V Beli krajini, v Adlešičih, se gospa Nada Cvitkovič s svojo družino trudi ohraniti kulturno dediščino tega dela Slovenije. Družina se ukvarja s pridelavo in predelavo lanu, s tkanjem domačega platna, vezenjem in izdelovanjem belokranjskih pisanic.
belokranjske pisanice
Hišo platna si je možno tudi ogledati, prirejajo pa še tečaje tkanja, vezenja in izdelovanja belokranjskih pisanic. Mi smo si na našem izletu ogledali Hišo platna, razstavno sobo vezenin, kjer so ohranili vezenine več generacij družine. Z vezeninami sodelujejo na različnih razstavah in prejeli so tudi kar nekaj nagrad zanje.
Slišali smo kakšno dolgotrajno in počasno delo je to, koliko volje in moči je potrebno vložiti, da na koncu dobijo platno na katerega lahko vezejo ali pa izdelujejo oblačila, narodno belokranjsko nošo, brisače in prte.
Družina dela vse sama. Od sajenja lanu, žetve le tega, cel postopek od namakanja, tolčenja (kot je vidno na prvi sliki zgoraj), krtačenja lanu, da dobijo prejo, ki jo nato ročno spredejo v nit iz katere na starih lesenih statvah izdelajo belo laneno platno.
lanena preja in lanena nitstatve za idelavo platnalanena rjuhasoba z razstavljenimi vezeninamivezeninevezeninebelokranjsko oblačiloizdelujejo tudi domiselne copate
Poleg obsežnega dela z ohranjanjem kulturne dediščine, gospa Cvitkovič hodi tudi v službo, kjer na osnovni šoli poučuje. In kljub tolikemu delu in obveznostim, s svojo družino lepo skrbi tudi za okolico hiše, ki je zelo lepo urejena:Povezani zapisi:
Tri fare se nahajajo v naselju Rosalnice pri Metliki, v Beli krajini. To so tri gotske cerkvice postavljene ena poleg druge, znotraj visokega pokopališkega obzidja. Zakaj so postavili tri cerkvice na enem mestu še ni v celoti pojasnjeno, če sploh kdaj bo, je pa kompleks zanimivost in znamenitost kraja.
Cerkev Žalostne matere božje
Zagotovo sta cerkev in župnija obstajala leta 1228, ko je cerkev pripadla novoustanovljeni župniji v Črnomlju.
Že Janez Vajkard Valvasor je navajal, da je cerkve gradil red templarjev v 12. stoletju.
V 15. in 16. stoletju so se tri gotske cerkve razvile v pomembno romarsko središče Bele krajine.
Najstarejša je severna cerkev Žalostne matere božje. Viri pravijo, da je bila zgrajena ob koncu 14. stoletja in sredi 18. stoletja so jo predelali. Cerkev je polna zanimivih fresk, v njej so tudi najstarejše orgle narejene na nekdanjem Kranjskem, iz leta 1753.
cerkev Glej človek
Srednja cerkev nosi patrocinij Glej človek (Ecce homo) in je posvečena bičanemu Jezusu.
Slovar razlaga:
patrocinij – žegnanje,
obhajati patrocinij – posvečenost cerkve kakemu svetniku.
Posebnost cerkve je, da ima edina zvonik, ob njem pa je odprta lopa z arkadami.
Srednja cerkev je najmlajša, njeni začetki segajo v začetek 16. stoletja.
V baroku so cerkveno ladjo obokali s kupolo in takrat so prizidali tudi zvonik.
Južna cerkev je posvečena Lurški materi božji. Baročno cerkev z oltarjem so obnavljali in pri obnovi zamenjali okna, čeprav je eno originalno okno ostalo in bi lahko po njem oblikovali tudi ostala okna.
Cerkvena ladja cerkve Lurške Matere božje je popolnoma brez poslikave.
Zunanje stene vseh treh cerkva imajo nekaj vzidanih nagrobnikov iz obdobja zadnjih dveh stoletij. Žegnanje pri treh farah je na Jernejevo, 24. avgusta.
Na izletu po Beli krajini smo se ustavili tudi ob reki Kolpi. Bila sem prijetno presenečena nad lepoto Kolpe in urejenostjo njenega nabrežja, saj je prava rečna riviera s kopališči in kampi ob njej.
Ob našem obisku je imela voda skoraj 23 stopinj, kar je bila kar prijetna osvežitev za ljudi pa tudi za hišne ljubljenčke.
Osvežitev v Kolpi
Španjelka Luna nas je zelo zabavala s svojimi skoki v Kolpo in veselim pasjim plavanjem.
Poleg hišnih ljubljenčkov pa so ob Kolpi našle dom številne redke ptice in živali. Med njimi tudi vidra, ki je v Evropi ogrožena vrsta. Vidre sicer nismo opazili, smo pa videli sive čaplje, ki so elegantno hodile po reki, eno pa smo videli tudi v gnezdu.
Siva čaplja
Čeprav reka Kolpa izvira na hrvaškem in se tam tudi izliva pa kar 113 km teče tudi na slovenski strani kot mejna reka.
Velja za eno najtoplejših in najčistejših rek v Sloveniji.
Kolpa je zelo primerna za kopanje, saj v poletnih mesecih voda doseže temperaturo tudi do 30 stopinj. Na njej pa nikoli ni dolgočasno, saj belokranjci ponujajo številne možnosti za rekreacijo: čolnarjenje, vožnja s kanuji, kajaki ali rafti, ponujajo pa tudi organiziran ribolov tako za profesionalne kot rekreativne ribiče.
Čudovita pokrajina, mirna in topla reka, narava, živali, urejenost in mir, vse to me je prepričalo, da Kolpo še kdaj obiščem.
Zelo rada obiskujem gradove. Stojijo skozi stoletja na svojem mestu in gledajo ljudi kako se spreminjajo njihove navade, oblačila, hiše, prevozna sredstva. Kaj vse bi nam lahko povedali. Povedo nam pa marsikaj s pomočjo zgodovinarjev, ki nam razkrijejo njihove zgodbe.
S slovenskimi gradovi in dvorci se zelo veliko ukvarja kastelolog gospod Ivan Stopar in zelo rada pogledam kakšno njegovo knjigo, ki jih je kar nekaj, preden obiščem kakšen grad.
Obiskali smo grad v Metliki v Beli krajini. Prva omemba gradu je iz leta 1456, čeprav domnevajo, da je grad še starejši.
V 15. in 16. stoletju je bil grad pomembna trdnjava za obrambo pred Turki.
Prvi lastniki metliškega gradu niso znani. V 16. stoletju so bili lastniki grofje Alapi, nato Frankopani in zagrebški stolni kapitelj. Leta 1792 ljubljanski krčmar.
Po letu 1951. pa se je v grad začel seliti Belokranjski muzej, ki je v njem še danes. (spletna stran Belokranjskega muzeja)
Stalna razstava v metliškem gradu, ki smo si jo ogledali, prikazuje življenje ljudi na tem prostoru od prazgodovine do sredine 20. stoletja.
Še nekaj slik zanimivih razstavljenih muzejskih eksponatov:
Lončene posodePrva najdena otroška igrača na kolesih.Belokranjska nošaŽaraKuhinja nekočDelovna miza premožnejšega slojaGramofonLekarnaPo ogledu bogate zbirke Belokranjskega muzeja, smo se odpravili naprej po Beli krajini.
Dresurno jahanje zahteva popolno povezanost med jezdecem in konjem, saj se sporazumevata brez besed. Ta športna panoga izvira iz bojnih veščin. Če je konj obvladal piruete, menjave galopa, stranhode in ostale elemente je bilo to za jezdeca na bojnem polju včasih življenskega pomena. (Vir: KZS)
Tako smo si danes lahko ogledali prijateljski turnir v dresurnem jahanju, ki ga je organiziral KK Ljubljana in je potekal na zunanjem peščenem jahališču hipodroma Stožice v Ljubljani. Turnir je potekal v lepem sončnem vremenu in skozi ves dan smo lahko uživali v čudoviti eleganci in usklajenosti jezdecev in njihovih konj. Verjetno so bile tudi kakšne napake pri nastopih, toda meni kot laiku se je zdelo, da vsi nastopajoči obvladajo vse elemente, ki sem jih naštela zgoraj.
Velika škoda je, da je na taki prireditvi, ki je prava paša za oči in dušo tako malo gledalcev. Pa še to: nekoč je bila ob zunanjem jahališču tribuna za gledalce, ki je zdaj že nekaj let zasebna last in kadar grem tam mimo ta kos posesti sameva za žičnato ograjo. Če bi se tribuna obnovila, bi mogoče prišlo več gledalcev in trud nastopajočih bi bil saj malo poplačan.
Od filozofije pa k slikam, za vse ljubitelje konj in za tiste, ki bodo to še postali:
Koper ni samo pristanišče, je tudi mesto polno zanimivosti in znamenitosti.
Vedno smo se mimo Kopra samo zapeljali proti Istri ali pa proti Italiji, ko smo šli po čevlje in kavbojke, kar se mimogrede danes ne splača več, češ v pristanišču pa ja nimamo kaj početi razen, da si ogleduješ ladje, taka navdušenka za ladje pa spet nisem. Toda, ko smo se enkrat “ojunačili” in si Koper malo pobliže ogledali, smo bili prijetno presenečeni. Pa še za enodnevni izlet iz Ljubljane na sončno Primorsko je ravno pravšnja destinacija.
Pretorska palača
Predvsem smo se sprehodili po starem mestnem jedru, kjer so stare palače, nekatere obnovljene, druge še čakajo na svojo preobrazbo. Center tega mestnega jedra je Titov trg, ki je križišče vseh glavnih mestnih dogajanj in ga obdajajo veličastne palače: pretorska palača, mestna loggia, stolnica, mestni stolp in orožarna.
Pretorska palača je bila sedež mestne oblasti. Palača je bila leta 1348 zelo uničena in obnovitvena dela so se zavlekla do 15. stoletja. Renesančni portal z letnico 1481 nam pove, da je bil Koper tesno povezan s kulturnim in političnim središčem, Benetkami.
Loggia
Loggio so zgradili v letih 1462 do 64, kot shajališče meščanov, kar je še danes, kajti tu je prijetna kavarna kjer smo si privoščili kavo in sladoled. Skoraj enako loggio pa imajo tudi v Padovi.
Med loggio in pretorijo je stolnica z mestnim stolpom na katerega smo se povzpeli in odprl se nam je prekrasen razgled na mesto in daleč na morje. Zvečer smo se polni lepih vtisov vrnili v našo Ljubljano.
Loggia v kateri je bila ob našem obisku prijetna kavarnaMestni stolpVodnjak iz leta 1666 na Prešernovem trgu v Kopru.
Na prostoru, kjer je zdaj osrednji del ljubljanske tržnice, je nekoč stal škofijski licej, to je gimnazija in višja šola, z licejsko knjižnico. Po potresu v Ljubljani leta 1895 so ga podrli in nastal je velik prazen prostor, ki so ga namenili za tržnico. Trg so poimenovali po prvem slovenskem pesniku Valentinu Vodniku, ki je bil na liceju profesor in ravnatelj, čigar spomenik je stal na tem mestu in stoji še danes, Vodnikov trg.
Ljubljanska tržnica, njen osrednji del se razprostira za spomenikom Valentina Vodnika.
Ljubljanska tržnica je kar velika in po velikosti in ponudbi se lahko kosa tudi z tržnico v Padovi, ki sem jo obiskala nedavno. Poleg osrednjega dela na Vodnikovem trgu, obsega še: Plečnikovo tržnico ob Ljubljanici, ki jo je arhitekt zasnoval kot spomin na nekdanjo rimsko Emono in sega od Zmajskega mosta do Tromostovja;
Plečnikova tržnica, nabrežje Ljubljanice v bližini Tromostovja.
stojnice na Pogačarjevem trgu, ki se nahaja pred Semeniščem in za ljubljansko stolnico sv. Nikolaja, so namenjene pridelovalcem ekološke hrane.
Stojnice na Pogačarjevem trgu so namenjene ekološko pridelani hrani.
V pritličju Semenišča je prostor namenjen mlečnim izdelkom in pecivu, v prehodu med stolnico in Semeniščem pa je cvetlična tržnica.
Cvetlična tržnica v prehodu med stolnico in Semeniščem.
V soboto dopoldne, je na ljubljanski tržnici zelo živahno, ljudje se tu srečujejo, družijo, poklepetajo in seveda nakupijo sveže sadje in zelenjavo, ki jih na lesenih stojnicah prodajajo trnovske branjevke in tudi ostali domači pridelovalci. Na kovinskih stojnicah pa podjetniki ponujajo domače in predvsem uvoženo sadje in zelenjavo.
Poleg domačinov pa tržnico obišče tudi veliko tujih turistov, saj je tržnica v vsakem mestu velika zanimivost in tudi ekonomska slika tega mesta.
Poleg ljudi so redni obiskovalci ljubljanske tržnice tudi naši hišni ljubljenčki. Sem velika oboževalka psov, toda kaj naj ubogi kuža počne na tržnici polni ljudi in hrupa. Ko vsi upirajo poglede v stojnice, kako naj vidijo pri tleh višavskega terierja ali kakšnega drugega štirinožnega malčka. Dobro, kakšnega novofundlandca ali bernardinca malo težje pohodiš, ampak vsak od teh tačkarjev bi bil sigurno bolj vesel sprehoda na Ljubljanski grad ali v Tivoli, v to sem prepričana.
Tudi hišni ljubljenčki obiskujejo tržnico.
Poleg hrane pa lahko na tržnici kupimo tudi oblačila, obutev, sveče, sadike rož in zelenjave, suho robo in druge izdelke domače obrti.
V teh dneh lahko na ljubljanski tržnici kupimo sadike primul in drugih zgodnjih spomladanskih rož.Paša za oči, sprostitev za dušoBogastvo za zelenjavnem delu ljubljanske tržniceZelenjavni trgOsrednji del ljubljanske tržnice je namenjen domačim pridelovalcem hrane.Domača jabolkaUvoženo sadjeSuha roba
Na današnjo pustno soboto so na hipodromu Stožice v Ljubljani priredili Pustni turnir v dresuri v maskah. Prireditev je bila za čistko desetko in se je odvijala od 10. ure naprej v pokriti jahalnici hipodroma. Nastop tekmovalcev je bil obvezen v pustnih maskah in to, kako je vse skupaj izgledalo, nam najbolje povedo fotografije.
Predstavitev vseh pustnih mask, ki so nastopile na pustnem turnirju.Prva nagrada za najboljšo masko je pripadla “Ciganki”.Drugo nagrado za najboljšo masko sta dobila “Kekec in Mojca”.Tretja najboljša maska pustnega turnirja je bila “Barbi”.
Ker pa pustni turnir za ljubitelje jahanja in konj ni samo hec, temveč resno delo in trud za čim boljše dresurno jahanje, so bile nagrade podeljene tudi najboljšim v tej panogi. Ker se je napovedovalko slišalo zelo nerazločno, nisem dobro slišala pravih imen jahalk, zato jih bom imenovala z njihovimi pustnimi imeni.
Prvo mesto v dresurnem jahanju je pripadlo “Kekcu in Mojci”.Drugo nagrado v dresurnem jahanju je dobila “Nevesta”.Tretjo nagrado v dresurnem jahanju je zaslužila “Barbi”.
Tudi ostale nastopajoče maske so bile domiselno našemljene, njihovo dresurno jahanje pa je sploh neverjetno. Vsi skupaj so bili res odlični.
“Zebra”“Dama in Al Capone”“Zebra” odhaja s prizorišča tekmovanja.“Pomlad” je prišla v ritmu glasbe – zvončki in trobentice.No in ker je kljub lepi in sončni pustni soboti, le malo prezgodaj za pomlad, je tudi ta odšla s prizorišča tekmovanja.Tu je tudi “Ciganka”, ki bo dokončno povedala ali letos pomlad bo ali ne.Pustna procesija na konjih.“Hudič” je bil četrta najboljša maska turnirja.“Hudič” in “Okostnjak.
In za konec še kakšna vedrejša maska, pa tudi manjših hišnih ljubljenčkov, ki so spremljali pustno dogajanje, je bilo kar nekaj.
“Nevesta” in “Barbi”.Če bi podeljevali nagrado za najlepši konjski rep, bi prav gotovo zmagal tale lepotec.Kako zanimiv turnir. Hov.
Nekoč, v še ne tako davnih časih, smo živeli brez interneta in e-pošte. Ko smo šli na izlet v kakšno lepo mesto, smo kupili še lepšo razglednico in skoraj obvezno napisali: Lep pozdrav iz… Jaz vam tokrat pošiljam lepe pozdrave iz mrzle in sončne Ljubljane, prestolnice samostojne Slovenije in kakšno leto nazaj tudi Evropske unije.
Pogled na Ljubljanico iz Trnovega proti cerkvi sv. Jakoba in gradu.Začetek Trnovskega pristana, ki ga je uredil slovenski arhitekt Jože Plečnik.Trnovski pristan, oaza miru primerna za sprehod, opazovanje račk, ob toplejšem vremenu tudi za branje na terasah ob Ljubljanici.Krakovska ulica. Krakovo je bilo nekoč predmestje Ljubljane, danes se drži njenega centra.Trnovska cerkev, v kateri je služboval Fran Saleški Finžgar, duhovnik in pisatelj. Tu naj bi se prvič srečala Julija Primic in France Prešeren. Pred cerkvijo je Trnovski most z napisom Trnovo in Krakovo. Reka Gradaščica je meja med njima.Obok nad Karlovško cesto, ljubljanska južna vrata. Ob prenovi Karlovške ceste je obok povezal Rožno ulico, ki vodi na grad.Petek 13. pa še črni muc. Pa kaj morem, če je pa takooo luškan.Pasji lepotec, snežno beli samojed, ob Ljubljanici pridno čaka gospodarja.
Včeraj je bila v Ljubljani na Gospodarskem razstavišču 50. jubilejna razstava psov vseh pasem CACIB Ljubljana 09. Na razstavi je sodelovalo 207 različnih pasem iz 28 evropskih držav in ZDA. Poleg pasjih lepotcev, ki so bili skoraj iz vseh koncev sveta, smo si lahko ogledali tudi spremljevalne prireditve. Učna ura “Brez strahu pred psom” kjer so kinologi predstavili način srečevanja s psom in pa razumevanje pasjega besednjaka, kako razumeti pasje gibe. Taka delavnica poteka tudi po osnovnih šolah. Predstavile so se Tačke pomagačke, slovensko društvo za terapijo s pomočjo psov. Videli smo tudi ples zlatega prinašalca s svojo vodnico. Skratka veliko lepega in zanimivega. Ker pa so glavne zvezde pasji lepotci, ki so se v Ljubljano prišli pokazat je tu kar nekaj slik.
Psi so prihajali s svojimi gospodarji na razstavo. Med njimi so bili tudi trojčki.Črno beli novofunlandec
Kavkaški ovčar
Nemška dogaLeonberžanLeonberžan, skupinska slikaČrno bela nemška doga
V Beli krajini, v Adlešičih, se gospa Nada Cvitkovič s svojo družino trudi ohraniti kulturno dediščino tega dela Slovenije. Družina se ukvarja s pridelavo in predelavo lanu, s tkanjem domačega platna, vezenjem in izdelovanjem belokranjskih pisanic.
Povezani zapisi:
