je ptiča ustrelil, kar pa je raztogotilo tibetance, ki so se hoteli maščevati, češ da se ptiči nikoli več nebodo vrnili in tudi vsi tibetanci ne bodo več prišli v nebesa. Kejun se je, v zameno za življenja drugih tovarišev, žrtvoval. Prepričal jih je, da tudi njegovo telo razkosajo in ptiči se bodo sigurno vrnili. Potem ko je izročil svojim ljudem zavoj za ljubljeno ženo, se je Kejun ustrelil.
Avtor zanimive knjige, Zakaj pes maha z repom, Desmond Morris pravi, imajo ga, vendar ne v smislu nekih nadnaravnih sposobnosti.
Kot v filmu o slavni škotski ovčarki Lassie, lahko nekateri psi tudi v resničnem življenju najdejo pot domov od zelo daleč in preko ozemlja, ki jim je povsem neznano.
Škotska ovčarka Jona iz ljubljanskega Tivolija.
Ta sposobnost, najti pravo pot, najverjetneje temelji na posebni občutljivosti nekaterih živali, za komaj zaznavne razlike v jakosti zemeljskega magnetnega polja, pravi avtor knjige.
Psi naj bi s svojim vedenjem napovedovali tudi potrese ter hude nevihte z grmenjem. Ko se ta približuje, postane pes nemiren in začne brezglavo tekati po stanovanju. Vendar pa današnji hišni ljubljenčki, te reči bolj slabo zaznavajo, saj smo jih nehote ali pa hote scrkljali. Naša mala kodrica je nevihto in grmenje zaznala, ko je že na veliko grmelo, ob potresu v posočju, ki smo ga čutili tudi v Ljubljani pa je mirno ležala ob mojih nogah, vse dokler nisem jaz vstala in tekla z njo ven.
Odkritje, da imajo psi v nosu poseben detektor za infrardeče žarke, govori v prid temu, da imajo psi res “šesti čut”. Tako naj bi naprimer bernardinec zmožen ugotoviti ali je človek, ki ga je zavohal pod snežnim plazom še živ.
Ne glede nato ali psi imajo “šesti čut” ali ne, so te živali med najbolj priljubljenimi hišnimi ljubljenčki in najbolj zvestimi spremljevalci človeka.
V mislih imam kriminalni roman, slovenskega avtorja Avgusta Demšarja,
Tanek led
To je že tretji primer višjega kriminalističnega inšpektorja, Martina Vrenka, ki deluje na policijski postaji Ob parku, v Mariboru. V njegovi ekipi sta še Marko Breznik, ki je bil v prvih dveh delih še pripravnik, zdaj pa je zelo vesel, da je kriminalist ena. Toda Breznik skozi novi primer ugotavlja, da je naziv ne pomeni dosti in da se bo moral še veliko naučiti. Tretja članica Vrenkove ekipe je, višja kriminalistka Ivana Premk, ki je pravkar prišla s porodniškega dopusta.
Skupina profesorjev z neke mariborske srednje šole, ima na Pohorju seminar na temo medsebojne komunikacije. Ta v kolektivu ni najboljša, zato se je ravnateljica Sanja Klemenčič odločila, da organizira ta seminar. Dogodki se začnejo zapletati, ko se ravnateljica z dvema sopotnicama vrača v dolino, naleti na kos ledu in avto zdrsne s ceste. Domačin, ki pomaga ponesrečenkam vztraja, da na tem mestu, zaradi določenih okoliščin nemore biti led na cesti.
pasma labrador
Martin Vrenko razišče zadevo in izkaže se, da je led nekdo naredil umetno z vodo iz vodovoda. Ko kasneje ubijejo še tajnico šole in na koncu tudi ravnateljico, se začnejo spraševati, ali ni na delu serijski morilec. Zgodba se zapleta in razpleta, veliko osumljenih, skoraj vsak ima motiv za umor, skoraj nihče nima pravega alibija. Skoraj do konca ugibamo gdo je morilec, dokler nam višji kriminalistični inšpektor Martin Vrenko, v stilu Herkula Poaroja, ne razkrije potek dogodkov in morilca.
Pri iskanju dokazov, se v zgodbi pojavi tudi labradorka Alja. Ta pasma se, poleg nemških in belgijskih ovčarjev, pogosto uporablja pri policijskem delu.
Odlomek iz knjige, ko se Martin Vrenko znajde v dnevni sobi ravnateljice, pred ogromno knjižno omaro in razmišlja: “Zadovoljen je ugotovil, da imajo tudi tukaj na policah prah. To ni bil prah, ki bi se nabiral na stvareh, ki niso pogosto rabljene, ampak prah, ki je pričal, da se pri tej hiši raje posvečajo branju, kot pa pretiranemu izgubljanju časa z njegovim preganjanjem.”
Prve tri tedne svojega življenja, imajo pasji mladički v materinem mleku, vse kar potrebujejo. Pasja mama jim je ves čas na razpolago, med dojenjem leži na boku, mladiči sesajo mleko in s tačkami pritiskajo na njen trebuh, da bi dobili čim več mleka. Prve tri tedne je mama ves čas s svojimi mladiči.
odrasla psička, praški pinč
Med tretjim in četrtim tednom samica, mladiče zapusti večkrat in za čedalje več časa. Ni več pripravljena ves čas posvetiti mladičkom. Velikokrat se med dojenjem ne uleže več, temveč stoje počaka, da se “otroci” napijejo.
Ko so mladiči stari pet tednov, pa nanje tudi zarenči, če so preveč neučakani. Počasi jih pripravlja na samostojnost. Sprva so mladiči v šoku, zakaj jim mama ne daje več hrane, končno pa se sprijaznijo, saj večina pasjih samičk po sedmih tednih izgubi mleko.
Legla, ki so pri ljudeh, začnejo dobivati posebno pasjo hrano in tako pomagajo samičkam, ki so za to hvaležne. Drugače je s potepuškimi psi pa tudi z volkovi v divjini. Ti svojim mladičem dajejo prežvečeno in na pol prebavljeno hrano.
Pri volkovih je zanimivo, da pojedo tudi mrhovino, toda mladičem nikoli ne prinašajo pokvarjene hrane. Dokler ti še nimajo zob, jim odrasli volkovi meso očistijo kosti, tako da lahko mladiči brezkrbno uživajo v hrani.
Na enodnevnem izletu v Tržaški zaliv, smo obiskali tudi grad Devin. Grad stoji na približno sto metrov visoki skali, okoli njega pa se vse do morja stopničasto raztezajo, čudoviti vrtovi. Ob lepem sončnem vremenu, ki nas je spremljalo, so bili cvetoči grmički, še lepši in v polnem razcvetu.
Saj enkrat na mesec, se v prostem času, sprehodim po Trnovskem pristanu, do ljubljanskega Botaničnega vrta. Vsakokrat me pričakajo nove barve, novi cvetovi. Tudi v vročem avgustu je tako. Sediš na klopci, v prijetni senci stare, a čudovite Napoleonove lipe in opazuješ naravo. Tudi sprehod po vrtu, je kljub vročini, prijeten, saj je tu poleg različnih rož, tudi veliko dreves, ki pri teh visokih temperaturah, nudijo prijetno senco.
Sorodno: