hipodromu Stožice v Ljubljani, Romeo in Julija. Že ko sta se prvič zagledala, sta se zaljubila. Bila je ljubezen na prvi konjski pogled.
Oba sta bila lepa, zlato rjava, s košato grivo in dolgim črnim repom. Bila sta tako lepa, da so ju kar naprej hodili gledat iz bližnje in daljne okolice. Še celo, ko na hipodromu Stožice priredijo turnir v dresurnem jahanju, se najdejo ljudje, ki hodijo gledat Romea in Julijo.
Nič ni pomagalo, da sta Romeo in Julija zrla v obiskovalce s fotoaparati in s pogledom milo prosila naj ju pustijo pri miru. Ali ni že dovolj hudo, da starši nasprotujejo njuni zvezi, zdaj še pred fotoaparati nimata miru. In ker nismo in nismo odnehali, se je Romeo razjezil in v diru se je napotil proti nam.
Vsi nadobudni fotografi smo v strahu pričakovali kaj bo zdaj. A izkazalo se je, da je Romeo eden najprijaznejših mladih fantov na hipodromu. Dovolil nam je celo, da smo ga pobožali in počohali po lepi in ponosni glavi. Dovolil nam je tudi slikanje čisto od blizu. Lahko smo slikali njegov levi profil:
no in, ker je tudi njegov desni profil prav tako lep, smo slikali še desnega:
Julija, ki je bila malo bolj plašne narave in obiskovalcem ni tako zelo zaupala, je začela od dolgega časa rezgetati tako, da se je Romeo odpovedal poziranju, v katerem je zelo užival, in se odpravil h svoji dragi.
No pa smo se končno le odločili, da ju ne bomo več motili in smo se poslovili od čudovitega konjskega para. Nasvidenje Romeo in Julija, rada se imejta ne glede na to kaj si drugi mislijo in kaj bodo rekli. Mi pa se spet kmalu vidimo, saj sem tako kar naprej tukaj.
Oznaka: prosti čas
Ljubljanski grad
Ljubljanski grad leži na 376 m visokem Grajskem griču, je simbol mesta Ljubljane in priljubljeno sprehajališče ljubljančanov, prav tako kot park Tivoli, obišče pa ga tudi zelo veliko domačih in tujih turistov. Poti na grad je več. Moja priljubljena je mimo cerkve sv. Jakoba in naprej mimo cerkve sv. Florjana in po Ulici na Grad. V 15-ih minutah se lahko iz mestnega vrveža umakneš v mirno naravo, z gozdovi, travniki in travniškimi rožami, ki obdajajo Ljubljanski grad. Oaza miru v središču mesta.
Arteški vodnjak druga polovica 14. stoletja z lesenim pohodnim kolesom in vretenom (začetek 17. stoletja) za dvigovanje vode. Sodi v sam vrh edinstvene zgodovinsko-tehniške dediščine. (napis na tabli)
Nekoč je bil peterokotni stolp glavni vhod na grajsko dvorišče. Veči vhod je bil za vozove, manjši pa za ljudi. Tu je bil dvižni most. Danes se v peterokotni stolp vstopa z dvoriščne strani in je namenjen različnim razstavam.
Šance, skrajna utrdbena točka na grajskem griču. To je bil velik kompleks s trdnjavo, vendar kaj se je tu dogajalo in kdo je tu živel še ni povsem raziskano. Danes ohranjen del je uredil arhitekt Jože Plečnik.
Anita Nair, Ženski kupe
Zgodba romana Ženski kupe se dogaja se na jugu Indije, je zgodba petinštiridesetletne Akhile, ki je samska, je davčna uradnica in po očetovi smrti prevzame skrb za svojo zahtevno družino. Odloči se zaživeti samostojno življenje, vendar je to v Indiji za žensko skoraj nemogoče, kajti držijo se Manujevega zakonika, ki je nastal približno na začetku našega štetja in pravi: “V otroštvu mora biti dekle podrejeno očetu, v zakonu možu, v vdovstvu pa sinovom; ženska ne sme biti nikoli neodvisna.”
“Kako naj ženska živi sama?”, se sprašuje Akhila.
Odloči se odpotovati sama v obmorsko mesto, kjer bo premislila o svoji nadaljnji poti in si kupi vozovnico za spalnik, v ženskem kupeju. O posebnih kupejih za ženske na indijskih vlakih pravi avtorica: “Vse od začetka leta 1998 so na bangalorski železniški postaji imeli posebne blagajne za ženske. In večina nočnih vlakov, za katere je bilo mogoče rezervirati kupe drugega razreda, je imela tudi ženske kupeje.”
V ženskem kupeju se srečajo različne ženske, po starosti in stanu, toda vsaka ima svojo življensko zgodbo in tako si pripovedujejo o odnosih z možmi, prijatelji, materami in otroki.
Janaki je najstarejša med njimi. Poročila se je z 18-imi leti, poroka je bila dogovorjena. Že 40 let je srečno poročena in kaj jo najbolj moti, vsak večer isti ritual v kopalnici, ki ga izvaja njen mož. A kljub temu pravi, da je njen zakon prijazna ljubezen in odloči se preslišati stvari, ki jo motijo.
Lepotica Margaret Shanti je učiteljica kemije, njen mož je naduti ravnatelj šole, ki je sicer lep, gibčen in vitek, a kot Margareth prepozno spozna, dvoličen in nadut. Učence na šoli kaznuje tako, da imajo vse življenje traume. Margaret se odloči, da bo svet rešila te spake, zato ga postopoma spremeni v debeluha, odvisnega od hrane in od nje. Preden izstopi iz vlaka reče Akhili: “Samo zapomnite si, da morate sami skrbeti zase. Nihče drug ne bo. Življenje bo precej lažje, če vas neha skrbeti mnenje drugih.”
Tako svojo zgodbo povedo še Marikolanthu, 31-letna pomočnica v misijonski bolnišnici, Prabha Devi, mirna in plašna ženska, ki jo je bilo strah vsega novega, dokler ni nekega dne odkrila, da ne mara osebe kakršna je postala in se je spremenila.
Vse te zgodbe Akhili pomagajo h dokončni odločitvi. Seveda lahko kot ženska v Indiji živi sama. Če je lahko dolga leta skrbela za zahtevno družino, bo še veliko lažje poskrbela samo zase.
Dvorci in parki pod Pohorjem
Rače, Fram, Pohorje, Hoče, Botanični vrt UM, Betnava
Na enodnevni izlet po delčku Štajerske smo se odpravili s turistično agencijo 31. maja 2008. Zjutraj smo se iz Ljubljane zapeljali mimo Celja in Slovenske Bistrice v Rače. Tu smo si ogledali enega najbolje ohranjenih gradov v Sloveniji grad Rače, ki se prvič omenja v 13. stoletju. V gradu je razstava etnološke zbirke s predmeti najdenimi v bližnji in daljnji okolici. Ogledali smo si še “Belo dvorano” namenjeno porokam in različnim slavnostnim prireditvam ter kapelo.
Naša naslednja postaja je krajinski park Rački ribniki – Požeg, ki meri 484 ha in ga sestavljajo mešani gozdovi, ribniki, zadrževalnik, potočki, loke in travniki. Tu imajo svoje prebivališče mnoge živali, najdemo pa tudi redke vodne rastline, kot je marsilka, nekakšna vodna štiriperesna deteljica.
Po sprehodu med čudovitimi ribniki, nas je pot vodila v Fram. Nekoč je ta kraj slovel po žagah, mlinih in oljarnah bučnega olja, ki so se edine ohranile še danes. V Framu je tudi velika neoromanska cerkev sv. Ane z zanimivimi reliefi na pročelju.
Mimo cerkve sv. Ane nas je pot vodila na Pohorje, kjer smo v kraju Planica obiskali ekološko turistično kmetijo Štern ali “pri Kovačniku” kot sami rečejo. Tu smo se ustavili na dobrem pohorskem kosilu, se nadihali svežega zraka “prečohali” domačega psa Murija, ki obožuje obiskovalce in si ogledali tudi druge živali na kmetiji. Cel izlet je bil enkraten, ampak meni je bil ta postanek najbolj všeč prav zaradi živali, poleg Murija so tu še mački, pa krave, ki se prosto pasejo na travniku in jih ob kavi lahko opazujete.
Ker pa je to enodnevni izlet smo se morali žal prehitro odpraviti naprej in sicer v Botanični vrt fakultete za kmetijstvo Univerze v Mariboru, ki je največji v Sloveniji. S strokovnjakom smo se odpravili po čudovito urejenem in vzdrževanem pisanem vrtu v katerem je veliko domačega in tujega cvetja, različne drevesne vrste, med katerimi je ogromna sekvoja in orjaški klek.
Pozno popoldne smo se odpravili še v obnovljeni baročni dvorec Betnava, ki se prvič omenja leta 1319 kot sedež viteške družine Betnavskih. Današnja podoba dvorca je iz prve polovice 18. stoletja. Dvorec je v lasti mariborske nadškofije. V sklopu dvorca je tudi lepo urejen park, ki ga mariborčani zelo radi obiskujejo.
Paulo Coelho, Brida
Brida je zgodba o mladem irskem dekletu, ki išče svojo drugo polovico in si prizadeva najti ravnovesje med zvezo s partnerjem in svojo lastno preobrazbo za katero si prizadeva. Na svoji poti sreča modreca, ki jo uvede v skrivnosti magije. Magija je nekakšen most, ki ti dovoljuje prestop iz vidnega v nevidni svet.
In kako prečkati ta most?
Vsak človek ima svoj način in vsak človek mora učiti samega sebe.
Pisatelj Paulo Coelho v Bridi opisuje rituale, ki so jih izvajali stoletja, vendar pa odsvetuje njihovo izvajanje, saj so za to potrebne izkušnje in izurjenost.
Paulo Coelho pravi: Neki anonimen tekst izročila pravi, da lahko ima vsak človek v svojem bivanju dve možnosti: graditi ali saditi. Graditelji se lahko zadržujejo leta in leta ob svojih nalogah, ampak nekega dne, končajo kar so delali. Takrat se ustavijo in ostanejo zaprti med svoje stene. Življenje izgubi smisel, ko se gradnja zaključi. Obstajajo pa tudi tisti, ki sadijo. Ti včasih trpijo zaradi neviht, letnih časov in le redko počivajo. Vendar v nasprotju z zgradbo vrt nikoli ne neha rasti. In četudi zahteva vrtnarjevo nenehno pozornost, hkrati dopušča, da je življenje zanj velika pustolovščina.
Paulo Coelho se je rodil v Braziliji in je eden izmed najbolj branih pisateljev na svetu. Njegova dela se prevajajo v 67 jezikov. Med najbolj znanimi je roman Alkimist, ki mu je prinesel tudi svetovno slavo. Pisatelj je obiskal tudi Ljubljano. Njegov roman Veronika se odloči umreti se dogaja prav v naši lepi Ljubljani.
Primula
Znanilec pomladi
Že na začetku marca so na ljubljanski tržnici prodajali te barvite spomladanske rože. Stojnice so izgledale kot bi bile prekrite s tepihi. Primula je ena prvih spomladanskih cvetlic, kar pove tudi njeno latinsko ime in pomeni prva.
Listi primule so živo zelene barve, cvetovi pa skoraj v vseh živopisnih barvah in kombinacijah.
Na sejmu cvetja, Ortogiardino smo lahko občudovali tudi primule. In Italijani znani kot dobri oblikovalci, so jih razstavili v domiselno oblikovanih lončkih in koritih. Nekaj slikic in aranžerskih domislic iz sejma v Italiji:
Koper – Capodistria
Koper ni samo pristanišče, je tudi mesto polno zanimivosti in znamenitosti.
Vedno smo se mimo Kopra samo zapeljali proti Istri ali pa proti Italiji, ko smo šli po čevlje in kavbojke, kar se mimogrede danes ne splača več, češ v pristanišču pa ja nimamo kaj početi razen, da si ogleduješ ladje, taka navdušenka za ladje pa spet nisem. Toda, ko smo se enkrat “ojunačili” in si Koper malo pobliže ogledali, smo bili prijetno presenečeni. Pa še za enodnevni izlet iz Ljubljane na sončno Primorsko je ravno pravšnja destinacija.
Predvsem smo se sprehodili po starem mestnem jedru, kjer so stare palače, nekatere obnovljene, druge še čakajo na svojo preobrazbo. Center tega mestnega jedra je Titov trg, ki je križišče vseh glavnih mestnih dogajanj in ga obdajajo veličastne palače: pretorska palača, mestna loggia, stolnica, mestni stolp in orožarna.
Pretorska palača je bila sedež mestne oblasti. Palača je bila leta 1348 zelo uničena in obnovitvena dela so se zavlekla do 15. stoletja. Renesančni portal z letnico 1481 nam pove, da je bil Koper tesno povezan s kulturnim in političnim središčem, Benetkami.
Loggio so zgradili v letih 1462 do 64, kot shajališče meščanov, kar je še danes, kajti tu je prijetna kavarna kjer smo si privoščili kavo in sladoled. Skoraj enako loggio pa imajo tudi v Padovi.
Med loggio in pretorijo je stolnica z mestnim stolpom na katerega smo se povzpeli in odprl se nam je prekrasen razgled na mesto in daleč na morje. Zvečer smo se polni lepih vtisov vrnili v našo Ljubljano.
Ha Jin, Čakanje
Ha Jin, kitajski pisatelj, ki je leta 1985 odšel iz Kitajske na univerzo Brandeis v ZDA. Njegov roman Čakanje je bil večkrat nagrajen.
Lin Kong je doštudiral na medicinski fakulteti in se zaposlil kot zdravnik v vojaški bolnišnici. Poleg zdravniškega dela vodi tudi tečaj iz anatomije, na katerega se je vpisala Manna Wu, odločna mlada ženska. Z Linom se sčasoma zbližata, toda ta je poročen z ženo, ki so mu jo izbrali starši, je starejša in ima povezana stopala, kar ni več v “modi”. Z njo imata tudi hčer z imenom Hua, ki z materjo živi v Gosji vasi, v katero se Lin vsako poletje, med dopustom vrača, da bi ženo prepričal v ločitev, ker se želi poročiti z Manno. In tako se to čakanje vleče celih osemnajst let, preden se ločitev zgodi.
Zdaj se končno Lin in Manna lahko poročita. Pri 42-ih letih Manna zanosi in par dobi dvojčka, ki spremeni njuno življenje. Lin se sprašuje ali je to tisto, kar sta vsa ta leta čakala, kajti ni vajen skrbeti za majhne otroke, pri svojih letih si želi delati in mirno živeti. Toda stvari se le postavijo na svoje mesto, saj se Lin zdaj dobro razume z novo in staro družino, ki obe živita v mestu.
Bonsaj – miniatura na pladnju
Nadaljevanka o sejmu cvetja, tokrat o miniaturnih drevesih.
Na sejmu cvetja Ortogiardino, ki smo ga obiskali na enodnevnem izletu v mesto Pordenone v Italiji smo si lahko ogledali tudi razstavo miniaturnih dreves, ki se imenujejo bonsaj.
Bonsaj je stara azijska umetnost vzgoje miniaturnih dreves v posodah. Bonsaj je sestavljena japonska beseda: bon pomeni skodela ali pladenj, saj pa je drevo ali rastlina. Bonsaj je torej na pladnju posajeno drevo. To majhno drevo je sorazmerno skladno z odraslim drevesom. Kljub temu, da ga posadijo v lonec, pa bonsaj ni sobna rastlina, njegovo mesto je na prostem, še posebno iglavci, ki ne prenašajo sobne temperature.
Po velikosti jih razvrščamo v najmanjše, to so mame bonsaj, ki zrastejo od 5 do 15 cm. Potem so majhne ali enoročne, ker jih lahko prenašamo z eno roko in zrastejo od 15 do 40 cm višine. In večje, ki zrastejo do 90 cm ali pa celo do 130 cm.
Osnovni namen umetnosti bonsaja je v čim krajšem času ustvariti to za kar narava potrebuje leta in leta. Skratka človek tekmuje z naravo in jo ustvarja po svoje.
Tisoč veličastnih sonc
Roman Tisoč veličastnih sonc, pisatelja Khaleda Hosseinija
Zgodba romana se dogaja v nemirnem Afganistanu, ki ga napadejo Rusi, ko ti odidejo pa se začne notranji boj za oblast. In kdo najbolj trpi? Nedolžno ljudstvo.
Glavni osebi v romanu sta Marjam in Lajla. Marjam je nezakonska hči bogataša, ki jo kot otroka obiskuje in ji prinaša darila, ker pa se boji za svoj ugled, deklice ne priznava. Ko ji umre mama, jo oče kaj hitro, komaj petnajstletno, poroči s starejšim moškim, s katerim odide v Kabul. Sprva je življenje za Marjam kar znosno, sprijazni se tudi z nošenjem burke, kajti pod njo se čuti varno pred zunanjimi pogledi. Ko pa ne more zanositi in roditi sina, se začne pravi pekel in nasilje, ki ga celo zakon dovoljuje možu, ki lahko svojo ženo kaznuje, kakor se mu zazdi.
Lajla je dekle, ki je izobraženo, njen oče je učitelj, napreden človek in nenasilnež. Svojo hči podpira v izobraževanju in jo spodbuja. Lajla ima tudi prijatelja Tarika, s katerim se druži že od malih nog. Toda vojna je kruta. Vzame ji očeta in mater, ob bombnem napadu pa je tudi sama ranjena. Najde jo Rašid, Marjamin mož in jo odnese v svojo hišo, kjer jo mora Marjam negovati in ko Lajla ozdravi in sliši, da je Tarik umrl, se poroči z Rašidom. Sprva sovraštvo med ženskama, se spremeni v tesno prijateljstvo, saj zdaj obe prenašata brce, klofute in ponižanja. Krutosti moža do njiju se tako stopnjujejo, da Marjam vzame stvari v svoje roke in se žrtvuje za srečo Lajle, da ta končno zaživi v miru in sreči, saj Tarik ni mrtev in tudi vojne je enkrat konec.
Khaled Hosseini se je rodil leta 1965 v Kabulu v Afganistanu v družini izobražencev. Z enajstimi leti se je preselil v Pariz, kjer je bil njegov oče diplomatski uslužbenec. Po sovjetskem napadu na Afganistan se družina ni vrnila v domovino, ampak je zaprosila za politični azil v ZDA. Khaled je v Kaliforniji študiral medicino in postal zdravnik. Leta 2003 je izšel njegov prvi roman Tek za zmajem s podobno tematiko kot pričujoča knjiga.