živali | Svetlana – SLOVENIJA

Kako samica odstavi mladiče

Prve tri tedne svojega življenja, imajo pasji mladički v materinem mleku, vse kar potrebujejo. Pasja mama jim je ves čas na razpolago, med dojenjem leži na boku, mladiči sesajo mleko in s tačkami pritiskajo na njen trebuh, da bi dobili čim več mleka. Prve tri tedne je mama ves čas s svojimi mladiči.

Med tretjim in četrtim tednom samica, mladiče zapusti večkrat in za čedalje več časa. Ni več pripravljena ves čas posvetiti mladičkom. Velikokrat se med dojenjem ne uleže več, temveč stoje počaka, da se “otroci” napijejo.

Ko so mladiči stari pet tednov, pa nanje tudi zarenči, če so preveč neučakani. Počasi jih pripravlja na samostojnost. Sprva so mladiči v šoku, zakaj jim mama ne daje več hrane, končno pa se sprijaznijo, saj večina pasjih samičk po sedmih tednih izgubi mleko.

Legla, ki so pri ljudeh, začnejo dobivati posebno pasjo hrano in tako pomagajo samičkam, ki so za to hvaležne. Drugače je s potepuškimi psi pa tudi z volkovi v divjini. Ti svojim mladičem dajejo prežvečeno in na pol prebavljeno hrano.

Pri volkovih je zanimivo, da pojedo tudi mrhovino, toda mladičem nikoli ne prinašajo pokvarjene hrane. Dokler ti še nimajo zob, jim odrasli volkovi meso očistijo kosti, tako da lahko mladiči brezkrbno uživajo v hrani.

Povezano:

Zakaj mladi psi grizejo copate

Zakaj pes maha z repom

Kako se psi igrajo

Zakaj mladi psi grizejo copate

Kala, pritlikavi koder, stara 6 mesecev.

Vsak, ki ima ali pa je kdaj imel psa, ve da odraščajoči mladički lahko naredijo kar nekaj škode, če nismo dovolj pozorni.

Pasji mladiči imajo najraje copate, pa kakšne usnjene čevlje. Prav pa jim pridejo tudi otroške igrače, časopisi in revije, kar pač najdejo na tleh ali na dosegu pasjega gobčka.

Poleg tega, da psi te predmete grizejo in cefrajo, pa z njimi tudi na vso moč opletajo, kot da se s tem kar so “prebrali” v časopisu, absolutno ne strinjajo.

Mladi pes je naravno igriv, radoveden in velik raziskovalec. Vse ga zanima, vse mora “prevohati” in tako tudi spoznava svoje okolje. Prav tako kot divji psi, so tudi naši hišni ljubljenčki od skupnih prednikov podedovali določeno vedenje.

Glavni vzrok uničevanja predmetov pa so vsekakor zobje. Med četrtim in šestim mesecem starosti, se pri mladiču že izoblikuje zobovje odraslega psa. Da bi se zobje hitreje prebili skozi dlesni, si pomagajo z žvečenjem naših copat in usnjenih čevljev. Zato je zelo dobro, da psu kupimo kakšno kost za žvečenje, ki jih prodajajo v trgovini za male živali. Ni pa odveč, če copat in drugih obuval ne puščamo na tleh, temveč jih pospravimo v omaro.

Naša Kala je v prvem letu, pospravila športne copate, salonarje, lotila pa se je tudi hrbta malo debelejše in starejše knjige, ki ji je očitno zadišala. H sreči pa je pudelj zelo hitro učljiv pes in hitro dojame kaj sme in kaj ne, tako da copate uporablja samo za ležanje na njih in jih ne grize več.

Povezano:

Zakaj psi obožujejo…

Kako se psi igrajo

Zakaj pes maha z repom

Zakaj psi obožujejo postelje svojih gospodarjev

Pogosto vprašanje, na katerega niti ni tako težko odgovoriti.

Na začetku je kuža majhna, luškana kepica, ki je največkrat v naročju, pa na postelji seveda, ker se radi igramo z njim, če je pa tako luškan. Ko pes zraste, še posebno, če je velika pasma, kakšna nemška doga ali kavkaški ovčar, pa ga že težje gledamo na naši postelji, saj zmanjka prostora za nas. A je že skoraj prepozno, kajti kužka smo navadili, da lahko skače na posteljo in odrasel pes tega zlepa ne bo pozabil.

S svojim milim pogledom nas mimogrede prepričajo in potem si pač vsak pribori svoj življenjski prostor. Sreča je pa v tem, da psu postane hitro vroče in se raje umakne na svoj udoben prostor.

Ljudje, ki se bolj strokovno ukvarjajo z vedenjem psa pravijo, da je stvar v tem, ker pes nikoli ne odraste, ostane na razvojni stopnji mladiča in v svojih lastnikih še zmeraj vidijo “starše”. Tudi, če s strogo vzgojo dosežemo, da pes ne skače na posteljo, bo še vedno njegova največja želja, spati čim bližje gospodarja.

Hišni ljubljenčki, ki jih cel dan crkljamo, se igramo z njimi in so ob nas, težko razumejo, da morajo zvečer ostati sami, daleč od svojega “krdela”. Toda dobri in skrbni lastniki, vedno najdejo nek kompromis s svojim hišnim ljubljenčkom. Če že ne sme spati na postelji, pa saj ob njej. Pri nas ni bilo teh težav.

Povezano:

Kako se psi igrajo

Zakaj pes maha z repom

Kako se psi igrajo

Pes vabi h igri na različne načine. Najbolj pogost je, da sprednji del telesa pritiska k tlom, rito in rep pa drži visoko v zrak in živahno maha z repom, kot bi prosil “igraj se z menoj”. To poznamo vsi ljubitelji psov. Če se odzovemo, se začne dirka in lovljenje v širokih krogih, ki se ga naš najboljši prijatelj, zlepa ne naveliča.

Druga oblika prošnje h igri je drezanje s smrčkom ali tačko. Drezanje s smrčkom je navada iz otroštva, ko je pes kot mladič z glavo drezal v materine seske, da je prišel do hrane.

Največja strast našega malega kodra pa je bila žoga. Te se zlepa ni naveličala. Lahko bi jo metali cel dan. Najraje je žogo prinesla in jo spustila predme, če sem se samo malo premaknila h žogi, jo je že zagrabila in stekla stran, kot češ, a sem te. Tudi ta igra se je lahko ponavljala v nedogled. Ko pa je Kala videla, da je z moje strani igra končana in noben njen “trikec” ne pomaga več, se je tudi ona zleknila poleg mene in počivala.

Naša Kala je bila navdušena nad snegom, igra v snegu, metanje in lovljenje kep, užitek za našega psa.

Zakaj pes maha z repom

Desmond Morris

Zakaj pes maha z repom

Resnice in zmote o vedenju psov

Že od kar vem zase, sem oboževalka psov. Ni važno a je majhen ali velik, rodovniški ali mešanček. Ne spomnim se, da bi kdaj srečala kakšnega, da mi ne bi bil všeč. V glavnem so to veseli primerki pasje vrste, ki so me prvo prevohali, da smo se bolje spoznali, potem pa veselo mahali z repom in se pustili pobožati.

In vse do zdaj, sem bila prepričana, da mahanje z repom, pomeni veselje in srečo za psa. A mogoče se vsi tisti, ki tako mislimo, motimo. Desmond Morris, nas v svoji knjigi prepričuje, da temu ni tako. Naš hišni ljubljenček ne maha z repom, ker je vesel, temveč maha z repom ker je razdvojen.

Citiram: “Kadar je žival razdvojena, se počuti, kot da bi jo hkrati vleklo v dve nasprotni strani. Rada bi šla naprej in bi se prav tako rada tudi umaknila, rada bi šla v levo in obenem tudi v desno. Ker ena želja izključuje drugo, žival ostane na mestu in pri tem čuti naraščajočo napetost. Zato se začne njeno telo ali del telesa premikati sem in tja. To pomeni, da za trenutek prisluhne eni želji, se ustavi in se takoj nato obrne v nasprotno smer. Takšno notranje nihanje pokaže različne znake telesne govorice pri različnih živalih. Nekatere zvijajo vratove, se majejo ali stresajo z glavo, druge poplesujejo, ostro tolčejo z repom ali, tako kot je dobro znano pri psih in mačkah, z njim živahno mahajo.

Saj je v redu, človek je zadevo verjetno raziskal in napisal knjigo. A jaz bom še naprej verjela, da je moja pritlikava kodrica Kala, vseh 15 let kar je bila z nami, na vso moč mahala z repom, ker je bila vesela, da je z nami, da ima našo pozornost in ker jo je prav cela družina imela zelo, zelo rada.

Sprehod ob Ljubljanici

Trnovski pristan – Prulski most – Špica – Botanični vrt

Moj priljubljen sprehod v Ljubljani ob koncu tedna. Le streljaj od centra mesta, se začne sprehajalna pot ob reki Ljubljanici. Nedavno prenovljeni Trnovski pristan, nam omogoča opazovanje številnih rac, ki veselo čofotajo v reki ali pa ob njej nemoteno počivajo, saj smo sprehajalci osveščeni in gremo mimo počivajočih račk zelo previdno in počasi, da jih ne splašimo.

Danes je, po kar nekaj dnevnem deževnem vremenu, v Ljubljani končno pisijalo sonce. Seveda se je to zelo poznalo na barvi naše Ljubljanice, ki se je spremenila v čokoladno rjavo, če se malo pohecam.

Iz centra mesta do Špice se lahko zapeljemo z rečnim taxijem.

Srečala sem samičko pasme basenji, značilne lisičje rjave barve z belimi lisami. — Srečala sem samičko pasme basenji, značilne lisičje rjave barve z belimi lisami, ime ji je Loa.

Od Špice do Botaničnega vrta, ki je ljubljanska naravna znamenitost, je le pet minut hoda. Ustanovljen je bil leta 1810. in nekje sem prebrala, da ravno na današnji dan 11. julija. Ko sem bila danes tam, ni bilo videti, da ima vrt rojstni dan pa kljub temu, Vse najboljše za rojstni dan.

Na listu lokvanja je žuželka, čudovite modre barve. Kako se imenuje?

Ob visokih poletnih temperaturah, je v senci dreves prijetno hladno.

Tudi rože cvetijo, ob vsakem obisku, drugačne.

Za prijeten konec sprehoda je poskrbel simpatičen kosmatinec s svojim nasmehom.

Majice za Horjulčke

Moja nova majica. Z nakupom le te, lahko pomagamo Zavetišču Horjul in predvsem zavrženim hišnim ljubljenčkom, ki so našli začasni dom pri prizadevni vodji zavetišča Poloni Samec in njeni ekipi.

Majice so v treh barvah: rdeča, črna in oranžna, s simpatičnim motivom tačk, kot je moja. Ali pa motiv s Polono in njenim Horjulčkom.

Kvalitetne majice znamke Fruit of the Loom, po 12 €, lahko prevzamemo v Ljubljani, Horjulu ali pa nam jo pošljejo po pošti.

Finančno je projekt podprla Študentska Organizacija Univerze v Ljubljani, kar je zelo pohvalno, da se je mladina odločila na tak način pomagati zavrženim psom in mačkam.

Na majici je napis: Od tu gredo le na enako dobro ali bolje. Da je geslo zavetišča Horjul resnično tudi v praksi, dokazuje forum mojpes.net, na katerem lahko spremljamo zgodbo vsake živali od sprejema do oddaje skrbnim lastnikom, večinoma pa se tudi ti kasneje javijo in poročajo o svojem Horjulčku.

Poleg nakupa majic, lahko pomagamo tudi s posvojitvijo živali na daljavo, mimogrede moja dva posvojenca sta Lučka in Runo, s prostovoljnimi prispevki, ki se zbirajo za določeno žival, ki potrebuje večjo zdravniško oskrbo, oziroma poseg. Prav gotovo imamo doma stare rjuhe in brisače, ki jih ne potrebujemo več. Zavetišče jih potrebuje.

Seveda pa so najbolj zaželeni vestni in skrbni posvojitelji, ki bodo psu ali mačku nudili topel, varen in ljubeč dom. In ne pozabimo, da to ni za mesec ali dva, ampak za celo pasje ali mačje življenje, to je lahko 15 let pa tudi več. Zato dobro premislimo preden malo, luškano, simpatično kepico odnesemo domov.

Mali jazbečar ima skrbne in ljubeče lastnike in prav take želim vsem Horjulčkom.

Skrbni lastniki vzamejo psa s seboj tudi ko grejo na počitnice. Pes je družinski član. Tale s svojimi ljudmi uživa na Kolpi.

Saeta Equina

Nekaj slik in komentarjev s 1. Mednarodnega konjeniškega festivala Saeta equina, ki je bil od 18. do 21.junija 2009. na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani.

Saeta Equina je latinska beseda in pomeni konjska griva, ki je bila tudi simbol tega konjeniškega festivala. Po besedah gospe Cvetke Bogovčič, vodje prireditve, je bila rdeča nit festivala prepletanje konjeništva, kulture, humanitarnosti, izobraževanja in zabave. In res je bilo kaj videti:

Zadnja konjska moda je poševno spletanje grive v kitko.

Terapevtski konj fundacije Nazaj na konja.

Mali Viki pod budnim nadzorstvom mame in tete mogoče.

Shetlandski poni Viki, danes ima že 12 dni.

Italijanski tim Parelli pravi, da je konjeništvo mnogo več kot jahanje.

Parelli, uspeh brez nasilja, partnerstvo brez gospodovalnosti, sozvočje brez prisile...

Halo, jaz sem tudi tukaj, bo še mene gdo "počohal"?

Ja, brez malih hišnih ljubljenčkov pač ne gre, tudi na konjeniškem festivalu ne.

Konjeniški festival

Saeta equina

1. Mednarodni konjeniški festival

Ljubljana,

18. do 21. junij 2009

Preživela sem enkratno nedeljsko popoldne na konjeniškem festivalu, ki se je odvijal na Gospodarskem razstavišču. Prva taka prireditev v Ljubljani in močno upam, da bo tradicionalna. Vse pohvale in čestitke organizatorjem, bilo je nepozabno.

Sprva sem bila zelo skeptična, kako bodo na tako majhen prostor, spravili toliko konj. Januarja, ko je bila tu mednarodna razstava psov, se mi je zdelo, da je v dvorani z ovčarji in velikimi pasmami, velik dren, kako bo šele s konji. A bojazen je bila odveč. Uredili so prostor za preskakovanje ovir, show areno, Parelli areno in lonžirni krog, kjer so najmlajši na ponijih in islandcih poskušali svoje prve jahalne veščine.

Zvezda festivala, po moje, prav gotovo pa med najbolj obleganimi pa je bil 11 dni star žrebiček, shetlandski poni Viktor ali ljubkovalno Viki:

Zelo zanimivo je bilo tudi tekmovanje v preskakovanju ovir, toda ne za moje živce. Konji z veliko arabske krvi, so kot za šalo preskakovali visoke enojne in dvojne ovire in vsakokrat ko je kateri podrl palico, me je bilo strah, da bo konj padel. Vse čestitke tekmovalcem, toda jaz bom še naprej bolj oboževalka dresurnega jahanja, bolj umirjeno je.

Napeta kriminalka

Napeta in inteligentna kriminalka za vse okuse. Tako pravijo za roman

Narobe obrnjeni mož

francoske pisateljice Fred Vargas.

To je tretji primer pariškega komisarja Jean-Baptista Adamsberga in prav vse tri knjige, ki sem jih prebrala do zdaj so napete, zanimive in berljive zgodbe, kar pri meni pomeni, ko začneš z branjem težko prenehaš pred koncem.

V kriminalki, Narobe obrnjeni mož, se zgodba začne z volkovi. Raziskovalec iz Kanade, v odmaknjeni francoski vasici, opazuje in proučuje skupino volkov, ki jih je poimenoval in spremlja vsakega posebaj.

V tem času pa se začnejo umori, pri katerih je videti, da jih je napadla zelo velika žival, najverjetneje ogromen volk. Začnejo se govorice o volkodlaku, ki ubija ovce in ljudi. Na pomoč pokličejo komisarja Adamsberga, ki na svoj intuitiven način reši volkove pred pogubo in razjarjenimi domačini, kajti odkrije morilca.

Seveda pa ima zgodba tudi elemente ljubezenskega romana, kajti komisarja Adamsberga je poklicala na pomoč njegova nekdanja ljubezen, ki je še vedno ni pozabil, Camille.

Pravo ime Fred Vargas je Frederique Audoin Rouzeau, rojena je 1957. leta v Parizu in ima sestro dvojčico. Po izobrazbi je zgodovinarka in arheologinja.