Ortogiardino – sejem za ljubitelje cvetja
Drugi del na temo enodnevnega izleta na sejem cvetja Ortogiardino v italijanskem mestu Pordenone. Ker se je nabralo ogromno slik čudovitih rož, jih moram predstavit v več nadaljevanjih.
Če kdo pozna ime rož, ki imajo vprašaj, bom zelo vesela komentarja.
Ortogiardino – sejem za ljubitelje cvetja
Obiskali smo Pordenone, italijansko mesto v regiji Furlanija in Julijska krajina. Peljali smo se iz Ljubljane, mimo Postojne, proti Benetkam in veliko pred Padovo zavili z avtoceste proti mestecu Pordenone. Glavni cilj tega enodnevnega izleta je seveda sejem cvetja – Ortogiardino. V devetih razstavnih dvoranah je bilo kaj videti: cvetje v vseh možnih barvah in oblikah, bonsaj, sadike, gomolji in semena, domiselni lončki in vaze za rože, fontane, vrtne garniture in ležalniki in celo robot kosilnica, ki opravi delo brez našega pretiranega truda. Rož je bilo toliko, da niti slučajno ne vem za vse kako se imenujejo, pa še Italijani ne uporabljajo še kakšnega drugega jezika razen italijanščine. Fotografij pa sem tudi posnela toliko, da jih bom lahko ves teden nalagala na splet.
Izlet v Pieve di Cadore, rojstni kraj italijanskega slikarja Tiziana.
Na izlet v italijanske Dolomite, ki so del alpskega gorovja, smo se odpravili iz Ljubljane, mimo Kranjske Gore do mejnega prehoda Rateče in naprej mimo Trbiža po ozki Kanalski dolini v Tolmezzo. Sprehodili smo se po lepo urejenih arkadnih mestnih ulicah in obiskali Etnografski muzej, ki prikazuje življenje in navade tamkajšnjih prebivalcev.
Iz italijanske dežele Furlanije smo se odpeljali v sosednjo Benečijo, v pokrajino Cadore in njeno glavno mesto Pieve di Cadore. Tu se je rodil slavni slikar Tizian, mojster beneške renesanse v 16. stoletju. Najprej se je uveljavil kot slikar portretov in krajin, kasneje pa tudi z mitološkimi in sakralnimi motivi. Ogledali smo si župnijsko cerkev, ki hrani Tizianova dela in pa slikarjevo rojstno hišo. Tizian se je rodil okoli leta 1485, umrl pa 27. avgusta 1576 v Benetkah.
Pot izleta nas je vodila po dolini reke Piave v staro in slikovito mestece Belluno, kjer smo si na glavnem trgu ogledali katedralo, škofijsko palačo in se sprehodili po mestnih ulicah. Po obveznem italijanskem cappuccinu, smo se v poznih popoldanskih urah odpravili mimo Pordenona in Portogruara do Fernetičev in v našo najlepšo Ljubljano.
Benetke, po italijansko Venezia, so mesto, ki ga je treba videti vsaj enkrat v življenju.
Benetke so glavno mesto italijanske dežele Benečija, po italijansko Veneto, ležijo pa na severnem delu Jadranskega morja v Beneški laguni. Približno trideset kilometrov nižje od Benetk pa leži mestece Chioggia, z redno ladijsko povezavo med mestoma. Benetke imajo nekaj več kot 300.000 prebivalcev, kar je precej več od Ljubljane.
Ko smo šli v Benetke prvič, smo se tja odpravili s katamaranom Prince of Venice iz našega Pirana. Plovba do Beneške lagune je bila v lepem in mirnem vremenu prijetna in zanimiva, saj se s takim plovilom ne voziš vsak dan. V Benetkah se je popoldan pošteno vlil dež tako, da smo lahko na lastne oči videli kaj pomeni aqua alta oziroma visoka voda, ker trgi ne požirajo vode tako hitro kot dežuje. In ko smo se zvečer vračali v Piran in smo iz Beneške lagune prišli na odprto morje, je bilo to nemirno in razburkano, da smo se do Pirana pošteno pretresli.
Nekatere znamenitosti Benetk:
Canal Grande ali Veliki kanal se vije čez cele Benetke in po njem se odvija vodni mestni promet s plovili, ki jih imenujejo vaporeto in imajo svoje številke, kot pri nas mestni avtobus. Ob celem kanalu pa lahko občudujemo veličastne beneške palače, ene bolj, druge malo manj ohranjene. Največja atrakcija pa so prav gotovo gondole in gondoljerji, ki prevažajo turiste po kanalu. Velja pa omeniti še most Rialto s svojimi trgovinicami in most Accademia.
Trg sv. Marka ali Piazza San Marco, nekoč poln golobov, danes pa je hranjenje le teh prepovedano.
Baziliko sv. Marka, Basilica di San Marco, ki kraljuje na trgu so začeli graditi leta 832. Za ogled vseh zakladov, ki jih hrani, bi potrebovali cel dan, če ne štejemo še čakanja v vrsti pred vhodom, ki je kar dolga.
Campanile je najvišja stavba v Benetkah, meri 98,5 m. Z dvigalom se lahko povzpnemo nanj in občudujemo razgled daleč naokoli, na otoke Murano in Burano, pa seveda razgled na trg sv. Marka je tudi enkraten.
Podobno uro z zodiakom imajo tudi v Padovi, vendar je ta v Benetkah bolje ohranjena.
Od znamenitosti v središču Benetk velja omeniti tudi Doževo palačo (Palazzo Ducale) in pa Most vzdihljajev (Ponte dei Sospiri). Doževa palača je sedež uprave Benetk že 1000 let. Med to čudovito gotsko palačo in mestnimi zapori pa je Most vzdihljajev, ki ime ni dobil iz kakšnih romantičnih nagibov, ampak so tu zaporniki še zadnjič skozi okno pogledali ven in se poslovili od domačih ter pri tem vzdihnili, saj se je malo kdo vrnil živ od tod.
In za bolj veder konec izleta po Benetkah še obisk delavnice v mestu, kjer turistom prikažejo postopek izdelave steklenih izdelkov iz slavnega Muranskega stekla. Tu je tudi trgovinica z Muranskimi spominki.
Izlet v Chioggio, drugo največje mesto v Beneški laguni, takoj za Benetkami.
Izlet v Padovo smo končali z obiskom mesteca Chioggia, na skrajnem jugu Beneške lagune. Zaradi svojih kanalov in številnih mostičkov mu pravijo druge Benetke. Če bi pogledali iz ptičje perspektive, bi videli, da ima Chioggia tloris v obliki ribje kosti. Leži namreč na dveh večjih vzporednih otokih, ki ju povezujejo kanali in mostovi.
Chioggia je bila svoje čase izredno bogato mesto, ki je obogatelo s solinami oziroma pridelavo soli, bilo pa je tudi zelo pomembno pristanišče.
Danes je Chioggia z morskimi kanali, mostovi, ozkimi ulicami, mogočnimi cerkvami in mestnimi palačami, ki so zgrajene v različnih arhitekturnih slogih, samo še naselje s svojo mestno promenado, ki je v soboto popoldan polna lepo urejenih posameznikov, parov in celih družin. Ob našem obisku je bilo mesto precej razkopano, polno gradbenih odrov, kajti staro lepotico je bilo potrebno še malo polepšati.
Pozno popoldan smo se polni lepih vtisov, ki smo jih nabirali v Padovi, na ogledu ene najstarejših univerz, in v slikoviti Chioggi, mimo Benetk veselo odpravili proti domu. Ni samo fraza: Povsod je lepo, doma je najlepše. Res je tako.
Izlet v Padovo smo popestrili s sprehodom po slikovitih trgih, mimo hiš v katerih so živeli znameniti možje in seveda z obveznim italijanskim kapučinom.
Padova leži v Padski nižini, obdajajo pa jo vulkanski griči. Je najstarejše mesto severne Italije, saj naj bi ga ustanovil trojanski junak Antenor leta 1183 pr. n.št. Padova je bila srednjeveška mestna državica in ena pomembnejših družin, ki je tu vladala v 14. stoletju, je bila družina Dakarara. Bili so veliki podporniki umetnikov, kot sta bila pesnik Dante in slikar ter arhitekt Giotto, oba sicer iz Firenc v Toskani.
Ko smo si ogledali znamenito univerzo v Padovi, smo se odpravili še na ogled mestnih znamenitosti: hiš, spomenikov, cerkva in trgov. Mesto bi lahko imenovali tudi mesto arkad, kajti zelo veliko hiš ima nad pločniki arkade, tako da če začne deževati, se lahko mirno sprehajaš pod njimi.
Izlet v Padovo, kjer smo si ogledali znamenito univerzo, eno najstarejših v Italiji.
Kaj me vleče v Padovo, ne vem točno, tokrat sem bila tam tretjič. Verjetno znamenite osebnosti, ki so v Padovi živele in delale, kot so: Dante, Petrarca, Giotto, Donatello, Galilej. Večina teh genijalnih ljudi je prišla iz Toskane, bolj natančno iz Firenc, in danes jih poznajo po vsem svetu. In prav univerza v Padovi, ki so jo ustanovili leta 1222 in je bila za tiste čase izredno svobodomiselna, je s to svojo usmeritvijo privabila kar nekaj znamenitih mož.
Na univerzi je ohranjen lesen kateder, s katerega je Galilei predaval in katerega so naredili študentje, da bi lahko profesorja bolje slišali in videli. Osemnajst let je tu predaval astronomijo, fiziko, matematiko pa še kaj in njegova predavanja so bila tako obiskana in priljubljena, da so bila v veliki dvorani, kjer so bila v glavnem predavanja iz prava.
Glavna stavba univerze je v Palazzi del Bo in prvotno je bil tu hotel. Ogledali smo si: veliko dvorano, dvorano štiridesetih, anatomsko dvorano in dvorano medicine.
V veliki dvorani so se odvijala predavanja iz prava, kajti največ študentov je študiralo pravo, in kot že rečeno predavanja Galileja. Stene so polne grbov profesorjev in študentov, tako da so se v nekem obdobju odločili, da prenehajo s to prakso, ker jim je zmanjkovalo prostora. Dvorana štiridesetih se nahaja pred veliko dvorano in v njej je štirideset portretov znamenitih mož, ki so študirali v Padovi.
Elena Lucrezia Cornaro je želela študirati teologijo, ker pa ji to ni bilo dovoljeno, je študirala filozofijo. Doktorirala je 25. junija 1678 na univerzi v Padovi in je prva ženska na svetu, ki je doktorirala. Toda njene slike ali kipa ne boste našli v dvorani štiridesetih, ampak na dnu stopnic, ob izhodu in še celo za vrati.
Najbolj zanimiv del ogleda je vsekakor anatomska dvorana, Teatro anatomico, ki je prva tovrstna dvorana na svetu. Zgrajena je bila leta 1595 in je po domače rečeno secirnica. Dvorana je izdelana iz lesa, gradili pa so jo Benečani. Res izgleda kot kakšen rimski teater, v krogih postavljene ograje v več nadstropjih, za katerimi so stali študentje medicine, na dnu pa je bila miza, na kateri se je seciranje dogajalo. Dvorana je v globino merila 12 metrov in je lahko sprejela do 300 študentov, uporabljali pa so jo vse do leta 1800. Na žalost pa v notranjih dvoranah ne dovolijo fotografiranja.
Dvorana medicine s srednjeveškim lesenim stropom in freskami je danes namenjena zagovoru diplom študentov medicine.
Še nekaj zanimivih slik univerze v Padovi:
Dunaj, cesarsko mesto, je bil dolga stoletja križišče vzhoda in zahoda. V enem od turističnih vodnikov sem prebrala, da so tu madžarski golaž, turška kava in starodavni poklončki še vedno krajevni običaji.
Mi smo šli na enodnevni izlet na Dunaj, v prvi vrsti na ogled razstave francoskega slikarja Paula Cezanna (1839-1906). Velja za zadnjo osebnost impresionizma. Na ogled so postavili 130 Cezannovih del. Za časa njegovega življenja so bila dela bolj malo vredna, medtem ko po njegovi smrti dosegajo vrtoglave vsote, tako kot pri večini slikarjev in to mi ni všeč. Naj povem, da je bil izlet 26. februarja 2000. Raje sem se odpravila na vandranje po Dunaju in njegovih znamenitostih.
Hofburg – nekdanji cesarski dvorec kot ga vidimo danes izvira iz 16. stoletja. V velikem kompleksu Hofburga so nekdanji cesarski stanovanjski prostori, nekaj muzejev, kapela, cerkev, Narodna knjižnica, Španska jahalna šola in urad avstrijskega predsednika. Ker je kompleks zelo velik, lahko kupimo vstopnico za posamezni del le tega.
Mi smo se odločili za del v katerem so stanovanjski prostori. Zelo lepo so ohranjeni predmeti cesarice Elizabete Bavarske, imenovane Sisi, in njeni prostori, v katerih je bivala, kadar je bila na Dunaju. Znano je namreč, da tu ni prav rada bivala, največkrat se je raje umaknila v svojo palačo na grškem otoku Krfu. Kot zanimivost, cesarica Sisi je imela celo svojo sobo za telovadbo, ali kot bi danes rekli za fitness, s telovadnimi napravami.
V grobnici Habsburžanov so pokopani: Marija Terezija (1717-1780), vladarica habsburških dežel, njen mož Franc I. Štefan in njun najstarejši sin Jožef II.
Tu je pokopana tudi Elizabeta Bavarska – Sisi (1837-1898), avstrijska cesarica in madžarska kraljica, soproga cesarja Franca Jožefa I.
Zadnji Habsburžan na prestolu je bil cesar Karel I. Vladal je samo dve leti, potem pa sta z ženo Zito, kar nekaj časa živela na Madžarskem, na polotoku Tihany.
Padova, prav tako kot romantična Verona, del italijanske pokrajine Benečije. Mesto ima zelo bogato zgodovino, saj se je začelo razvijati že v času rimskega imperija. V Padovi je bila leta 1222 ustanovljena ena najstarejših italijanskih univerz. Glavna znamenitost je mogočna bazilika sv. Antona Padovanskega.
V baziliki je sv. Anton, zavetnik izgubljenih stvari, zaljubljencev, popotnikov, tudi pokopan. V cerkvi lahko vidimo Donatellove bronaste reliefe, ki prikazujejo življenje tega svetnika. V zadnjem delu te ogromne cerkve je kapela relikvij, ki je polna votivnih predmetov.
Pred baziliko stoji bronasti kip na kamnitem podstavku, posvečen vojščaku Gattamelatu, prav tako delo italijanskega renesančnega kiparja Donatella.
Na podstavku so vrata, ki ponazarjajo vhod v podzemlje. Če so zaprta, je v deželi mir, v nasprotnem je vojna.
S Kongresnega trga v Ljubljani smo se mimo Benetk in Padove, pripeljali do Verone. Mesto poznano po ljubezenski zgodbi med Romeom in Julijo, ki naj bi se dogajala ravno v tem mestu. Verona je glavno mesto Veronske pokrajine v Italiji, in je ena od sedmih pokrajin, ki sestavljajo Benečijo. Leži ob reki Adiži in ima okoli 270.000 prebivalcev, kar je nekaj več kot Ljubljana. Ogledali smo si nekatere mestne znamenitosti:
Arena
Najbolj obiskana znamenitost Verone je rimska arena iz 1 st. n.št. Je tretja največja ohranjena arena, takoj za rimsko in neapeljsko. V poletnih mesecih so tu operne predstave, ki so zelo dobro obiskane, saj lahko arena sprejme do 20.000 gledalcev.
Vse glavne znamenitosti so precej na kupu in si jih lahko ogledamo kar peš.
Mimo arene se obrnemo na desno in že smo na glavni nakupovalni ulici Via Mazzini, kjer najdemo predvsem trgovine z dragimi oblačili in čevlji.
Pozno popoldan in zvečer, se ulica Via Mazzini spremeni v sprehajališče.
Trg Piazza delle Erbe
Trg Piazza delle Erbe ali Zeliščni trg je prostor namenjen trgovanju, v dopoldanskem času tržnica, ob vsakem času pa stojnice z “uporabnimi” predmeti.
Grobnica Scaligierijev, ki so bili pomembna mestna plemiška rodbina.
Romeo in Julija, zgodba dveh zaljubljencev, katerih družini sta na smrt sprti in ne dovolita njune zveze, se zanju tragično konča.
