bojan_svetlana74 | Svetlana – SLOVENIJA

Dan slovenske diplomacije

Ob dnevu slovenske diplomacije, 22. maja je Ministrstvo za zunanje zadeve pripravilo Dan odprtih vrat, kjer so nam predstavili delo in naloge ministrstva ter nam prijazno razkazali stavbo nekdanjega dekliškega liceja in internata, Mladike.

Stavbo nekdanjega dekliškega liceja je zgradila mestna občina Ljubljana leta 1907. ob izdatni finančni podpori Josipa Gorupa in po načrtih arhitekta Maksa Fabiania. Stavba ima obliko črke L, stolp z uro pa je podoben tistemu na ljubljanski mestni hiši. Nekaj časa je bila v teh prostorih bolnišnica za vojaške uslužbence in njihove družinske člane in ker sem kot otrok z mamo večkrat obiskala ta kraj, me je še dodatno zanimalo kako so ga preuredili. V pritličju kjer je bil otroški oddelek bolnišnice so danes prostori službe za vzdrževanje.

Relief prikazuje dekleta, ki med girlandami držijo grbe Kranjske, Ljubljane in Josipa Gorupa Slavinjskega.

Ogledali smo si del prostorov ministra za zunanje zadeve, pisarne in delovni salon ter vitrine z darili, ki jih prinesejo obiskovalci.

Kljub prenovi kompleksa Mladike za potrebe diplomacije pa je prostorska stiska precejšnja, zato ministrstvo uporablja še kar nekaj stavb v bližnji in daljnji okolici.

Ogldali smo si tudi prostore v podstrešju, ki so jih zelo domiselno preoblikovali v pisarne in sobe v katerih je knjižnica, različni arhivi pa tudi prostori za sestanke.

Iz podstrešnega dela se pride tudi na lepo teraso, od koder je lep razgled na dvorišče kompleksa, na stavbo Mladike, ki je bila prvotno zgrajena kot dekliški internat in pa na ljubljanski park Tivoli.

Na današnji dan, 22. maja 1992. je bila Slovenija sprejeta v Organizacijo združenih narodov, zato ta dan od leta 2004. naprej, obeležujemo kot Dan slovenske diplomacije.

Prva veleposlaništva samostojne Slovenije so bila odprta 14. februarja 1992. in sicer na Dunaju, v Rimu in Bonnu.

Mlada slovenska država trenutno predseduje Evropskemu svetu, sigurno pa je bila največja naloga, ki je bila uspešno opravljena predsedovanje Evropski uniji.

Moje pesmi, moje sanje

Večina pozna zgodbo družine Trapp iz filma Moje pesmi, moje sanje. Kako pa se je njihovo življenje nadaljevalo po begu iz Avstrije?

Priznam, da sem film “Moje pesmi, moje sanje” gledala vsaj trikrat, v različnih starostnih obdobjih in priznam, da mi je bil vsakokrat všeč. Lahkoten film, poln dobrote, sreče in prijaznih ljudi. Odlična igra Julie Andrews in Christopherja Plummerja ter lahkotna zgodba z veliko petja, vedno znova pritegne.

Zgodba mlade redovniške pripravnice, ki pride v hišo ovdovelega kapitana Georga von Trappa in postane guvernanta njegovim sedmim otrokom. Zgodba filma se konča z njuno poroko in begom cele družine pred nacisti. Kako pa se je zgodba družine von Trapp nadaljevala, pa sem izvedela ob branju knjige, ki jo je napisala prava Marija Avgusta Trapp, z naslovom “Hvalnica družine Trapp“.

Družina z ladjo odpluje v Ameriko. Od bajnega bogastva, postanejo reveži brez denarja, brez doma in brez znanja angleškega jezika. Odločijo se, da se bodo preživljali s tistim kar najbolje obvladajo, to je petje.

Ker jim Amerika sprva ne izda dovoljenja za bivanje se vrnejo v Evropo in nekaj časa preživijo v Skandinaviji. Pevski zbor družine Trapp nastopa na Danskem, Švedskem in Norveškem, dokler se znova ne vrnejo v Ameriko in poskusijo znova.

Odločna in iznajdljiva Marija popelje svojo družino, ki se poveča še za tri otroke, v novo življenje. Postanejo “pojoča družina Trapp” in v svojih značilnih avstrijskih oblačilih nastopajo na turnejah po Ameriki. Ko ni turnej, služijo denar za preživetje z izdelovanjem in prodajo ročnih izdelkov.

Ves čas je njihov moto: “Ne skrbi”. Res bi bila izguba časa. Kupijo si staro kmetijo v Vermontu, Filadelfija, kjer pokrajina saj malo spominja na njihovo rodno Avstrijo. Vmes se začne druga svetovna vojna in najstarejša sinova vpokličejo v vojsko in ju pošljejo v Italijo.

Pojoča družina se zmanjša, toda še vedno nastopa, za nameček pa ustanovijo, v stari zapuščeni vojašnici, ob svojem domu glasbeni tabor družine Trapp. Tu prirejajo 10 dnevne pevske tabore za mlade in manj mlade, ki so zelo dobro obiskani. Ko je baron leta 1948 umrl, je Marija z otroki nadaljevala z glasbenimi tabori.

Po vojni so Trappovi prirejali humanitarne akcije za pomoč Avstriji. Zbirali so oblačila in hrano ter jo pošiljali svojim rojakom.

Po Ilirski prestolnici, Ljubljani

Ko smo si v Mestnem muzeju Ljubljana ogledali razstavo Iliria vstan, smo se z ljubljansko klepetuljo, mlado simpatično gospodično iz časov Ilirskih provinc, ki se je spominjala kako je bilo, ko so francozi vladali v naši Ljubljani, odpravili na sprehod po tistih točkah, kjer so francozi pustili svoj pečat.

1. Trg francoske revolucije se razteza od stebra Iliriji, ob Križankah do Mestnega muzeja. Spomenik so postavili po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika. Trg se je nekoč imenoval Napoleonov.

Na stebru je Napoleonov obraz in pa verzi Valentina Vodnika in Otona Župančiča.

2. Bregovi Ljubljanice in Zoisova palača. Na Ljubljanici so prirejali slovesna praznovanja. Ko se je Napoleon leta 1810. poročil z Marijo Luizo, so praznovali s slovesno vožnjo po Ljubljanici, na kateri je bil tudi maršal Marmont, prvi guverner Ilirskih provinc.

V palači na Bregu je baron Žiga Zois na znamenitem vozičku sprejemal učenjake in kulturnike.

3. Reduta – la redoute. Ob cerkvi sv. Jakoba je stala stara jezuitska gimnazija, ki so jo preuredili v redutno ali plesno dvorano. Tu so prirejali tudi pustne plese, maska je bila obvezna in plesalo je do 150 parov. To hišo je pesnik Prešeren imenoval “hudičeva hiša”, toda vanjo je zahajal h svojemu prijatelju slikarju Langusu, ki je slikal njegovo muzo Primicovo Julijo.

4. Škofijski dvorec na Ciril Metodovem trgu so francozi spremenili v sedež guvernerjev Ilirskih provinc in kot prvi se je vanj naselil maršal Marmont in viri pravijo, da je ustanovil pravi dvor.

Ker je vse to veliko stalo, so uvedli nove davke. V mesto so se priseljevali tuji obrtniki, krojači, čevljarji, tkalci, kajti vojsko je bilo treba obleči in obuti.

5. Vodnikov trg – spomenik Valentinu Vodniku. Na tem mestu je stal licej, katerega ravnatelj je bil Vodnik. Francozi so obljubljali, da bo v vsaki občini ljudska šola s poukom v slovenščini. V poklicnih šolah in gimnazijah je bil dovoljen pouk v domačem jeziku.

V takratni Ljubljani smo imeli licej, višjo gimnazijo in celo akademijo.

6. Špital, porodnišnica. V tej zgradbi ob Ljubljanici je bilo srednjeveško zavetišče za onemogle in obubožane meščane. Od leta 1789 pa so jo preuredili v porodnišnico.

Mesto se je hitro spreminjalo. Nastajal je novi mestni park, današnji Tivoli. Gradile so se ceste in nove prometne povezave. Po mestu so hodili trgovci iz vseh Ilirskih dežel.

Od januarja 1811. je izhajal časopis Telegraphe officiel, uradni časopis Ilirskih provinc, ki ga je urejal tudi francoski književnik Charles Nodier in je bil njegov zadnji urednik. Nodier je napisal roman o rokovnjačih Jean Sbogar (Janez Žbogar) in ga postavil v okolje Devinskega gradu.

To pa je naša simpatična klepetulja, ki nam je pripovedovala svoje spomine.

Vir: Mestni muzej Ljubljana

Ilirija vstan

Ob 200 letnici ustanovitve Ilirskih provinc, je Mestni muzej Ljubljana pripravil razstavo Ilirija vstan. Na razstavi si lahko ogledamo ustanovitveni akt nastanka Ilirskih provinc – mirovno pogodbo iz Schonbrunna in Bartolinijev portret Napoleona v bronu, ki ga je za čas trajanja razstave posodil pariški muzej Louvre.

Napoleon Bonaparte, (15.avgust 1769 Ajaccio – 5. maj 1821 Sveta Helena), je na vrhuncu svoje moči ustanovil Ilirske province, ki so segale vse do Dubrovnika in Boke Kotorske ter Ljubljano postavil za glavno mesto. Francozi so na naših tleh vladali med leti 1809 do 1813.

V tem času sam ni bil pri nas. V Ljubljani je bil 28. aprila 1797, ko je francoska armada prvič prišla v naše kraje, prespal je v škofijskem dvorcu.

Ob ustanovitvi Ilirskih provinc so si Francozi prav škofijski dvorec izbrali kot sedež svojega uradovanja.

Na razstavi lahko vidimo tudi doprsni kip maršala Marmonta, ki je bil prvi od štirih generalnih guvernerjev Ilirskih provinc in sicer od aprila 1809. do marca 1811.

V tem času, leta 1810. je Ljubljana dobila Vrt domovinske flore, današnji Botanični vrt. Eno prvih dreves v vrtu pa je posadil prav maršal Marmont in sicer lipo.

Francozi so uvedli kazenski zakonik, ki je izenačil državljane pred zakonom. Uvedli so rabo slovenskega jezika v prvostopenjskih šolah in v licejih, zato so bili med izobraženci zelo priljubljeni. Med širšo množico pa ne preveč, saj so uvedli visoke davke, niso popolnoma odpravili fevdalizma in za potrebe vojske so novačili slovenske fante za Ilirski polk.

Po Napoleonovih vojaških porazih leta 1813, so Avstrijci postopoma zasedli ozemlje Ilirskih provinc, ki se jim je leta 1814. Francija odrekla.

Pisalna miza maršala Marmonta. V ozadju stol Žige Zoisa.

Vir: Mestni muzej Ljubljana

Lipicanci v Ljubljani

Kobilarna Lipica slavi 429 rojstni dan

Kobilarna Lipica je bila ustanovljena daljnjega 19. maja 1580. leta in je med najstarejšimi kobilarnami na svetu. Leži tik ob slovensko-italijanski meji, na slikovitem slovenskem Krasu. Razglašena je za kulturno-zgodovinski spomenik Slovenije. Tu ima dom okoli 400 čudovitih konj, lipicancev.

Lipicanec je avtohtona slovenska pasma. Je toplokrvni konj, srednje velik, lepotec z gracioznim gibanjem, inteligenten, ponosen, skromen in zdržljiv. Kot ustvarjen za visoko šolo jahanja. Na tekmovanjih v dresurnem jahanju se uvršča v sam vrh.

V okviru praznovanja rojstnega dne, je kobilarna Lipica danes pripravila v ljubljanskem parku Tivoli, Dan Lipicanca v Ljubljani.

Iz Lipice so pripeljali čudovite lipicance, ki so s štirimi odprtimi kočijami brezplačno prevažali mimoidoče po parku.

Veselje in navdušenje nad lipicanci je bilo veliko in ne samo otroci, tudi odrasli smo bili nad njimi očarani.

Tudi sama sem se udeležila take vožnje v kočiji z lipicancema, ki sta bila brata, z imenoma Samo in Vero. Seveda so bila imena veliko daljša, kot se za čistokrvnega lipicanca spodobi in prijazni kočijaš mi jih je povedal, a si jih na žalost nisem zapisala.

Kako lepo smo se danes imeli v Tivoliju, povedo slike:

Vožnja s kočijo in lipicanci se je začela na Jakopičevem sprehajališču.

Evrostres

Tudi vas daje evrostres?

Tako se sprašuje avtorica romana, Glamur s popustom, Lisa Corva.

Glavna junakinja romana Stella, živi v Milanu s svojim možem. Je modna novinarka brez stalne zaposlitve, dela honorarno, ko jo pokličejo iz kakšnega uredništva modne revije. Živi na visoki nogi, pozna vse blagovne znamke in cene torbic in čevljev. Kaj pomeni pomanjkanje in varčevanje, ne ve.

Toda vse se spremeni, ko mož dobi odpoved in postane gospod Odpuščeni, kot mu pravi Stella, brez odpravnine in z 997 evri na bančnem računu.

Kako aktualna zgodba v dobi recesije, odpuščanj in čedalje večje revščine. Kako se spopasti z njo, kako preživeti? Evrostres je prizadel večino ljudi. Nekatere, ker so izgubili službo in ne vedo kako naj preživijo sebe in svojo družino. Drugi službo imajo, a so v stresu, da jo bodo izgubili.

Stella zdaj opazi, da je okoli nje vse polno Novih revic, kot pravi sama sebi. Vse polno njenih prijateljic in znank, ki v trgovini iščejo police s “trajno znižano ceno”, katerim se pridruži tudi sama.

Toda iz vsake situacije se najde izhod. Ko se ena vrata zaprejo, se druga odprejo, pravi stari rek. In zakaj je potrebno zapravljati denar za predrage torbice in obleke samo zato, ker imajo našito ime znanega modnega kreatorja? Mislim, da ni potrebe. Za manj denarja si lahko prav tako lepo in modno oblečen. In zakaj je potrebno v trgovini nakupiti poln voziček hrane, ki jo potem skoraj polovico zavržemo? V trgovino gremo z nakupovalnim listkom in kupimo tisto kar rabimo in toliko kot rabimo, ne glede na trajno znižane cene in 50% popuste in dodatne popuste na popuste.

Slovenski parlament

Vsako drugo soboto v mesecu, ima naš parlament dan odprtih vrat. Danes sem se tudi jaz odločila, da si ogledam to palačo, mimo katere hodim že leta, tudi z notranje strani. Zanimalo me je ali je našim poslancem dovolj udobno, ko odločajo o pravilih in zakonih, ki močno vplivajo tudi na naša življenja in moram reči, da jim ni hudega.

Stavba parlamenta stoji v Ljubljani, na Šubičevi cesti 4. Udeležba na ogledu je bila kar številčna. Prvo smo šli v gosjem redu skozi “rentgenski” pregled, nato pa smo si v miru in s pomočjo prijaznih uslužbencev ogledali stavbo, za katero je načrt naredil arhitekt Vinko Glanz. Avtorja skulptur, ki tvorijo veličasten portal, pa sta akademska kiparja Karel Putrih in Zdenko Kalin. Skulpture ponazarjajo srečo, blaginjo in mir med ljudmi.

Najbolj prijetno me je presenetilo dejstvo, da je stavba parlamenta zgrajena v celoti iz slovenskih gradbenih materialov. Tako so tla iz pohorskega granita, stene iz hotaveljskega marmorja, vhodna avla je obdana z belokranjskim marmorjem. Stene krasijo mozaiki, freske in druga umetniška dela priznanih slovenskih umetnikov. V preddverju velike dvorane je na vseh štirih stenah v obliki traku freska slikarja Slavka Pengova, ki predstavlja zgodovino Slovencev do konca druge svetovne vojne.

Ogledali smo si še malo dvorano v kateri zasedajo v glavnem svetniki, veliko dvorano, ki so jo leta 2000. prenovili in ima 150 sedežev in balkon za novinarje in vse državljane, ki bi želeli spremljati sejo v živo. Nadalje smo si ogledali še mali in veliki delovni salon s kabinama za simultano prevajanje ter malo dvorano za tiskovne konference. V preddverjih dvoran so steklene vitrine, v katerih so razstavljena darila, ki so jih dobili poslanci in predsedniki od različnih tujih gostov. Meni je bil najbolj všeč bel šal, ki ga je podaril Dalai Lama ob njegovem obisku leta 2002.

Ginko biloba

Dvokrpi ginko

Ginko biloba je drevo s pahljačastimi, globoko razcepljenimi, dvokrpi, listi in od tu tudi ime. Drevo zraste od 10 do 30 metrov visoko.

Domovina Ginka je Kitajska, že dolgo pa ga gojijo tudi na Japonskem, od koder so ga leta 1730 prinesli tudi v Evropo.

Pri nas ga lahko občudujemo v Botaničnem vrtu v Ljubljani, pa tudi v Botaničnem vrtu Univerze v Mariboru.

Ginko je živi fosil, saj je edini preživeli predstavnik rastlin, ki so bile razširjene pred približno 200 milijoni let, po vsem svetu.

Izvlečki iz ginka se uporabljajo v številnih medicinskih in kozmetičnih pripravkih. Uporabna dela sta list in seme. Listi ginka naj bi bili koristni za srce in pljuča, pri spodbujanju prekrvavitve možganov in pa pri krepitvi spomina.

Ginko biloba, Botanični vrt Univerze v Mariboru

V Aziji je imel ginkovec že od nekdaj zelo visok ugled, saj so njegove liste uporabljali tudi kot plačilno sredstvo, danes pa mnogim uglednim japonskim podjetjem služi kot logotip.

Kaktusi – eksotika v lončkih

V Botaničnem vrtu Ljubljana, si lahko ogledamo tudi zelo zanimivo zbirko eksotičnih kaktusov, različnih dimenzij in oblik, nekateri celo cvetijo. Nekateri med njimi so tako veliki, da so že bolj podobni pritlikavemu drevesu in človek dobi asociacijo na puščavo.

Čeprav nisem navdušena nad kaktusi pa so kljub temu zelo zanimive rastline. Na pogled robustna rastlina, s krajšimi ali daljšimi bodicami, ki rastlino dobro ščitijo pred vsakovrstnimi napadalci, pa ob času cvetenja zasije v vsej svoji lepoti. Nežni cvetovi v živopisnih barvah. Vse to sem občudovala, ko sem nedavno obiskala sejem rož v italijanskem mestu Pordenone, kjer so prav tako razstavili tudi kaktuse.

Zbirko kaktusov, ki jih lahko vidimo v Botaničnem vrtu Ljubljana, je vrtu podaril gospod Savo Brelih. Kaktuse je začel zbirati pred 33-imi leti.

In še nekaj slik kaktusov z imeni, ki so v Botaničnem vrtu ob vsaki rastlini lepo zapisani:

Zbirka kaktusov različnih oblik in dimenzij.

Botanični vrt

Botanični vrt v Ljubljani

Lipa, ki jo je leta 1810 zasadil maršal Marmont

Botanični vrt v Ljubljani je bil ustanovljen v času ilirskih provinc leta 1810 kot Vrt domovinske flore. Zasnovo zanj je naredil slovenski botanik in duhovnik Franc de Paula Hladnik. Napoleonov maršal Marmont ga je določil za ravnatelja Vrta domovinske flore in spomladi 1810 leta so začeli na zemljišču ob današnji Ižanski cesti zasajati prve rastline. Še danes lepo raste lipa, ki jo je 1810 leta zasadil omenjeni maršal.

Do vrta lahko pridemo po Karlovški cesti, mimo Ljubljanskega grada in pri Karlovškem mostu zavijemo na desno. Lahko pa ob Ljubljanici, po obnovljenem Trnovskem pristanu, čez Prule in čez most, ko bo odprt seveda, danes še ni bil in ga lahko samo od daleč občudujemo.

Most, ki bo skrajšal pot do Botaničnega vrta.

Botanični vrt v Ljubljani je razdeljen na devet tematskih enot:

1 – Arboretum v katerem so predstavljena različna drevesa in grmovnice.

2 – Rastlinski sistem, rastline razvrščene po sorodstvenih kriterijih.

3, 4 – Bazeni z vodnimi, močvirskimi rastlinami in bajer.

5 – Skalnjak, tu so rastline iz gorskega sveta in Krasa.

6 – Rastlinjak v katerem rastejo predvsem tropske rastline in je ogled možen le s strokovnim vodstvom.

7 – Sredozemske rastline iz različnih koncev sveta.

8 – Tematski vrt kjer so rastline predstavljene glede na njihovo uporabo: zdravilne, strupene, industrujske in ostale.

9 – Gojitveni del obsega grede za gojitev rastlin, ki jih zasadijo v različne dele Botaničnega vrta.

Botanični vrt v Ljubljani je zelo lepo urejen in vzdrževan. Številne poti med gredicami in mimo različnih vrst dreves ter skalnjaka in ribnika, so prava oaza miru in sprostitve. Številne klopi v vrtu nam še dodatno popestrijo obisk, saj je naravo potrebno občudovati in ne le brzeti mimo. Ko bo most, ki povezuje Trnovski pristan, Prule in Botanični vrt končno odprt pa bo vrt za ljubljančane še veliko bližje. Glede na to, da je bilo zelo veliko rastlin tik pred tem, da se razcveti, bo čez kakšen teden ali dva obisk in pohajkovanje po vrtu še lepše in bolj pestro.

Navadni nagnoj (rumeni cvet) in navadni jadikovec (viola cvet)