Zanimiva zgodba o življenu s hišnim ljubljenčkom, samojedom Orijem.
Zanimiva in duhovita zgodba o samojedu Oriju, je napisana za vse generacije. Še posebaj pa je zanimiva za ljubitelje psov, ki imajo pse ali pa smo jih nekoč imeli. Ko pisateljica, opisuje Orijevo obnašanje, se spomnim tudi na svojo Kalo, pritlikavi pudelj, ki se do svojih ljudi ni nič drugače obnašala kot Ori. Prav tako nas je razveseljevala in zabavala, s svojimi norčijami celih petnajst let …
Knjiga, Ure pasjih dni je razdeljena na tri dele. Tri zgodbe nam pripovedujejo o življenju Orija in njegovih ljudeh. Vsi skupaj s prijaznim samojedom na čelu so bili svetovni popotniki, zato v knjigi izvemo tudi marsikaj zanimivega o krajih kjer je družina živela.
Svoje srečno pasje življenje je Ori začel v Ljubljani, nadaljeval v Pragi, nato pa se preselil na Kras. V tem zadnjem delu nas tudi pouči, da je zmotno mnenje, da Benetke stojijo na pilotih, ki so jih naredili iz kraškega hrasta, saj tako velikih hrastov na Krasu sploh ni bilo. Lepa reč.
Pisateljica, ki je po svoji izobrazbi slikarka, se v knjigi sprašuje, “Kaj dela pes ves božji dan, kadar seveda ne spi? Čemu služi?” In odgovor je “Ničemur in v tem je njegova slava.”
S tem, da pes ne služi ničemur pa se ne morem strinjat. Pes je pravi terapevt, tudi “navaden” hišni ljubljenček obvlada terapijo, kaj šele tisti, ki jih posebej pripravljajo za tak namen, psi reševalci, terapevtski psi kot so Tačke pomagačke, Ambasadorji nasmeha pa še bi lahko naštevala.
Fotografije samojeda so nastale na pasji razstavi v Ljubljani, CACIB Ljubljana 2010, ni Ori, ki je glavni junak knjige
Zanimivo: Ladjica Ljubljanica