Danes je bilo v središču Ljubljane zelo živahno. Lepo sončno vreme, bližina tržnice in v središču pozornosti današnje sobote, predvojni starodobniki. Tradicionalna razstava starih avtomobilov na Prešernovem trgu v Ljubljani, je bila letos že petič. Poleg starih avtomobilov, smo videli tudi stara kolesa, različne predmete, celo avstro-ogrska vojska se je “postrojila” na Tromostovju. Lastniki teh starodobnikov pa so bili oblečeni v oblačila iz časa, iz katerega izhaja njegov ali pa njen lepotec na štirih ali pa na dveh kolesih. Kajti res so bili lepi, obnovljeni in zloščeni, da se je kar svetilo in v ponos svojim lastnikom.
Prireditev se imenuje Festival Nostalgija in je namenjen obujanju spominov na kulturo in življenje v starih časih. Potekala je ves dan, v parku Tivoli pa so ljudi tudi danes razveseljevali konji iz Lipice.
Miliči so uskoška vas v Beli krajini, ki poleg vasi Paunoviči, Marindol in Bojanci, tvori uskoško etnično skupnost.
Pravoslavna skupnost si je na najvišjem griču v Miličih, v 19. stoletju, postavila cerkev sv. Petra in Pavla. Nedaleč stran leži tudi pokopališče, kjer so nagrobni spomeniki izklesani v srbskem jeziku in v cirilici.
Cerkev stoji osamljena in izpostavljena na vrhu griča, kamor smo se na našem izletu po Beli krajini odpravili tudi mi.
Res je bila lepa sončna sobota, toda kar precej vroča, a mislim, da se je izplačalo, kajti cerkvica je čudovita pa tudi razgled seže daleč naokoli. Ogledali smo si tudi notranjost, ki je precej bolj skromna od katoliških cerkva.
Pravoslavno cerkev krasi le ikonostas, to je z ikonami okrašena stena, ki ločuje glavni del cerkve od oltarja. Ikonostas imajo samo pravoslavne cerkve. V del kjer je glavni oltar naj ženske nebi smele, toda toliko ženske radovednosti je bilo na kupu, da nam je ključar dovolil pokukati v ta posvečeni prostor, pa še celo slikali smo ga lahko.
Po ogledu smo se kar po hribu, mimo vinogradov in konjev, ki so se pasli na travniku, spustili do našega avtobusa, ki nas je veselo odpeljal naprej h reki Kolpi.
Odpravili smo se na grič h pravoslavni cerkvi sv. Petra in Pavla v Miličih.Na naši poti nas je spremljala pasja vročina.Hiše v Beli krajiniKo bo obnovljena, bo še lepša.Nekoč so živele velike družine, v katerih je bilo več generacij. Imeli so skupne prostore, za zakonski par pa so bile namenjene take manjše hiške, da je imel par saj neka zasebnosti.Ikonostas v pravoslavni cerkvi.Glavni oltar, ki se nahaja za ikonostasom.Portal nad vhodom v cerkev.Poslovili smo se od cerkvice in se po hribu napotili do avtobusa.Konja sta nas radovedno opazovala, mi pa njiju, prava lepotca sta.Bela krajina, Miliči
Dobri sobrog z Zebrinega dovoza je 8. knjiga serije detektivskih romanov “Prva damska detektivska agencija”. Dogajanje je postavljeno v Bocvano, ki je sila vljudna dežela, oziroma v njeno glavno mesto Gaborone. Bocvana meji na Južno Afriko, Zimbabve in Namibijo.
Glavna junakinja in lastnica “Prve damske detektivske agencije” je ma Ramotswe, ki je prijazna, dobrosrčna in tradicionalne postave, kar pomeni precej obilne postave.
Njena pomočnica v agenciji je ma Makutsi, ki je končala bocvansko administrativno šolo z 97%, kar je zelo pomembno, a na žalost samo zanjo, kajti kljub tolikšnemu uspehu, je le pri ma Ramotswe dobila službo, drugje so bolj kot na procente, gledali na zunanjost.
Ma Ramotswe je poročena z J.L.B.Matekonijem, lastnikom avtomehanične delavnice “Pri hitrem mehaniku”. Oba imata pisarno in delavnico na Zebrinem dovozu.
Gaborone, glavno mesto Bocvane, kamor je postavljeno dogajanje serije detektivskih romanov "Prva damska detektivska agencija.
Živijo zelo pestro življenje, kajti primerov, ki jih morajo rešiti je vedno več.
Ukvarjajo se z najrazličnejšimi problemi svojih sokrajanov. Naprimer s primerom zasledovanja prešuštnega moža, pa primer nenavadnih smrti v bolnišnici v Mochudiju, morajo pa tudi odkriti, kdo v neki tiskarni krade zaloge v skladišču.
Seveda Ma Ramotswe in njena pomočnica skoraj vse primere rešita na svoj pronicljivi način.
Alexander McCall Smith se je rodil v Zimbabveju. Kot profesor medicinskega prava je predaval v Bocvani in Edinburgu, na Škotskem. Zelo rad je pripovedoval zgodbe iz Afrike in tako se je rodila zabavna serija romanov “Prva damska detektivska agencija”.
Alexander McCall Smith je napisal več kot petdeset knjig. Živi na Škotskem.
Tri fare se nahajajo v naselju Rosalnice pri Metliki, v Beli krajini. To so tri gotske cerkvice postavljene ena poleg druge, znotraj visokega pokopališkega obzidja. Zakaj so postavili tri cerkvice na enem mestu še ni v celoti pojasnjeno, če sploh kdaj bo, je pa kompleks zanimivost in znamenitost kraja.
Cerkev Žalostne matere božje
Zagotovo sta cerkev in župnija obstajala leta 1228, ko je cerkev pripadla novoustanovljeni župniji v Črnomlju.
Že Janez Vajkard Valvasor je navajal, da je cerkve gradil red templarjev v 12. stoletju.
V 15. in 16. stoletju so se tri gotske cerkve razvile v pomembno romarsko središče Bele krajine.
Najstarejša je severna cerkev Žalostne matere božje. Viri pravijo, da je bila zgrajena ob koncu 14. stoletja in sredi 18. stoletja so jo predelali. Cerkev je polna zanimivih fresk, v njej so tudi najstarejše orgle narejene na nekdanjem Kranjskem, iz leta 1753.
cerkev Glej človek
Srednja cerkev nosi patrocinij Glej človek (Ecce homo) in je posvečena bičanemu Jezusu.
Slovar razlaga:
patrocinij – žegnanje,
obhajati patrocinij – posvečenost cerkve kakemu svetniku.
Posebnost cerkve je, da ima edina zvonik, ob njem pa je odprta lopa z arkadami.
Srednja cerkev je najmlajša, njeni začetki segajo v začetek 16. stoletja.
V baroku so cerkveno ladjo obokali s kupolo in takrat so prizidali tudi zvonik.
Južna cerkev je posvečena Lurški materi božji. Baročno cerkev z oltarjem so obnavljali in pri obnovi zamenjali okna, čeprav je eno originalno okno ostalo in bi lahko po njem oblikovali tudi ostala okna.
Cerkvena ladja cerkve Lurške Matere božje je popolnoma brez poslikave.
Zunanje stene vseh treh cerkva imajo nekaj vzidanih nagrobnikov iz obdobja zadnjih dveh stoletij. Žegnanje pri treh farah je na Jernejevo, 24. avgusta.
Roman Zmaga srca je ljubezenski roman, lahkotno in zanimivo branje, ki ga lahko z užitkom beremo doma v udobnem naslanjaču, še bolje pa v naravi ali na plaži ob morju.
Zmaga srca je nadaljevanje knjige Zmota. Ljubezenska zgodba med Ido in Kristjanom, ki se v Zmoti konča zelo nenavadno za ljubezenski roman. Bila sem “čisto šokirana”, kajti zgodba se konča nesrečno. Kljub veliki ljubezni Kristjan Ido zapusti in se do nje zelo sovražno obnaša. Vsa njena prizadevanja za spravo se klavrno končajo.
Zgodba romana se dogaja tudi v Ljubljani
Seveda se v Zmagi srca vse postavi na svoje mesto. Ida in Kristjan se slučajno znajdeta na isti poroki, kjer obema zatrepeta srce, toda tega v nobenem primeru ne bi priznala. A ne za dolgo.
Ko Kristjan izve, da imata sina Tima, se njuna pot začne zelo pogosto prepletati. In s pomočjo dobrih prijateljev in sorodnikov, se preplete do te mere, da se odločita zaživeti skupaj, kot družina.
Romana Berni je pisateljica lahkotnih in berljivih romanov. Njene zgodbe se dogajajo v današnjem času in v slovenskih krajih, ki jih dobro poznamo. Kdo v resnici je Romana Berni pa mi ni uspelo odkriti. Vse bolj se mi zdi, da je to bolj psevdonim kot pa pravo ime. Kljub temu so mi njene zgodbe všeč.
17. maja 2009 je Festival Ljubljana, ki upravlja z ljubljanskim gradom, priredil voden ogled grajskega podzemlja, seveda gre za Ljubljanski grad. Le kaj se skriva pod mogočnim gradom, kaj bomo videli in kaj doživeli?
Našo pot smo pričeli v nekdanjem varnostnem jarku pri peterokotnem stolpu, kjer je bil nekoč glavni vhod na grajsko dvorišče.
Tu nam je vodička povedala nekaj zgodovine grada:
12 st.pr.n.št. Žarna grobišča – najstarejše najdbe, ki govorijo o utrjeni naselbini na območju današnjega notranjega dvorišča.
1. st. n.št. Vojaška postojanka
11-12.st. Spanheimski grad (sprva lesen, nato še zidan).
15.st. Gradijo Friderikov grad. Zaradi turških vpadov so intenzivno gradili vojaške utrdbe. Grad je imel šest stražnih stolpov. Vhod je bil v že omenjenem Peterokotnem stolpu s sistemom dvižnega mostu.
1815. Kaznilnice, s krajšimi prekinitvami do leta 1945.
1905. Mestna občina Ljubljana odkupi Grad od države. Tedanji župan Ivan Hribar je že takrat prostore namenil kulturnim dejavnostim. Bil je tudi pobudnik za gradnjo električne vzpenjače na grad.
vodni zbiralnik
In če se vrnem h podnaslovu Kaj se skriva v grajskem podzemlju? Lahko rečem, da zelo malo in tisti, ki se niso udeležili tega vodenja niso prav nič zamudili. Veliko več zanimivih stvari skriva Ljubljanski grad nad zemljo v svojih sobanah in dvoranah.
Edina zanimiva stvar je bila vodni zbiralnik, v katerem se je zbirala deževnica.
V glavnem lahko vidimo iz kakšnih kamnin je grajski hrib zgrajen, sedaj so v podzemlju le še servisne službe, ki skrbijo za Grad.
Delček grajskega podzemlja, ki je trenutno odprt za oglede smo prehodili v desetih minutah, potem pa smo si z večjim veseljem ogledali nekatere dele gradu kot je Erazmov stolp, Stolp strelcev, Stanovsko dvorano, Palacij, Friderikov stolp kjer je bil zaprt tudi pisatelj Ivan Cankar.
Na izletu po Beli krajini smo se ustavili tudi ob reki Kolpi. Bila sem prijetno presenečena nad lepoto Kolpe in urejenostjo njenega nabrežja, saj je prava rečna riviera s kopališči in kampi ob njej.
Ob našem obisku je imela voda skoraj 23 stopinj, kar je bila kar prijetna osvežitev za ljudi pa tudi za hišne ljubljenčke.
Osvežitev v Kolpi
Španjelka Luna nas je zelo zabavala s svojimi skoki v Kolpo in veselim pasjim plavanjem.
Poleg hišnih ljubljenčkov pa so ob Kolpi našle dom številne redke ptice in živali. Med njimi tudi vidra, ki je v Evropi ogrožena vrsta. Vidre sicer nismo opazili, smo pa videli sive čaplje, ki so elegantno hodile po reki, eno pa smo videli tudi v gnezdu.
Siva čaplja
Čeprav reka Kolpa izvira na hrvaškem in se tam tudi izliva pa kar 113 km teče tudi na slovenski strani kot mejna reka.
Velja za eno najtoplejših in najčistejših rek v Sloveniji.
Kolpa je zelo primerna za kopanje, saj v poletnih mesecih voda doseže temperaturo tudi do 30 stopinj. Na njej pa nikoli ni dolgočasno, saj belokranjci ponujajo številne možnosti za rekreacijo: čolnarjenje, vožnja s kanuji, kajaki ali rafti, ponujajo pa tudi organiziran ribolov tako za profesionalne kot rekreativne ribiče.
Čudovita pokrajina, mirna in topla reka, narava, živali, urejenost in mir, vse to me je prepričalo, da Kolpo še kdaj obiščem.
Zelo rada obiskujem gradove. Stojijo skozi stoletja na svojem mestu in gledajo ljudi kako se spreminjajo njihove navade, oblačila, hiše, prevozna sredstva. Kaj vse bi nam lahko povedali. Povedo nam pa marsikaj s pomočjo zgodovinarjev, ki nam razkrijejo njihove zgodbe.
S slovenskimi gradovi in dvorci se zelo veliko ukvarja kastelolog gospod Ivan Stopar in zelo rada pogledam kakšno njegovo knjigo, ki jih je kar nekaj, preden obiščem kakšen grad.
Obiskali smo grad v Metliki v Beli krajini. Prva omemba gradu je iz leta 1456, čeprav domnevajo, da je grad še starejši.
V 15. in 16. stoletju je bil grad pomembna trdnjava za obrambo pred Turki.
Prvi lastniki metliškega gradu niso znani. V 16. stoletju so bili lastniki grofje Alapi, nato Frankopani in zagrebški stolni kapitelj. Leta 1792 ljubljanski krčmar.
Po letu 1951. pa se je v grad začel seliti Belokranjski muzej, ki je v njem še danes. (spletna stran Belokranjskega muzeja)
Stalna razstava v metliškem gradu, ki smo si jo ogledali, prikazuje življenje ljudi na tem prostoru od prazgodovine do sredine 20. stoletja.
Še nekaj slik zanimivih razstavljenih muzejskih eksponatov:
Lončene posodePrva najdena otroška igrača na kolesih.Belokranjska nošaŽaraKuhinja nekočDelovna miza premožnejšega slojaGramofonLekarnaPo ogledu bogate zbirke Belokranjskega muzeja, smo se odpravili naprej po Beli krajini.
V Beli krajini smo obiskali Sosesko zidanico Drašiči. Nahaja se v okolici Metlike in ni navadna klasična zidanica, ampak deluje kot nekakšna banka, kjer pa ne posojajo denarja, temveč vino.
Soseska zidanica Drašiči
Soseska zidanica se nahaja v kleti stare, obnovljene hiše, sredi Drašičev. S tem imenom in v taki obliki deluje že 250 let. V njej se zbirajo vaščani in pijejo sosesko vino. Kaj to pomeni?
Ob martinovem prazniku, mora vsak član soseske dati 20 litrov najboljšega vina v skupni sod. Čez leto se v zidanici družijo, sestankujejo, se veselijo in ob tem tudi pijejo belokranjsko vino. Lahko si ga tudi izposodijo. Za vsak liter vina so na rovaš zarezali z nožkom eno črtico. Enkrat na leto so naredili obračun, za kar je skrbel kletar.
Rovaš
Rovaš je bila naprava z lesenimi palčkami, na katere so zarezovali črtice, ki so pomenile dolg posameznega člana. Vsaka hiša je štela kot en član, seveda pa so se druženja lahko udeležili poleg gospodarja tudi ostali stanovalci.
Naš prijazni gostitelj v zidanici je hudomušno pripomnil, da je rovaš v bistvu prvi računalnik. Danes dolg zapisujejo v posebno knjigo.
Belokranjska pogača
Pogostili so nas z belokranjskim vinom. To je bilo vino 65 gospodarjev v enem kozarcu in mojim soizletnikom je bilo zelo všeč.
Jaz sem se bolj navdušila nad belokranjsko pogačo, ki je bila res izvrstna, poleg nje pa smo se mastili še z odličnim narezkom.
Za Sosesko zidanico je značilno, da svojim članom nudi tudi medsebojno pomoč. Ob nesrečnih dogodkih, ki lahko prizadanejo kakšno družino, Soseska zidanica pomaga organizacijsko in finančno. Res pohvale vredno.
Vhod v Sosesko zidanico. Ker v Drašičih prirejajo tudi likovne kolonije, imajo kar nekaj umetniških del kot je ta leseni kip ob vhodu.Soseski sodCerkev sv. Petra v DrašičihOltar cerkve sv. Petra v DrašičihBelokranjska hišaDrašičiPogled na okolico DrašičevVinska trta
V soboto smo se v okviru društva Modrin odpravili na enodnevni izlet po naši južni pokrajini Dolenjski, bolj natančno, obiskali smo delček Bele krajine in spoznali prijazne domačine, ki skrbijo za ohranitev kulturne dediščine pokrajine.
Peljali smo se mimo Novega mesta, čez Gorjance, ki jih je v 19. stoletju opisoval pisatelj Janez Trdina v knjigi Bajke in povesti o Gorjancih. Na Trdinovem vrhu (1178 m) poteka tudi meja med Slovenijo in Hrvaško.
Preden smo obiskali mesto Metlika, smo se ob vznožju Gorjancev ustavili na jutranji kavici v znani belokranjski gostilni.
Metlika
Metlika je prijetno mesto pod Gorjanci, ob reki Kolpi, ki je svoje mestne pravice dobila že leta 1365. Konec 19. stoletja je bila v Metliki ustanovljena prva požarna bramba na Slovenskem, kar štejemo za začetek gasilstva pri nas.
Naš glavni cilj v Metliki pa je bil obisk Belokranjskega muzeja, ki domuje v čudovitem metliškem gradu od leta 1951.
Metliški grad
Ogledali smo si 15 minutni film, Podobe Bele krajine. Po kratkem filmu pa še stalno razstavo, ki s številnimi predmeti, slikami in postavitvami, prikazuje življenje ljudi na tem prostoru od prazgodovine do sredine 20. stoletja.
Grad je zelo lepo obnovljen in vzdrževan, njegov atrijski del z oboki in hodniki pa me močno spominja na ljubljanski grad Fužine.
Tri fare
Tri fare v Rosalnicah pri Metliki, so znamenita romarska pot. Kompleks sestavljajo tri gotske cerkve, stisnjene znotraj pokopališkega obzidja.
Cerkve so postavljene vzporedno in samo srednja ima zvonik. Zakaj so tri na enem mestu, zgodovinarjem ni uspelo odkriti. V njih pa najdemo polno zanimivih fresk, najstarejše orgle narejene leta 1753. na Kranjskem.
Soseska zidanica Drašiči
Soseska zidanica Drašiči se nahaja v kletnih prostorih stare, obnovljene hiše sredi Drašičev in ob cerkvi sv. Petra. Deluje že 250 let.
Tu so nam postregli z belokranjskim vinom, narezkom in zelo dobro belokranjsko pogačo.
Pot smo nadaljevali skozi slikovito pokrajino, vasi, občudovali vinograde, ki se vzpenjajo po gričih in čudovite nasade brez, ki so značilne za Belo krajino.
Reka Kolpa
Za kratek počitek in kavico smo se ustavili ob reki Kolpi in sicer v kampu Podzemelj. Voda je imela kar 22 stopinj in ljudje so se na veliko kopali, mi pa smo si lahko samo zmočili noge in uživali v čudovitem pogledu na mirno reko Kolpo ali Koupa kot ji pravijo belokranjci.
Obiskali smo tudi pravoslavno cerkev sv. Petra in Pavla v Miličih, ki so jo postavili v drugi polovici 19. stoletja.
Pravoslavna cerkev sv. Petra in Pavla v Miličih
V Adlešičih smo si ogledali hišo platnenih izdelkov, kjer nam je gospa Cvitkovič predstavila cel proces od sejanja lanu, do izdelave preje in na ročnih statvah demonstrirala tudi izdelavo lanenega platna.
V hiši je tudi stalna razstava vezenih izdelkov, od brisač, prtov, posteljnine pa do oblačil, narodne noše, za čigar izdelavo je potrebno kar precej ur.
Izdelava platna in vezenih izdelkov je v tej hiši tradicija, ki se prenaša iz roda v rod.
Poleg izdelave platna, pa so nam pokazali tudi kako izdelujejo znamenite belokranjske pisanice.
Bil je res enkraten izlet na katerem smo spoznali zgodovinsko in ljudsko dediščino Bele krajine, za katero skrbijo še danes.
