Na pustno soboto so v ljubljanskem parku Zvezda pripravili prijetno pustovanje za najmlajše. Dan je bil sončen, brez vetra, lahko bi rekli, da je maškaram skoraj uspelo priklicati pomlad. Za veselo pustno vzdušje je skrbela glasbena skupina Victory, ki je na oder povabila tudi male pustne šeme.
Detektivski roman, Ahilova smrt, je četrta knjiga v seriji knjig o Fandorinu, ki ga označujejo kot slovanskega Sherlocka Holmsa. Fandorin govori japonsko in angleško, obvlada borilne veščine, je mojster preobleke in je neznansko lep.
Po vrnitvi iz Japonske, kjer je več let delal na ruskem veleposlaništvu, se Fandorin, s svojim zvestim japonskim pomočnikom Maso, vrne v Moskvo. Tu ga zaposlijo kot pomočnika generala Vladimira Andrejeviča Dolgorukoja, ki je guvernator Moskve, danes bi rekli župan, kajti zgodba se dogaja leta 1882. Po naključju se Fandorin nastani v istem hotelu kot stari znanec general Mihail Dimitrijevič Soboljev, 40-letni narodni junak iz rusko-turške vojne, ki so ga zaradi legendarne vojaške sreče, imenovali tudi Ahil. Ko se Fandorin zjutraj želi z njim srečati, izve, da je general ponoči nenadoma umrl. Zdravnik meni, da gre za naravno smrt, toda Fandorin na domnevnem prizorišču smrti, kajti izkaže se, da je bil general ubit drugje, opazi podrobnosti, ki ga počasi, a vztrajno pripeljejo do morilca in do razkritja zarote, ki seveda vodi visoko v politične kroge.
Roman je sestavljen iz dveh delov. V prvem delu spremljamo Fandorina pri preiskavi umora, kajti prepričan je, da je bil Ahil umorjen. Drugi del pa nam pripoveduje zgodbo Ahimasa Weldeja s Kavkaza, od njegove rane mladosti, ko na krut način izgubi oba starša, do tega kako postane poklicni morilec. Na koncu se ti dve zgodbi prepleteta, zgodbi Fandorina, velikega uma, in Ahimasa, velikega morilca.
Boris Akunin je psevdonim Grigorija Čhartišvilija, ki se je rodil v Gruziji, leta 1956. Poleg tega, da je pisatelj, je tudi prevajalec iz japonščine, kritik, jezikoslovec in esejist. Do sedaj naj bi napisal 12 knjig o pronicljivem plemiču, detektivu Erastu Fandorinu.
Dunaj, cesarsko mesto, je bil dolga stoletja križišče vzhoda in zahoda. V enem od turističnih vodnikov sem prebrala, da so tu madžarski golaž, turška kava in starodavni poklončki še vedno krajevni običaji.
Mi smo šli na enodnevni izlet na Dunaj, v prvi vrsti na ogled razstave francoskega slikarja Paula Cezanna (1839-1906). Velja za zadnjo osebnost impresionizma. Na ogled so postavili 130 Cezannovih del. Za časa njegovega življenja so bila dela bolj malo vredna, medtem ko po njegovi smrti dosegajo vrtoglave vsote, tako kot pri večini slikarjev in to mi ni všeč. Naj povem, da je bil izlet 26. februarja 2000. Raje sem se odpravila na vandranje po Dunaju in njegovih znamenitostih.
Hofburg – nekdanji cesarski dvorec kot ga vidimo danes izvira iz 16. stoletja. V velikem kompleksu Hofburga so nekdanji cesarski stanovanjski prostori, nekaj muzejev, kapela, cerkev, Narodna knjižnica, Španska jahalna šola in urad avstrijskega predsednika. Ker je kompleks zelo velik, lahko kupimo vstopnico za posamezni del le tega.
Mi smo se odločili za del v katerem so stanovanjski prostori. Zelo lepo so ohranjeni predmeti cesarice Elizabete Bavarske, imenovane Sisi, in njeni prostori, v katerih je bivala, kadar je bila na Dunaju. Znano je namreč, da tu ni prav rada bivala, največkrat se je raje umaknila v svojo palačo na grškem otoku Krfu. Kot zanimivost, cesarica Sisi je imela celo svojo sobo za telovadbo, ali kot bi danes rekli za fitness, s telovadnimi napravami.
V grobnici Habsburžanov so pokopani: Marija Terezija (1717-1780), vladarica habsburških dežel, njen mož Franc I. Štefan in njun najstarejši sin Jožef II.
Tu je pokopana tudi Elizabeta Bavarska – Sisi (1837-1898), avstrijska cesarica in madžarska kraljica, soproga cesarja Franca Jožefa I.
Zadnji Habsburžan na prestolu je bil cesar Karel I. Vladal je samo dve leti, potem pa sta z ženo Zito, kar nekaj časa živela na Madžarskem, na polotoku Tihany.
Že leta 2000 smo se za prvomajske praznike odpravili na izlet v Budimpešto, glavno mesto Madžarske. Sprva so nas na poti spremljali slovenski grički, ko pa smo prestopili mejo pa samo še ravnina do koder ti seže oko. Naprej smo se peljali po južni strani Blatnega jezera do Budimpešte, slikovite prestolnice ob Donavi. Krasijo jo čudovite cesarske in kraljevske zgradbe in mnogi pravijo, da je Budimpešta dvojčica cesarskega Dunaja, tako sta si podobna. Reka Donava ločuje mesto na dva dela. Na desnem bregu leži Budim, zeleni predel mesta kjer je tudi grajski grič z grajsko palačo. Tu je Ribiška trdnjava s čudovitim pogledom na Budimpešto in pa Matjaževa cerkev, kjer so kronali madžarske kralje. Na levem bregu je ravninska Pešta z najlepšo stavbo v kateri je parlament. Na Donavi je tudi zelo zanimiv Margaretin otok. Ime nosi po hčeri kralja Bele IV, ki je dal na otoku zgraditi samostan, v katerem je morala Margit živeti od svojega devetega leta, ker se je tako zaobljubil njen oče.
Nekoč, v še ne tako davnih časih, smo živeli brez interneta in e-pošte. Ko smo šli na izlet v kakšno lepo mesto, smo kupili še lepšo razglednico in skoraj obvezno napisali: Lep pozdrav iz… Jaz vam tokrat pošiljam lepe pozdrave iz mrzle in sončne Ljubljane, prestolnice samostojne Slovenije in kakšno leto nazaj tudi Evropske unije.
Zgodovinski roman Rod jamskega medveda, je napisala ameriška pisateljica Jean M. Auel in je prvi iz zbirke Otroci zemlje. Knjiga je saga o prazgodovini Evrope in zanimiva ter razburljiva zgodba o deklici Ajli, pripadnici kromanjonske rase, podobna naši, ki jo reši neandertalsko pleme. Komaj triletna Ajla, po velikem potresu ostane sama in ko je že na koncu z močmi in čudežno preživi napad jamskega medveda, jo najde pleme neandertalcev, ki si išče novo votlino za prebivanje. Ajla poslej živi z njimi v votlini, čeprav je po videzu in umu popolnoma drugačna. Spremljamo življenje človeka v ledeni dobi, spoznavamo običaje, orodje in orožje ki so ga izdelovali, kakšno hrano so jedli in kakšni so bili odnosi med moškim in žensko. Toda Ajla je bila le preveč drugačna, v svoji radoživosti in radovednosti, prekrši rodovna pravila, ko se nauči loviti in to počne celo bolje od moških. Ajla je izobčena iz roda in primorana ga je zapustiti.
John Grogan, ameriški novinar, je v knjigi Marley in jaz popisal čudovito zgodbo o življenju labradorca, ki je dvanajst let živel z njegovo družino. Marley je bil prav poseben labradorec, sprva mala simpatična kepica je prav hitro zrasla v velikega, nerodnega in neubogljivega psa, ki je imel le še malo od tistih lastnosti, ki jih omenjajo priročniki o pasmah. Marley uničuje družinsko lastnino, divja po soseski, še celo iz pasje male šole ga vržejo. Je pa po Groganovih besedah Marley eden najbolj zvestih in najprijaznejših psov, kar jih je kdaj živelo. Knjiga na duhovit način opisuje dogodivščine s psom Marlyjem, ki je ime dobil po legendarnem glasbeniku z Jamajke, Bobu Marleyu. Zelo, zelooo zanimivo branje.
Na mednarodni razstavi psov v Ljubljani je v velikem številu sodelovala tudi pasma labradorec. Seveda je tak značaj, kot ga je imel Marley, so zelo redek. Labradorec je družaben, prijazen in na družino zelo navezan pes. Je velik ljubitelj vode, saj je nekoč ribičem prinašal plovce ribiških mrež, da so jih lahko izvlekli iz vode.
Zgodovina pasme sega v pokrajino St.John´s v kanadski Novi Fundlandiji, od tam pa je s trgovskimi ladjami prispel v Anglijo, kjer so vzredili labradorca, kakršen je danes.
Po ogledu Padove, starega univerzitetnega mesta, smo se po avtocesti odpeljali na ogled naslednjega italijanskega mesta z našega popotniškega seznama. Ravenna, imenovana tudi mesto mozaikov, kajti tu lahko vidimo najlepše še ohranjene bizantinske mozaike na svetu, če ne upoštevamo tiste v turškem Carigradu, leži v italijanski pokrajini Emilii-Romagni. Ravenna je bila v 5. stoletju prestolnica rimskega cesarstva, mozaiki pa so nastajali med 5. in 7. stoletjem.
Cerkev Sant Apollinare in Classe, mozaiki na spodnjih fotografijah so iz te cerkve, je nekaj kilometrov iz Ravenne proti Jadranskem morju, v mestecu Classis, ki je bilo nekdaj pristanišče.
Skoraj vsak slovenski razstavni prostor, na letošnjem sejmu Turizem in prosti čas Ljubljana 09, je imel razstavljeno kakšno zanimivo znamenitost svojega kraja. Nekaj sem jih ujela v fotografski aparat.
Novo mesto je na ogled postavilo lutko ženske, pripadnice višjega sloja iz halštatskega obdobja, to je starejša železna doba, 8. do 4. stoletje pred našim štetjem.
Prav to obdobje, po arheoloških najdbah, uvršča Novo mesto v sam evropski arheološki vrh.
V Dolenjskem muzeju, Novo mesto je na ogled stalna arheološka razstava iz tega obdobja.
Padova, prav tako kot romantična Verona, del italijanske pokrajine Benečije. Mesto ima zelo bogato zgodovino, saj se je začelo razvijati že v času rimskega imperija. V Padovi je bila leta 1222 ustanovljena ena najstarejših italijanskih univerz. Glavna znamenitost je mogočna bazilika sv. Antona Padovanskega.
V baziliki je sv. Anton, zavetnik izgubljenih stvari, zaljubljencev, popotnikov, tudi pokopan. V cerkvi lahko vidimo Donatellove bronaste reliefe, ki prikazujejo življenje tega svetnika. V zadnjem delu te ogromne cerkve je kapela relikvij, ki je polna votivnih predmetov.
Pred baziliko stoji bronasti kip na kamnitem podstavku, posvečen vojščaku Gattamelatu, prav tako delo italijanskega renesančnega kiparja Donatella.
Na podstavku so vrata, ki ponazarjajo vhod v podzemlje. Če so zaprta, je v deželi mir, v nasprotnem je vojna.
