zanimivost | Svetlana – SLOVENIJA

Zakaj mladi psi grizejo copate

Kala, pritlikavi koder, stara 6 mesecev.

Vsak, ki ima ali pa je kdaj imel psa, ve da odraščajoči mladički lahko naredijo kar nekaj škode, če nismo dovolj pozorni.

Pasji mladiči imajo najraje copate, pa kakšne usnjene čevlje. Prav pa jim pridejo tudi otroške igrače, časopisi in revije, kar pač najdejo na tleh ali na dosegu pasjega gobčka.

Poleg tega, da psi te predmete grizejo in cefrajo, pa z njimi tudi na vso moč opletajo, kot da se s tem kar so “prebrali” v časopisu, absolutno ne strinjajo.

Mladi pes je naravno igriv, radoveden in velik raziskovalec. Vse ga zanima, vse mora “prevohati” in tako tudi spoznava svoje okolje. Prav tako kot divji psi, so tudi naši hišni ljubljenčki od skupnih prednikov podedovali določeno vedenje.

Glavni vzrok uničevanja predmetov pa so vsekakor zobje. Med četrtim in šestim mesecem starosti, se pri mladiču že izoblikuje zobovje odraslega psa. Da bi se zobje hitreje prebili skozi dlesni, si pomagajo z žvečenjem naših copat in usnjenih čevljev. Zato je zelo dobro, da psu kupimo kakšno kost za žvečenje, ki jih prodajajo v trgovini za male živali. Ni pa odveč, če copat in drugih obuval ne puščamo na tleh, temveč jih pospravimo v omaro.

Naša Kala je v prvem letu, pospravila športne copate, salonarje, lotila pa se je tudi hrbta malo debelejše in starejše knjige, ki ji je očitno zadišala. H sreči pa je pudelj zelo hitro učljiv pes in hitro dojame kaj sme in kaj ne, tako da copate uporablja samo za ležanje na njih in jih ne grize več.

Povezano:

Zakaj psi obožujejo…

Kako se psi igrajo

Zakaj pes maha z repom

Zakaj psi obožujejo postelje svojih gospodarjev

Pogosto vprašanje, na katerega niti ni tako težko odgovoriti.

Na začetku je kuža majhna, luškana kepica, ki je največkrat v naročju, pa na postelji seveda, ker se radi igramo z njim, če je pa tako luškan. Ko pes zraste, še posebno, če je velika pasma, kakšna nemška doga ali kavkaški ovčar, pa ga že težje gledamo na naši postelji, saj zmanjka prostora za nas. A je že skoraj prepozno, kajti kužka smo navadili, da lahko skače na posteljo in odrasel pes tega zlepa ne bo pozabil.

S svojim milim pogledom nas mimogrede prepričajo in potem si pač vsak pribori svoj življenjski prostor. Sreča je pa v tem, da psu postane hitro vroče in se raje umakne na svoj udoben prostor.

Ljudje, ki se bolj strokovno ukvarjajo z vedenjem psa pravijo, da je stvar v tem, ker pes nikoli ne odraste, ostane na razvojni stopnji mladiča in v svojih lastnikih še zmeraj vidijo “starše”. Tudi, če s strogo vzgojo dosežemo, da pes ne skače na posteljo, bo še vedno njegova največja želja, spati čim bližje gospodarja.

Hišni ljubljenčki, ki jih cel dan crkljamo, se igramo z njimi in so ob nas, težko razumejo, da morajo zvečer ostati sami, daleč od svojega “krdela”. Toda dobri in skrbni lastniki, vedno najdejo nek kompromis s svojim hišnim ljubljenčkom. Če že ne sme spati na postelji, pa saj ob njej. Pri nas ni bilo teh težav.

Povezano:

Kako se psi igrajo

Zakaj pes maha z repom

Kako se psi igrajo

Pes vabi h igri na različne načine. Najbolj pogost je, da sprednji del telesa pritiska k tlom, rito in rep pa drži visoko v zrak in živahno maha z repom, kot bi prosil “igraj se z menoj”. To poznamo vsi ljubitelji psov. Če se odzovemo, se začne dirka in lovljenje v širokih krogih, ki se ga naš najboljši prijatelj, zlepa ne naveliča.

Druga oblika prošnje h igri je drezanje s smrčkom ali tačko. Drezanje s smrčkom je navada iz otroštva, ko je pes kot mladič z glavo drezal v materine seske, da je prišel do hrane.

Največja strast našega malega kodra pa je bila žoga. Te se zlepa ni naveličala. Lahko bi jo metali cel dan. Najraje je žogo prinesla in jo spustila predme, če sem se samo malo premaknila h žogi, jo je že zagrabila in stekla stran, kot češ, a sem te. Tudi ta igra se je lahko ponavljala v nedogled. Ko pa je Kala videla, da je z moje strani igra končana in noben njen “trikec” ne pomaga več, se je tudi ona zleknila poleg mene in počivala.

Naša Kala je bila navdušena nad snegom, igra v snegu, metanje in lovljenje kep, užitek za našega psa.

Zakaj pes maha z repom

Desmond Morris

Zakaj pes maha z repom

Resnice in zmote o vedenju psov

Že od kar vem zase, sem oboževalka psov. Ni važno a je majhen ali velik, rodovniški ali mešanček. Ne spomnim se, da bi kdaj srečala kakšnega, da mi ne bi bil všeč. V glavnem so to veseli primerki pasje vrste, ki so me prvo prevohali, da smo se bolje spoznali, potem pa veselo mahali z repom in se pustili pobožati.

In vse do zdaj, sem bila prepričana, da mahanje z repom, pomeni veselje in srečo za psa. A mogoče se vsi tisti, ki tako mislimo, motimo. Desmond Morris, nas v svoji knjigi prepričuje, da temu ni tako. Naš hišni ljubljenček ne maha z repom, ker je vesel, temveč maha z repom ker je razdvojen.

Citiram: “Kadar je žival razdvojena, se počuti, kot da bi jo hkrati vleklo v dve nasprotni strani. Rada bi šla naprej in bi se prav tako rada tudi umaknila, rada bi šla v levo in obenem tudi v desno. Ker ena želja izključuje drugo, žival ostane na mestu in pri tem čuti naraščajočo napetost. Zato se začne njeno telo ali del telesa premikati sem in tja. To pomeni, da za trenutek prisluhne eni želji, se ustavi in se takoj nato obrne v nasprotno smer. Takšno notranje nihanje pokaže različne znake telesne govorice pri različnih živalih. Nekatere zvijajo vratove, se majejo ali stresajo z glavo, druge poplesujejo, ostro tolčejo z repom ali, tako kot je dobro znano pri psih in mačkah, z njim živahno mahajo.

Saj je v redu, človek je zadevo verjetno raziskal in napisal knjigo. A jaz bom še naprej verjela, da je moja pritlikava kodrica Kala, vseh 15 let kar je bila z nami, na vso moč mahala z repom, ker je bila vesela, da je z nami, da ima našo pozornost in ker jo je prav cela družina imela zelo, zelo rada.

Prek Ljubljanice na grad

Drugi del pohajkovanja po sledi Plečnika in Vodnika: Jože Plečnik v Ljubljani in Sloveniji se prične na Čevljarskem mostu, ki je bolj znan kot Šuštarski most. Ko prečkamo most, se odpravimo po Starem trgu do nekoč Šentjakobskega trga, danes pa Levstikov trg. Trg je Plečnik uredil pred cerkvijo Sv. Jakoba, kjer je nekoč stal jezuitski samostan. Obnovil in preuredil je tudi Marijino znamenje, ki stoji na trgu.

Ko zavijemo levo od Sv. Jakoba, se lahko ustavimo ob cerkvi Sv.Florjana Tu je Plečnik zamenjal poškodovano stopnišče in uredil vhod v cerkev. Ob tem je tudi tlakoval pot mimo cerkve na Ljubljanski grad.

Na grajskem griču je bila poleg grada še ena trdnjava, imenovana Šance. Ostanke te nekdaj mestne obrambne utrdbe, je Plečnik preuredil v čudovito sprehajališče in razgledno ploščad na mesto Ljubljana.

Čevljarski ali Šuštarski most, slikan z reke.

Šentjakobski trg, danes Levstikov trg ob cerkvi Sv.Jakoba. — Šentjakobski trg, danes Levstikov trg ob cerkvi sv.Jakoba.

Pot na Ljubljanski grad, mimo cerkve sv.Florjana.

Šance, nekoč obrambna trdnjava, danes sprehajališče.

Nežnost volkov

Stef Penney

Nežnost volkov

Zgodba romana se dogaja leta 1867. v Kanadi. Glavnim junakom sledimo globoko v kanadsko divjino. Z lahkoto si predstavljamo zasnežene gozdove, jezera in reke, ki jih prekriva ledena ploskev in oddaljeno oglašanje volkov.

Volkovi v zgodbi nastopajo bolj kot kulisa, junaki jih slišijo, ko stopajo po divjini, so pa tudi stalni krivci za izginule ljudi. Če kdo izgine, so ga sigurno raztrgali volkovi.

Notranjost knjige je posuta s tačkami volkov, vsako poglavje pa se prične s portretom volka, kar se mi zdi zelo posrečeno.

Roman je v bistvu kriminalka, ki je izšla v zbirki Krimi, v izdaji Mladinske knjige.

Laurent Jammet je kruto umorjen v svoji hiši, blizu majhnega mesta Dove River. Istočasno izgine tudi Francis, posvojenec gospe Ross, ki je tudi našla truplo. V strahu, da je Francis morilec in, da je kot mati odpovedala, se odloči, da ga sama poišče. Za pomoč zaprosi izkušenega lovca in slednika indijanskega rodu, Williama Parkerja. Skupaj se odpravita v divjino po sledeh, ki jih pušča Francis in še nekdo, za katerega sklepata, da je pravi morilec.

Spremljamo njuno slikovito in divjo pot na kateri pa srečujeta tudi druge ljudi in naselbine, kjer ti živijo, odmaknjeni pa kljub temu zadovoljni.

Stef Penney se je rodila v Edinburgu. Končala je študij filozofije in teologije.

Sprehod po Veroni

Sprehod in raziskovanje Verone je čudovito in nepozabno doživetje. Mesto ljubezni, kot se že 400 let imenuje, nam na ogled ponuja čudovite trge, srednjeveške palače na Piazza delle Erbe, areno s svojimi poletnimi opernimi spektakli, Piazza dei Signori z ogromnimi nagrobniki vladarske rodbine Scaligeri, pa njihovo utrdbo Castelvecchio, ob reki Adiži, pa še in še stvari, ki me vedno znova premamijo, da jih obiščem.

Sprehod ob Ljubljanici

Trnovski pristan – Prulski most – Špica – Botanični vrt

Moj priljubljen sprehod v Ljubljani ob koncu tedna. Le streljaj od centra mesta, se začne sprehajalna pot ob reki Ljubljanici. Nedavno prenovljeni Trnovski pristan, nam omogoča opazovanje številnih rac, ki veselo čofotajo v reki ali pa ob njej nemoteno počivajo, saj smo sprehajalci osveščeni in gremo mimo počivajočih račk zelo previdno in počasi, da jih ne splašimo.

Danes je, po kar nekaj dnevnem deževnem vremenu, v Ljubljani končno pisijalo sonce. Seveda se je to zelo poznalo na barvi naše Ljubljanice, ki se je spremenila v čokoladno rjavo, če se malo pohecam.

Iz centra mesta do Špice se lahko zapeljemo z rečnim taxijem.

Srečala sem samičko pasme basenji, značilne lisičje rjave barve z belimi lisami. — Srečala sem samičko pasme basenji, značilne lisičje rjave barve z belimi lisami, ime ji je Loa.

Od Špice do Botaničnega vrta, ki je ljubljanska naravna znamenitost, je le pet minut hoda. Ustanovljen je bil leta 1810. in nekje sem prebrala, da ravno na današnji dan 11. julija. Ko sem bila danes tam, ni bilo videti, da ima vrt rojstni dan pa kljub temu, Vse najboljše za rojstni dan.

Na listu lokvanja je žuželka, čudovite modre barve. Kako se imenuje?

Ob visokih poletnih temperaturah, je v senci dreves prijetno hladno.

Tudi rože cvetijo, ob vsakem obisku, drugačne.

Za prijeten konec sprehoda je poskrbel simpatičen kosmatinec s svojim nasmehom.

Julija iz Verone

Julija, glavna junakinja Shakespearove drame Romeo in Julija, je ena glavnih znamenitosti italijanskega mesta Verona.

Čeprav Shakespeare nikoli ni bil v Veroni, so se italijani odločili, da sta Romeo in Julija prav iz tega mesta in naredili iz tega zelo dober turistični posel.

Majhno dvorišče, na katerem stoji domnevna Julijina hiša z znamenitim balkonom, ki so ga dodali dvesto let po njenem bivanju v Veroni, je vedno nabito polno obiskovalcev iz celega sveta in to skozi vse leto.

Operni spektakli v areni, kot je bila Verdijeva Aida, privabljajo ljudi samo v poletnih mesecih.

Da lahko slikaš Julijo brez nekoga, ki stoji poleg in jo objema ali otipava, za srečo seveda, je že prava terna. Meni je uspelo pri drugem obisku Verone.

Na istem dvorišču je danes tudi Julijin hotel.

Julijin klub, kjer lahko napišemo sporočilo ali željo, ki se seveda uresniči.

Aida v Veroni

Rekviziti pred areno v Veroni za različne operne spektakle.

Naš enodnevni izlet v Verono, se je zaključil z operno predstavo, kaj predstavo, boljši izraz je operni spektakel Aida, skladatelja Giuseppe Verdija. Vsako leto priredijo v Veroni Poletni operni festival, ki privabi ogromno obiskovalcev iz vsega sveta. Nekateri so operni navdušenci, nekateri z mano vred smo zgolj radovedni kako tak spektakel v areni, ki lahko sprejme do 20.000 ljudi, poteka.

Zgodba o etiopski princesi Aidi, ki jo Egipčani odpeljejo v suženjstvo. Dogaja se v Egiptu za časa faraona. Tam je bila leta 1871. tudi prvič uprizorjena.

Operna predstava Aida se prične ob 21. uri in ljudje se počasi zbirajo pred areno. Užitek je sedeti pred kavarno na trgu Bra ob italijanskem kapučinu in jih opazovati.

Vhodov v areno je veliko in pred vsakimi se vije dolga vrsta, ki čaka, da se vrata odprejo.

Tudi mi smo se odpravili proti vhodu številka 47, najprej pio stopnicah dol... — Tudi mi smo se odpravili proti vhodu številka 51, najprej po stopnicah dol...

...pa nato v strnjeni skupini po stopnicah gor...

Strnjena skupina je samo do deklet, ki pregledujejo karte, nato se sprosti in po več 100 let starem hodniku se odpravimo v areno

...in odpre se pogled na zelo dobro ohranjeno notranjost arene...

...na oder, na katerem bo čez nekaj minut operni spektakel Aida.

Preden se predstava začne, ugasnejo vse luči in obiskovalci prižgemo svečke, ki smo jih dobili ob vhodu. Pogled je čaroben, toda moj fotoaparat tej čarobnosti ni mogel slediti, na žalost.