Pomlad je končno prišla tudi v Ljubljano, ki ni več bela Ljubljana, ampak zelena in polna prvih naravnih znanilcev pomladi kot so zvončki, trobentice in žafran. Te rože so prisotne po celotni Sloveniji, le ob različnem času pokukajo iz zemlje.
Foto blogi bodo sedaj bolj pisani, polni barv, sonca in cvetoče narave.
Tudi park Tivoli pridni vrtnarji počasi zasajajo z rožami tako, da bo rastlinjak v Tivoliju malo manj obiskan pa tudi knjižnica se bo lahko kmalu preselila pod krošnje.
Sorodno:
Svete Višarje – Monte Lussari
30. januarja 2010 smo se odpravili tudi na Svete Višarje pogledat kako je tam v zimskem času. Pred tem smo se ustavili v Mali Aljaski, ki je bila meni najbolj zanimivi del izleta.
Na vrhu 1790 m visoke gore stoji romarska cerkev, ki je leta 1960. praznovala šeststoletnico obstoja. Tu se srečujejo Slovenci, Italijani in Nemci, ki se udeležujejo romanja. Romanje iz Trbiža na Svete Višarje traja približno tri ure, iz Žabnice 2 uri, iz Ovčje vasi pa 4 ure. Mi smo naše izletniško romanje opravili s kabinsko žičnico, ki nas je iz Žabnice na vrh gore pripeljala v dvanajstih minutah.
Ob jasnem in sončnem vremenu se tu odpre čudovit razgled na gorske vrhove. Na žalost pa mi nismo imeli take sreče z vremenom, saj je bilo oblačno in lahko smo občudovali samo bližnje gorske vrhove, naletaval pa je tudi rahel sneg. Občudovali smo tudi smučarje in deskarje, ki so se z vrha spuščali po strmem smučišču.
Obiskali smo Svetišče na Sv.Višarjah, ki so ga leta 2000 temeljito obnovili: notranjost svetišča, glavni oltar in freske, pa tudi župnišče in okoliške zgradbe, ki tvorijo lepo celoto. V teh okoliških zgradbah so trgovine s spominki in gostilnice, ki imajo terase s čudovitim razgledom.
Legenda pravi, da je leta 1360 pastir iz Žabnice izgubil svoje ovce. Našel jih je na vrhu gore, kjer so klečale okoli grma v katerem je pastir našel lesen kip Marije z otrokom. Kip je odnesel župniku, vendar se je ta naslednji dan čudežno vrnil na Višarje. To se je ponovilo trikrat, zato so se odločili in na tem mestu postavili kapelico. Prvotne kapelice ni več, v svetišču pa naj bi bila kot največja znamenitost prav ta Marija, ki so jo našli pred 600 leti.
Poslikava cerkve je delo slovenskega akademskega slikarja Toneta Kralja.
Romanja na Svetih Višarjah se začnejo prvi teden v juniju in se zaključijo prvo nedeljo v oktobru.
Naravno in sakralno znamenitost Furlanije Julijske krajine bom prav gotovo še kdaj obiskala v lepšem in jasnem vremenu.
Po ogledu, sprehodu in dobri kavi, smo se spustili v dolino in se odpravili po južni strani italijanskih Dolomitov do bazilike Maria Luggau, na avstrijski strani.
Povezano:
Verena Wermuth
Prepovedana žena
Resnična zgodba med švicarko Vereno in šejkom Kalidom iz Dubaja.
Verena in Kalid sta se prvič srečala pri šestnajstih letih v Angliji, kjer sta obiskovala tečaj angleškega jezika. Ljubezen na prvi pogled se je razvijala in šla skozi številne viharje, ki so jih povzročale nepremostljive razlike med dvema tako različnima svetovoma.
Kalid izhaja iz močne vladarske družine v Združenih arabskih emiratih, ki Verene nikoli ne bi sprejela, saj je bila žena za Kalida že izbrana. Kljub temu par poskuša nemogoče. Ko nekaj časa preživita v Egiptu, se v dolini reke Nil celo poročita. Toda skupno življenje v Dubaju je nemogoče. Kalid se mora poročiti z žensko, ki mu jo je izbral oče. Ko Vereni predlaga, da bi kljub drugi poroki še vedno živela skupaj, polovico tedna bi preživel z njo, drugo polovico pa pri svoji arabski družini, tudi Verena uvidi, da tako ne gre več in za vedno se vrne v Švico.
Založba Učila (strani 275)
Nicholas Sparks
Dragi John
John Tyree živi s svojim čudaškim očetom, ki se razživi samo pri pogovoru o kovancih, ki jih že leta pridno zbira. Svojega sina Johna ima sicer rad, a tega ne zna pokazati. Po končani šoli se John prijavi v ameriško vojsko. Njegovo pusto življenje se spremeni, ko na obali sreča Savannah Curtis.
John in Savannah preživita čudovito poletno ljubezensko zgodbo, toda Johnu se dopust izteka in moral se bo vrniti v svojo enoto, v Nemčiji. Ker njegova pogodba z vojsko čez eno leto poteče, to nobenega od njiju ne skrbi preveč. Toda zgodi se 11. september in Johna mora v vojno, ko se vrne pa Savannah ni več njegova.
Poročila se je s svojim prijateljem iz otroštva. John ne more verjeti, da se je to res zgodilo in odpravi se na obisk h Savannah. Živi na kmetiji na kateri je veliko konj, ki si jih je vedno želela. Par je še vedno zaljubljen, toda zdaj je tu Tim in hudo bolan leži v bolnišnici. Savannah ga nemore zapustiti.
John se odloči za velikodušno potezo. Po očetovi smrti je podedoval njegovo zbirko kovancev, ki je bila kar precej vredna. Odvetniku je naročil, da denar nakažejo na Timov račun, za njegovo zdravljenje, kot dobrodelni prispevek. Ne sme povedati kdo je denar v resnici nakazal.
Tima premestijo v drugo bolnišnico in s spremenjenim zdravljenjem mu rešijo življenje. S Savannah in svojim avtističnim bratom ter konji pozdravljen živi na kmetiji. Ko se John prepriča, da je z njimi vse v redu se vrne v Nemčijo.
Založba Mladinska knjiga (strani 351)
Še en ljubezenski roman:
Nekaj novih fotografij gradnje stadiona v Stožicah oziroma celotnega kompleksa, ki nastaja nedaleč od hipodroma Stožice.
Ob bodočem Športnem parku Ljubljana, kot naj bi ga poimenovali, poteka tudi sprehajalna Pot spominov in tovarištva, kjer ob lepem vremenu mrgoli sprehajalcev, tekačev in hišnih ljubljenčkov. Vsi našteti so pot “prestavili” h zaščitni ograji gradbišča, kajti prav vsak se vsaj za trenutek ustavi ob ograji in si ogleda kako poteka gradnja novega stadiona v Ljubljani.
Stadion Stožice kar hitro dobiva končno obliko, saj se konec junija, ko naj bi odigrali otvoritveno nogometno tekmo, naglo bliža. Ob nogometnem stadionu istočasno gradijo tudi trgovski center in pomožni stadion. Ob vsem tem pa nam obljubljajo tudi park in sprehajalne površine. Vsekakor lepa in velika pridobitev za Ljubljano.
Povezano
“Nisem nevaren. Če z menoj lepo ravnaš, ti to povrnem stokratno,” bi verjetno rekel vsak pes, ki ga ljudje prištevajo med takoimenovane nevarne pasme. Kaj pa je nevarna pasma? Tudi mali pes ima prav tako močne zobe kot velik in ravno tako lahko ugrizne in rani človeka ali drugo žival.
Zato je zelo veliko odvisno od lastnika psa, od njegove vzgoje in doslednosti pri vzgoji psa. Pes mora biti projekt cele družine, prva vsak član družine se mora s psom aktivno ukvarjati. Seveda si bo kuža izbral svojega gospodarja, ki ga bo najbolj ubogal, a postati mora del naše družine in živeti z družino. Saj pri nas je bilo tako in odločitev je bila pravilna.
Zaradi tragedije z bulmastifi, ki se je predkratkim zgodila v Ljubljani, želijo nekateri spet na hitro spremeniti zakonodajo o nevarnih pasmah. Pa smo spet tam. Predlagajo, da bi se število psov omejilo glede na plečno višino. Lastnik naj bi dokazoval svojo telesno težo, da bi lahko peljal svojega malo večjega psa na sprehod …
Zato se je Društvo za zaščito živali Ljubljana odločilo začeti z akcijo “Pričakujemo odgovore! Zahtevamo odgovornost!” V soboto 6. marca 2010 so na Prešernovem trgu v Ljubljani organizirali shod v podporo psom in na ulicah zahtevali odgovore.
Na svoji spletni strani Društvo za zaščito živali Ljubljana poziva vse odgovorne lastnike psov in vse ljubitelje le teh, da podpišejo peticijo. S podpisom se bomo zavezali, da bomo še naprej odgovorni skrbniki svojih hišnih ljubljenčkov in obenem zahtevali bolj premišljeno in trezno spreminjanje zakonodaje.
peticija je na spletni strani, podpis je mogoč do 14. marca 2010:
Passariano, Palmanova in Oglej
27. februarja 2010 smo se na sončno soboto, z društvom Modrin odpravili na krajši izlet v sosednjo Italijo. Naš glavni cilj je bila razstava slik z naslovom “Od Courbeta do Moneta” v čudoviti vili Manin, ki se nahaja v kraju Passariano, blizu Palmanove.
Na ogled je postavljeno 134 slik, ki so jih posodili različni evropski in ameriški muzeji in galerije. Med njimi je tudi Narodna galerija iz Slovenije tako, da lahko na razstavi med svetovnimi velikani kot so Monet, Courbet, Degas, Levitan, Renoar, Sisley, van Gogh in še in še, vidimo tudi slike sedmih slovenskih slikarjev, med njimi Matija Jama in Richard Jakopič. Razstava je na ogled do 7. marca 2010.
Po ogledu čudovite slikarske razstave, nas je pot vodila v Oglej in v znamenito Maksencijevo baziliko oziroma oglejsko baziliko, ki je znamenita po svojih ohranjenih talnih mozaikih.
Oglej je bil ustanovljen že leta 181 pr.n.št. V času rimskega imperija je bil pomembno pristanišče Tržaškega zaliva. Danes stoji tudi ohranjen del rimskega foruma, ki je bil zbirališče obrtnikov in trgovcev ter mestne elite.
Iz Ogleja pa nas je pot vodila še v majhno mesto Palmanova, ki ga večina pozna kot nakupovalno meko, toda Palmanova je tudi lepo srednjeveško mesto, obdano z obzidjem v obliki zvezde. Na obzidje se je možno povzpeti, saj po njem pelje sprehajalna pot. Da pa Palmanova le nebi popolnoma izgubila pomen nakupovalnega mesta, so v bližini odprli Palmanova outlet, barvito, nakupovalno mestece, ki smo ga za konec našega izleta obiskali tudi mi.
Povezano:
Mesta v Italiji:
Rastlinjak v ljubljanskem Tivoliju
Pod okriljem Botaničnega vrta Ljubljana, ki prav letos praznuje 200-letnico ustanovitve, so v ljubljanskem parku Tivoli uredili čudovit rastlinjak.
Rastlinjak se nahaja v bližini tivolskega ribnika in v teh dneh, ko je bela Ljubljana še vedno prekrita s snegom, je pogled na zelene in cvetoče rastline pravi balzam za oči.
V rastlinjaku je največ tropskih rastlin, imajo pa tudi vedno zanimive mesojedke, ki s hlastanjem za mušicami kompenzirajo premalo pridobljeno hrano iz revnih tal na katerih najpogosteje rastejo.
Trenutno imajo v rastlinjaku vedno čudovite in v različnih barvah cvetoče orhideje.
Nekatere rastline je možno v rastlinjaku tudi kupiti. Začasni odpiralni čas je od 11. do 17. ure v torek, sredo in četrtek; od 11. do 15. ure v soboto in nedeljo. Vstop je prost. Za delavnice, ki jih tu prirejajo pa je potrebno nekaj € plačati. V poletnih dneh se bo odpiralni čas spreminjal in najbolje je, da ga preverimo na spletni strani botanični-vrt.si.
Sorodno:
Na pustno soboto so prišle na ljubljanski Prešernov trg pustne maske z vseh vetrov, od znamenitih kurentov do še bolj znamenitih beneških mask.
Kurenti so v Ljubljani odganjali zimo in v veliki meri jim je uspelo saj smo v še vedno zasneženi Beli Ljubljani po zelo dolgem času dočakali tudi sonce.
Lepa sončna pustna sobota je na Prešernov trg privabila številne gledalce, ki smo si lahko ogledali pustno povorko.
Po mojem mnenju je bila glavna atrakcija povorke skupina podgorskih kurentov, ki so plesali, noreli, zvonili s svojimi zvonovi in poskusili dobiti čim več robčkov od deklet, kar prinaša srečo v ljubezni. Papirnati robčki niso prišli v poštev, kot je povedal njihov vodja, ker bi bila v tem primeru tudi ljubezen papirnata.
Kar precej maškar je prišlo tudi iz sosednje Hrvaške. Prijetno pa me je presenetila skupina iz Benetk. Znamenite beneške maske smo lahko občudovali kar sredi Ljubljane.
Na našem zimskem izletu v Italijo, kjer smo med ostalim obiskali tudi največjo šolo pasjih vpreg v tem delu Evrope, nam je simpatični lastnik Ararad Khatchikian pokazal in razložil kaj vse potrebuješ, ko se odpraviš na tekmovanje vlečnih psov na čisto pravo Aljasko, kjer temperature dosežejo do – 60 stopinj pa še kakšno povrh.
Preden smo na Mali Aljaski občudovali glavno atrakcijo šole, aljaške huskije, smo pogledali kakšno vse opremo potrebuješ v takih ekstremnih vremenskih razmerah.
Zanimive so bile rokavice. Tudi pri te je treba imeti v več plasteh. Prva plast ščiti zapestja, druga plast so tanjše rokavice s polovičnimi prsti, tretja plast rokavice s snemljivim delom na koncu prstov. In ko temperatura doseže – 50 stopinj in več so na hrbtu, vedno pri roki, še rokavice iz kože losa in bobra.
Skoraj vsa oblačila, ki jih nosijo so podložena z živalskimi kožami, v nasprotnem bi v tako nizkih temperaturah ljudje zmrznili.
Lahko razumem, da na Aljaski, v Sibiriji in podobnih pokrajinah pač nujno potrebujejo oblačila iz živalskih kož. Da pa taka oblačila potrebujejo sredi Ljubljane, mi pa ni čisto pogodu ampak to je druga zgodba.
Poleg rokavic je pomembna tudi obutev, ki ne premoči in drži toploto.
Ararad se je s pasjo vprego udeležil 1600 km dolge dirke čez Aljasko.
Na tej poti je bilo 22 baznih postaj kjer so si tekmovalci zamenjali oblačila in nahranili sebe in pse.
Sani, ki jih vlečejo psi sem videla samo v kakšnem filmu, tokrat pa tudi v živo. Vodnik stoji zadaj na lahko bi rekla dveh smučkah, ima dve zavori, eno s katero pse upočasni in drugo s katero jih ustavi. Pasja vprega ima lahko 16 psov, ki ni nujno da si vsi med seboj dobro razumejo. Prav zato mora vodnik obvladati tudi psihologijo psov in vedeti kako bo vprego sestavil, da ne bo neljubih dogodkov.
Aljaški husky teče 20 do 30 km na uro in vodnik se mora dobro držati za sani, tudi zapestja si navežejo na sani, da ne pade. Obstaja tudi ukaz za stop, vendar ga psi v svoji tekaški vnemi ne slišijo in se ustavijo, ko začutijo da je nekaj narobe. To je lahko 10 ali 20 km naprej.
V Beli peči imajo tudi kratke tečaje, kjer se lahko preizkusimo kot
Prva dama detektivskega romana Agatha Christie, kot so jo poimenovali v Mladinski knjigi, kjer so knjigo tudi izdali, nam tokrat zanimivo, berljivo in napeto do zadnje strani pripoveduje kriminalno zgodbo:
Gospa Mc Ginty je mrtva
Hercul Poirot, najboljši detektiv daleč naokoli, ni imel drugega dela kot da se posveča svoji drugi strasti, hrani. Pravkar je odkril odlično restavracijo s prav tako odlično hrano.
Toda ješ lahko le trikrat na dan, razmišlja zadovoljni Poirot, po odlični večerji, kaj pa naj počne vmes. Kot naročeno, se pojavi višji policijski inšpektor Spence s prav posebno prošnjo.
Inšpektor Spence je vodil preiskavo o umoru gospe McGinty. Za umor so obtožili njenega podnajemnika Bentleya in ga obsodili na smrt. Po izrečeni obsodbi pa se v inšpektorja naseli dvom. Občutek ima, da Bentley ni pravi morilec in tu začne delo slavni Hercul Poirot.
Poirot se preseli v idilično angleško vas, kjer se je zgodil umor, da poskusi na licu mesta sestaviti zgodbo kot se je dogajala. Nesrečen zaradi obupne hrane, ki jo streže njegova začasna gospodinja, se vrže v vrtinec podatkov, dogodkov in oseb, zudi tistih ki so živele v preteklosti in so ključne za razrešitev umora.
Kako je Poirot pletel in razpletal podatke o umoru gospe McGinty, ki pa ni nil edini, naj si prebere vsak sam, mene Agatha Christie ni razočarala.
Dobra kriminalka: