prosti čas | Svetlana – SLOVENIJA

Slovenska kriminalka

V mislih imam kriminalni roman, slovenskega avtorja Avgusta Demšarja,

Tanek led

To je že tretji primer višjega kriminalističnega inšpektorja, Martina Vrenka, ki deluje na policijski postaji Ob parku, v Mariboru. V njegovi ekipi sta še Marko Breznik, ki je bil v prvih dveh delih še pripravnik, zdaj pa je zelo vesel, da je kriminalist ena. Toda Breznik skozi novi primer ugotavlja, da je naziv ne pomeni dosti in da se bo moral še veliko naučiti. Tretja članica Vrenkove ekipe je, višja kriminalistka Ivana Premk, ki je pravkar prišla s porodniškega dopusta.

Skupina profesorjev z neke mariborske srednje šole, ima na Pohorju seminar na temo medsebojne komunikacije. Ta v kolektivu ni najboljša, zato se je ravnateljica Sanja Klemenčič odločila, da organizira ta seminar. Dogodki se začnejo zapletati, ko se ravnateljica z dvema sopotnicama vrača v dolino, naleti na kos ledu in avto zdrsne s ceste. Domačin, ki pomaga ponesrečenkam vztraja, da na tem mestu, zaradi določenih okoliščin nemore biti led na cesti.

Martin Vrenko razišče zadevo in izkaže se, da je led nekdo naredil umetno z vodo iz vodovoda. Ko kasneje ubijejo še tajnico šole in na koncu tudi ravnateljico, se začnejo spraševati, ali ni na delu serijski morilec. Zgodba se zapleta in razpleta, veliko osumljenih, skoraj vsak ima motiv za umor, skoraj nihče nima pravega alibija. Skoraj do konca ugibamo gdo je morilec, dokler nam višji kriminalistični inšpektor Martin Vrenko, v stilu Herkula Poaroja, ne razkrije potek dogodkov in morilca.

Pri iskanju dokazov, se v zgodbi pojavi tudi labradorka Alja. Ta pasma se, poleg nemških in belgijskih ovčarjev, pogosto uporablja pri policijskem delu.

Odlomek iz knjige, ko se Martin Vrenko znajde v dnevni sobi ravnateljice, pred ogromno knjižno omaro in razmišlja: “Zadovoljen je ugotovil, da imajo tudi tukaj na policah prah. To ni bil prah, ki bi se nabiral na stvareh, ki niso pogosto rabljene, ampak prah, ki je pričal, da se pri tej hiši raje posvečajo branju, kot pa pretiranemu izgubljanju časa z njegovim preganjanjem.”

Misel, ki mi je pisana na kožo.

Še ena slovenska kriminalka: Vladimir P. Štefanec

Mrtvi ne plačujejo računov

Botanični vrt v avgustu

Botanični vrt Ljubljana

: Bugenvilija, država izvora Brazilija.

Saj enkrat na mesec, se v prostem času, sprehodim po Trnovskem pristanu, do ljubljanskega Botaničnega vrta. Vsakokrat me pričakajo nove barve, novi cvetovi. Tudi v vročem avgustu je tako. Sediš na klopci, v prijetni senci stare, a čudovite Napoleonove lipe in opazuješ naravo. Tudi sprehod po vrtu, je kljub vročini, prijeten, saj je tu poleg različnih rož, tudi veliko dreves, ki pri teh visokih temperaturah, nudijo prijetno senco.

botanicni-vrt Sorodno:

Najlepši vrt

Nežnost volkov

Stef Penney

Nežnost volkov

Zgodba romana se dogaja leta 1867. v Kanadi. Glavnim junakom sledimo globoko v kanadsko divjino. Z lahkoto si predstavljamo zasnežene gozdove, jezera in reke, ki jih prekriva ledena ploskev in oddaljeno oglašanje volkov.

Volkovi v zgodbi nastopajo bolj kot kulisa, junaki jih slišijo, ko stopajo po divjini, so pa tudi stalni krivci za izginule ljudi. Če kdo izgine, so ga sigurno raztrgali volkovi.

Notranjost knjige je posuta s tačkami volkov, vsako poglavje pa se prične s portretom volka, kar se mi zdi zelo posrečeno.

Roman je v bistvu kriminalka, ki je izšla v zbirki Krimi, v izdaji Mladinske knjige.

Laurent Jammet je kruto umorjen v svoji hiši, blizu majhnega mesta Dove River. Istočasno izgine tudi Francis, posvojenec gospe Ross, ki je tudi našla truplo. V strahu, da je Francis morilec in, da je kot mati odpovedala, se odloči, da ga sama poišče. Za pomoč zaprosi izkušenega lovca in slednika indijanskega rodu, Williama Parkerja. Skupaj se odpravita v divjino po sledeh, ki jih pušča Francis in še nekdo, za katerega sklepata, da je pravi morilec.

Spremljamo njuno slikovito in divjo pot na kateri pa srečujeta tudi druge ljudi in naselbine, kjer ti živijo, odmaknjeni pa kljub temu zadovoljni.

Stef Penney se je rodila v Edinburgu. Končala je študij filozofije in teologije.

Arija

Nassim Assefi

Arija

Roman Arija je napisan v obliki pisem. Glavna junakinja Jasmin je zdravnica, onkologinja v bolnišnici v Seattlu. Je hči iranskih priseljencev, vendar Jasmin živi na ameriški način, kar ji starša zelo zamerita. Ko Jasmin zaživi s fantom v istem stanovanju ne da bi se poročila, se starša svoji edinki odpovesta.

Kot pravi Jasmin: “Odpovedali so se meni in svoji vnukinji, ker sem sprejela zahodno kulturo in življenjski slog, kakršnega narekuje.”

Kot da to ni dovolj, se Jasmin dogodijo še tragedije. Njen partner v spanju umre, sama pa ugotovi, da je noseča. Rodi hčerkico Arijo, s katero preživita pet prečudovitih let skupaj. Na žalost samo pet, kajti Arija umre v prometni nesreči. Je lahko še kaj hujšega za mater? Kako naj se sooči z izgubo, kako naj se sprijazni z njo in živi naprej? Edina opora za Jasmin sta dolgoletna prijateljica Dott in prijatelj Aleksander.

Jasmin se odloči oditi od doma in najti svoj notranji mir. Začne se njeno duhovno popotovanje, v iskanju notranjega miru in pozabe. Od Gvatemale, kjer sadi koruzo in obdeluje zemljo, do meditiranja v Tibetu in vrnitve v Iran, domovino njenih prednikov, kjer sodeluje pri tradicionalnem žalovanju in spoznava svojo starodavno dediščino in kulturo. Vseskozi piše pisma svojima prijateljema, staršema pa tudi mali Ariji.

Iransko-ameriška pisateljica Nassim Assefi, je zdravnica, ki se največ ukvarja z zdravjem žensk. Rodila se je leta 1972. v Los Angelesu, Kalifornija. Arija je njen prvi roman.

Tudi notranjost romana Arija je zelo zanimiva. — Notranjost romana Arija.

Sprehod ob Ljubljanici

Trnovski pristan – Prulski most – Špica – Botanični vrt

Moj priljubljen sprehod v Ljubljani ob koncu tedna. Le streljaj od centra mesta, se začne sprehajalna pot ob reki Ljubljanici. Nedavno prenovljeni Trnovski pristan, nam omogoča opazovanje številnih rac, ki veselo čofotajo v reki ali pa ob njej nemoteno počivajo, saj smo sprehajalci osveščeni in gremo mimo počivajočih račk zelo previdno in počasi, da jih ne splašimo.

Danes je, po kar nekaj dnevnem deževnem vremenu, v Ljubljani končno pisijalo sonce. Seveda se je to zelo poznalo na barvi naše Ljubljanice, ki se je spremenila v čokoladno rjavo, če se malo pohecam.

Iz centra mesta do Špice se lahko zapeljemo z rečnim taxijem.

Srečala sem samičko pasme basenji, značilne lisičje rjave barve z belimi lisami. — Srečala sem samičko pasme basenji, značilne lisičje rjave barve z belimi lisami, ime ji je Loa.

Od Špice do Botaničnega vrta, ki je ljubljanska naravna znamenitost, je le pet minut hoda. Ustanovljen je bil leta 1810. in nekje sem prebrala, da ravno na današnji dan 11. julija. Ko sem bila danes tam, ni bilo videti, da ima vrt rojstni dan pa kljub temu, Vse najboljše za rojstni dan.

Na listu lokvanja je žuželka, čudovite modre barve. Kako se imenuje?

Ob visokih poletnih temperaturah, je v senci dreves prijetno hladno.

Tudi rože cvetijo, ob vsakem obisku, drugačne.

Za prijeten konec sprehoda je poskrbel simpatičen kosmatinec s svojim nasmehom.

Fielin otrok

Dalene Matthee

Fielin otrok

Zgodba romana Fielin otrok se dogaja v Južni Afriki, v letih 1860 do 1880. V gozdovih Knysne živijo revni belopolti drvarji, ki se preživljajo s prodajo lesa. Enemu izmed njih se izgubi triletni sin Lukas.

V istem času črnka Fiela, ki s svojo družino živi na skromni kmetiji, najde malega belega dečka. Vzame ga h sebi in ga vzgaja kot svojega otroka. Deček Benjamin je v črnski družini srečen, dobro se razume z domačimi in uživa v naravi.

Čez leta se v vasi pojavita državna uradnika, ki popisujeta prebivalstvo. Belega dečka odvzameta Fieli, ki ga je vzgajala in ga vrneta beli družini, ki je pred leti izgubila Lukasa.

Benjamin je nesrečen in čaka kdaj bo prišla Fiela in ga odpeljala domov. Toda Fiela je proti oblasti nemočna. Čez leta, ko odraste se sam odpravi iskat svojo, Fielino družino.

Poleg berljive zgodbe o Fieli in Benjaminu, je knjiga polna opisov narave, življenja v gozdu in na polju. Čudoviti so opisi afriških živali, predvsem pa slonov, ki v tistem času še prosto živijo po gozdovih.

Ena izmed zgodbic o slonih:

Družina drvarjev si je v gozdu postavila kočo. Postavili so jo ob poti po kateri so hodili sloni. Vsako jutro ko so se zbudili, so bili brez strehe nad glavo. Vogal strehe je bil na slonji poti in vodilni slon je streho vsakokrat, ko so šli mimo umaknil s poti.

Družina se je sprijaznila s tem, da so sloni močnejši in si je novo kočo postavila nekoliko stran od njihove poti.

Zelo zanimivo počitniško branje.

Južno afriška pisateljica Dalene Matthee je živela med leti 1938 do 2005. Sprva je študirala glasbo, po študiju pa je začela pisati za otroke in kasneje tudi za odrasle.

Julija iz Verone

Julija, glavna junakinja Shakespearove drame Romeo in Julija, je ena glavnih znamenitosti italijanskega mesta Verona.

Čeprav Shakespeare nikoli ni bil v Veroni, so se italijani odločili, da sta Romeo in Julija prav iz tega mesta in naredili iz tega zelo dober turistični posel.

Majhno dvorišče, na katerem stoji domnevna Julijina hiša z znamenitim balkonom, ki so ga dodali dvesto let po njenem bivanju v Veroni, je vedno nabito polno obiskovalcev iz celega sveta in to skozi vse leto.

Operni spektakli v areni, kot je bila Verdijeva Aida, privabljajo ljudi samo v poletnih mesecih.

Da lahko slikaš Julijo brez nekoga, ki stoji poleg in jo objema ali otipava, za srečo seveda, je že prava terna. Meni je uspelo pri drugem obisku Verone.

Na istem dvorišču je danes tudi Julijin hotel.

Julijin klub, kjer lahko napišemo sporočilo ali željo, ki se seveda uresniči.

Izlet v Verono

Z društvom Modrin smo se v soboto, 4. julija 09, odpravili na enodnevni izlet v Verono. Na ogled mesta in na operno predstavo Aida, Giuseppea Verdia v okviru Poletnega opernega festivala v Veroni. Ta vsako leto privabi obiskovalce iz vsega sveta.

Pred areno stojijo rekviziti za operne predstave.

Ker je bila predstava šele ob 21. uri, smo dan porabili za pohajkovanje po mestu. V Veroni sem že bila, toda vsak obisk nekega mesta ti odkrije nove in nove znamenitosti in zanimivosti. V Ljubljani sem že celo življenje, pa še vedno najdem kakšno zgodovinsko znamenitost.

Trdnjava družine Scaligeri, ki je vladal v Veroni s trdo roko in ustrahovanjem. — Trdnjava družine Scaligeri, ki je vladala v Veroni s trdo roko in ustrahovanjem.

Pogled na Adižo s Scaligerijevega mosta.

Grad ob Adiži. Ob reki je bilo nekoč gledališče, predstave ob različnih priložnostih, uprizarjajo še danes.

Hiša Scaligeriev v mestu s čudovitim atrijem, ki ga sedaj uporabljajo z različne predstave. — Hiša Scaligeriev v mestu s čudovitim atrijem, ki ga sedaj uporabljajo za različne predstave.

se nadaljuje…

Aida v Veroni

Julija iz Verone

Po Ljubljani

Ljubljana, lepo mesto, prijazno glavno mesto Slovenije in med 1. januarjem 2008 do 30. junija 2008, ko je Slovenija predsedovala Evropski uniji, tudi glavno mesto Evrope. To pa ni kar tako.

V Ljubljani se veliko dogaja, nekdo mi je rekel, da več kot na morju. Na Prešernovem trgu, ki so ga za promet zaprli in je namenjen sprehajalcem, so različne prireditve, kot je bil nedavni Festival nostalgija, kjer smo lahko občudovali starodobnike.

Našo prestolnico obišče veliko turistov. Odpravijo se na Ljubljanski grad, obiščejo tržnico, park Tivoli, kjer se prav tako veliko dogaja. Ljubljančani pa se z veseljem odpravimo v Botanični vrt, se sprehodimo po Trnovskem pristanu ob reki Ljubljanici do Špice, kjer bo nekoč zopet ljubljansko naravno kopališče.

Živalski vrt Ljubljana je čedalje bolj urejen, kolikor pač finančna sredstva dopuščajo. Z različnimi prireditvami privabljajo male in velike obiskovalce.

Živalski vrt Ljubljana, kjer ti kozice poskušajo vzeti rogljiček iz torbe.

Pa še nekaj razglednic iz najlepšega mesta na svetu, kot vedno pravi naš župan in jaz mu verjamem.

Hišni ljubljenčki so v Ljubljani pogosti sprehajalci.

Saeta Equina

Nekaj slik in komentarjev s 1. Mednarodnega konjeniškega festivala Saeta equina, ki je bil od 18. do 21.junija 2009. na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani.

Saeta Equina je latinska beseda in pomeni konjska griva, ki je bila tudi simbol tega konjeniškega festivala. Po besedah gospe Cvetke Bogovčič, vodje prireditve, je bila rdeča nit festivala prepletanje konjeništva, kulture, humanitarnosti, izobraževanja in zabave. In res je bilo kaj videti:

Zadnja konjska moda je poševno spletanje grive v kitko.

Terapevtski konj fundacije Nazaj na konja.

Mali Viki pod budnim nadzorstvom mame in tete mogoče.

Shetlandski poni Viki, danes ima že 12 dni.

Italijanski tim Parelli pravi, da je konjeništvo mnogo več kot jahanje.

Parelli, uspeh brez nasilja, partnerstvo brez gospodovalnosti, sozvočje brez prisile...

Halo, jaz sem tudi tukaj, bo še mene gdo "počohal"?

Ja, brez malih hišnih ljubljenčkov pač ne gre, tudi na konjeniškem festivalu ne.