Obsedenosti v času krize, Avgust Demšar

Detektivski roman. Šesti primer inšpektorja Martina Vrenka in njegove ekipe, da o psu niti ne govorimo.

Obsedenosti v času krize, Avgust Demšar, založba Sanje 2012, 432 strani

Martin Vrenko, visji kriminalistični inšpektor iz Maribora, si še ni popolnoma opomogel od svojega dopusta v Opatiji, kjer je mimogrede rečeno, pomagal rešiti umor, se je ta zgodil tudi v Mariboru. Ob vznožju hriba Urban, je pohodnik našel moško truplo. Kasneje so kriminalisti ugotovili, da gre za umor. Če bi šlo za rop, bi ropar prav gotovo odnesel skoraj 7000 € vredno uro, ki je bila še vedno na pokojnikovi roki.

Pri preiskovanju območja, je ekipi pomagal tudi nemški ovčar, ki pa se ni prav dobro odrezal. Pač tako je, ni vsak nemec že takoj kot komisar Rex.

Nemški ovčar

Preiskovalci so kljub temu našli nekaj sledi, toda premalo, da bi lahko zoožili krog osumljencev. Teh je kar nekaj: od žene in hčerke pa do dveh sester. Razlog za umor bi imeli tudi zaposleni v njegovem podjetju, saj ga je finančno popolnoma izčrpal in so nekateri ostali brez službe.

Inekcija inzulina, ki so jo našli na prizorišču umora, kaže da bi lahko bil storilec tudi oče umorjenega. Toda to se zdi skoraj vsem nemogoče. Starejši Hafner je sicer res sladkorni bolnik, ki uporablja inzulin, toda je tudi invalid na vozičku in prebiva v domu za starejše. Težko bi sam opravil takšno dejanje. Mogoče pa ni bil sam. Ja, vse je možno.

Skozi vse zaplete in razplete pa pridemo na koncu do dokumenta, ki ga najde inšpektor Vrenko in zaradi katerega je primer zaključen.

Družina kriminalista Breznika ima doma petinpoletnega kraševca in zanimiv je pisateljev opis te čudovite slovenske pasme: “Kraševec Runo je značilen predstavnik svoje vrste.Je ogromen, a prijazen in nemoteč pes. Laja skorajda nikoli, vseeno pa nalogo čuvaja opravlja nadvse uspešno. Recimo, kadar se njegovemu območju približa kdo z vonjem, v katerem Runo zazna zle namene, pride iz svoje ute, odide do nepovabljenega in se pred njim ob ograji sprehodi sem ter tja. Ob tem ne laja, ne renči in ne kaže čekanov. Še več, zdi se, kot da se za človeka na oni strani sploh ne zmeni. Vseeno pa je njegovo sporočilo popolnoma jasno in nedvoumno. No, tako, pravi Rino, tukaj sem, takšen sem, dobro si me oglej, zdaj pa premisli, ali se ti splača uganjati lumparije.”

Pasma: kraševec, edina priznana slovenska pasma.

Primeri inšpektorja Vrenka: Hotel Abbazia

Tanek led

CACIB Ljubljana 2012

14. in 15. januarja se je v Ljubljani odvijala 57. mednarodna razstava psov.

Pasma nemški ovčar

Gospodarsko razstavišče v Ljubljani je 14. in 15. januarja 2012. gostilo 57. mednarodno razstavo psov. Predstavili so se hišni ljubljenčki, mali in veliki, od čivave, zlatega prinašalca pa vse do ogromnih mastifov, kot je tibetanski mastif in še večji, angleški mastif.

Psov in pasem je bilo ogromno, zato sem se osredotočila na nekaj meni trenutno najbolj zanimivih pasem, nekatere sem v živo videla prvič. Eden teh je čudoviti pirenejski planinski pes. Na razstavi je bil samo eden iz Hrvaške. Tudi pasmo akita sem prvič videla v živo pa pasmo tosa in angleškega mastifa, ki dominira s svojo velikostjo pa tudi z lenobo. Velik, počasen in neokreten pa vendar izredno simpatičen in dobrodušen.

Na tokratni razstavi sem se še največ zadržala pri edini slovenski pasmi, kraškem ovčarju. Pa hišni ljubljenček iz Afrike, rodezijski grebenar, iz Nemčije, weimaranec pa sibirski husky, hovawart in mastifi.

Rodezijski grebenar čaka na svoj nastop
Ameriški akita - ali je lahko še lepši
Pirenejski planinski pes
Sibirski husky
Aljaški malamut
Weimarčan
Hovawart
Pasma - tosa
Pasma - angleški mastif

Na isto temo: CACIB Ljubljana 2010

Zanimivo: Svetovni dan živali

Nevarne pasme?

Miklošičev park
V Ljubljani, Miklošičev park.

Ali lahko naše hišne ljubljenčke delimo na nevarne pasme in tiste, ki to niso? Po moje, ne. Vsak pes je lahko nevaren in napadalen. V primeru, da ga je njegov lastnik tako vzgojil, da so z njim slabo in grdo ravnali, da se mu je kaj hudega zgodilo in ljudem ne zaupa več, ker je prestrašen.

Res pa je, da imajo nekatere pasme zelo nizek prag tolerance. Ni potrebno, da je to velik pes, lahko je tudi manjše pasme. Kakšno stvar si po svoje razložijo, lastniki jih nimajo na povodcu pa je zadeva taka kot nebi smela biti.

Spomnim se primera, ko je nemški ovčar, z vsemi končanimi pasjimi šolami, zagrabil starejšo gospo za roko in jo pri tem tudi ugriznil seveda. Kaj se je zgodilo? Gospa se je z nekom pogovarjala in si pri tem vneto pomagala tudi z govorico rok. Pes, ki ni bil na povodcu, saj je vendar šolan in še nikoli ni nobenemu nič naredil, je prišel iza ovinka, zagledal mahajočo roko in skočil. Lastnik se je opravičil, toda vse prevečkrat slišim lastnike, ki imajo v naselju pse brez povodca, reči: “saj ne bo nič naredil”. Moj nekdanji sodelavec, ki ima tudi sam psa je nekoč vprašal takega lastnika: “a ti je povedal, da ne bo nič naredil”.

Skratka, mali ali velik pes, v naselju mora biti na povodcu, saj tako piše tudi v zakonu, a ne.

V Tivoliju.
V Tivoliju.