živali | Svetlana – SLOVENIJA

Podpeško jezero

Nedavno se je ljubljanski mestni potniški promet odločil, da podaljša avtobusno progo št 19, ki vozi na Barje. Sedaj se lahko z avtobusom 19a, odpeljemo ob Ljubljanici, po cesti ob dolgi Črni vasi pa vse do naselja Jezero,

kjer se nahaja majhno, simpatično, kraško jezero, imenovano Podpeško jezero. Ker tudi Krim ni prav daleč, ga imenujejo tudi Krimsko jezero.

Skratka, tole avtobusno progo št. 19 in 19 a, ki povezuje Ljubljano in občino Brezovica, bi jaz poimenovala kar turistična pot, na kateri je vse polno naravnih in kulturnih znamenitosti.

Na začetku Črne vasi stoji na desni strani, cerkev sv. Mihaela. Cerkev je za svojega nečaka, postavil arhitekt Jože Plečnik.

Ko se peljemo naprej proti vasici Jezero, je ob cesti kar nekaj kmetij, ki imajo v ogradah konje. Verjetno pa niso vse kmetije in so zgolj ljubitelji teh čudovitih živali.

Na končni postaji 19 a, se odpravimo na desno, mimo kažipota in po ene dvesto metrih, pridemo do jezera. Ob lepem sončnem vremenu, kot je bil danes, se lahko ob jezeru sprehodimo, se naužijemo čistega zraka in lepe narave.

Ob jezeru je tudi gostišče, z lepo teraso, s katere je lep razgled na jezero in okoliške hribe in nastalo je kar nekaj fotografij.

Naselje Jezero, na južnem obrobju Ljubljanskega barja

Pogled na Podpeško jezero, s terase gostišča.

Vasiva Jezero s cerkvico. — Vasica Jezero s cerkvico.

Praznik živali

Na včerajšnjem prazniku živali, ob svetovnem dnevu živali, v ljubljanskem Tivoliju, je bilo toliko lepih kužkov, da se mi je porodila želja, da bi tudi jaz zopet imela psa. Toda, ko sem začela razmišljati, koliko ur na dan bo pes sam doma, ker v službo z mano, na žalost ne more. Pa koliko odvečnih in nepotrebnih besed s sosedi v bloku, kjer je vsako najmanjše pasje oglašanje že moteče, sem se premislila. Bom raje imela psa, posvojenega na daljavo, sama pa bom še naprej obiskovala prireditve kot so: Lunin festival, Otroški bazar in podobne, kjer je vedno nekaj teh hišnih ljubljenčkov.

Seveda ima vsak rad svojega psa, toda pustiti ga osem ur samega doma, je pa po moje tudi že mučenje živali. Hiša z vrtom in več generacij, ki živijo v njej, to je idealno domovanje za vsakega psa.

Pa še to. Za psa v družini se odločijo odrasli člani, ki so za psa odgovorni v vsakem pogledu. Otroci pa seveda lahko pomagajo pri skrbi za žival. Pes se ne kupuje otroku, ker si ga je pač zaželel in potem, ko se ga naveliča, potem pa v zavetišče, saj tam tako dobijo denar za njihovo oskrbo. Pa ni čisto tako, bo vedela povedati Polona Samec iz Zavetišča Horjul. Oskrba psa je plačana samo za en mesec, ko je plačana, pa če je plačana, potem pa…

V Zavetišču Horjul tudi po enem mesecu skrbijo za žival, vse dokler ne dobi varnega in zanesljivega doma. Zato je potrebno malo več odgovornosti pri nabavi psa, zanj je treba odgovorno skrbeti 15 do 20 let.

Švicarski beli pes. Ta lepotec je del ekipe reševalnih psov.

City dog, oznaka za psa, ki je socializiran.

Povezano:

Moja žival, moja odgovornost

Park dinozavrov

Park dinozavrov je v sklopu klasičnega živalskega vrta Animalzoo, ki leži na poti od Verone proti Sirmioneju ob Gardskem jezeru v Italiji.

Dinozavri, ogromne živali, ki so nekoč dominirale na naši zemljici, so kot makete v parku postavljene v naravni velikosti.

Njihova postavitev je znanstvena rekonstrukcija življenja teh velikanov, s poskusom prikaza njihovega življenja in medsebojnega obnašanja.

Ostanke nekaterih dinozavrov, ki so predstavljeni v parku, so našli tudi na italijanskih tleh.

Zanimivo je, predvsem ko vidiš kako visoko nad nami (po velikosti) so te živali. Drugače pa bi največ časa porabila za ogled klasičnega živalskega vrta, ki je res lepo urejen in vreden ogleda.

Safari park je pa zanimivost posebne vrste, saj do takrat, dokler se ne odpravimo na pravi safari v Kenijo na primer.

Zdaj pa še v akvarij

Živalski vrt pri Veroni

Enodnevni izlet v Parco natura viva, v bližini Verone

Po ogledu Safari parka, kjer smo z živalmi zamenjali vloge, saj smo bili tokrat mi v zaprtem prostoru, živali pa so se prosto sprehajale in si tudi one ogledovale nas, smo se odpravili še v klasični živalski vrt, Animalzoo.

Medved očalar, Orso Andino, izvira iz Južne Amerike, živi v gozdovih ob vznožju Andov.

Živalski vrt v bližini Verone in Sirmione, ob Gardskem jezeru ima okoli 200 različnih živalskih vrst iz vseh celin. Lepo urejen vrt ima kar nekaj restavracij pa tudi veliko lesenih miz in klopi, kjer si obiskovalci z od doma prinešeno hrano naredijo cel piknik. Za tiste, ki malice nimajo s seboj pa so v restavracijah cene kar zmerne, hrana pa kot smo v Italiji vajeni, dobra.

Vsaka žival v vrtu ima kar precej prostora. Nobene nisem videla v kakšni kletki, kot so v ljubljanskem živalskem vrtu leopardi in levi. Tudi tu sem bila bolj pozorna na živali, ki jih še nisem videla v živo. Najbolj simpatičen mi je bil medved očalar, pa počasna želva velikanka, elegantni flamingi, lemurji, puščavski pes, rdeči panda, ki se je skrival pod kupom bambusa in še veliko drugih.

Zdaj pa še v Park dinozavrov

Safari Park

12. septembra, smo se odpravili na enodnevni izlet v Italijo. Peljali smo se mimo Benetk, Padove in Verone, do velikega živalskega vrta Parco Natura Viva.

Po Safari parku se lahko zapeljemo tudi z jeepom iz parka, ki je obarvan z živalskimi vzorci.

Živalski vrt je sestavljen iz treh delov: Safari park, Animalzoo – klasični živalski vrt in v sklopu tega tudi Park dinozavrov.

Skozi Safari park se voziš z avtobusom, avtom ali pa z jeepom, last parka. Cesta je speljana mimo živalskih bivališč pri čemer je kakršno koli trobljenje, da se žival umakne s poti, prepovedano. Če lev leži na tvoji poti, pač počakaš, da se njegovo veličanstvo umakne. Če so to beli levi, ki so že redkost, pa še posebaj.

Seveda so bile meni najbolj zanimive živali, ki jih Živalski vrt v Ljubljani nima. To so: beli lev, povodni konj ali hypo (tokrat je družina imela tudi mladiča, ki se je zelo veselo nastavljal fotoaparatom), nosorog. So bile pa prav vse živali po vrsti zelo zanimive. Levi so ob našem obisku počivali, oče hipo se je namakal v ribniku, opice so se podile po svojem okrožju, kot opice, geparda sta nas ogledovala od daleč, potem pa so tu še srne in jeleni, lame, pelikani, črni labod in še in še, pa še veliko cvetočega grmovja vmes. Skratka vredno ogleda.

Beli lev ni bil pripravljen na poziranje.

Zdaj pa še v klasični živalski vrt.

Živali na otroškem bazarju

Otroški bazar, ki se je nedavno odvijal na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, je bil velika atrakcija za otroke, mladino pa tudi za nas malo manj mlade se je marsikaj našlo.

Ker je na otroškem bazarju nastopalo kar precej živali, je bilo zame že pravi mali raj.

Policisti so pripeljali dva čudovita lipicanca, ki sta se pustila božati obiskovalcem, pa celo kopita so lahko nekateri pregledali, če so v redu.

Krona prireditve pa so bili psi vseh pasem in velikosti, kar je zame, ki sem na skoraj vsaki pasji procesiji še najbolj zanimivo. Pokazat so se prišli psi reševalci s svojimi vodniki.

Tačka je mešanka, ki jo je njen vodnik našel, ko je sama tavala okoli. Odpeljal jo je v zavetišče, toda čez čas se je vrnil ponjo in jo posvojil. Očitno je bila ljubezen na prvi pogled. Zdaj pridno trenirata v ekipi reševalcev.

Reševalec Ben, buldog, ki je z veseljem vsakega, ki je imel pet minut časa, pošteno poslinil. — Reševalec Tay - boksar, ki je z veseljem vsakega, ki je imel pet minut časa, pošteno poslinil.

Prišle so tudi Tačke pomagačke. Kužki iz skupine terapevtskih psov, ki so se predstavili tudi na januarski mednarodni razstavi psov. Prišla je maltežanka Lili, na kateri sem preizkusila njene terapevtske sposobnosti. Lahko povem, da delujejo sto procentov, če ne še več. Nežna psička se stisne h tebi in “čohanje”, ki sledi je v obojestransko zadovoljstvo.

Še ena Tačka pomagačka, škotska ovčarka.

Na bazarju je bil najmanjši kuža Jack Russell, trimesečna samička Nike, največji pes pa je bila nemška doga, samec Gucci, ki je že s svojo pojavo požel veliko zanimanja.

Sibirski husky

Tudi husky ima v knjigi Sanje v megli veliko vlogo. Tale na sliki pa mirno čaka pred knjižnico na gospodarja. — Skrivno življenje psov

Prebrala sem zelo zanimivo knjigo, saj zame, ki sem velika oboževalka psov, skoraj vseh vrst in pasem:

Skrivno življenje psov

avtorice

Elizabeth Marshall Thomas.

Avtorica je znanstvenica, antropologinja in tudi pisateljica zanimivih pripovedi, kot je ta. Pripoved o sibirskem huskyju Miši. Ker so se njegovi gospodarji za več mesecev odpravili v Evropo, je Miša ostal pri Elizabeth, ki je z zanimanjem opazovala njegovo obnašanje.

Sibirski husky Miša, je bil dve leti star in kot vsi primerki njegove pasme, samostojen in samovoljen, toda do ljudi zelo prijazen pes. To je pasma, ki zelo rada dela, je temperamentna in se odlično obnese kot vlečni pes. Zraste do 60 cm v višino in doseže težo do 25 kg.

Ker Miša ni imel prav veliko dela, je velikokrat preskočil dvoriščno ograjo in se svobodno potikal po okolici. Seveda so se ljudje nad njegovim potepanjem pritoževali in po teh pritožbah je ugotovila, da je imel Miša kar 200 kvadratnih kilometrov veliko ozemlje.

Na svojih poteh se je odlično znašel in vedno je našel pot domov. Znal se je ogniti nevarnemu prometu, nikoli se ni udrl led na reki pod njegovimi tačkami in nikoli ga ni napadel noben pes. S svojih popotovanj se je vračal zadovoljen, pripravljen na počitek in hrano, preden se je zopet odpravil po svojih poteh.

Miša je imel razvit čut za orientacijo. Drugače je bilo z njegovo ženo Marijo, ki se je z lahkoto izgubila. Ko je ugotovila, da ne ve kje je, se je usedla pred vrata prve hiše in čakala. Ko so prišli ljudje ven iz hiše, so na ovratnici našli telefonsko številko in poklicali Elizabeth, ki je prišla ponjo. Marija je vedela, da bo tako in se ni pretirano razburjala, ko se je znašla v neznanem okolju.

Elizabeth je na teh poteh večkrat spremljala sibirskega huskyja Miša in tako je nastala zanimiva pripoved o skrivnem življenju psov.

Toy pudelj

Ko sem se nedavno sprehajala po hipodromu v Stožicah, sem pred konjskimi hlevi naletela na malo črno kepico, ki je mirno ležala v senci in na nekoga čakala.

Ko me je zagledala, je vstala in prišla h meni, kot da sva že stari znanki. To je lastnost vseh pudljev, zelo zaupljivi in družabni hišni ljubljenčki so. So tudi zelo prilagodljivi in zelo hitro se učijo. Kakšne vragolije in “trikce” kot jim pravijo, se naučijo z lahkoto in z veseljem.

In koga je Emi čakala? Svojo gospodarico in lepega rjavega konja, ki sta kljub vročini naredila krog po hipodromu, Emi pa se je zleknila v senco drevesa in ju počakala.

Toy pudelj zraste do 25 cm v višino, njegova teža pa doseže od 2,5 do 5 kg, tako da ga lahko po potrebi prenašamo tudi v torbi za pse, ker ni pretežak.

Kljub temu, da je toy pudelj majhne rasti, pa ni primeren za majhne otroke. Otroška razposajenost lahko nehote povzroči, pri malem pudlju, težke poškodbe.

Nevarne pasme?

Ali lahko naše hišne ljubljenčke delimo na nevarne pasme in tiste, ki to niso? Po moje, ne. Vsak pes je lahko nevaren in napadalen. V primeru, da ga je njegov lastnik tako vzgojil, da so z njim slabo in grdo ravnali, da se mu je kaj hudega zgodilo in ljudem ne zaupa več, ker je prestrašen.

Res pa je, da imajo nekatere pasme zelo nizek prag tolerance. Ni potrebno, da je to velik pes, lahko je tudi manjše pasme. Kakšno stvar si po svoje razložijo, lastniki jih nimajo na povodcu pa je zadeva taka kot nebi smela biti.

Spomnim se primera, ko je nemški ovčar, z vsemi končanimi pasjimi šolami, zagrabil starejšo gospo za roko in jo pri tem tudi ugriznil seveda. Kaj se je zgodilo? Gospa se je z nekom pogovarjala in si pri tem vneto pomagala tudi z govorico rok. Pes, ki ni bil na povodcu, saj je vendar šolan in še nikoli ni nobenemu nič naredil, je prišel iza ovinka, zagledal mahajočo roko in skočil. Lastnik se je opravičil, toda vse prevečkrat slišim lastnike, ki imajo v naselju pse brez povodca, reči: “saj ne bo nič naredil”. Moj nekdanji sodelavec, ki ima tudi sam psa je nekoč vprašal takega lastnika: “a ti je povedal, da ne bo nič naredil”.

Skratka, mali ali velik pes, v naselju mora biti na povodcu, saj tako piše tudi v zakonu, a ne.

Ali imajo psi šesti čut

Toy pudelj, Emi z ljubljanskega hipodroma.

Avtor zanimive knjige, Zakaj pes maha z repom, Desmond Morris pravi, imajo ga, vendar ne v smislu nekih nadnaravnih sposobnosti.

Kot v filmu o slavni škotski ovčarki Lassie, lahko nekateri psi tudi v resničnem življenju najdejo pot domov od zelo daleč in preko ozemlja, ki jim je povsem neznano.

Škotska ovčarka Jona iz ljubljanskega Tivolija.

Ta sposobnost, najti pravo pot, najverjetneje temelji na posebni občutljivosti nekaterih živali, za komaj zaznavne razlike v jakosti zemeljskega magnetnega polja, pravi avtor knjige.

Psi naj bi s svojim vedenjem napovedovali tudi potrese ter hude nevihte z grmenjem. Ko se ta približuje, postane pes nemiren in začne brezglavo tekati po stanovanju. Vendar pa današnji hišni ljubljenčki, te reči bolj slabo zaznavajo, saj smo jih nehote ali pa hote scrkljali. Naša mala kodrica je nevihto in grmenje zaznala, ko je že na veliko grmelo, ob potresu v posočju, ki smo ga čutili tudi v Ljubljani pa je mirno ležala ob mojih nogah, vse dokler nisem jaz vstala in tekla z njo ven.

Odkritje, da imajo psi v nosu poseben detektor za infrardeče žarke, govori v prid temu, da imajo psi res “šesti čut”. Tako naj bi naprimer bernardinec zmožen ugotoviti ali je človek, ki ga je zavohal pod snežnim plazom še živ.

Ne glede nato ali psi imajo “šesti čut” ali ne, so te živali med najbolj priljubljenimi hišnimi ljubljenčki in najbolj zvestimi spremljevalci človeka.

Povezano:

Zakaj pes maha z repom

Kako se psi igrajo