enodnevni izlet | Svetlana – SLOVENIJA

Motovun

Idilično, staro mesto v Hrvaški Istri.

Po obisku Strunjana, smo se iz Slovenske Istre odpravili mimo Sečoveljskih solin in čez mejni prehod Sečovlje, na hrvaško stran in v Hrvaško Istro. Naš cilj je bilo staro, akropolsko mesto, na 277 metrov visokem griču, ki se imenuje Motovun.

Od parkirišča do srednjeveškega, starega mestnega jedra, ki kraljuje na vrhu hriba, vodi 1054 stopnic. Na enodnevnem izletu pa se lahko s povratno vozovnico za 2€ zapeljemo z avtobusom.

Staro mestno jedro je obdano z obzidjem, ki je danes sprehajališče in ponuja enkraten razgled na okoliške griče in dolino reke Mirne. Čeprav smo imeli oblačno vreme, pa je na trenutke posijalo tudi sonce in obsijalo pokrajino v vsej svoji lepoti.

Nekoč so v Motovunu gospodovali patriarhi iz Ogleja, kasneje pa tudi benečani, ki so tudi tu pustili svoj beneški pečat v obliki krilatega leva.

Krilati lev je postavljen na vhodu v mesto, kot simbol vladanja Benetk.

Mesto je naseljeno, v njem so majhne trgovinice, ki ponujajo vino in znano specialiteto tega dela Istre, tartufe. Nekaj je gostinskih lokalov, na vrhu pa je tudi hotel.

Povezano:

Izlet v Strunjan pa še kam

Strunjanske slike

Soteska Čepa in avstrijska Koroška

Enodnevni izlet po avstrijski Koroški

27. septembra 2009, smo se odpravili na enodnevni izlet v sotesko Čepa v Avstriji.

Ob 6.15 zjutraj, smo se odpeljali iz Tivolija, čez Gorenjsko in skozi karavanški predor, proti avstrijski Koroški in soteski Čepa, ki je bila glavni cilj našega izleta in kjer smo se najdalj zadržali.

Preden smo prišli do soteske pa smo se ustavili v vasi, kjer še vedno živijo koroški Slovenci. To je vasica Podgorje v dolini Rož (Maria Elend), kjer smo obiskali tudi mogočno Marijino svetišče.

Kot že rečeno, je sledila soteska Čepa. V lepem sončnem vremenu, smo se odpravili po številnih stopnicah in mostovih, mimo številnih brzic in slapov. Naša pot je trajala približno dve uri in pol, kar je za mestne pohodnike kar veliko, če pomislimo, da se po teh stopnicah enkrat vzpenjamo in drugič spet spuščamo. V glavnem vsi smo prispeli na cilj pošteno zdelani in polni vtisov čudovite narave.

Soteska Čepa, mostovi, stopnice in čudovita narava.

Po soteski smo se odpravili proti Celovcu, v Minimundus, pravi mali svet čudes v miniaturni obliki, ki se nahaja ob Vrbskem jezeru.

Njihov slogan je: V enem dnevu okoli sveta.

Tu je 148 mini gradbenih mojstrovin iz vsega sveta. Iz Slovenije je tu postavljena zgradba NUK-a in najnovejša pridobitev je Blejski grad.

Narodna in univerzitetna knjižnica - NUK, arhitekta Jožeta Plečnika, v avstrijskem Minimundusu.

Po ogledu in obvezni kavici, smo se peljali ob Vrbskem jezeru, vse do vasi Marija (Maria Worth), ki je bila nekoč v zgodovini otok, danes pa je polotok. Obiskali smo župnijsko cerkev, ki se prvič omenja leta 894. Od tu smo se zapeljali še do Baškega jezera (Faaker see), nato pa se polni lepih vtisov in z velikim kupom slik v fotoaparatu, zapeljali še proti Ljubljani.

Sorodni zapis:

Soteska Čepa – naravna znamenitost

Živalski vrt pri Veroni

Enodnevni izlet v Parco natura viva, v bližini Verone

Po ogledu Safari parka, kjer smo z živalmi zamenjali vloge, saj smo bili tokrat mi v zaprtem prostoru, živali pa so se prosto sprehajale in si tudi one ogledovale nas, smo se odpravili še v klasični živalski vrt, Animalzoo.

Medved očalar, Orso Andino, izvira iz Južne Amerike, živi v gozdovih ob vznožju Andov.

Živalski vrt v bližini Verone in Sirmione, ob Gardskem jezeru ima okoli 200 različnih živalskih vrst iz vseh celin. Lepo urejen vrt ima kar nekaj restavracij pa tudi veliko lesenih miz in klopi, kjer si obiskovalci z od doma prinešeno hrano naredijo cel piknik. Za tiste, ki malice nimajo s seboj pa so v restavracijah cene kar zmerne, hrana pa kot smo v Italiji vajeni, dobra.

Vsaka žival v vrtu ima kar precej prostora. Nobene nisem videla v kakšni kletki, kot so v ljubljanskem živalskem vrtu leopardi in levi. Tudi tu sem bila bolj pozorna na živali, ki jih še nisem videla v živo. Najbolj simpatičen mi je bil medved očalar, pa počasna želva velikanka, elegantni flamingi, lemurji, puščavski pes, rdeči panda, ki se je skrival pod kupom bambusa in še veliko drugih.

Zdaj pa še v Park dinozavrov

Devinski vrtovi

Na enodnevnem izletu v Tržaški zaliv, smo obiskali tudi grad Devin. Grad stoji na približno sto metrov visoki skali, okoli njega pa se vse do morja stopničasto raztezajo, čudoviti vrtovi. Ob lepem sončnem vremenu, ki nas je spremljalo, so bili cvetoči grmički, še lepši in v polnem razcvetu.

Povezano:

Tržaški zaliv

Sprehod po Veroni

Sprehod in raziskovanje Verone je čudovito in nepozabno doživetje. Mesto ljubezni, kot se že 400 let imenuje, nam na ogled ponuja čudovite trge, srednjeveške palače na Piazza delle Erbe, areno s svojimi poletnimi opernimi spektakli, Piazza dei Signori z ogromnimi nagrobniki vladarske rodbine Scaligeri, pa njihovo utrdbo Castelvecchio, ob reki Adiži, pa še in še stvari, ki me vedno znova premamijo, da jih obiščem.

Julija iz Verone

Julija, glavna junakinja Shakespearove drame Romeo in Julija, je ena glavnih znamenitosti italijanskega mesta Verona.

Čeprav Shakespeare nikoli ni bil v Veroni, so se italijani odločili, da sta Romeo in Julija prav iz tega mesta in naredili iz tega zelo dober turistični posel.

Majhno dvorišče, na katerem stoji domnevna Julijina hiša z znamenitim balkonom, ki so ga dodali dvesto let po njenem bivanju v Veroni, je vedno nabito polno obiskovalcev iz celega sveta in to skozi vse leto.

Operni spektakli v areni, kot je bila Verdijeva Aida, privabljajo ljudi samo v poletnih mesecih.

Da lahko slikaš Julijo brez nekoga, ki stoji poleg in jo objema ali otipava, za srečo seveda, je že prava terna. Meni je uspelo pri drugem obisku Verone.

Na istem dvorišču je danes tudi Julijin hotel.

Julijin klub, kjer lahko napišemo sporočilo ali željo, ki se seveda uresniči.

Aida v Veroni

Rekviziti pred areno v Veroni za različne operne spektakle.

Naš enodnevni izlet v Verono, se je zaključil z operno predstavo, kaj predstavo, boljši izraz je operni spektakel Aida, skladatelja Giuseppe Verdija. Vsako leto priredijo v Veroni Poletni operni festival, ki privabi ogromno obiskovalcev iz vsega sveta. Nekateri so operni navdušenci, nekateri z mano vred smo zgolj radovedni kako tak spektakel v areni, ki lahko sprejme do 20.000 ljudi, poteka.

Zgodba o etiopski princesi Aidi, ki jo Egipčani odpeljejo v suženjstvo. Dogaja se v Egiptu za časa faraona. Tam je bila leta 1871. tudi prvič uprizorjena.

Operna predstava Aida se prične ob 21. uri in ljudje se počasi zbirajo pred areno. Užitek je sedeti pred kavarno na trgu Bra ob italijanskem kapučinu in jih opazovati.

Vhodov v areno je veliko in pred vsakimi se vije dolga vrsta, ki čaka, da se vrata odprejo.

Tudi mi smo se odpravili proti vhodu številka 47, najprej pio stopnicah dol... — Tudi mi smo se odpravili proti vhodu številka 51, najprej po stopnicah dol...

...pa nato v strnjeni skupini po stopnicah gor...

Strnjena skupina je samo do deklet, ki pregledujejo karte, nato se sprosti in po več 100 let starem hodniku se odpravimo v areno

...in odpre se pogled na zelo dobro ohranjeno notranjost arene...

...na oder, na katerem bo čez nekaj minut operni spektakel Aida.

Preden se predstava začne, ugasnejo vse luči in obiskovalci prižgemo svečke, ki smo jih dobili ob vhodu. Pogled je čaroben, toda moj fotoaparat tej čarobnosti ni mogel slediti, na žalost.

Izlet v Verono

Z društvom Modrin smo se v soboto, 4. julija 09, odpravili na enodnevni izlet v Verono. Na ogled mesta in na operno predstavo Aida, Giuseppea Verdia v okviru Poletnega opernega festivala v Veroni. Ta vsako leto privabi obiskovalce iz vsega sveta.

Pred areno stojijo rekviziti za operne predstave.

Ker je bila predstava šele ob 21. uri, smo dan porabili za pohajkovanje po mestu. V Veroni sem že bila, toda vsak obisk nekega mesta ti odkrije nove in nove znamenitosti in zanimivosti. V Ljubljani sem že celo življenje, pa še vedno najdem kakšno zgodovinsko znamenitost.

Trdnjava družine Scaligeri, ki je vladal v Veroni s trdo roko in ustrahovanjem. — Trdnjava družine Scaligeri, ki je vladala v Veroni s trdo roko in ustrahovanjem.

Pogled na Adižo s Scaligerijevega mosta.

Grad ob Adiži. Ob reki je bilo nekoč gledališče, predstave ob različnih priložnostih, uprizarjajo še danes.

Hiša Scaligeriev v mestu s čudovitim atrijem, ki ga sedaj uporabljajo z različne predstave. — Hiša Scaligeriev v mestu s čudovitim atrijem, ki ga sedaj uporabljajo za različne predstave.

se nadaljuje…

Aida v Veroni

Julija iz Verone

Hiša platna

V Beli krajini, v Adlešičih, se gospa Nada Cvitkovič s svojo družino trudi ohraniti kulturno dediščino tega dela Slovenije. Družina se ukvarja s pridelavo in predelavo lanu, s tkanjem domačega platna, vezenjem in izdelovanjem belokranjskih pisanic.

Hišo platna si je možno tudi ogledati, prirejajo pa še tečaje tkanja, vezenja in izdelovanja belokranjskih pisanic. Mi smo si na našem izletu ogledali Hišo platna, razstavno sobo vezenin, kjer so ohranili vezenine več generacij družine. Z vezeninami sodelujejo na različnih razstavah in prejeli so tudi kar nekaj nagrad zanje.

Slišali smo kakšno dolgotrajno in počasno delo je to, koliko volje in moči je potrebno vložiti, da na koncu dobijo platno na katerega lahko vezejo ali pa izdelujejo oblačila, narodno belokranjsko nošo, brisače in prte.

Družina dela vse sama. Od sajenja lanu, žetve le tega, cel postopek od namakanja, tolčenja (kot je vidno na prvi sliki zgoraj), krtačenja lanu, da dobijo prejo, ki jo nato ročno spredejo v nit iz katere na starih lesenih statvah izdelajo belo laneno platno.

Poleg obsežnega dela z ohranjanjem kulturne dediščine, gospa Cvitkovič hodi tudi v službo, kjer na osnovni šoli poučuje. In kljub tolikemu delu in obveznostim, s svojo družino lepo skrbi tudi za okolico hiše, ki je zelo lepo urejena:Povezani zapisi:

Bela krajina

Pravoslavna cerkev v Miličih

Miliči so uskoška vas v Beli krajini, ki poleg vasi Paunoviči, Marindol in Bojanci, tvori uskoško etnično skupnost.

Pravoslavna skupnost si je na najvišjem griču v Miličih, v 19. stoletju, postavila cerkev sv. Petra in Pavla. Nedaleč stran leži tudi pokopališče, kjer so nagrobni spomeniki izklesani v srbskem jeziku in v cirilici.

Cerkev stoji osamljena in izpostavljena na vrhu griča, kamor smo se na našem izletu po Beli krajini odpravili tudi mi.

Res je bila lepa sončna sobota, toda kar precej vroča, a mislim, da se je izplačalo, kajti cerkvica je čudovita pa tudi razgled seže daleč naokoli. Ogledali smo si tudi notranjost, ki je precej bolj skromna od katoliških cerkva.

Pravoslavno cerkev krasi le ikonostas, to je z ikonami okrašena stena, ki ločuje glavni del cerkve od oltarja. Ikonostas imajo samo pravoslavne cerkve. V del kjer je glavni oltar naj ženske nebi smele, toda toliko ženske radovednosti je bilo na kupu, da nam je ključar dovolil pokukati v ta posvečeni prostor, pa še celo slikali smo ga lahko.

Po ogledu smo se kar po hribu, mimo vinogradov in konjev, ki so se pasli na travniku, spustili do našega avtobusa, ki nas je veselo odpeljal naprej h reki Kolpi.

Odpravili smo se na grič h pravoslavni cerkvi sv. Petra in Pavla v Miličih.

Na naši poti nas je spremljala pasja vročina.

Nekoč so živele velike družine, v katerih je bilo več generacij. Imeli so skupne prostore, za zakonski par pa so bile namenjene take manjše hiške, da je imel par saj neka zasebnosti.

Glavni oltar, ki se nahaja za ikonostasom.

Poslovili smo se od cerkvice in se po hribu napotili do avtobusa.

Konja sta nas radovedno opazovala, mi pa njiju, prava lepotca sta.

Povezane teme:

Bela krajina

Ob reki Kolpi

Tri fare