enodnevni izlet | Svetlana – SLOVENIJA

Ob reki Kolpi

Na izletu po Beli krajini smo se ustavili tudi ob reki Kolpi. Bila sem prijetno presenečena nad lepoto Kolpe in urejenostjo njenega nabrežja, saj je prava rečna riviera s kopališči in kampi ob njej.

Ob našem obisku je imela voda skoraj 23 stopinj, kar je bila kar prijetna osvežitev za ljudi pa tudi za hišne ljubljenčke.

Španjelka Luna nas je zelo zabavala s svojimi skoki v Kolpo in veselim pasjim plavanjem.

Poleg hišnih ljubljenčkov pa so ob Kolpi našle dom številne redke ptice in živali. Med njimi tudi vidra, ki je v Evropi ogrožena vrsta. Vidre sicer nismo opazili, smo pa videli sive čaplje, ki so elegantno hodile po reki, eno pa smo videli tudi v gnezdu.

Čeprav reka Kolpa izvira na hrvaškem in se tam tudi izliva pa kar 113 km teče tudi na slovenski strani kot mejna reka.
Velja za eno najtoplejših in najčistejših rek v Sloveniji.

Kolpa je zelo primerna za kopanje, saj v poletnih mesecih voda doseže temperaturo tudi do 30 stopinj. Na njej pa nikoli ni dolgočasno, saj belokranjci ponujajo številne možnosti za rekreacijo: čolnarjenje, vožnja s kanuji, kajaki ali rafti, ponujajo pa tudi organiziran ribolov tako za profesionalne kot rekreativne ribiče.

Čudovita pokrajina, mirna in topla reka, narava, živali, urejenost in mir, vse to me je prepričalo, da Kolpo še kdaj obiščem.

Bela krajina

Metliški grad

Zelo rada obiskujem gradove. Stojijo skozi stoletja na svojem mestu in gledajo ljudi kako se spreminjajo njihove navade, oblačila, hiše, prevozna sredstva. Kaj vse bi nam lahko povedali. Povedo nam pa marsikaj s pomočjo zgodovinarjev, ki nam razkrijejo njihove zgodbe.

S slovenskimi gradovi in dvorci se zelo veliko ukvarja kastelolog gospod Ivan Stopar in zelo rada pogledam kakšno njegovo knjigo, ki jih je kar nekaj, preden obiščem kakšen grad.

Obiskali smo grad v Metliki v Beli krajini. Prva omemba gradu je iz leta 1456, čeprav domnevajo, da je grad še starejši.

V 15. in 16. stoletju je bil grad pomembna trdnjava za obrambo pred Turki.

Prvi lastniki metliškega gradu niso znani. V 16. stoletju so bili lastniki grofje Alapi, nato Frankopani in zagrebški stolni kapitelj. Leta 1792 ljubljanski krčmar.

Po letu 1951. pa se je v grad začel seliti Belokranjski muzej, ki je v njem še danes. (spletna stran Belokranjskega muzeja)

Stalna razstava v metliškem gradu, ki smo si jo ogledali, prikazuje življenje ljudi na tem prostoru od prazgodovine do sredine 20. stoletja.

Še nekaj slik zanimivih razstavljenih muzejskih eksponatov:

Po ogledu bogate zbirke Belokranjskega muzeja, smo se odpravili naprej po Beli krajini.

Povezani članki:

Bela krajina

Soseska zidanica

V Beli krajini smo obiskali Sosesko zidanico Drašiči. Nahaja se v okolici Metlike in ni navadna klasična zidanica, ampak deluje kot nekakšna banka, kjer pa ne posojajo denarja, temveč vino.

Soseska zidanica se nahaja v kleti stare, obnovljene hiše, sredi Drašičev. S tem imenom in v taki obliki deluje že 250 let. V njej se zbirajo vaščani in pijejo sosesko vino. Kaj to pomeni?

Ob martinovem prazniku, mora vsak član soseske dati 20 litrov najboljšega vina v skupni sod. Čez leto se v zidanici družijo, sestankujejo, se veselijo in ob tem tudi pijejo belokranjsko vino. Lahko si ga tudi izposodijo. Za vsak liter vina so na rovaš zarezali z nožkom eno črtico. Enkrat na leto so naredili obračun, za kar je skrbel kletar.

Rovaš je bila naprava z lesenimi palčkami, na katere so zarezovali črtice, ki so pomenile dolg posameznega člana. Vsaka hiša je štela kot en član, seveda pa so se druženja lahko udeležili poleg gospodarja tudi ostali stanovalci.

Naš prijazni gostitelj v zidanici je hudomušno pripomnil, da je rovaš v bistvu prvi računalnik. Danes dolg zapisujejo v posebno knjigo.

Pogostili so nas z belokranjskim vinom. To je bilo vino 65 gospodarjev v enem kozarcu in mojim soizletnikom je bilo zelo všeč.

Jaz sem se bolj navdušila nad belokranjsko pogačo, ki je bila res izvrstna, poleg nje pa smo se mastili še z odličnim narezkom.

Za Sosesko zidanico je značilno, da svojim članom nudi tudi medsebojno pomoč. Ob nesrečnih dogodkih, ki lahko prizadanejo kakšno družino, Soseska zidanica pomaga organizacijsko in finančno. Res pohvale vredno.

Vhod v Sosesko zidanico. Ker v Drašičih prirejajo tudi likovne kolonije, imajo kar nekaj umetniških del kot je ta leseni kip ob vhodu.

Bela krajina

V soboto smo se v okviru društva Modrin odpravili na enodnevni izlet po naši južni pokrajini Dolenjski, bolj natančno, obiskali smo delček Bele krajine in spoznali prijazne domačine, ki skrbijo za ohranitev kulturne dediščine pokrajine.

Peljali smo se mimo Novega mesta, čez Gorjance, ki jih je v 19. stoletju opisoval pisatelj Janez Trdina v knjigi Bajke in povesti o Gorjancih. Na Trdinovem vrhu (1178 m) poteka tudi meja med Slovenijo in Hrvaško.

Preden smo obiskali mesto Metlika, smo se ob vznožju Gorjancev ustavili na jutranji kavici v znani belokranjski gostilni.

Metlika je prijetno mesto pod Gorjanci, ob reki Kolpi, ki je svoje mestne pravice dobila že leta 1365. Konec 19. stoletja je bila v Metliki ustanovljena prva požarna bramba na Slovenskem, kar štejemo za začetek gasilstva pri nas.

Naš glavni cilj v Metliki pa je bil obisk Belokranjskega muzeja, ki domuje v čudovitem metliškem gradu od leta 1951.

Ogledali smo si 15 minutni film, Podobe Bele krajine. Po kratkem filmu pa še stalno razstavo, ki s številnimi predmeti, slikami in postavitvami, prikazuje življenje ljudi na tem prostoru od prazgodovine do sredine 20. stoletja.

Grad je zelo lepo obnovljen in vzdrževan, njegov atrijski del z oboki in hodniki pa me močno spominja na ljubljanski grad Fužine.

Tri fare v Rosalnicah pri Metliki, so znamenita romarska pot. Kompleks sestavljajo tri gotske cerkve, stisnjene znotraj pokopališkega obzidja.

Cerkve so postavljene vzporedno in samo srednja ima zvonik. Zakaj so tri na enem mestu, zgodovinarjem ni uspelo odkriti. V njih pa najdemo polno zanimivih fresk, najstarejše orgle narejene leta 1753. na Kranjskem.

Soseska zidanica Drašiči se nahaja v kletnih prostorih stare, obnovljene hiše sredi Drašičev in ob cerkvi sv. Petra. Deluje že 250 let.

Tu so nam postregli z belokranjskim vinom, narezkom in zelo dobro belokranjsko pogačo.

Pot smo nadaljevali skozi slikovito pokrajino, vasi, občudovali vinograde, ki se vzpenjajo po gričih in čudovite nasade brez, ki so značilne za Belo krajino.

Za kratek počitek in kavico smo se ustavili ob reki Kolpi in sicer v kampu Podzemelj. Voda je imela kar 22 stopinj in ljudje so se na veliko kopali, mi pa smo si lahko samo zmočili noge in uživali v čudovitem pogledu na mirno reko Kolpo ali Koupa kot ji pravijo belokranjci.

Obiskali smo tudi pravoslavno cerkev sv. Petra in Pavla v Miličih, ki so jo postavili v drugi polovici 19. stoletja.

Pravoslavna cerkev sv. Petra in Pavla v Miličih

V Adlešičih smo si ogledali hišo platnenih izdelkov, kjer nam je gospa Cvitkovič predstavila cel proces od sejanja lanu, do izdelave preje in na ročnih statvah demonstrirala tudi izdelavo lanenega platna.

V hiši je tudi stalna razstava vezenih izdelkov, od brisač, prtov, posteljnine pa do oblačil, narodne noše, za čigar izdelavo je potrebno kar precej ur.

Izdelava platna in vezenih izdelkov je v tej hiši tradicija, ki se prenaša iz roda v rod.

Poleg izdelave platna, pa so nam pokazali tudi kako izdelujejo znamenite belokranjske pisanice.

Bil je res enkraten izlet na katerem smo spoznali zgodovinsko in ljudsko dediščino Bele krajine, za katero skrbijo še danes.

Povezani zapisi:

Soseska zidanica

Metliški grad

Ob reki Kolpi

Oglejska bazilika

Prvi postanek na izletu po Tržaškem zalivu je bil Oglej ali Aquileia, ki so ga ustanovili Rimljani leta 181 pr.n.št., kot vojaško naselbino. Danes je celo mesto velik arheološki muzej. Kamorkoli se obrneš lahko vidiš več stoletij stare izkopanine. Tu je lepo ohranjen rimski forum, pa temelji družinskih hiš in povsod ogromno mozaikov.

Največja znamenitost pa je Oglejska bazilika. Današnja podoba je nastala po večkratnih obnovitvah. Posebnost bazilike so talni mozaiki, ki se ob vstopu zdijo kot ogromna preproga, saj meri skoraj 750 kvadratnih metrov.

Glavni oltar in apsida s freskami iz 11. stoletja.

Orgle vdelane v baldahin, izdelali so jih na Dunaju leta 1896.

Božji grob postavljen v začetku 12. stoletja.

Temelji družinskih hiš v Ogleju, iz rimskih časov.

Tržaški zaliv

Enodnevni izlet v Oglej, Gradež, grad Devin, jamo grotta Gigante in cerkev Monte Grisa.

Tržaški zaliv skriva veliko čudovitih znemenitosti o katerih se mi, v časih ko smo na veliko hodili tja po kavbojke in čevlje, še sanjalo ni. Pa saj jih ne skriva, velikodušno jih razkazuje obiskovalcem, le do njih se moramo zapeljati. In tako smo se na sončno in toplo aprilsko soboto odpravili na ogled le teh.

Prvi postanek je bil Oglej, mesto, ki so ga ustanovili Rimljani leta 181 pr. n.št., v 4. stoletju je postalo središče krščanske vere in sedež škofije, kamor je spadalo tudi veliko slovenskih krajev. Tu še vedno stoji lepo ohranjen rimski forum, mi pa smo si podrobno ogledali oglejsko baziliko, s čudovitim talnim mozaikom, ki se je ohranil že od 4. stoletja dalje.

Ogromna mozaična preproga oglejske bazilike

Pot nas je vodila naprej do turističnega mesta Gradež ali po italijansko Grado, kjer smo se vkrcali na ladjico in se odpeljali po morski cesti na otok Barbana, kjer stoji romarsko Marijino svetišče.

Otok Barbana, morje, mir, lepota in spokojnost narave.

Otok Barbana z romarskim Marijinim svetiščem.

Gradež, letoviško mesto v Tržaškem zalivu.

Po krajšem postanku, smo se odpravili do gradu Devin, ki stoji na približno 100 metrov visoki pečini ob obali Jadranskega morja. Začetki tega mogočnega grada segajo v leto 1363. V začetku so bili njegovi lastniki oglejski patriarhi, nato avstrijski grofje, zadnji lastnik pa je družina Turn und Taxis in njeni potomci še danes živijo v gradu. Med drugim vodijo tudi mednarodno gimnazijo, ki se nahaja v gradu in, ki jo obiskujejo tudi nadarjeni mladi iz Slovenije. Ta družina je bila že od nekdaj velik podpornik in mecen kulture, zato so v grad zahajali ljudje, ki so zapisani tudi v svetovno zgodovino. Med njimi so bili: Liszt, D’Annunzio in pesnik Rilke, ki je napisal pesnitev Devinske elegije. V njegovo čast so od grada Devin pa skoraj do Sesljana, uredili približno 2 km dolgo sprehajalno pot na pečinah, nad Jadranskim morjem in se imenuje Rilkejeva pot.

Čudovit razgled z gradu na morje in Rilkejevo pot.

Grad Devin je obdan s prelepim vrtom, ki se v serpentinah spušča skoraj do morja.

Ena od številnih teras na gradu Devin s pogledom na morje.

Naslednja postaja je bila kraška jama Grotta gigante, ki je uradno največja kraška jama na svetu odprta za obiskovalce, toda 900 stopnic, ki vodijo v jamo in iz nje me ni ravno prepričal, da bi si jo ogledala pobliže.

Zadnja postaja pa je bila mogočna cerkevMonte Grisa, ki je zelo nenavadne oblike in od daleč ni videti kot cerkev. Stoji na vzpetini nad Trstom in z razgledne ploščadi ponuja čudovit razgled na Tržaški zaliv. Temeljni kamen so položili leta 1959, zgrajena pa je iz betona in stekla, v dveh nadstropjih. V spodnjem je Nižja cerkev, v zgornjem pa Višja cerkev z oltarjem in korom.

razgledna ploščad pred c.Monte Grisa, pogled na Tržaški zaliv

Čudovit dan, enkraten izlet po Tržaškem zalivu in njegovih znamenitostih in zanimivostih. In ko se je sonce začelo poslavljati, smo se poslovili tudi mi in se veselo odpravili proti Ljubljani.

Povezani zapisi:

ZOO Herberstein in Graz

Ljubljana, Herberstein, Graz, Ljubljana

To je bila pot našega enodnevnega izleta na katerem smo bili pred prvomajskimi prazniki, 29. aprila 2007. Iz Ljubljane smo se mimo Celja in Maribora ter čez mejni prehod Šentilj zapeljali do čudovitega dvorca Herberstein. Zelo lepo urejen in ohranjen dvorec za katerega še danes skrbijo potomci družine Herberstein, ki v gradu tudi stanuje.

V sklopu grajskega kompleksa je tudi lepo urejen vrt, poln rož, dreves in različnih okrasnih grmičkov. Lahko bi rekli, da je pomanjšana kopija ljubljanskega Tivolija. V tem sklopu je tudi Živalski vrt, kjer na 40 hektarih površine živi okoli 600 živali in 100 različnih vrst ptic s petih celin. Začetki dvorca in parka segajo v 13. stoletje.

Po prijetnem pohajkovanju po parku in živalskem vrtu, smo se odpravili še v bližnji Gradec, ki ga v Sloveniji bolj omenjamo kot nakupovalno središče in ne kot turistično destinacijo. Toda vsako mesto ima svoje zanimivosti in znamenitosti, ki jih je vredno videti in tudi Graz je zelo lepo in zanimivo mesto.

Pogled na Graz in reko Muro z grajskeg hriba.

Na grajski hrib lahko pridemo z vzpenjačo, ki pa je za razliko od vzpenjače, ki pelje na Ljubljanski grad, precej večja in bolj razkošna, čeprav se mi zdi, da njihov grajski hrib ni prav dosti višji od ljubljanskega. Drugi dostop pa je po cik cak stopnicah, ki so vklesane v pobočje hriba.

Po stopnicah pridemo do znamenite ure, ki je na grajskem hribu.

Staro mestno jedro Graza z značilno pisano poslikavo zgradb.

Zelo prijeten in nenaporen enodnevni izlet, v našo bližnjo okolico na katerem lahko vidimo veliko lepih in zanimivih stvari. Nam je bilo zelo všeč, čeprav nismo obiskali nobenega nakupovalnega centra.

Dvorci in parki pod Pohorjem

Rače, Fram, Pohorje, Hoče, Botanični vrt UM, Betnava

Na enodnevni izlet po delčku Štajerske smo se odpravili s turistično agencijo 31. maja 2008. Zjutraj smo se iz Ljubljane zapeljali mimo Celja in Slovenske Bistrice v Rače. Tu smo si ogledali enega najbolje ohranjenih gradov v Sloveniji grad Rače, ki se prvič omenja v 13. stoletju. V gradu je razstava etnološke zbirke s predmeti najdenimi v bližnji in daljnji okolici. Ogledali smo si še “Belo dvorano” namenjeno porokam in različnim slavnostnim prireditvam ter kapelo.

Poslikani strop "Bele dvorane" na gradu Rače — Poslikani strop “Bele dvorane” na gradu Rače

Naša naslednja postaja je krajinski park Rački ribniki – Požeg, ki meri 484 ha in ga sestavljajo mešani gozdovi, ribniki, zadrževalnik, potočki, loke in travniki. Tu imajo svoje prebivališče mnoge živali, najdemo pa tudi redke vodne rastline, kot je marsilka, nekakšna vodna štiriperesna deteljica.

Rački ribniki so pomembno rastišče za mnoge vodne rastline

Po sprehodu med čudovitimi ribniki, nas je pot vodila v Fram. Nekoč je ta kraj slovel po žagah, mlinih in oljarnah bučnega olja, ki so se edine ohranile še danes. V Framu je tudi velika neoromanska cerkev sv. Ane z zanimivimi reliefi na pročelju.

Mimo cerkve sv. Ane nas je pot vodila na Pohorje, kjer smo v kraju Planica obiskali ekološko turistično kmetijo Štern ali “pri Kovačniku” kot sami rečejo. Tu smo se ustavili na dobrem pohorskem kosilu, se nadihali svežega zraka “prečohali” domačega psa Murija, ki obožuje obiskovalce in si ogledali tudi druge živali na kmetiji. Cel izlet je bil enkraten, ampak meni je bil ta postanek najbolj všeč prav zaradi živali, poleg Murija so tu še mački, pa krave, ki se prosto pasejo na travniku in jih ob kavi lahko opazujete.

Ekološka turistična kmetija Štern, Planica na Pohorju

Maskota turistične kmetije Štern, zlati prinašalec Muri

Cvetlični vrt turistične kmetije Štern na Pohorju

Ker pa je to enodnevni izlet smo se morali žal prehitro odpraviti naprej in sicer v Botanični vrt fakultete za kmetijstvo Univerze v Mariboru, ki je največji v Sloveniji. S strokovnjakom smo se odpravili po čudovito urejenem in vzdrževanem pisanem vrtu v katerem je veliko domačega in tujega cvetja, različne drevesne vrste, med katerimi je ogromna sekvoja in orjaški klek.

Sekvoja, s katero se je začel na tem prostoru porajati Botanični vrt UM

Pozno popoldne smo se odpravili še v obnovljeni baročni dvorec Betnava, ki se prvič omenja leta 1319 kot sedež viteške družine Betnavskih. Današnja podoba dvorca je iz prve polovice 18. stoletja. Dvorec je v lasti mariborske nadškofije. V sklopu dvorca je tudi lepo urejen park, ki ga mariborčani zelo radi obiskujejo.

Koper – Capodistria

Koper ni samo pristanišče, je tudi mesto polno zanimivosti in znamenitosti.

Vedno smo se mimo Kopra samo zapeljali proti Istri ali pa proti Italiji, ko smo šli po čevlje in kavbojke, kar se mimogrede danes ne splača več, češ v pristanišču pa ja nimamo kaj početi razen, da si ogleduješ ladje, taka navdušenka za ladje pa spet nisem. Toda, ko smo se enkrat “ojunačili” in si Koper malo pobliže ogledali, smo bili prijetno presenečeni. Pa še za enodnevni izlet iz Ljubljane na sončno Primorsko je ravno pravšnja destinacija.

Predvsem smo se sprehodili po starem mestnem jedru, kjer so stare palače, nekatere obnovljene, druge še čakajo na svojo preobrazbo. Center tega mestnega jedra je Titov trg, ki je križišče vseh glavnih mestnih dogajanj in ga obdajajo veličastne palače: pretorska palača, mestna loggia, stolnica, mestni stolp in orožarna.

Pretorska palača je bila sedež mestne oblasti. Palača je bila leta 1348 zelo uničena in obnovitvena dela so se zavlekla do 15. stoletja. Renesančni portal z letnico 1481 nam pove, da je bil Koper tesno povezan s kulturnim in političnim središčem, Benetkami.

Loggio so zgradili v letih 1462 do 64, kot shajališče meščanov, kar je še danes, kajti tu je prijetna kavarna kjer smo si privoščili kavo in sladoled. Skoraj enako loggio pa imajo tudi v Padovi.

Med loggio in pretorijo je stolnica z mestnim stolpom na katerega smo se povzpeli in odprl se nam je prekrasen razgled na mesto in daleč na morje. Zvečer smo se polni lepih vtisov vrnili v našo Ljubljano.

Loggia v kateri je bila ob našem obisku prijetna kavarna

Vodnjak iz leta 1666 na Prešernovem trgu v Kopru.

Sejem cvetja 3

Tretji del nadaljevanke Ortogiardino – sejem za ljubitelje cvetja

Tokrat predstavitev hrane

Poleg cvetja na sejmu v Pordenonu, je bila ena dvorana namenjena tudi hrani, saj je Italija na to temo poznana po celem svetu. Raztavili so stojnice z olivami na vse mogoče načine obdelane in predelane, saj je Italija po številu oljk in po količini pridelanega oljčnega olja številka ena na svetu. Tu so bili še različni siri, pršuti, testenine, najbolj pa je v oči padel maxi kruh. Za sejem so spekli ogromne hlebce kruha, ki so bili še posebej atraktivni pa tudi užitni seveda.

dolce, sladkarije — dolce ali sladkarije za zaključek vsake pojedine